V pričujočem članku želim opozoriti na spremembe družbeno kulturne podobe Pohorja, ki trenutno potekajo na zelo intenziven način. Ob pisanju me je sicer spremljalo zavedanje, da je za kulturno družbene spremembe naravno, da se dogajajo, vendar so me pritegnili družbeni procesi, v katerih se je trenutno Pohorje znašlo in za katere menim, da so izjemni. Izjemni zato, ker radikalno izključujejo njegovo družbeno in kulturno tradicijo. Od tod takšen naslov pričujočega besedila, v katerem bom poskušal to dogajanje natančneje opisati.
Od srednjega veka, ko se je začelo Pohorje intenzivneje obravnavati kot del družbe, pa vse do danes, ko je Pohorje del kapitalistično tržnih odnosov v družbi, so se na njem dogajali bolj ali manj intenzivni družbeni procesi. Ti procesi so na različne načine vzpodbujali ali izključevali njegovo kulturno podobo in naravni utrip.
Za izhodišče opisovanja današnjega dogajanja na Pohorju sem izbral izključujoč element njegovega družbeno kulturnega življenja, ki sem ga poimenoval okupacija. Okupacija kot posledica problematike lastninjenja družbenega dobra. Kot vemo, pa problematika lastništva nad družbenim dobrim vključuje tudi odnos do naravnega dobra. Filozofija trajnostnega razvoja ugotavlja, da je družba z vsemi svojimi kulturnimi elementi tesno povezana z naravo in njenimi »kulturami«, biotsko raznovrstnostjo. V pričujočem besedilu bom poskušal prikazati, kako tesno je družba v konkretnem primeru povezana s konkretnim naravnim okoljem in kakšno je trenutno stanje na Pohorju. Kot sem že omenil, pa so me pri pisanju vodile ugotovitve, da se elementi vsakdanjega (družbenega in naravnega) življenja na Pohorju nahajajo v izrazitem neravnovesju in zato potrebujejo osvoboditev s strani pozitivne filozofije pojmovanja družbe in narave, osvoboditev s strani filozofije trajnostnega razvoja, če se izrazim v duhu naslova članka.
Trenutno neravnovesje med raznovrstnostjo oblik vsakdanjega življenja na Pohorju sem poimenoval okupacija oziroma faze okupacije. Z linearnega vidika se Pohorje nahaja trenutno na prehodu iz druge v tretjo, predvidoma zadnjo fazo okupacije. Nahaja se na prehodu iz formalno pravnega izbrisa kulturno ekološkega vidika Pohorja v medijsko redefiniranje Pohorja in iskanje njegove nove podobe.
Pomembno pa je tudi omeniti, da so faze med seboj tesno povezane in da druga drugo dopolnjujejo.
V zvezi s tretjo fazo, fazo ustvarjanja nove podobe Pohorja, predvidevam, da predstavlja ustvarjanje nove oblike na fizično vizualni ravni in na ravni ustvarjanja njegove nove družbene in naravne podobe. Slednje se že kaže v obrisih, na katere naletimo predvsem ob pogledu na Pohorje iz zraka in na pogledu nanj ponoči (na primer osvetljene smučarske proge od hrbta Pohorja do doline in grebenska, panoramska cesta po celotnem grebenu z zarezami do doline). Nove »oblike« Pohorja, vizualna, fizična in družbena, pa so razvidne predvsem v uradnih dokumentih lokalnih skupnosti (turistične vizije in prostorski načrti lokalnih skupnosti), kot bom nakazal v tretji točki pričujočega besedila, ki obravnava uraden pogled lokalnih skupnosti na prihodnjo podobo Pohorja.
1. Faza, izbris ekološke tradicije Pohorja
Izbris ekološke tradicije Pohorja, tako »tradicionalne« (opazovanja biotske raznovrstnosti, zapisi Franca Mišiča in Karla Hiltla z začetka prejšnjega stoletja), kot tudi »moderne« (Natura 2000), pomeni izgubljanje njene primarne vloge v odločitvah občinskih zavodov za varstvo okolja in prostorsko načrtovanje. Občinam elementi trajnostnega razvoja in strokovne ugotovitve naravovarstva niso več temelj pri odločanju in vizijah o prihodnji ureditvi njihovega prostora, ki pripada (tudi) Pohorju. Element trajnostnega razvoja, ki so ključni pri urejanju prostora v evropski skupnosti, so prisotni le formalno in v najskromnejši obliki.
Ekološka tradicija Pohorja, ki temelji na biotski raznovrstnosti in bogastvu pohorske naravne dediščine, se danes pravno formalno in svetovalno kaže v (vsaj) dveh dokumentih: Naturi 2000 in Konvenciji o varovanju Alp. Natura 2000 je evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, razglašenih v državah članicah Evropske unije z osnovnim ciljem ohraniti biotsko raznovrstnost za bodoče rodove. Posebna varstvena območja so torej namenjena ohranjanju živalskih in rastlinskih vrst ter habitatov, ki so redki ali na evropski ravni ogroženi zaradi dejavnosti človeka. To najpogosteje pomeni, da je na teh območjih treba vzdrževati ugodno stanje z različnimi ukrepi, bodisi zgolj nadaljevati z obstoječimi dejavnostmi, na primer s pašo ali košnjo suhih in vlažnih travnikov po cvetenju in gnezdenju, bodisi nekatere dejavnosti opuščati ali njihovo uvajanje preprečiti, npr. agromelioracije mokrišč.
Evropska unija je to omrežje uvedla kot enega od mehanizmov za izvajanje t.i. direktive o habitatih in pticah. Slovenija je sprejela sodelovanje v Naturi 2000 kot pridružitveno obveznost. Tako smo na dan pridružitve EU 1. maja 2004 predlagali seznam nacionalnih območij, katerih ohranitev je pomembna na evropski ravni. Opredelili smo tudi predvidene ukrepe, ki jih bomo izvajali za njihovo upravljanje oz. ohranjanje.
Ministrstvo za okolje, prostor in energijo RS (leta 2004) je za prihodnji dve leti opredelilo projekt Natura 2000 kot prednostno nalogo na področju varstva narave. Meni, da je časa za izvedbo te naloge malo, zato bo vanjo v prihodnjih letih usmerjen velik del moči ministrstva, Agencije RS za okolje in Zavoda RS za varstvo narave, za uspeh pa bo ključno tudi sodelovanje drugih resorjev, predvsem kmetijskega in gozdarskega. Pri projektu je pomembna tudi podpora javnosti.
Določitev evropskega statusa območjem Natura 2000 spreminja razvojne predpogoje samoupravnih lokalnih skupnosti. Na eni strani omejuje enostransko uporabo naravnih bogastev, na drugi pa ponuja številne spodbude za ohranjanje biotske raznovrstnosti z multiplikacijsko ugodnimi učinki za ekonomski razvoj lokalnih skupnosti. Temeljno ekonomsko politično vprašanje tako ni, ali pozitivni učinki statusa območja Natura 2000 pretehtajo negativne, ampak kako izrabiti nove razvojne možnosti na območjih Natura 2000 in s stališča države predvsem kako spodbuditi javno in zasebno izrabo novih možnosti. Neprilagodljivost novim razvojnim izzivom zaradi sedanjih koristi od enostranske rabe neobnovljivih naravnih bogastev kot npr. biotskih vrednost, ni upravičena, zato jo spremljajo negativne spodbude. Ohranjanje biotske raznovrstnosti pa lahko prinaša tudi neposredne kratkoročne koristi, ki bi jih bilo treba začeti izkoriščati.
Dodelitev statusa območja Natura 2000 je v svojem izvornem pomenu ukrep trajnostnega razvoja, ki nima negativnih učinkov oziroma je sama njegova uvedba že odziv na negativne razsežnosti gospodarskega razvoja. http://www.sigov.si/mop/
Pa si poglejmo realnost Nature 2000 na Pohorju. Pod drobnogled sem vzel tri jezičke, ki se zarivajo v zeleni del severnega dela Pohorja, kot si je možno ogledati tudi na interaktivnem atlasu MOP. Prvi jeziček, Mariborsko Pohorje, je že globoko zarinjen. Realnost na mariborskem delu Pohorja že kaže brisanje biotske raznovrstnosti Pohorja in s tem neobstojnost Nature 2000 na tem področju. Druga dva jezička sta morda zanimivejša, saj sta v tem času, ko to pišem (januar 2005), v fazi zarivanja v Pohorje. Govorim o smučarskih povezavah oziroma dveh projektih: projekt med Rušami in Žigartovim vrhom pri Arehu (vrh Pohorja nad Rušami) in projekt med Ribnico na Pohorju in Ribniško kočo.
Ministrstvo za okolje in prostor potrjuje, da je predstavilo območje Nature 2000 vsem lokalnim skupnostim. Če so lokalne skupnosti imele drugačne načrte, je država njihovo območje (Mariborsko, Ruško, Ribniško Pohorje) umaknila iz omrežja Nature 2000. Lokalne skupnosti so namreč mnenja, da je bila Natura 2000 nekvalitetno in površno predstavljena s strani države. Kar morda deloma drži, kaže pa tudi na nepripravljenost lokalnih skupnosti za vključevanje naravovarstvanih in trajnostnih načel v svoje prostorske plane. Lokalne skupnosti bi morale usmeritve države prevesti v žive ukrepe, ukrepe, ki še bolj poglobljeno in kvalitetno izvajajo smernice države v vsakdanjem življenju ljudi, ne pa da jih preprosto izbrišejo oziroma ignorirajo, kot se je to zgodilo v Mariboru, Rušah in Ribnici na Pohorju.
Potrebno je omeniti, da gre v omenjenih primerih za projekte smučišč z urejenim umetnim zasneževanjem in nočno razsvetljavo, za poseko od grebena Pohorja do doline. Ali so ti projekti trajnostni, ali nam zagotavljajo blagostanje v dušah in žepih, blagostanje predvsem tistim, ki jim to okolje še posebej pripada, je vprašanje, ki ga zastavljam javno. Ni namreč jasno razmišljanje lokalnih skupnosti o gospodarskem razvoju, ki je občinam glavni argument v zvezi s trenutnimi turističnimi vizijami, če pa je ravno vzpostavitev Nature 2000 odziv na negativne razsežnosti gospodarskega razvoja. Odziv, ki predstavlja trajen razvoj gospodarstva.
Ko govorimo o izbrisu Pohorja iz Nature 2000, je potrebno omeniti še radikalnejšo ignoranco Alpske konvencije. Kar je lahko očitnejše in brez pravno formalnih obveznosti, saj služi Alpska konvencija le kot posvetovalen in svetovalen dokument. Občine lahko mirno ignorirajo smernice Alpske konvencije, če družbeno naravovarstvena »klima« v lokalnih skupnostih to omogoča.
Pohorje, kot južni odrastek Centralnih Alp, spada pod okrilje Alpske konvencije. Alpska konvencija je krovna konvencija, ki je bila zamišljena za ohranjanje naravnega alpskega ekosistema in za promocijo trajnostnega razvoja v tem prostoru, obenem pa za zaščito gospodarskih in kulturnih interesov prebivalcev. Zakon o ratifikaciji Protokolov o izvajanju Alpske konvencije je bil sprejet v parlamentu leta 2003. Naj omenim, da je Maribor dobil naziv Alpsko mesto leta 2000, kar je svojevrstna zanimivost. Okoljska dogajanja v vsakdanjem življenju na Mariborskem Pohorju bi težko nagradili s takšno titulo, s čimer se (neuradno) strinjajo tudi na občinskem zavodu za varovanje okolja.
Na področju turizma in prostočasnih dejavnosti je cilj Alpske konvencije usklajevanje turističnih in sprostitvenih dejavnosti z ekološkimi in socialnimi zahtevami, z omejevanjem takšnih, ki škodijo okolju ter še posebno z določanjem območij miru. Z vidika prostorskega načrtovanja so tudi v prostorskem planu občine Ruše upoštevani osnovni cilji Alpske konvencije – zagotavljanje varčne in preudarne rabe ter kvalitetnega, usklajenega razvoja celostnega prostora pa je uradno mnenje občine Ruše, ki načrtuje masovni smučarski kompleks na gozdni poseki od vrha Pohorja do doline.
Namen Alpske konvencije je doseči boljše varovanje človeka in narave v Alpah in uresničiti dolgoročno, okolju prijazno in socialno sprejemljivo gospodarjenje. Konvencija ponuja skupne rešitve:
· Zaustavitev izseljevanja prebivalstva iz hribovskega in gorskega sveta ter ohranjanje kulturne krajine s pomočjo vzpodbud in posebnih podpor,
· zmanjšanje in odpravljanje neenakomernega razvoja ter izenačevanje življenjske ravni prebivalstva,
· zagotavljanje sonaravnega gospodarskega razvoja alpskega sveta s spreminjanjem politike v kmetijstvu, gozdarstvu, vodnem gospodarstvu in energetski rabi voda ter pri načrtovanju turističnih in športnih središč,
· ohranitev obstoječih zavarovanih območij (mirna območja).
V protokolu o izvajanju Alpske konvencije iz leta 1991 je še zapisano, da so Alpe zaradi velikih možnosti za prostočasne dejavnosti, bogastva njihovih krajin in raznolikosti ekoloških razmer eno velikih območij za turizem in preživljanje prostega časa v Evropi in da je treba njihov pomen obravnavati tudi preko državnih okvirov.
Pomembno je spoznanje, da pomemben delež prebivalstva nekaterih držav pogodbenic živi v Alpah in da je turizem v Alpah v javnem interesu, ker prispeva k ohranjanju trajne poseljenosti. Ugotovljeno je bilo, da zanimanje gostov za poleti in pozimi privlačno in ohranjeno naravno okolje narašča in da se širi interes po višanju kvalitete turizma in zmanjšuje potreba po t.i. masovnem turizmu.
Osnovno načelo konvencije prav tako govori o sicer večanju turistične ponudbe na področju Alp, ampak na ohranjanju ekoloških kvalitet določenega prostora. Glede na to je treba v alpskem prostoru še posebej upoštevati meje ekološke sprejemljivosti vsakega kraja in ga oceniti po njegovih posebnostih.
Vse skupaj pa vodi zavedanje, da so naravna in kulturna dediščina ter krajina bistveni temelji za turizem v Alpah. Kar pa si zaenkrat lahko razlaga vsaka občina po svoje.
Sprašujem se, ali je smučišče z vso infrastrukturo vred, ki naravno dediščino le izrablja, trajnostni poseg v prostor. Sprašujem se tudi, ali je smučišče, ki gospodarsko in dobičkonosno ni navezano na lokalno skupnost, res trajnostni poseg v prostor, ki upošteva in direktno vzpodbuja gospodarsko moč lokalne skupnosti. Investitorji namreč ne prihajajo iz lokalnih skupnosti. Delež profita ni namenjen lokalnim skupnostim in lastninski delež predvidoma ne bo pripadal občanom ali lokalnim skupnostim.
Zanimivo je mnenje Zavoda za varstvo narave, OE Maribor. Strokovno mnenje zavoda je, da se območje nad Rušami ohrani v obstoječem stanju, to je v stanju t.i. mirnega območja, kar pomeni, da se v prostor ne posega in se ohrani nedotaknjeno stanje habitatov s svojimi naravnimi vodnimi viri.
V zvezi z omenjenim zavodom je potrebno omeniti, da Zavod za varovanje narave nosi pomembno funkcijo v ekološki tradiciji Pohorja. Začetki organiziranega naravovarstvenega dela segajo v leto 1959, ko je bil ustanovljen takratni Zavod za spomeniško varstvo v Mariboru, ki se je leta 1981 preimenoval v Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor. Ta se je leta 2001 razdelil na območni enoti dveh zavodov: Zavoda RS za varstvo narave in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Zavod za varstvo narave, OE Maribor, pokriva območje z izjemno bogatimi in pestrimi naravnimi značilnostmi. Zahodni del sega globoko v Alpe, do mogočne gore Pece (2125 m), ki je naš najvzhodnejši dvatisočak, potem pa pokrajina proti vzhodu postopoma prehaja preko položnih slemen Pohorja in valovitega gričevja Slovenskih Goric do širnih ravnin Panonske nižine ob spodnjem toku reke Drave in Mure. Na vzhodnih obronkih Pohorja se stikata alpski in panonski svet in zato prevladuje mnenje, da ima to območje značaj izjemno pomembnega biogeografskega koridorja, ki poteka v smeri vzhod – zahod. Zavod je tudi eden izmed avtorjev pobude za ustanovitev Regijskega parka Pohorje, katera časovno sega v daljno leto 1984.
Glede na omenjeno je težko sprejeti delovanje občin, ki ignorirajo smernice trajnostnega razvoja in strokovna mnenja ustreznih služb, ki skrbijo za varovanje narave.
Pomembno pa je omeniti to, da omenjene občine pri svojih načrtih upoštevajo določena mnenja o vplivih načrtovanih (in že obstoječih) projektov na okolje. Ta mnenja so združena v presojah vplivov na okolje (PVO), izdela pa jih privatna firma po naročilu investitorja, ki na določenem območju investira v projekt.
2. Faza, izbris kulturno družbene tradicije Pohorja
O kulturno družbeni tradiciji Pohorja je govoril že Jurij Vodovnik, ko je prepeval o kmetih in njihovem kmečkemu življenju. V devetnajstem stoletju so kmetje na Pohorju dobili večje pristojnosti in možnosti za upravljanje z zemljo in gozdom. Manjša ali večja posestva, ki so jih upravljali, so bila temeljna sestavina njihovega vsakdanjega življenja. Njihova naravna, materialna podlaga (gozd, frate, njive), je bila osnovna »vsebina« za njihovo vsakdanje družbeno življenje. Tudi njihovo vsakdanje življenje so sestavljale temeljne »sestavine«, kot so družina, revščina ali bogastvo, preživetje, izraba gozda, steklarne, kamnolomi in sklepanje zakonskih zvez, družabnosti, šolanje otrok, kulturni dogodki. Vsi ti dogodki pa so bili tesno vezani na naravni prostor, na Pohorje. Trajnostni razvoj, v svoji prvinski, neformalni obliki, je kljub navadno agresivnemu interesu veleposestnikov, ki so prihajali od drugod, na nek način na Pohorju že obstajal. Pohorcem je bil pogoj za preživetje ponovno vlaganje v ohranjanje naravnih virov.
Družbena zgodovina Pohorja je s svojimi prebivalci ustvarjala kulturno zgodovino, katere gonilo je bila neka stalna napetost med interesi, ki so prihajali iz družbenega in teritorialnega prostora »okoli« Pohorja, in med interesi Pohorcev. Ta bolj ali manj harmoničen »zgodovinski trajnostni razvoj« se je resno načel z nacionalizacijo privatnega premoženja po drugi svetovni vojni in dobiva ob prehodu tržni kapitalizem popolnoma drug, nov obraz.
Po drugi svetovni vojni so bila posestva in gozdovi nacionalizirana. Kmetom je ostalo bore malo narave, malo »naravne« snovi za »družbeno« življenje. Za gozdove je skrbelo gozdno gospodarstvo, za kulturno in naravno dediščino pa ustrezen zavod. Enako velja tudi za vse »družbene pridobitve«, ki so nastale v času do leta 1991 (Pohorska vzpenjača, hotela Bellevue in Areh). Pohorje je v času do kapitalistične družbene ureditve postalo območje naravnih vrednot (kar je bilo že prej, pred nacionalizacijo) in družbenih pridobitev (turizem, sprostitev, planinstvo, rekreacija – kar je tudi obstajalo že prej, a v skromnejši obliki). Socializem je omogočil nastanek nove kulture na Pohorju, kulture zimskega in letnega turizma. Ta nova družbena oblika Pohorja je bila »v rokah« delovnega ljudstva in narejena za najširše množice. To je bil njen osnovni namen.
V devetdesetih letih, ob prihodu tržnega gospodarstva na oblast, pa se ne zgodi povratek lastništva družbenih pridobitev, to je turističnih naprav in objektov, ljudem, Pohorcem in občanom lokalnih skupnosti. S strani lokalnih skupnosti se namreč določi, da se objekti dodelijo v upravljanje privatnim firmam, ki ustvarjajo z obstoječimi napravami dobiček.
Uradno so občine še zmeraj lastniki naprav na in ob Pohorju (Ruše, Ribnica na Pohorju, Maribor) vendar z njimi ne ustvarjajo finančnega kapitala. To opisuje (za Mariborsko Pohorje in Ruše) pogodba, v začetku imenovana Koncesijska pogodba za Mariborsko Pohorje, kasneje pa preimenovana v Pogodbo o prenosu javnih športnih objektov občinskega pomena ter zemljišč in drugih objektov v upravljanje in vzdrževanje SK Branik. Ta pogodba, ki predpisuje upravljanje z družbenim, ne obravnava nikakršnih finančnih obveznosti upravljalca z objekti, zelo ohlapno definira odgovornost do okoljevarstva in je nejasna glede lastninjenja smučarsko turistične infrastrukture.
Družbeno kulturni izbris Pohorja torej pomeni večplastno izvzemanje prebivalcev Pohorja in lokalnih skupnosti iz sooblikovanja sodobne podobe Pohorja. To izvzemanje se tudi kaže v obstoječih turističnih prostorskih planih za Mariborsko Pohorje, Ribnico na Pohorju in Ruše, kateri upoštevajo predvsem interese investitorjev, ki so običajno upravljavci obstoječih smučarsko turističnih naprav na Pohorju in kateri ne upoštevajo interese najširše skupnosti, kot tudi civilnih iniciativ.
Družbena tradicija Pohorja, kmetstvo s svojimi gozdovi in postsocialistični turistični objekti v rokah občanov, v današnjem času predstavljajo vrednote, ki jih je treba obvladati, osvojiti in gospodarsko odtujiti s Pohorja. »Proti družbene« procese, brisanje družbene tradicije Pohorja pa izvajajo občine pod pritiski lokalnih privatnih firm.
V tem duhu neoliberalističnega turbo turizma je pred nami tretja faza postmoderne okupacije Pohorja, ki jo nekateri imenujejo tudi E-turistična destinacija Pohorje.
3. Faza postmoderne okupacije Pohorja, ustvarjanje nove podobe Pohorja.
Osnovne značilnosti tretje faze neoliberalistične turbo turistične okupacije Pohorja so:
· Popolna izvzetost filozofije trajnostnega razvoja iz razvojnih projektov lokalnih skupnosti.
· Vodenje lokalnih družbenih aktivnosti pod taktirko privatnih firm.
· Izvzetost Pohorcev in občanov obpohorskih občin iz solastniških deležev objektov in naprav.
· Akumuliranje finančnega kapitala, ki temelji na nepovratnem izrabljanju okolja.
Trenutno (l. 2004) se Pohorje (v družbenem smislu) nahaja v v idejnih zasnovah omenjene faze, faze ustvarjanja nove podobe Pohorja, ki pa, kot sem že omenil, dobiva obrise tudi v samem fizičnem prostoru. V zvezi s tem bi omenil dva javna dogodka: Zavod za turizem Maribor, ki je javni občinski zavod, je leta 2002 predstavil strategijo razvoja turizma na območju Maribora, predvsem Mariborskega Pohorja. Na predstavitvi je bilo poslušalcem jasno predvsem, da je Strategija zbirka želj investitorja in nosilca smučarskega turizma na Mariborskem Pohorju. Nikjer ni bilo opaziti sledi o Lokalni Agendi 21, ki načeloma vključuje smernice trajnostnega razvoja tudi v vizijah razvoja turizma. Še manj pa je Strategija celostno obravnavala etnološko, kulturno in družbeno dediščino, ki se je na Pohorju oblikovala in nastajala skozi stoletja.
V tem letu smo priče nadaljevanju »redifiniranja« Pohorja. Zavod za turizem Maribor je predstavil »E-turistično destinacijo«, ki popolnoma spremeni družbeno in kulturno kvaliteto ter podobo Pohorja. T.i. virtualna turistična podoba Pohorja zajema celotno Pohorje in predvidevam, da vključuje »najbolj zanimive« podobe Pohorja. Na predstavitvi se je izpostavljal predvsem problem financiranja projekta in šele nato problem vsebine projekta. Problem (so)financiranja projekta naj bi bil tudi ključen problem in nad problemom vsebine. Po mnenju Zavoda bo Pohorje predstavljalo predvsem blagovno turistično znamko, ki bo povečevala finančni dobiček na področju turizma v regiji. V prihodnosti je potrebno predvsem povečati percepcijo podobe turističnega območja ter povečati obisk turističnega območja Pohorje. Nova podoba Pohorja bo torej turistična podoba.
Radikalni pojavi, ki so (ponovno) prisotni, me pripeljejo do sklepa, da danes Pohorje potrebuje nov Pohorski bataljon. Le po 62 letih »izbrisa« borcev za politično in kulturno neodvisnost na tem delu Štajerske se dogaja nova okupacija Pohorja, okupacija s strani neoliberalističnega turbo turizma. Predstavljam si, da Pohorski bataljon postmoderne na idejni ravni predstavlja skupino ljudi, ki se zavzemajo za nenasilno filozofijo kulturno ekološke tradicije, ki je v ravnotežju s sodobnimi vizijami turizma, gospodarstva in vsakodnevnega življenja in ki ne izključuje kateregakoli od družbenih subjektov. V bistvu poskuša udejanjiti Konvencijo o trajnostnem razvoju v vsakdanjem življenju lokalnih skupnosti.
V različnih civilnih iniciativah in pri posameznikih, ki nas Pohorje kakorkoli zanima, prevladuje mnenje, da je potrebno, glede na civilizacijske dosežke sodobne družbe, preseči nasprotja in polarizacijo v nazorih, deljenje na dva tabora (naravovarstveniki – turizem npr.) in prerasti razumevanje narave kot nasprotnice: »Ponovno smo premagali naravo, smučarsko prvenstvo bo uspelo«.