Poklicne etike in etični kodeksi 1
Z zapisi dobrih poslovnih običajev se v poslovnem svetu srečujemo v obliki poslovnih ali poklicnih kodeksov. Etični kodeks je sistematično zbrana ter jasno formulirana množica ocen, sodil, vodil ter norm, ki veljajo za praktična pravila pravilnega obnašanja posameznikov oziroma vzorec vzornega vedenja in delovanja v določeni skupnosti. Za etične kodekse je značilno, da opisujejo splošne vrednote in pravila, ki naj bi jih upoštevali zaposleni. V njih so določeni vzorci obnašanja, ki so zaželeni ali celo prepovedani, hkrati pa so podane smernice za pravilno obnašanje in etično odločanje. Načeloma so povzeti po filozofiji in politiki podjetja ter so hkrati osnova, na kateri temeljijo vsa druga pravila in navodila poslovanja, vključno z organizacijskimi predpisi in postopki ter odločitvami, dogovori in pogodbami.2
Ravnanje pripadnika določenega poklica v skladu z normami poklicne etike omogoča in povečuje zaupanje ljudi v strokovno in nepristransko, lahko rečemo profesionalno izvajanje poklica in s tem ugled, ki si ga pridobijo posamezni izvajalci in poklic kot celota. V nekaterih poklicih (sodniki, zdravniki) je moralna zaveza spoštovanja poklicne etike na tako visoki ravni, da pripadniki tega poklica pred začetkom njegovega opravljanja podajo svečano izjavo o spoštovanju norm poklicne etike.3
Oblikovalci kodeksov poklicne etike so ponavadi poklicna združenja; oblikovalci poslovne etike pa so poslovna združenja, oblikovana interesno, prostovoljno ali pa tudi zakonsko kot na primer splošna združenja dejavnosti pri GZS. Zakon o GZS tej instituciji izrecno nalaga skrb za oblikovanje in promocijo dobrih poslovnih običajev. Ta naloga se v različnih združenjih realizira na netipski način. Tudi pobudniki za oblikovanje teh dokumentov so lahko različne skupine-bodisi strokovne bodisi poslovne.
Če gre za organizirano asociacijo znotraj GZS, ki je oblikovala svoj kodeks poslovanja, je ponavadi predviden tudi način sankcioniranja. Poklicni kodeksi običajno organ ugotavljanja kršitev in sankcij določijo sami. Drugi način pa je ta, da se kodeks glede ugotavljanja kršitev in sankcioniranja sklicuje na pristojnost Častnega sodišča pri Gospodarski zbornici Slovenije, ki ima to nalogo poverjeno že s samim zakonom in statutom.4
Glede samega pomena kodeksa etike obstajajo različna stališča. Nekateri namigujejo, da so kodeksi nepomembni, obstajajo pa tudi stališča, da naj bi že sam obstoj kodeksa pozitivno vplival na etično vedenje vseh zaposlenih.
Funkcije kodeksa so:5
-pomaga ustvariti okolje, kjer je etično ravnanje norma,
-služi kot vodilo ali opomin v določenih razmerah,
-proces razvijanja in spreminjanja kodeksa, je lahko za podjetje dragocen,
-kodeks lahko služi kot izobraževalno orodje,
-kodeks naznani drugim, da je podjetje resno zavzeto za odgovornost in profesionalno vodenje.
Med slabosti kodeksov pa lahko štejemo:6
-da so vrednote lahko izražene preveč splošno, v tem primeru nihče temu ne nasprotuje in hkrati to nikogar ne motivira,
-sama stopnja etičnosti v kodeksih etike je lahko zelo nizka, etičnost je prostovoljna, vendar pa tisti, ki ima moč, lahko drugim vsili svojo moralo,
-ni nobenih učinkov, v primeru, da se kodeks ne uveljavlja,
-neuveljavljanje pravil povzroči izogibanje.
V zadnjih nekaj letih lahko opazimo močno povečanje, širjenje in promoviranje kodeksov s strani različnih vladnih, nevladnih ter panožnih organizacij in združenj. V Združenih državah Amerike je bilo leta 2002 z zakonom Sarbanes-Oxley uvedeno, da morajo izdajatelji novih vrednostnih papirjev razkriti ali so menedžerji podjetja prevzeli kodeks ravnanja in ali so bili doslej že kaznovani. Tudi newyorška borza je naložila podjetjem, ki kotirajo na borzi, da uvedejo kodeks ravnanja. K uvedbi minimalnih standardov je pozvala podjetja tudi Evropska komisija. Ti standardi naj bi bili skladni z mednarodnimi standardi ILO ( International Labour Organisation) in standardi za multinacionalna podjetja OECD (Organisation for Economic Cooperation and Development).7
Vprašanje pa je ali so v praksi te etične norme res upoštevane oziroma je velik del etičnih opredelitev samo papirnat, ki nima stvarne teže.
Da bi bila etika resnično operativna, mora postati neke vrste nagnjenost in vrlina ter sestavni del osebnosti. Zgodovina nas uči, da tudi najboljši kodeksi niso zadosti, da bi se etična ravnanja in etični odnosi vedno uporabljali v medčloveških odnosih. Primer koncentracijskih taborišč v Nemčiji ni bil rezultat slabega znanja nemških zdravnikov ali pa pomanjkanja etičnih kodeksov. Leta 1931 je Nemčija imela enega najnaprednejših etičnih kodeksov (Weimarska okrožnica), zlasti kar zadeva medicinske raziskave. Ta pravila je sprejelo nemško notranje ministrstvo in jih kot državno priporočilo uveljavljalo na vsem območju Nemčije. Zanimivo pa je, da so ta pravila med vojno povsem pozabili.8
Pomembno je ne samo da vrhnji menedžment ustno izrazi podporo etičnemu kodeksu, ampak morajo biti v skladu z njim tudi njegove aktivnosti in odločitve. V primeru, da vrhnji menedžment izrazi podporo kodeksu, njegova dejanja pa niso v skladu z njim, bodo zaposleni sklepali, da kodeks ni resen dokument in ga ni treba upoštevati.9
Bistveno pri povečanju etičnosti ni samo to, da zaposlenim povemo, kaj je etično, jih tega naučimo in pomagamo, pač pa mora nujno nekdo to tudi nadzirati. Treba je pohvaliti oziroma nagraditi tiste, ki so delovali v skladu z etičnimi pravili in grajati oziroma kaznovati tiste, ki so ta pravila kršili. Kontrola je zbiranje in sporočanje informacij, primerjanje doseženih izidov z načrtovanimi ter odločanje o morebitnih ukrepih.10
Potreba po institucionalizaciji poslovne etike
Prepričanje, ki je veljalo dolga stoletja, da so poslovni ljudje in morala ter etika med seboj skoraj nezdružljive kategorije, se v razvitih in demokratičnih državah počasi spreminja. Šele v zadnjih dveh desetletjih se začenja razprava o potrebi regulacije podjetništva tudi z moralnimi in etičnimi pravili.
Promet blaga in storitev je primarno urejen z ekonomskimi zakonitostmi, pravo pa korigira in pospešuje te ekonomske zakonitosti zaradi uresničevanja širših družbenih interesov.11 Zakoni so prvo oziroma najnižje vodilo za etične vidike odločanja, vendar pri etičnem odločanju in moralnem ravnanju zgolj pomagajo, ne pa tudi zadoščajo, saj:12
a) ne morejo predpisati vsega, kar je ob določenih pogojih pametno in pošteno;
b) noben zakon ne more natančno predvideti vseh možnih primerov in okoliščin v konkretnem poslovnem življenju.
Glede na navedeno ter zaradi dinamičnosti ter spremenljivosti družbenoekonomskih razmerij, se nujno pojavlja potreba po določenem fleksibilnem instrumentariju, ki naj bi korigiral pravno urejanje teh razmerij. K temu lahko prispevajo le moralno etične norme, kot pravila obveznega ali neobveznega ravnanja.
V praksi se že uvaja institucionalizacija poslovne etike v obliki lastnih in skupnih etičnih kodeksov, oblikovanja etičnih odborov, etičnih treningov, svetovalcev za etična vprašanja:
– Etični kodeksi: opisujejo splošne vrednote in pravila, ki naj bi jih zaposleni upoštevali. Gre za sistematično zbrano ter jasno formulirano množico ocen, sodil, vodil ter norm, ki veljajo za praktična pravila pravilnega ravnanja posameznikov oziroma vzorec vzornega vedenja in delovanja v določeni skupnosti.13
– Etični odbori: presojajo ali je zaposleni v konkretnih okoliščinah deloval v skladu z etičnimi načeli ali ne. Neetično ravnanje bi moralo biti kaznovano z opozorilom, opominom, disciplinskim postopkom, v skrajnem primeru tudi z odpustitvijo.
– Etični programi in šolanje: izvajajo se v obliki seminarjev, ki zaposlene seznanijo z uradno politiko podjetja glede etičnih situacij in pokažejo kako to politiko uporabiti pri vsakdanjem odločanju. Bistvo je, da svojim delavcem vzbudijo željo biti etičen.
– Zagovorniki za etična vprašanja: njihova pristojnost je, da preiskujejo etične pritožbe in prikažejo etične neuspehe višjemu menedžmentu. Pomembno je, da se zagotovi anonimnost in varnost posameznika.
– Uvedba telefonskih številk: prednost uvedbe telefonskih številk je v tem, da tretja oseba, ki ni vključena v konkretno etično dilemo, nudi pomoč pri iskanju prave etične odločitve. Tako lahko lažje nepristransko oceni situacijo in poda možnost za rešitev.
– Etična revizija: pomeni lastno kontrolo, ki odkriva odklone od etičnih načel nekega podjetja. O teh odklonih morajo menedžerji napisati poročilo. S tem je povezana tudi odgovornost menedžerjev, da seznanijo (novo) zaposlene o etičnih načelih, ki veljajo v podjetju.14
Podjetniki se vse bolj zavedajo kako pomembno je vrednotiti poslovno ravnanje tudi z moralnega in etičnega vidika, saj moralne in etične norme prispevajo k temu, da se tudi skozi podjetništvo oblikujejo nosilci podjetništva kot humane in pokončne osebnosti in da se tudi v poslovnem svetu uveljavlja menjalna in delitvena pravičnost na področju gospodarstva, ki je minimum etičnega vrednotenja poslovanja.15
Prvič objavljeno v Dialogih letnik 46, številka 1 – 2, 2010