Luisa Accati: Pošast in lepotica: oče in mati v katoliški vzgoji čustev
Prevedla Irena Prosenc, spremno besedo napisala Marta Verginella, Studia Humanitatis, Ljubljana, 2001.
Izhodišče knjige Pošast in lepotica predstavlja opažanje, da ženske celo v znanstveni skupnosti ne morejo prodreti s svojimi idejami. Toda, zakaj so podrejene? Odgovor: zaradi religije.
Accatijeva svojo hipotezo utemeljuje z interdisciplinarno študijo poročnih obredov v katoliških deželah. Discipline, na katere se opira, so antropologija, sociologija kulture, zgodovina in psihoanaliza, od katerih si obeta prodor v zgodovino kulture. Po mnenju pisca recenzije so najboljši deli študije zgodovinski. Npr.: “Konec 15. stoletja naraste zanimanje cerkvene oblasti,…, za nadzor nad spočetjem; v drugi polovici 16. stoletja je sprejeto določilo, ki nadzor nad ženskami zaupa duhovnikom; v 18. stoletju… se v religiji razširi simbol idealizirane čistosti; leta 1854 je razglašena dogma o brezmadežnem spočetju (str. 35)”. Podana kronologija je podprta s kilometersko bibliografijo, med katero bomo našli zavidljivo število izvirnih zgodovinskih dokumentov.
Toda, kaj imajo skupnega podrejenost žensk, študij poročnih obredov in zanimanje cerkve za spočetje? Rdečo nit bi naj ponudila psihoanaliza. Zakaj? Če je vzroke za podrejenost žensk potrebno iskati v kulturni zgodovini, tj. na ravni oblikovanja človeških predstav in čustvovanj, tedaj je potrebno raziskati procese subjektivacije. Raziskovanje teh procesov pa je predmet psihoanalize. Po Accatijevi bi naj cerkvi uspelo pridobiti nadzor nad področjem spočetja in zakonske zveze s pomočjo mita o devici Mariji. Cerkev ni nikoli pojasnila, zakaj je Marija devica, je pa to neštetokrat ponavljala. S tem je v okolje vsilila normo, način avtomatičnega razmišljanja brez kritične avtonomnosti. Norma je sčasoma proizvedla spremembe na področju čustvenega življenja, ženske je prisilila, da so upoštevale vzor čistosti. Četudi je poroka videti kot trenutek moči žensk, je njihova moč podrejena podobi Device. Če je na začetku 17. stoletja poroka še bila dogovor med dvema zasebnikoma, ki ga je priznala laična skupnost, se je v času čustvenega sprejetja dogme o brezmadežnem spočetju sakralizirala.
Accatijeva skuša hipotezo dodatno podkrepiti s primerjavo med poročnim obredom in pravljico o lepotici in zveri, po kateri naslovi knjigo. Kot vemo, v pravljici pošast prosi deklico, ali lahko je iz njenega krožnika in spi v njeni postelji, saj se bo le tako spremenila v mladeniča. Dekle privoli, a ne brez studa in oklevanja. Zgodba pripoveduje o tem, kako se seksualnost iz nečesa ogabnega spremeni v nekaj lepega. Zanimivo je, da pri tem pripiše odločilno vlogo dekletovemu očetu, ki spomni deklico na obljubo, ki jo je dala živali. Toda duhovnikova navzočnost spremeni ravnovesje socialnih odnosov. V pravljici prevladuje odnos med očetom in hčerko, pri obredu pa prevlada odnos med materjo in sinom. Oče jo samo še pelje k oltarju, kjer jo duhovnik vpraša, ali se hoče poročiti. Vprašanje samskega moškega, dominantnega nosilca materinskega simbola device, se vsili med ženina in nevesto. Obred poveličuje čistost in v nasprotju s pravljico ne pomaga preseči infantilne seksualne zatrtosti. Moški ostane pošast, saj se mora meriti z duhovnikom, ki je neporočen, čist in si zato pripisuje večjo moralno avtoriteto.
Accatijeva simbol Marijinega vnebovzetja interpretira kot strah sinov, da bi se lepotici, Devici, zazdeli surovi in bi pobegnila. Če bi hoteli premagati strah, bi morali, tako kot v pravljici, odkriti, kaj želi lepotica, vendar Brezmadežna ostane sanjska nevesta. “Tu gre za težavo adolescentov, težavnost soočenja z realnostjo, ki je samski moški noče ali ne more premostiti (53).” Sanjske sestavine celibata se vnesejo v odnos para, nevesta mora ostati čimbolj podobna sanjski lepotici, ne sme izražati želja. Zakon za moškega ne bo priložnost, da dozori.
Hipoteza Accatijeve je potemtakem, da ima nadvlada cerkve nad zakonsko zvezo nepredvidene psihološke posledice. Cerkveni družbeni nadzor nad seksualnostjo pripelje do neravnovesja moči med sinovi in očeti. V simbolnem svetu in v družini dobi (samski) sin nadvlado nad materinskim likom. Pri tem tudi sam materinski lik pridobiva na veljavi in je vse manj povezan z očetom, vedno bolj pa s sinom. Ojdipov kompleks, kakršnega je odkril Freud, je tako že zgodovinsko-antropološki produkt vdiranja katoliške cerkve na področje spolnosti in družine.
Deli knjige, kjer Accatijeva s pomočjo psihoanalize interpretira zgodovinske procese oblikovanja sodobne subjektivnosti, so gotovo zanimivi za branje. Toda zdi se, da avtorica preveč slepo zaupa v zmožnost psihoanalize kot orodja interpretacije kulturne subjektivacije, kar se kaže v tem, da se nikjer ne vpraša, ali so pojavi, ki jih povezuje, zares vzročno povezani, ali pa gre zgolj za naključne korelacije. Brez te kritičnosti so njene hipoteze vabljive, a bralec dobi vtis, da so kot okvir že vnaprej sprejete. Slednje je najbolj očitno pri analizi sprememb ključnih motivov v likovni umetnosti. Ali lahko na osnovi ženskih likov na slikah izpeljemo, da je bil Tizian še moški, Tiepolo, ki je ustvarjal v 18. stoletju, pa adolescenti sanjač
Prvič objavljeno v dnevniku Večer, ponedeljek, 11.3.2002, stran 10, ČITALNICA