William Glasser, Opozorilo: Psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje, Mca, Radovljica, 2003
William Glasser je svetovno znan psihiater in neverjetno produktiven pisec. Mnoga njegova dela so prevedena tudi v slovenščino. Zaslovel je s svojo psihoterapevtsko metodo imenovano realitetna terapija, ki jo je zgradil na t.i. teoriji izbire. V kratkem lahko to psihološko teorijo opišemo s staro znano prispodobo konjev, ki vlečejo voz. Človek je kočijaž, ki ima v svojih rokah vajeti s katerimi usmerja konje, tj. svoje misli in svoje vedenje. Človekova čustva in fizično počutje pa bodo sledila tej smeri, kakor voz sledi konjem. Skratka, človek je svobodno bitje, ki načeloma lahko vzdržuje kontrolo na lastnim delovanjem in čustvovanjem. Vsa svoja počutja vedno znova izbira, kar pomeni, da izbira tudi depresijo, prisilne misli, tesnobo in vse ostale psihične tegobe. Ker jih sam izbere, se jih lahko tudi sam otrese. To svojo teorijo je Glasser nadalje razvijal, iz česar je poleg svetovno znane psihoterapevtske modalitete realitetne terapije zraslo še mnogo aplikativnih svetovalnih praks, ki jih ne tako redko uporabljajo v šolah, podjetjih, zaporih, socialnih institucijah ipd. Kot tudi sam ne preveč skromno pravi, želi o teoriji izbire poučiti ves svet. In pričujoče delo v veliki meri predstavlja prav ta njegov projekt: s tem svojim delom Glasser namreč delno zapušča terapevtske in svetovalne vode in poskuša vzpostaviti nov model zdravljenja psihičnih težav, ki pa pravzaprav sploh ni več zdravljenje, temveč skupinsko učenje uporabe teorije izbire v vsakodnevnem življenju. Glasserjevo sporočilo je karseda jasno: duševne bolezni (vsaj večina, ki jih je tako označenih) sploh ne obstajajo. Obstajajo pa zelo nesrečni ljudje, ki se lahko s pomočjo teorije izbire naučijo postati srečnejši, pri čemer pa je sreča kar sinonim za duševno zdravje.
Vredno je izpostaviti predvsem dva vidika te knjige. Prvi se tiče zelo odkrite kritike prevladujočega biološkega modela sodobne psihiatrije. Drugi pa se tiče Glasserjevega predloga za alternativni način reševanja psihičnih težav.
Problem trenutnega bio-pristopa v psihiatriji lepo ponazarja citat iz predgovora, ki ga je napisal irski psihiater, prav tako oster kritik farmakoterapije, Terry Lynch: »Intenzivno psihiatrično raziskovanje že več desetletij ne more ugotoviti biološkega vzroka za nobeno psihiatrično stanje. Pomankanje bioloških dokazov potrjuje nenavadno dejstvo, da niti ene psihiatrične diagnoze ni mogoče potrditi z biokemičnim, radioloških ali kakim drugim laboratorijskim testom. Ne poznam nobene druge medicinske stroke, kjer bi tako množično zdravili ljudi zaradi domnevne biokemijske nepravilnosti. Zanašanje poklicnega zdravstva na biologijo kot odločujoči dejavnik za psihiatrične motnje temelji bolj na verovanju kot na pravem znanstvenem raziskovanju. Zdi se mi, da zdravniki streljajo na slepo veliko pogosteje, kot se javnost tega zaveda.« (str.6) Celoten problem se seveda vrti okoli množične uporabe psihofarmakov, zdravil za zdravljenje t.i. psihičnih bolezni kot so shizofrenija, depresija, anksioznoznost, motnje pozornosti pri otrocih itd. Večino teh težav poskuša psihiatrija odpraviti z zdravili, ki se javnosti prikazujejo kot varen in učinkovit pristop, medtem ko pa se v določenih krogih kritikov te metode pojavljajo številni dvomi. Tako Glasser in Lynch kot še mnogi drugi tukaj prepoznavajo nevarno igro financ, ki se nahaja v ozadju. Učinkovitost in varnost psihofarmakov se namreč potrjuje na podlagi raziskav, ki so v prvi vrsti financiranje s strani gigantskih farmacevtskih podjetij, ki prav ta zdravila proizvajajo. Očitno je nepristranskost tovrstnih raziskav zelo vprašljiva. Obstajajo namreč številne neodvisne raziskave učinkovitosti in varnosti teh zdravil, ki prihajajo do prav nasprotnih rezultatov. Psihofarmaki glede na te raziskave niso niti približno tako učinkoviti in varni kot trdijo njihovi proizvajalci in tudi zdravniki, ki jih pripisujejo. Če pogledamo zgolj kot primere nekaj takih podatkov: antidepresivi so učinkoviti v petdeset do šestedest odstotkih, pri čemer pa je treba upošteveti dejstvo, da je pri depresiji že placebo učinkovit v sedeminštirideset do petdeset odstotkih. Nadalje: ozdravljivost shizofrenije v nerazvitih delih sveta je po nekaterih raziskavah enkrat višja kot pa v razvitem zahodnem svetu. Nevroleptiki, zdravila za zdravljenje psihotičnih obolenj (predvsem shizofrenije), po večletnem uživanju v skoraj polovici primerov povzročajo trajno in mučno nevrološko motnjo imenovano tardivna diskinezija. Tako so miljoni ljudi po svetu zaznamovani z delno izgubo kontrole nad svojim telesom, ki se kaže kot tiki, krči, telesni nemir ipd. Čeprav mnogi psihiatri te znake pripisujejo primarni bolezni sami, pa nam preprosto sklepanje lahko pove, da je tak odgovor zgolj slepilo: ti ljudje namreč tovrstnih znakov pred zdravljenjem niso kazali.
Farmacevtski trg je močno povezan z glavnim psihiatričnim priročnikom, t.i. DSM-IV. To je mednarodna klasifikacija bolezni, ki skupke določenih simptomov povezuje in poimenuje z znanimi imeni psihiatričnih stanj. Da bi se tabletke lahko prodajale, so namreč nujno potrebne diagnoze, ki kar kličejo po teh tabletkah. Kot pravi Glasser: »Če imate kakršen koli psihiatrični znak, kakršni so podrobno opisani v DSM-IV, psihiatri te združbe ne vlagajo več nobenega skupnega napora, da bi vzpostavili odnos zdravnik-pacient in vam svetovali o tem, kar imate v mislih. Povedo vam, da vašo duševno bolezen povzroča neravnovesje v kemizmu možganov, ki ga je mogoče popraviti samo z zdravili. Ta praksa se je tako razpasla, da verjamem, da je naslov te knjige še breblag. Redki psihiatri, ki še svetujejo, svoj trud skoraj vedno kombinirajo s psihofarmaki in mnogi verjamejo, da so zdravila najpomembnejša sestavina njihovega zdravljenja. Škoda, ki jo sedanja psihiatrična združba dela vašemu duševnemu zdravju, sega veliko dlje od psihiatrove ambulante. Zdaj so skoraj vsi poklicni zdravstveni delavci ujeti v to nevrokemično »mrežo«. Celotno sceno »duševnega zdravja« obvladujejo psihofarmaki. Da bi vam ponazoril izreden obseg te nadvlade: v letu 2001 je bilo napisanih 111 milijonov receptov za eno samo skupino zdravil, in sicer za inhibitorje ponovnega privzema serotonina ali SSRI, kot so paxil, prozac in zoloft. To pomeni 14-odstotno povečanje glede na leto 2000 in ta odstotek še raste. Nedavne študije pa kažejo, da ta skupina zdravil morda ne učinkuje pri depresiji nič bolj kot sladkorne tabletke.« (str.19-20) Te številke so toliko bolj grozljive, če privzamemo, da medicina ne more ponuditi nobenih trdnih dokazov niti glede bioloških vzrokov psihičnih težav niti glede učinkovitosti in varnosti psihofarmakov. Psihiatirija se pogosto zgovarja na nenehni napredek farmacevtske stroke, ki naj bi napredovala v smeri lokaliziranja delovanja zdravil, kar kratkomalo pomeni, da naj bi zdravila povzročala vedno manj stranskih učinkov, saj delujejo le fokusirano na problematična, tj. obolela mesta v možganih. Toda tudi te trditve so s strani neodvisnih raziskovalcev zanikane. Psihofarmaki ne glede na napredek farmacije še vedno delujejo celostno, kar pomeni, da npr. povzročajo celostno ohromitev kognitivnih procesov, čustev in motorike. Še vedno se torej psihiatrične paciente spreminja v človeške zombije.
Seveda je mogoče tudi te t.i. neodvisne raziskave brati s kančkom dvoma. Toda poudarek kritike bio modela v psihiatriji je predvsem na enodimenzionalnosti njihovega pristopa. Jasno je, da so nekatera psihiatrična stanja v akutnih fazah brez zdravil praktično neukrotljiva, toda vztrajanje na zdravilih tako pogosto in za tako dolga obdobja, in vse to večinoma brez kakršne koli sočasne psihoterapije in socialne rehabilitacije, kratkomalo pomeni hiter odpis ljudi, ki potrebujejo novo priložnost v življenju. Glasser je na koncu knjige navedel mnoge reference, kjer je mogoče najti rezultate raziskav, ki bi lahko in bi morale razbiti sliko javnosti, ki slepo zaupa svoje duševno zdravje medicinskemu modelu, pa čeprav je vsem jasno, da so možgani tako malo raziskan del človekovega telesa, da je mogoče psihiatrijo označiti kot najbolj »zgolj« hipotetično stroko v celotni medicini.
Glasser sam se zaveda, da bi bila njegova kritika psihiatrije nesmiselna, če ne bi podal tudi kakšnega alternativnega predloga za reševanje duševnih težav. Seveda je alternativa že vsaka psihoterapija, delovna terapija, socialna rehabilitacija ipd., ampak Glasser ponuja še neko novost. Njegova ideja je ustanovitev mnogih majhnih učnih skupin, kjer bi se »nesrečni« ljudje, brez kakšnega terapevta ali strokovnega vodje, ob branju njegovih knjig učili uporabljati teorijo izbire v svojem življenji. Tej ideji vsekakor po eni strani gre velika pohvala. T.i. skupine za samopomoč so se izkazale za zelo učinkovite, in kar je tudi pomembno, brezplačne oblike »zdravljenja«, ki lahko vsaj delno pripomorejo k boljšemu duševnemu zdravju. Toda Glasserjeva ideja je precej širša od prakse tovrstnih skupin za samopoč. Glasser preprosto želi vse ljudi na svetu poučiti o tem, da lahko kontrolirajo svoja življenja in da nikakor ne morejo kontrolirati drugih ljudi. Ta misel je tudi osrednja misel njegove teorije izbire. Na tem mestu pa Glasser zasluži tudi določeno mero kritike. Njegova teorija izbire je sicer zanimiv in jasen pristop k vprašanju o človeku. Toda resničnost njegovih tez je zelo vprašljiva. Tovrstna kontrola nad lastnim življenjem se pogosto izkaže kot nedosegljiv ideal, ki pa se lepo povezuje z danes prevladujočo liberalno ideologijo o sebe ustvarjajočem svobodnem posamezniku, ki obvladuje svoje življenje. Mnogi so že pokazali, da ima tudi ta »terapija« številne »stranske učinke«. Gre namreč za miselnost, ki večino ljudi vodi v izgorevanje v gonji za srečo, v prostovoljno podrejanje v mnogih situacijah v življenju, v zanikanje nesreče in žalosti kot neizogibnih dejstev življenja; vse to pa pravzaprav povzroča nove simptome. Glasserju je tukaj povsem mogoče prav tako očitati enodimenzionalnost: pričakovali bi namreč natančnejše pojasnjevanje njegove teorije o možnosti izbiranja lastnih misli, ravnanj, delovanj, odzivov itd. To so gotovo vprašanja, ki jih ni mogoče obravnavati zgolj z vidika psihologije individuuma, saj človek ni avtonomno samozadostno bitje; pričakovali bi, da bo vključil vsaj socialno-psihološko dimenzijo. Tako pa je videti, da se njegov pretirani liberalizem izključuje z njegovimi trditvami o tem, da je nesrečnost človeka nujno povezana s slabimi odnosi z njegovimi bližnjimi. Pričujoče Glasserjevo delo ima to pomankljivost, da želi postati priročnih za življenje čim večjega števila ljudi, želi predpisovati način razmišljanja in določen pogled na svet, ki ga prav tako ni mogoče utemeljiti, kot svojega predpisovanja receptov ne morejo utemeljiti psihiatri.
Vsekakor pa gre Glasserju priznati to, da ponovno obuja že malce zamrlo antipsihiatrično gibanje. Čeprav je stara podoba temačnih »umobolnic« že izginila, je nujno ohraniti kritično distanco do znanosti, ki prehiteva samo sebe in s tem ogroža milijone ljudi. Pri tem pa ne gre spregledati, da se mora ta kritika navezati tudi na ozadje, ki takšen monopol farmakološkega pristopa omogoča: to ozadje tvorijo seveda farmacevtski giganti; zdravstvena in zavarovalniška pravila; gospodarstvo, ki se zaveda, kako antidepresivi dvigujejo produktivnost delavcev in krajšajo bolniške odsotnosti in seveda tudi družba nasploh, ki hoče gledati le nasmejane posameznike.
Prvič objavljeno v reviji Dialogi 5-6/2005, str. 142