V naslovu omenjam zdravje žensk in moških. Merilo zdravja, o katerem tu govorim, je zmožnost nekoga, da se »postavi zase«, da v sebi najde temelj varnosti. V preteklosti se ženska ni mogla in tudi ni znala postaviti zase. A uspeh feminističnih gibanj je (na zahodu) vsaj glede načel skoraj popoln. Pa tudi udejanjenje teh načel v praksi je najverjetneje zgolj vprašanje časa; menjati se mora nekaj generacij staršev in vzgojiteljev, da bo ženska svojo enako-pravnost znala tudi živeti, se pravi, da bo dokončno ozdravela.
A zdaj se pojavlja nova skrb. Ali se to zdravje žensk izboljšuje na račun zdravja moških? Vse manj je histerije, te izrazito ženske bolezni, in vse več je npr. alkoholizma, te izrazito moške bolezni. Zdi se, da feminizem ne počne drugega, kot da preliva drek iz enega lonca v drugega. A vendar tega feminizmu ne moremo očitati, kajti njegov cilj je bil in še vedno je enakopravnost žensk in moških in nikakor ne nekakšen neo-matriarhat. Zakaj nam pravzaprav ta projekt feminizma uhaja iz rok? Zato, ker se razteza izven področja prava. Enako-pravnost je že vzpostavljena in ni se nam treba bati, da se bo pravo pristransko nagnilo na stran žensk in začelo zatirati moške. Problem nastopi, ker je odnose med spoloma treba razrešiti tudi na področjih izven prava, tj. na področjih pedagogike, psihologije, sociologije itd. Zakoni prava so za ta področja pregrobi, tukaj veljajo bolj prefinjena in kompleksna pravila.
Pred kratkim je bilo v slovenščino prevedeno popularno psihoanalitično delo Paula Verhaegheja Ljubezen v času osamljenosti, kjer se avtor v treh esejih ukvarja z odnosom med partnerjema v sodobni družbi. Drugi esej v tej knjigi ima zelo pomenljiv naslov: Očetje na begu. Verheaghe tukaj ugotavlja, da je »nekaj narobe z avtoriteto.« Najbrž mu lahko kar pritrdimo; mlada generacija lahko skoraj enoglasno prizna, da smo pravi mali razvajenci in da so posledice te permisivne vzgoje slabe tako za družbo, kot za posameznika, ki zdaj tava in nenehno išče »nekaj«, neke temelje. Verheaghe se sprašuje, »kam so vsi očetje šli?«, kajti avtoriteta se je v tem pol-preteklem patriarhalnem sistemu pripisovala prav očetu. Da bi našel pravi razlog za zatiranje žensk, avtor na novo interpretira Freudov koncept Ojdipovega kompleksa in ga takorekoč postavi na glavo. Po Freudu je prav Ojdipov kompleks tista točka, na kateri se vzpostavi vest oz. nadjaz posameznika, ki je nujen za vzpostavitev pravil (v prvi vrsti pravil glede spolnosti) in s tem vsakršne družbene ureditve. A to velja le za dečke, deklice pa se potemtakem zakonu in morali izognejo, zato jih morajo vzgojiti-zatreti moški. Takšne sklepe so zagovorniki patriarhata potegnili iz Frudove teorije, a pozabljajo, da je Freud pač živel pred sto leti in je torej bil sin očeta-patriarha. Po Verhaegheju pa nevrotika ne proizvede strogi, neizprosni oče-patriarh, temveč oče slabič oz. oče, ki ga ni. Sinu tako umanjka točka identifikacije, umanjka mu opora in varnost. Varnost pred čim? Pred žensko. Verhaeghe je mnenja, da zatiranje žensk izvira iz moškega strahu pred žensko, pred tem, da bi se izgubil v telesu, iz katerega je prišel, da bi ga zaneslo do prekoračitve v spolnosti, tako da bi v orgazmični nasladi izgubil samega sebe, svoj jaz. Ženska torej tukaj še vedno nastopa v paketu z jabolkom. Je hudič, ki zapeljuje na kriva pota, zato jo je treba vkleniti. Res se lahko strinjamo s Verheaghejem, da vedno vklenemo le tiste, ki se jih bojimo; povsem drugo in bolj kompleksno vprašanje pa je, ali je avtorjeva razlaga izvora tega strahu pravilna ali ne.
Moški torej do žensk čutijo nek izvorni strah. Pri ženski izvorna tesnoba ostaja takšna kot je, pri moškem pa se seksualizira, prenese se torej na njegovo spolno življenje. Zato se boji ženskega užitka, kajti le-ta ga zreducira na goli objekt brez volje. Zato si je žensko treba podrediti ali ji ubežati. In zato so jih tisočletja dolgo zatirali. Zdaj, ko ni več avtoritete-patriarha, ki bi deklico učil, da je njeno mesto vedno spodaj, in dečka, da je njegovo vedno zgoraj, zdaj se je izpod krinke avtoritete pokazal prestrašen deček. Kot pravi Verheaghe: »Nočna mora vsakega mladega policista je ženska srednjih let, ki odpre avtomobilsko okno in vpraša: Kaj je sinko?« Zna se torej zgoditi, da se bo kljub enako-pravnosti tehnica moči prevesila na žensko stran. Verhaeghe bi najbrž rekel, da je bila moč tako ali tako vedno na ženski strani, le avtoriteta na moški.
Tudi pri nas imamo nekoga, ki se sooča s tem problemom. To je vsem dobro znani dr. Rugelj. Tudi po njegovem mnenju nevrotika proizvede njegov šibki ali odsotni oče. Kot pravi Rugelj, se bo samo otrok, ki odrašča ob trdi očetovi roki in mami, ki temu očetu prikimava, v življenju znal spoprijemati s težavami. Njegovo stališče je zelo radikalno in zelo konzervativno. Njegovo sklepanje je zelo preprosto: ker pomankanje očetovske avtoritete proizvaja bolnike, je torej treba ponovno vzpostaviti patriarhat. To sklepanje je sicer logično pravilno, a preozko, kajti problem odnosa med spoloma je mnogo širši kot problem alkoholizma in drugih specifično moških duševnih motenj in bolezni. Po Rugljevi metodi pa bo zmanjšanje števila alkoholikov povečalo število histeričark. Rugelj torej vidi rešitev v tem, da drek izlije nazaj v prejšnji lonec.
Paul Verhaeghe pa se prav nasprotno dobro zaveda, da je doba patriarhov minila, da časa ni mogoče zavrteti nazaj, in hvala bogu, da je tako. A problem še vedno ostaja. Imamo dva lonca in imamo drek. In tega dreka se ni mogoče znebiti. Kot smo že rekli, Verhaeghe izhaja iz odsotnosti (očetovske) avtoritete. To ne meri zgolj na večanje števila mater samohranilk, ampak tudi na dejstvo, da tudi očetom, ki ostajajo pri svojih družinah, nekoč samoumevna avtoriteta ne pripada več. Tudi tam, kjer očetje še so, očetovske figure ni več. Nasploh se celotna starševska instanca zelo razlikuje od tiste izpred sto let; danes ima otrok poleg mame in očeta še televizijo, internet in širšo družbeno skupnost. Več vzgoje je deležen izven družine kot v njej. Pravila so ali odsotna ali pa popolnoma raztresena. To je izraz postmodernizma v pedagogiki. Zdaj se dvomi v znanost, dvomi se v Boga in dvomi se v avtoriteto. Če ni avtoritete, ni pravil, če ni pravil, je vse dovoljeno, če je vse dovoljeno, si ničesar več ne moremo želeti. Kot pravi Verhaeghe: »Želja je ubita s preobiljem objektov.« Medtem pa reklamni panoji zapovedujejo: Uživaj! Pogoj za doseganje užitka pa je prepoved, a prepovedi ni. Paradoksno je »danes na voljo manj užitka kot kadarkoli prej.«
Zanimivo je, da po Verhaegheju preveč liberalizma povzroča preglavice predvsem moškim. Kot že rečeno, je moški tisti, ki primarno tesnobo prenese v svoj odnos do ženske. Boji se, da ga bo ženska, ki lahko uživa brez meja, po-užila. Boji se, da bo zaradi odsotnosti pravil v spolnosti šel predaleč, kar konkretno pomeni, da bo za vedno izgubil svojo individualnost, kakor jo za kratek čas izgubi v spolnem odnosu. Verhaeghe je duhovito pripomnil, da ni naključje reči: »I´m coming.« (Prihaja mi), kajti dejansko orgazem pomeni vrnitev individualnosti, ki se je pred tem izgubila. Lahko le dodamo: »I´m coming back.« Ta seksualizirani strah pred izginitvijo je moški strah, ki je bil povod za zatiranje žensk, in ki je zdaj po emancipaciji ponovno prišel na površje.
Verhaeghe prepoznava soočanje s tem problemom odsotnosti pravil predvsem v dveh načinih: prvič, da si posamezen par sam postavi interna pravila, in drugič, da se pravila ustvarijo v nekih skupinah vrstnikov, ki pa so predvsem subkulture, kajti splošnih kulturnih pravil glede spolnosti ni več. »V obeh primerih gre za ustvarjanje novih (spolnih) identitet in njihovo razpršenost, kar pripelje do postopnega izginjanja tradicionalnega nasprotja med moškimi in ženskami.« Ta novo ustvarjena pravila bi torej naj pomirila »prestrašenega« moškega, da bo upal vstopiti v enakovreden odnos z osvobojeno, neodvisno žensko, da bo prenesel, da je ženska zgoraj. Ta pravila so nujno potrebna, da se ženska in moški lahko srečata v spolnem odnosu. Brez pravil ne gre, kajti po eni strani pravila pomenijo prepovedi, ki omogočajo užitek, kar velja tako za ženske kot za moške, po drugi strani pa pomenijo meje, ki dajejo občutek varnosti, zaščite pred prekoračitvijo v spolnosti, torej zaščite pred izgubo individualnosti v aktu združitve, kar bi naj po Verhaegheju veljalo predvsem za moške.
A vprašanje je, če ni njegovo pripisovanje tovrstnega strahu samo moškim, bolj posledica dejstva, da je on sam moški, ki ta strah izkuša, kot pa posledica njegovega kliničnega dela. Kajti najverjetneje ne bi bilo težko najti žensk, pri katerih je strah pred zreduciranostjo na goli objekt brez volje prav tako izrazit. V kolikor so razlike med moškimi in ženskami res tako velike kot predvidevamo, potem je tudi naše medsebojno spoznavanje zelo oteženo. Kar se tega tiče, se je psihoanaliza že rodila zgolj polovična. Freud je bil moški in jasno, da ni mogel iz te svoje kože. Svojo teorijo je v veliki meri gradil tudi na lastnem doživljanju življenja, zato je v tem oziru psihoanaliza kot vse druge znanosti moška znanost. Tako kot za vsa druga področja, ki so izšla iz patriarhalnega sistema, tudi za psihoanalizo velja, da bo potrebnih še veliko »ženskih izkušenj«, preden bo postala spolno nevtralna.
Tradicionalna pravila, ki so tako nesimetrično urejala odnose med moškim in žensko, so že povsem zbledela. Na podlagi novih pravil, ki so dogovorjena znotraj para ali skupine, bi morda lahko prišli do neke optimalne rešitve odnosa med žensko in moškim, torej do odnosa, ki bo psihološko uravnotežen, tj. do neke simetrije v razmerju moči med partnerjema, ki prekinja s tradicijo. Vprašanje je, ali je ta uravnoteženost lahko neka umirjena pozicija na tehnici, ali pa je možno le izmenjavanje pozicij prevlade in podrejenosti, tako da je zgoraj enkrat eden drugič drugi. Verhaeghe se s to optimistično rešitvijo ne bi strinjal: prvič, ker se moški in ženska vedno zgrešita, in drugič, ker moški v spolnosti vedno potegne ta kratko.
Zanimivo je, da je to teorijo o moškem strahu razvil prav Paul Verhaeghe, torej Paul in ne Paula. Morda lahko to razumemo kot uspeh tega moškega avtorja, da je v imenu želje po spoznanju premagal mačistično tradicijo. Ne glede na to, ali nas njegova teorija prepriča ali ne, mu moramo priznati njegovo pogumno izpoved, da se hkrati boji ženske, h kateri ga neustavljivo vleče. Lahko mu rečemo, da je heroj, na kar bi bili njegovi pradedje prav gotovo ponosni, ne bi pa bili ponosni na dejstvo, da je njegovo delo na tihem tudi tožba ubogega moškega, ki zveni nekako takole: »Spolnost je bitka, ki jo moški vedno izgubi, a se vanjo vedno znova podaja, gnan od neke notranje sile…« To pa priča predvsem o dejstvu, da je spolna identiteta tako moškega kot ženske danes nekaj povsem drugega kot pred stoletji, celo desetletji, da o ženski in moškem v tradicionalnem smislu sploh več ne moremo govoriti. Kar ostaja povsem isto je le nenehno prizadevanje moških, da bi ugotovili, kaj hočejo ženske, in prav tako nenehno prizadevanje žensk, da bi ugotovile, kaj hočejo moški.
Prvič objavljeno v reviji Dialogi