»Nikakor se ne morem strinjati z Vami, a do smrti bom branil Vašo pravico do takšnega mnenja« je bojda nekoč dejal Francois Marie Arouet Voltaire.
Svoboda! Svoboda v splošnem in zlasti svoboda posameznika! Svoboda je geslo, na katerega se sklicujejo tako rekoč vsi. Tisti, ki menijo, da je svoboda vrednota, za katero se je vredno in pomembno boriti, jo uveljavljati in zanjo tudi kaj žrtvovati. Pa tudi vsi tisti, ki jo pojmujejo zgolj kot svoj privilegij. Privilegij, da so upravičeni uživati svojo svobodo in jo ob tem hkrati na vse mogoče in nemogoče načine kratiti, odvzemati vsem drugim.
Svoboda, zlasti svoboda posameznika je geslo, na katerega prisegajo človeška združenja, ki sebe pojmujejo in predstavljajo kot vzor demokratične ureditve. In na tem istem geslu, na svobodi posameznika, temeljijo tudi družbe, urejene v sistemu, v katerem manjšina uživa malodane neomejeno osebno svobodo, velika večina ostalih pripadnikov te iste družbe pa jim je podrejena in že samo s tem dejstvom nesvobodna. O svoji osebni svobodi slednji ne le da ne morejo niti sanjati: večinoma si je ne znajo, ne umejo niti zamišljati, si jo predstavljati.
Kako naj se potemtakem trudijo, da bi jo prej ali slej dosegli, če pa v bistvu ne vedo niti tega, za kaj in čemu naj si prizadevajo?
A zanemarimo za trenutek okolja, v katerih je svoboda še neznan pojem. Cilj, tako oddaljen, da zanj praktično nihče ne ve, da sploh obstaja. Da svoboda, ki jo v primerjavi s temi okolji vendarle uživajo v skupnostih, organiziranih v sisteme, samopoimenovane »demokratične«, pri omenjenih ne zbujajo zavisti in teženj, ampak zgolj nerazumevanje, začudenje in celo odpor.
Posvetimo se raje tem, v nekem smislu vendarle svobodnejšim okoljem. In v tem okviru skušajmo začeti z razpravo o eni najbolj cenjenih svobod: o svobodi mišljenja in izražanju svojih misli in mnenj.
Za vsako okolje velja ali naj bi veljalo, da je svoboda mišljenja in izražanja svojih mnenje neodtujljiva. Absolutna, torej neomejena do točke, v kateri naleti na enako svobodo drugega ter drugih. Tudi svoboda tako enega drugega kot vseh drugih je namreč enaka. Neodtujljiva in neomejena do točke, ko trči na enako neodtujljivo in neomejeno pravico drugega in drugih, v tem primeru torej nas, mene.
Tako moja in mojih somišljenikov svoboda do mišljenja, mnenja in delovanja v skladu s tem mišljenjem in mnenjem kakor tudi tvoja in tvojih somišljenikov istovrstna svoboda sta torej omejeni, vsaka s pravico drugega. In seveda vseh drugih, ki potemtakem lahko razmišljajo in delujejo vsak na svoj način. Sam ali skupaj s somišljeniki!
Svoboda, pravica do svobodnih misli, do izražanja teh misli ter delovanja v skladu s temi mislimi naj bi bila zagotovilo za uresničevanja sedaj tako popularnega gesla o enakosti v različnosti oziroma različnosti v enakosti. Omogočala naj bi tudi povsod tako opevano (vendar samo opevano, nikakor pa ne uresničeno) sodelovanje, sobivanje različnih kultur, pa tudi političnih usmeritev.
Nobena kultura, nobeno življenje, delovanje v skladu s katerokoli vselej na nek način enkratno kulturo naj ne bi bila, bilo vrednoteno kot manjvredno, kaj šele prepovedano.
Enake pravice naj bi bile deležne tudi številne politične usmeritve.
Ampak, ne le da temu ni tako niti v deklarativno najsvobodnejših okoljih. Vprašanje se namreč ne glasi, zakaj temu ni tako, ampak, ali je to sploh mogoče.
Ali je imel Voltaire, naveden v podnaslovu, sploh prav?
Ali pa se je morda tudi on motil?
V vseh, tudi vsaj deklarativno najsvobodnejših, demokratičnih okoljih obstajajo prepovedi za določene smeri zlasti političnega razmišljanja. Demokratične, na deklarativni svobodi posameznika, njegovi pravici do lastnega mišljenja, menja in izražanja tega mišljenja, mnenja temelječe družbe namreč neusmiljeno zatirajo nekatere oblike političnega mišljenja in delovanja. Prepovedujejo ali omejujejo tudi različne oblike kulturnega življenja, delovanja.
In tega, če bi resnično delovale v skladu s svojimi načeli, pravzaprav ne bi smele početi.
Ali res ne?
Ali pa so nekatere smeri političnega mišljenja in delovanja vendarle toliko v nasprotju z doseženo stopnjo civiliziranosti, s kulturno ravnijo, ki ju je konkretna, naša družba dosegla, da jih ne le mora ampak tudi sme prepovedati. Da s tem zakonsko prepoveduje deklarativno svobodo, pravico do izražanja svojih mnenj, mišljenj in delovanja?
Za primere praviloma najbolje služijo skrajnosti.
Zato je za izhodišče morebitni prihodnji razpravi o tem vprašanju morda koristno, začeti pri fašizmu in nacizmu, dveh oblikah političnega mišljenja in delovanja, ki sta skoraj povsod po svetu, zlasti pa v Evropi, prepovedana. (Res je seveda tudi to, da večji del Evrope to prepoved upošteva in v primeru morebitnih kršitev le-te tudi bolj ali manj vestno ukrepa; da pa so tudi kar pomembni deli Evrope, v katerih tovrstne kršitve tako imenovani Zakon mirno spregleda, če jih že ne podpira).
V našem primeru pa se lahko vprašamo, ali sta ta dva načina političnega mišljenja in delovanja takšna, da ju velja prepovedati kar tako, ali pa bi vendarle veljalo tudi v njunem primeru uveljaviti temeljno načelo o splošno svobodi mišljenja in izražanja teh misli. In tudi v teh primerih skušati delovati predvsem z izobraževanjem in razsvetljevanjem, sankcionirati pa zgolj tiste oblike ravnanja neofašistov in neonacistov, ki kršijo druge splošno sprejete družbene norme?
Iz odgovorov na vprašanja v zvezi s fašizmom in nacizmom bo namreč odvisen tudi naš odnos do drugih oblik zakonskega omejevanja pravice do obravnavanih svobod.
Recimo: skoraj povsod če ne povsod je zakonsko prepovedano spodbujati rasno, spolno, versko, politično, nacionalno in kaj vem kakšno še mržnjo. Kljub tej prepovedi, ki, čeprav nasprotuje osnovnim načelom splošne mnenjske svobode in svobode govora, temelji na drugem, prav tako osnovnem načelu, namreč na omejitvi »moje« svobode s »tvojo« svobodo.
Če sta torej fašizem in nacizem vsaj v zakonih evropskih držav prepovedana zato, ker se zanju upravičeno domneva, da temeljita prav na prilaščanju svobode ter hkratnem odrekanju te svobode vsem drugače mislečim in da s svojim delovanjem aktivno preprečujeta uveljavljanje pravic do svobode vsem slednjim, lahko pod ta pokrov spravimo še celo vrsto političnih mnenj in delovanj.
In to slednje je lahko enako upravičeno, kot je upravičena prepoved fašističnega in nacističnega delovanja, lahko pa je le prikrita oblika prav tega delovanja – namreč odrekanje pravic in svoboščin sicer drugače mislečih in delujočih. Vseh drugače mislečih in delujočih.
Razprava o fašizmu in nacizmu verjetno ne bo zelo globoka. Splošno mnenje o teh političnih smereh je znano in praviloma negativno. (Seveda se nas večina ne zaveda, koliko ostankov teh struj se skriva v mnogih tudi naših mnenjih in delovanjih in ti ostanki so brez dvoma veliko nevarnejši, kot lahko slutimo).
Obstajajo pa manj očitne kršitve načel o enakopravnosti, o splošnih pravicah in o svobodi posameznikov in skupin, o katerih so mnenja deljena. In v primeru katerih je ta razdeljenost mnenj v soglasju s splošnimi načeli o svobodi teh mnenj in njihovem izražanju. V katerih se uveljavljanje mnenj ravna v skladu z demokratičnim principom, po katerem ima »večina vedno prav«, ne glede na to, koliko ta večina zagovarja in izvaja kršitve pravic do svobode, ki naj bi jih imele tudi prizadete manjšine.
Eden od takšnih primerov, ki ga lahko zelo neposredno spremljamo, o njem razmišljamo, si svobodno ustvarjamo svoje mnenje in bodisi podpiramo bodisi nasprotujemo delovanju »družbe« v zvezi z reševanjem tega primera, je problem »izbrisanih« iz spiska stalnih prebivalcev ozemlja, ki ga sedaj upravlja, si ga lasti, naša država.
Izhodišče problema je dokaj preprosto: dokaj velikemu številu prebivalcev je bila odvzeta pravica do tega, da bi bili še naprej prebivalci na tem ozemlju zgolj zato, ker jim je bila kratena pravica do svobodnega izražanja njihovega mnenja (in delovanja v skladu s tem mnenjem), da namreč ne želijo biti DRŽAVLJANI te nove države. (Za to razpravo ni pomembno, ali dejansko niso hoteli biti državljani, ali pa so bili le naivni in nerodni pri uveljavljanju svojih pravic). V skladu z vsem do sedaj napisanim bi namreč lahko mislili, da lahko nekdo svobodno misli, da noče biti polnopraven državljan neke države, da pa se enako svobodno odloča, da bo še naprej prebivalec okolja, ki je sočasno del te države. Ampak, večina je demokratično odločila, da ta (teh nekaj tisoč) nekdo nima pravice do svobodnega mišljenja in delovanja in da zato tudi nima pravice do nadaljnjega bivanja v tem okolju. Nekako v smislu, ali hočeš in vzameš vse, ali pa ne dobiš ničesar. In nekaj, čemur pravimo demokratična večina, kar naprej vztraja pri svojem mnenju, pri izražanju tega mnenja in pri ravnanju, izhajajočem iz tega mnenja, da so si ti ljudje svoje pravice pač zapravili zgolj s tem, ker so pač menili, da tudi zanje velja (očitno zgolj) deklarativna pravica do svobodnega mnenja, do izražanja tega mnenja in do ravnanja v skladu s tem mnenjem.
In vztrajanje večine pri mnenju, da pravice »izbrisanih« v ničemer niso bile kršene, pri izražanju tega mnenja in ravnanju v skladu s tem mnenjem nikakor ne velja za obliko kršitve načela, po katerem je svoboda večine vendarle omejena s svobodo drugih, četudi so ti drugi »samo« manjšina.
Nekoliko bolj zapleten je primer z Romi. Ne le s slovenskimi oziroma tistih, ki pač živijo v Sloveniji, ampak z Romi nasploh. Zlasti kajpak z evropskimi.
Romi imajo kajpak enako kot vsi drugi pravico do svoje svobode, do svoje kulture, do svojega načina življenja. In kakor vse podobne pravice so tudi te njihove pravice omejene s pravicami ostalih prebivalcem okolja, v katerem bivajo.
V praksi se kajpak (pre)pogosto dogaja, da ljudje z enim načinom življenja, s svojo obliko kulture, bolj ali manj kršijo pravice ljudi z drugim načinom življenja, z njihovo obliko kulture. Takšne kršitve so od nekdaj žarišče sporov in spopadov, ki se vsaj do sedaj niso reševali na način, usklajen s tistim načinom življenja, s tisto kulturo, ki sama sebe ocenjuje za »višjo«, »naprednejšo«, bolj »civilizirano«. Težave so se praviloma skušale odpraviti z nasiljem. In, če spremljamo poročila o tovrstnih dogajanjih v nekaterih delih naše mlade države, tudi s tisto obliko nasilja, ki temelji na odvzemu pravice pripadnikov ene skupnosti do svobodnega izražanja njihovega mišljenja; do njihovega načina življenja. Pripadniki večinske kulture so v teh spopadih (kljub občasnim lokalnim odstopanjem od tega pravila) močnejši. In zato, namesto da bi svoje »nasprotnike« podučili predvsem o tem, da četudi oni kajpada imajo svoje svobode in pravice, so te njihove svobode in pravice vendarle omejene s pravicami in svoboščinami vseh »drugih«, tistih pač, ki bivajo v njihovi bližnji ali daljni soseščini in imajo drugačno kulturo, torej razmišljajo in delujejo drugače, izkoristijo svojo premoč v nasilju in preprosto odvzamejo pravico do svobode slabotnejšemu.
V zvezi s tema in sorodnimi vprašanji bi veljalo torej razmisliti: do kdaj oziroma do kje je naša svoboda povsem upravičena in kje je tista točka, ko uveljavljanje naše svobode ne le trči ob omejujočo svobodo drugega, ampak jo tudi krši kot njegovo neodtujljivo pravico?
In v katerem trenutku, v kateri obliki je svoboda drugega tako nevarna tako za našo kot za svobodo vseh ostalih, da jo je treba zatreti že v kali, torej v obliki prepovedi samega tovrstnega mišljenja, mnenja in zlasti delovanja?
Ali, povedano drugače: ali imajo drugače misleči pravico ne le do svojega mišljenja, ampak tudi njihovega izražanja ter uveljavljanja, če dokazano temelji na nepopolnih ali celo spremenjenih, sprevrženih dejstvih? In kako v takšnem primeru ukrepati predvsem proti tistim, ki so svojim potencialnim somišljenikom omejili seznanjanje z dejstvi ter jim predstavili spremenjena, sprevržena dejstva?
Dejstva so po eni strani namreč stvarna, takšna, kot pač so. Po drugi pa postanejo dejstva šele takrat, ko smo z njimi seznanjeni in v obsegu ter obliki, v kakršnem oziroma kakršni smo z njimi seznanjeni. Predvsem od slednjega pa je zato odvisno tvorjenje našega mišljenja, mnenja in posledično tudi ravnanja.