Will Kymlicka: SODOBNA POLITIČNA FILOZOFIJA. UVOD.
Prevedli: Zdenka Erbežnik, Igor Pribac, Marko Šercer, Jaka Andrej Vojevec. Ljubljana: Kritina, 2005.
Čeprav je Will Kymlicka svoje delo Sodobna politična filozofija, ki je dvajset let po prvi izdaji izšlo nadgrajeno in razširjeno v drugi izdaji leta 1999, podnaslovil kot Uvod, nas ta podnaslov ne sme zavesti v mišljenje, da gre pri delu za uvajalni učbenik v politično misel, saj njegov fizični obseg in vsebinska širina presegajo vse meje uvajanja v neko področje. Obseg samega dela se namreč približa sedemstotim stranem, vsebuje skoraj tisoč enot bibliografije ter obsežne napotke za nadaljnje branje, ki zraven monografij in serijskih publikacij vključujejo tudi napotila na ključne spletne strani, ki pokrivajo tematiko politične in moralne misli predvsem zadnjih treh desetletij.
Struktura knjige je povsem podrejena vsebini; v osmih poglavjih natančno obdela tako dobre kot slabe strani osmih temeljnih usmeritev, ki jih lahko prepoznamo v sodobni normativni politični misli. Pri tem pa se z namenom, da se izogne preveliki zmešnjavi, skoraj dosledno izogiba vsakršnemu pretiranemu navajanju referenc in imen. Izjemno jasno in dosledno navaja temeljne argumente, na katere se sklicuje določena politčnofilozofska usmeritev ter nato te argumente tudi kritično osvetljuje. Te metode se drži od poglavja do poglavja, ki si sledijo v naslednjem zaporedju: Utilitarizem. Liberalna enakost. Libertarizem. Marksizem. Komunitarizem. Teorija državljanstva. Multikulturalizem. Feminizem.
Naslovi poglavij, ki so hkrati imena temeljnih usmeritev, pa že na prvi pogled izdajajo avtorjevo namero, da se pri svoji obsežni predstavitvi sodobne politične misli, čimbolj izogne tako sami uporabi pojmov levice in desnice, kakor tudi metodoloških pristopov, ki se v svojem ozadju naslanjajo na ta dva pojma. Kot pravi sam Kymlicka že v uvodu k delu: »Naša tradicionalna podoba politične pokrajine razvršča politična načela na eno samo črto, ki teče od leve proti desni. Po tej predstavi ljudje na levi verjamejo v enakost in zato zagovarjajo eno od oblik socializma, medtem ko ljudje na desni verjamejo v svobodo in zato zagovarjajo eno od oblik kapitalizma prostega trga. Na sredi so liberalci, ki verjamejo v mišmaš enakosti in svobode in zato zagovarjajo eno od oblik kapitalizma socialne države. /…/ V tem načinu razmišljanja o zahodni politični teoriji je nekaj resnice. Kljub temu pa postaja neustrezen.« (str.21-22).
Razlogov za neustreznost uporabe pojmov levice in desnice je po mnenju Kymlicke več. Prvi problem je na primer v tem, da na levo-desno premico ne moremo uvrstiti takšnih političnih misli kot sta feminizem in multikulturalizem, ki pa predstavljata pomembna političnofilozofska izhodišča sodbnih debat. Druga takšna pomanjkljivost tradicionalne delitve na levo in desno je v tem, da v ozadju implicira misel, kako različne teorije temeljijo na povsem različnih temeljnih vrednotah, ki pa so medsebojno toliko neprimerljive, da dosledno mišljenje v tej smeri vodi k pesimističnemu pristanku na nemožnost konstruktivnega političnega diskurza med različnimi usmeritvami. Kot ugotavlja Kymlicka: »Tako so nam dopovedovali, da se poleg znanega sklicevanja na ´enakost` (socializem) in ´svobodo` (libertarizem) politične teorije zdaj sklicujejo še na naslednje vrhovne vrednote: ´pogodbeno soglasje` (Rawls), ´skupno dobro` (komunitarizem), ´korist` (utilitarizem), ´pravice` (Dworkin), ´identiteta` (multikulturalizem) ali ´androginost` (feminizem). Zato imamo zdaj opraviti s še več vrhovnimi vrednotami, med katerimi pa racionalna argumentacija ni mogoča.« (str.23).
Izhod iz te razbitosti politične misli vidi Kymlicka skupaj z Dworkinom v eni skupni vrhovni vrednoti, ki jo prepoznava v ozadju vseh teh na prvi pogled povsem različnih teorij, in sicer v vrednoti enakosti. Kot je trdil že Dworkin, so vse te različne teorije v svojem temelju pravzaprav »egalitarne teorije«. Pojem enakosti, ki nastopa kot skupni imenovalec osmih usmeritev, Kymlicka definira takole: »Teorija je v toliko egalitarna, če sprejme, da so interesi vsakega člana skupnosti pomembni in da so pomembni enako. Drugače rečeno: egalitarne teorije zahtevajo, da oblast obravnava svoje državljane z enakim upoštevanjem; vsak državljan ima pravico do enake skrbi in enakega spoštovanja. Ta temeljnejši pojem enakosti je najti bodisi v Nozikovem libertarizmu bodisi v Marxovem komunizmu. Medtem ko levičarji verjamejo, da je enakost dohodkov ali premoženja predpogoj obravnave ljudi kot enakih, tisti na desnici verjamejo, da so predpogoj takšne obravnave ljudi enake pravice nad lastnim delom in lastnino.« (str.24). Čeprav torej lahko govorimo o ločitvi med levico in desnico glede na njihovo različno razumevanje pogojev enake obravnave ljudi, pa moramo pri tem to ločevanje na neki točki tudi preiti, saj imata obe skrajnosti v ozadju isto vrednoto, hkrati pa ta dva pojma, kot že rečeno, ne moreta več zaobjeti obsežne sodobne politčne misli, na primer feminizma ali multikulturalizma.
Rdeča niti, ki jo skuša Kymlicka ohraniti skozi vsebinsko raznolikost vseh osmih poglavij, je torej nek globlji in temeljnejši pojem enakosti, na katerega po njegovem mnenju pristajo vse usmeritve, kljub svoji zunanji neprimerljivosti ali nasprotnosti.
Vendar pa je mogoče v Kymlickovem delu poleg te povezujoče misli najti tudi neko osnovno delitev oziroma razpolovitev celotnega polja političnega diskurza. Prva delitev, ki jo Kymlicka tudi sam eksplicira, je delitev na pol pravic in pol odgovornosti. Druga delitev, ki jo je mogoče opaziti v ozadju te prve delitve, pa je razlika med verjetjem v pravo oziroma v pravno državo, ter med verjetjem v etiko oziroma v možnost moralne družbe oziroma skupnosti. Kymlicka namreč teh osem temeljnih usmeritev razdeli v dve skupini. Prvo skupino tvorijo utilitarizem, liberalna enakost in libertarizem. To skupino povezuje predvsem ideja pravic kakršna je značilna za vse liberalne demokracije. Drugo skupino pa tvori preostalih pet usmeritev: marksizem, komunitarizem, teorija državljanstva, multikulturalizem in feminizem. Tej skupini je bližji od pojma pravic prav pojem odgovornosti. Vse te usmeritve so namreč v takšni ali drugačni obliki vsaj nekoliko komunitaristične, čeprav je mogoče znotraj te skupine prepoznati bistvene razlike glede na obravnavo osebne in kolektivne odgovornosti. Namesto delitve na levico in desnico lahko torej pri Kymlicki opazimo neko drugo razpolovitev politične misli, ki bi jo lahko prepoznali tudi kot razliko med stališčem, ki daje prednost individualnemu in stališčem, ki daje prednost skupnostnemu, kajti pol pravic prvenstveno predstavlja zagovor individualnih pravic, medtem ko pol odgovornosti pomeni predvsem odgovornost do drugega oziroma drugih, torej do skupnosti. Seveda pa Kymlicka te delitve ne zagovarja brezkompromisno skozi svoje celotno delo, saj nekaj takšnega glede na pogosto prepletanje obeh polov sploh ni mogoče. Takšna delitev je prej smiselna le kot metodološko vodilo, ki nam pomaga zaznati osnovne smernice določenih političnofilozofskih stališč in seveda tudi pomaga predvidevati, kakšne oblike bi ta stališča dobila v svoji družbeni aplikaciji.
Rekli smo že, da je v ozadju te delitve na pol pravic in pol odgovornosti mogoče prepoznati še neko delitev, ki večinoma sovpada s prvo. Kymlicka te delitve nikjer ne eksplicira, vendar jo lahko ob prebiranju dela ves čas prepoznavamo. Gre za vprašanje prednostne obravnave na eni strani prava in na drugi strani etike. Politične usmeritve, ki zagovarjajo individualne pravice, se namreč mnogo bolj naslanjajo na pojem pravne države, ki nastopa kot temeljni nosilec vseh družbenih odnosov, medtem ko usmeritve, ki izpostavljajo prednost skupnosti, kot temelj urejene družbe prej prepoznavajo osebno moralnost ljudi. Če bi tako postavljeno delitev na pol prava in pol etike zaostrili do konca, bi prišli do znane trditve, da pristna skupnost zaradi etičnosti svojih članov ne bi potrebovala niti prava niti države. Toda to so seveda skrajne možnosti in verjetja vanje nikakor ne gre pripisati Kymlicki.
V tem prikazu Sodobne politične filozofije smo izpostavili predvsem poseben pojem enakosti, ki se po Kymlickovem mnenju nahaja v ozadju vseh različnih sodobnih političnih usmeritev, ter podčrtali avtorjevo opozorilo na vse bolj pogosto neustreznost uporabe pojmov levice in desnice v političnem diskurzu. Nasproti tej delitvi na levo in desno smo pri Kymlicki prepoznali delitev na pol pravic in pol odgovornosti ter v ozadju te delitve še razliko med poudarjanjem prava na eni strani in poudarjanjem etike na drugi. S tem smo poskušali zaobjeti delo kakor nastopa v celoti, medtem ko pa bi natančnejše predstavitve posameznih usmeritev daleč presegale okvir tega prikaza knjige, saj so argumenti in njihove kritične osvetlitve že v samem delu predstavljene povsem izčiščeno in zgoščeno, tako da je s tem onemogočeno še dodatno strnjeno povzemanje argumentacijskih linij posameznih političnofilozofskih stališč. Ta podvig, vsekakor vreden svojega truga, prepuščamo vsakemu posameznemu bralcu.
Prvič objavljeno v reviji Dialogi 9/2007, str. 86