O Floridijevi napovedi interneta kot revolucije
(Predavanje)
Uvod
Najprej bi se rad zahvalil Zofijinim ljubimcem, ker vsako leto znova poizkusijo, če bi bilo mogoče od mene dobiti še kaj pametnega. Poklon bom vrnil s pomočjo Aristotela, ki je v Nikomahovi etiki zapisal:
“…Kar je komu lastno, to je zanj po naravi najboljše in najslajše. To pa je pri človeku življenje razuma, če res predvsem razum pomeni človeka. Takšno življenje je zato tudi najsrečnejše.”
“Če pa je srečnost dejavnost, ki je v skladu z vrlino, tedaj je povsem smiselno, da je v skladu z najboljšo vrlino; to pa je dejavnost najvišje sile v nas. Bodisi, da je ta sila razum ali kaj drugega – vsekakor dejavnost te sile v skladu z njej lastno vrlino predstavlja popolno srečo. Ta dejavnost pa obstoji … v notranjem gledanju (teoriji).”
Ni dovolj, da za vrlino samo vemo, ampak si jo moramo tudi praktično prisvojiti in jo izvajati, da postanemo dobri. Ali kot sklene Aristotel: “Grešimo lahko na najrazličnejše načine .. prav ravnamo pa lahko samo na en način. Zato je grešiti tako lahko, prav ravnati pa tako težko: lahko je zgrešiti cilj, težko pa ga je zadeti. … Ena je pot, da smo dobri, a sto je poti, da smo slabi.” Časten človek je zato zanj sophos kagathos, moder in dober.
Še korak nazaj bom stopil in priklical v spomin Platonovega Menona, kjer Sokrat zatrjuje, da je filozofija zdravilo za bolno dušo, ko ureja naša znanja in preverja utemeljenost naših prepričanj. Njeno poslanstvo je tako revolucionarno, da ga do današnjih dni večina ljudi še vedno ne sprejema in se raje prepušča razvadi, da miselni napor nadomešča z religioznim ali para-religioznim ritualom. Namesto, da bi prišli k Zofijinim ljubimcem, si ljudje “zdravijo duše” v ekstatičnih druženjih, obrednih plesih, skupinskih orgijah, na posebnih romanjih, s zamaknjenimi meditacijami, samo-trpinčenjem, celo s samo-pohabljenjem, z nevarnimi pohodi v divjino na različnim nadmorskih višinah ali pod morjem itd… Ponudba menijev za nadomeščanje filozofije je neizčrpna že od Mojzesa dalje in znano je, kako je končal revolucionar Sokrat, ker je razglašal: “Ljudje so boljši, pogumnejši, manj leni, če jih vodi prepričanje, da morajo raziskati stvari, ki jih ne vedo.”
Zofijini ljubimci me na to nenehno spominjajo in zato sem jim hvaležen.
Fantazma
V zgodbi “Kličite F. za Frankensteina” (1963) je Arthur Clark napovedal, da bo 31. januarja 1974. izstreljen še zadnji komunikacijski satelit, ki bo povezal vsa telefonska omrežja na zemlji. Za preizkus bodo naenkrat poklicali vse telefonske številke in nastal bo strašen trušč. Ko je bil navedeni datum mimo, se nihče več ni spomnil Clarka, ker je bil ves svet očaran z Applovim osebnim računalnikom. Prišlo je leto 1984., ko bi se morala izpolniti še ena prerokba in sicer Orwellov svet propagande in laži, kar so tedaj povezovali s vplivom televizije. Tisto leto se je vrtel po svetu film “War Games”, v katerem je neki najstnik vdrl v Pentagonov računalniški sistem ter pripeljal svet na rob tretje svetovne vojne. Ljudi je zaskrbela nepreračunljivost mladine, niso pa opazili, da je možno upravljanje računalnikov na daljavo.
Za ameriško vojsko računalniške mreže že dolgo niso bile več fantastika, saj je že od konca šestdesetih obstajala agencija ARPA, ki je poganjala ARPANET, za vojaško logiko povsem nenavaden ne-hierarhičen in ne-centraliziran informacijski sistem. Deloval je točno tako, kot je Descartes v “Meditacijah” opisal razmerje med telesom in živčnim sistemom, ko slednji ne glede na telesne poškodbe deluje naprej. Rodil se je internet s tremi ključnimi tehnološkimi elementi: (i) paketno tehnologijo, znano od leta 1968; (ii) leta 1982 uvedenim protokolom za nadzor prenosa (TCP) ter internetnim protokolom (IP); (iii) leta 1984 uveljavljenim sistemom naslovov (DNS).
Prvih dvajset let je bil internet omejen na vojaško in na akademsko sfero, v začetku devetdesetih pa se je začela zanj zanimati poslovna sfera, kar je povezano tudi s koncem hladne vojne. Leta 1993 je delovalo 176 milijonov računalnikov, ki so se lahko povezovali v javni internet, kar je bilo ocenjeno kot nova tehnična revolucija. Vsak dan so nastajali novi produkti in servisi, ki so povečevali učinkovitost komuniciranja preko interneta (IRC, Gopher, WWW itd..). V nekaj letih, ki so sledila, je internet povezal vse nosilce znanja in nastala je globalna Leibnizianska pamet.
Direktor glavnega nizozemskega inštituta za uporabne znanstvene raziskave (TNO) Gerard van Oortmerssen je takole orisal svoj pogled na prihodnost IKT: “Človek pomaga naravni evoluciji s tehnologijo. Najprej je izboljšal svoje telesne funkcije z različnimi vrstami orodij, naprav in načrtov, sedaj pa z uporabo IKT izboljšuje svoje možgane in sistem čutil.
Razvoj IKT je nekakšna reminiscenca evolucijskega procesa. Opazujemo lahko naraščajočo kompleksnost. Kratki in pogosti produkcijski cikli, povezani s tržnim mehanizmom, vzpodbujajo napredek na način selekcije in preživijo le najsposobnejši. Internet pa lahko dojamemo tudi kot umetni živčni sistem. Mreže senzorjev so analogne čutni zaznavi pri živalih in ljudeh.
Verjamem, da smo na pragu nove temeljne spremembe, naslednjega koraka v evoluciji, tokrat uresničenega s tehnologijo. Ne vem, kako bo ta korak videti konkretno in tudi ne vem, kdaj točno se bo zgodil. Ne znam napovedati prihodnosti. Toda lahko si predstavljam možne smeri razvoja.
Neprestano bomo “online” in razpolagali bomo z ogromnimi količinami informacij. Obenem bomo lahko komunicirali s komerkoli na svetu – glasovno, s sliko, z e-pošto … Ne samo s sorodniki, ampak s slehernikom. Preko spletnih povezav, klepetalnic, wikijev ipd.. bomo izmenjevali informacije s vsemi. Povezanost milijard človeških pameti vodi k neke vrste vzajemni, skupni zavesti, čeprav si ne znam predstavljati, kaj to v resnici zajema.
Na drugi strani se z neverjetno hitrostjo množijo naprave z nekakšno inteligenco, ki so povezane z internetom. Človeški možgani vsebujejo 100 milijard celic in ta količina očitno zadošča za nastanek zavesti. Vemo, da bo v naslednjih nekaj letih na internet priključenih 15 milijard naprav, leta 2050. pa bo njihovo število doseglo količino možganskih celic. Kaj se bo takrat zgodilo? Bo nastala umetna zavest? Zdi se verjetno, da bo ta kompleksnost prerasla v inteligentno obnašanje, ki si ga danes težko predstavljamo. Svet bo obdan z noosfero inteligence, tako človeške kot umetne.” (G. van Oortmerssen: The Future. Progress in Informatics, 3, 1-3, 2006)
IKT je izrazit primer “tehnologije splošnega namena” (General Purpose Tecnology), ki imajo izreden transformacijski potencial in sprožajo globoke spremembe na številnih področjih tako v ekonomskih, socialnih in političnih strukturah. Rast produktivnost še zdaleč ni edino, niti glavno torišče IKT. Kdor opazuje zgolj njen doprinos k profitu, ne bo nikoli razumel, kaj IKT dejansko prinaša. Profit ni prava tehtnica za IKT. Doslej še ni bilo tehnologije, ki bi tako uspešno povezala procese, organizacijo in produkte (dobrine in storitve). Internet revolucionira vse od življenja posameznika do globalne skupnosti – s čim v dosedanji zgodovini naj to primerjamo?
IKT se sicer obnaša podobno kot znanje ter vedno vključuje tudi tveganje in negotovost. Čeprav bodo imeli vsi dostop do vsega, bodo eni našli prave izhode, drugi pa bodo zašli v slepe ulice. Strategija IKT mora temeljiti na odgovornosti za znanje kot skupni dobrini. Države, kjer je informacijska družba dosegla najvišjo razvojno stopnjo, niso nikoli kolebale glede podpore razvoju IKT (računalnike so razvile z vojaškim denarjem, komunikacije v okviru vesoljskih raziskav, javno financirana raziskovalna dejavnost stalno lansira spin-offs…). Zato je zapovedovanje tržne konkurence kot edinega regulatorja razvoja IKT zavajanje ali nepoznavanje realnosti. (Richard Lipsey, Kenneth Carlaw, and Clifford Bekar: Economic Transformation – General Purpose Technologies and Long Term Economic Growth)
V jutrišnjem razvoju IKT ne bo mogoče sodelovati, če ne bomo:
– razumeli naraščajoče kompleksnosti IKT, ki zahteva holistični sistemski pristop onkraj specialističnih plotov;
– sprejeli multidisciplinarnosti kot bistvene usmeritve, od katere je odvisen napredek IKT, pri čemer mora imeti svoje pomembno mesto etika;
– obvladali metod sodelovanja med raziskovalno sfero in ekonomijo, pri čemer je lahko IKT glavni motor inovacij v industriji, poslovanju, javni upravi, izobraževanju, zdravstvu itd…
EU podpira program FET (Future Emerging Technologies), ki izhaja iz radikalnega spoznanja, da je združena proizvodnja (peer production) IKT, značilna za odprto-kodno računalništvo, prava alternativa plutokraciji podrejene IKT, udeležene pri povzročitvi skrajno nevarne krize, ki jo preživljamo. Alternativa zato, ker ni odvisna od bančnih kreditov in ker se lahko posveča družbeno koristni IKT (socially benevolent ICT). Težko dojamemo, da pred našimi očmi že obstaja neke vrste kolektivna inteligenca, ki jo z wikipedijo, Googlom itd.. s pridom in množično uporabljamo, ne da bi se vprašali, zakaj nešteti ljudje vneto sodelujejo brez misli na dobiček, zakaj jih regulatorni sistemi povsod ignorirajo, kako lahko tako uspešno sodelujejo ljudje iz baje nespravljivih taborov in zakaj pretežni del politike pred vsem tem tišči glavo v pesek. Ni dvoma, da bo združena proizvodnja IKT priklicala tudi novo ekonomsko teorijo, ki bo za razliko od obstoječe znala upoštevati vlogo informacijskih mrež, družbeno odgovornost, zaupanje in socialni kapital. In sprožila bo post-reprezentativno politiko, ki bo končno pripravljena izkoristiti interaktivni potencial IKT za participacijo ljudi pri odločanju.
FET napoveduje post-von Neumannsko računalniško arhitekturo, ki bo integrirala procesno in spominsko funkcijo, kot to zmorejo nevroni in sinapse v človeških možganih. Nano-elektronske komponente za to že obstajajo. Nova spoznanja o delovanju možganov opozarjajo, da so bistveno bolj plastični in prilagodljivi kot se je mislilo doslej.
Uporaba molekul, bio-molekul, nano-delcev, kvantnih pik, karbonskih nano-cevi pri gradnji mikro-čipov bo odprla novo dobo senzoričnih in komunikacijskih sistemov.
Da bi razumeli delovanje eko-sistemov, ekonomskih sistemov, bio-organizmov in drugih kompleksnih sistemov z neštetimi spremenljivkami, je treba razviti avtomatizirano sintezo in evalvacijo računalniških modelov. Kvantna dinamika bo omogočila nove načine procesiranja informacij, ki sedaj poteka le od posameznih komponent navzgor.
Socialno inteligentna IKT bo zaznavala informacije, ki vzpodbujajo in krepijo interakcije med različnimi ljudmi in kulturami v realnem času. Taka inteligenca je uresničljiva s povezovanjem različnih kontekstov kot so občutja, znanje, kultura, jezik, fizično stanje, želje in potrebe. IKT je sposobna podpirati tudi vse vrste ustvarjalnosti, kar je že preizkušeno pri filmu, fotografiji, glasbi itd..
Bodoča tehnologija procesiranja informacij ne bo več odvisna zgolj od manipuliranja z električnimi naboji (v kovini, polprevodnikih, tekočih kristalih, superprevodnikih), ampak bo uporabljala tudi plazmonske polaritone, spine, fluksone, magnetne mono-pole.
Podpora IKT človekovemu mišljenju zgolj s kopičenjem informacij je nezadostna, ker manjkajo koncepti. Na vektorjih temelječa semantična analiza (VBSA) je danes še zelo skromna pomoč in jo bodo nadgradili pristopi, ki bodo sposobni upoštevati kontekstualnost.
Nova spoznanja o interakcijah med telesom, umom in okoljem bodo podlaga za “subjektivizacijo” IKT, čeprav si danes še težko predstavljamo, da bi tehnična naprava imela svojo lastno zgodovino in spomin. (FET Proactive: Shaping the Future, Report Nov. 2009)
Kaj je internet?
Internet je najprej fizična infrastruktura, dostava informacij, spletena iz neštetih računalniških mrež, ki uporabljajo predpisane protokole. Gre za odprto mrežo neodvisnih mrež, ki delujejo in se upravljajo avtonomno. Namen povezovanja pri tem ni pomemben.
Nadalje je internet globalna podlaga spomina, ker združuje vse spomine vseh računalnikov v mreži. Obseg spomina stalno raste, nima pa uniformne razporeditve, ampak se uporabniku odpira kot anisotropski prostor, odvisen od njegove lokacije.
Celota vseh dokumentov, servisov in virov tvori semantični ali konceptualni prostor, ki ga običajno imenujemo kiberprostor. V njem preživimo vse več časa kot virtualni udeleženci, čeprav bi težko odgovorili na vprašanje, ali je to v resnici nekakšen prostor? Gre za epifenomen, ki ga ni mogoče fizično locirati mimo zbira mrež, ki ga sestavljajo. Za njegovo celoto nihče ne odgovarja, nihče ga ne obvladuje in nihče z njim ne služi, ker je odprt. Gates je pretiraval, ko je napovedal, da ga bo osvojil – vzpostavil je lahko le donosno taxi-službo, ni pa se mogel polastiti celega mesta, imenovanega kiberprostor.
Čemu služi internet?
To vprašanje mora ostati odprto. Lahko sicer naštejemo dolgo vrsto funkcij, a že za obstoječe ni zanesljivo, da smo jih vse zajeli, vsak trenutek pa nastajajo nove. Smotrneje je postaviti tipologijo njegove uporabe, ki zajema:
– nadzor računalnikov na daljavo,
– prenos datotek,
– poganjanje aplikacij na spletu,
– izmenjava elektronske pošte,
– objavljanje spletnih strani in online informacijski servisi.
Ljudje pogosto enačijo internet in splet. Spomnimo se, da je internet sestavljen iz treh delov, splet pa je zgolj in samo organizacija kiberprostora. Pred spletom je skušal to nalogo opravljati gopher, ki so ga leta 1991 razvili na Univerzi Minnesota kot sistem za preiskovanje dokumentov. Pokopalo ga je to, da je uporabljal zgolj tekst, ne pa multimedije. Splet je nastal v ženevskem CERNU in je eden redkih tovrstnih produktov, pri katerem vojska ni imela prstov vmes. Sprožil je pa nastanek cele generacije novih orodij in servisov.
Težko bi danes našli bolj izzivalno vprašanje od tega, kako internet vpliva na naravo in razvoj organizacije znanja. Na eni strani je pospešil rast znanja, na drugi strani pa povzroča zaskrbljujočo miselno lenobo. Preveč jih je, ki nočejo stopiti na ta vlak in raje ostajajo zadaj. Struktura pismenosti se je poglobila, obenem pa se je povečalo število ljudi, ki te pismenosti ne dohajajo več. Pojavljajo se nove oblike kulturne izolacije in diskriminacije. Digitalna revolucija spreminja miselne koncepte in življenjske navade. Primer je dojemanje teksta v smislu hyperteksta kot podlage večpredstavnosti dokumenta, ki ga ni mogoče več zapečatiti v knjigo. S tem se začne spreminjati cela vrsta stvari, začenši s knjižnicami.
Internet je spremenil sodobnega “citizena” v razkosanega “netizena” postmoderne kiberskupnosti, kar zveni malce tuje, ampak take so tudi dejanske spremembe. Pohaja po elektronski agori in se obnaša kot od njega terja “netiketa”. Državljanske pravice se osredotočajo okoli informiranja oz. odprtosti mreže. Kiber-kriminal sega od pornografije na internetu do virusov in nelegalne reprodukcije digitalnih dokumentov. Vsega, kar počnemo v življenju se je dotaknila IKT in vse se je v večji ali manjši meri spremenilo. To velja tudi za svet v celoti in temeljna razmerja v njem. Ni povsem jasno, kako se bo v bodočnosti spremenil način človekovega življenja, še manj, kakšen bo svet prihodnjih generacij.
Bi nas morala skrbeti digitalna diskriminacija? Česar ne bo na internetu, bo obrobno ali kar odpisano. Boj za prevladujočo kulturno kodo se je vnel na novo in kulture, ki ne bodo imele sposobnih ljudi za ta spopad, bodo obležale v arhivu. Pred 500 leti nas je Trubar dvignil v Gutenbergovo galaksijo, kako bo sedaj, pa ni več gotovo.
Mnoge intelektualne proizvodnje, ki so mnogim prinašale ugled učenosti, se v razmerah IKT poenostavljajo ali celo izginjajo. Še posebej to velja za vse vrste kompilacij in kolekcij podatkov in znanja, ki jih internet zagotavlja na nov način. Mogočni katalogi, izza katerih je na milijarde drago plačanih ur dela, prevzemajo vlogo egiptovskih piramid, čeprav večina ljudi tega še ni opazila. Prihajajo pa nove oblike intelektualnega dela kot je moderiranje diskusijskih list, online bibliografije, elektronsko založništvo ipd.. Znanstvena skupnost, ki zamuja s priznavanjem teh opravil zanesljivo zaostaja za razvojem svetovne znanosti. To izrazito velja za oceno konkurenčnosti univerz, ki se bo pokazala, ko jih bodo izbezali iz nacionalne izolacije.
Na internetu je veliko več znanja kot ga lahko prikličemo. Tehnologije shranjevanja so pač nekajkrat bolj učinkovite od tehnologij preiskovanja in poglablja se prepad med količino informacij in hitrostjo dostopa do njih. Organizacija znanja je sicer zmeraj zaostajala za njegovo rastjo, danes pa je to očitnejše kot kdajkoli prej. Ne vem, če se šole zavedajo, da se to tiče prav njih?
Živimo v dobi izobilja informacij ali kar informacijske prenasičenosti, vendar se je treba jasno zavedati od kod izvira ta občutek – iz naše nesposobnosti upravljanja z informacijami. Hevristično pravilo melius abundare quam deficere (bolje preveč kot premalo) ni več primerno in če sprejmemo Aristotelov nauk, da je treba z znanjem ravnati enako kot s hrano, nam je danes potrebna dieta. Problem pa je, kakšno dieto? Gre za novo kulturo intelektualnega okusa in izbire ter za sofisticirana orodja, ki nam pomagajo pri odkrivanju tistega, kar iščemo. Brez tega je internet labirint, v katerem se v trenutku izgubimo.
Čeprav je zgodovina interneta kratka, smo v njej po nemarnem in zaradi slabega upravljanja izgubili nekajkrat več dokumentov kot so jih v preteklih stoletjih skurili na pergamentih ali papirju od Aleksandrijske knjižnice naprej. Informatiki podcenjujejo zgodovino do te mere, da sproti brišejo svojo lastno sled, ker jim nihče ne pove, da so v enaki meri tehniki in humanisti.
Spremenilo se je razumevanje odgovornosti avtorja. V dobi tiska je bil odnos med avtorjem in bralcem postavljen v konvencionalen sociološki, kulturni in ekonomski okvir, ki je zagotavljal pozitivno selekcijo. Na internetu vse to odpade in bralca nihče več ne varuje pred neumnostmi, ki onesnažujejo infosfero. Ni tvegano napovedati, da se bodo slej kot prej pojavili “filtri”, toda ali le-ti ne bodo tudi oblika cenzuriranja?
Floridi o jutrišnjem internetu
Ljudje primerjajo izum računalnika z izumom tiska, kar je lahko varljivo: nastanek knjige je sledil procesu konsolidacije in širjenja intelektualnega prostora, revolucionarni značaj IKT pa prinaša nove načine navigacije skozi ta prostor. Tisk je pripeljal do organiziranja nacionalne knjižnice avtorsko varovanih dokumentov v neki državi, internet pa je infrastruktura, ki izpolnjuje več nalog:
– jamči stabilnost, veljavnost in integralnost digitalne infosfere;
– zagotavlja njeno stalno dostopnost brez diskriminacije in s tem uresničevanje univerzalne pravice do informiranosti;
– nudi nenehno aktualiziran zemljevid področij infosfere;
– širi število in kakovost online dostopnih virov, še posebej tistih, za katere se komercialni ponudniki ne zanimajo;
– podpira in razvija metode in orodja za konverzijo dokumentov na papirju v digitalno obliko, shranjeno na mreži, dostopno za vse, ki jo je mogoče preiskovati in obdelovati.
Eksplozija sveta znanja v sodobnosti je povečala vnemo po ograjevanju znanstvenih interesov. Znanstveniki se ne morejo upreti ambiciji, da bi gospodovali svoji lastni galaksiji, pa čeprav čisto majhni. Vseeno jim je, če znanje na ta način bolj kot na univerzum spominja na rimske katakombe z milijoni niš, v katerih se smradijo odložena okostja. Če je to za znanosti tako ali drugače sprejemljivo, pa je frustrirajoče in smrtno nevarno za filozofijo. Filozofsko znanje namreč predstavlja epistemsko polje, ki ne prenese fragmentacije in ločevanja. Nevarno zato, ker delitev filozofije v rigidne specializacije, ki jih narekujejo “eksperti” ni združljiva z univerzalno in povezovalno ambicijo miselne refleksije kot nujnega praga teorije. IKT prinaša potrebo po novi organizaciji znanja, ker dosedanje ograjevanje za novo pokrajino znanja ni več uporabno. Vzorec knjige kot trdno strukturiranega konteksta in vertikalne specializacije je opravil svoje. Tukaj je računalnik kot ordinateur/urejevalec ali Voltaireov Dieu horloger, ki bi lahko uveljavil obliko horizontalne interdisciplinarnosti in multidisciplinarnosti z dobrodošlimi sadovi. Bolj ko bo prostor znanja za posameznikovo pamet odprt in fleksibilen, bolj bo dostop do njega diatopičen (ne-diahroničen). Vse težje bo ohranjati zamejene epistemske prostore, če je tako enostavno jadrati preko disciplinarnih meja. To je upanje za povratek renesančnega duha.
Na koncu bom spet poklical na pomoč Sokrata kot “očeta vseh filozofov”. Nikoli ni postavljal v ospredje svojih trditev, če jih sploh kdaj izrekal, ampak je filozofe učil postavljanja vprašanj. Ni tako usoden problem, če (še) nimamo pravih odgovorov, če le (že) imamo prava vprašanja. Teh pa dandanašnji nimamo in to vzbuja upravičeno skrb. Ne vemo, ali je vseprisotna znanost in tehnologija v resnici Frankenstein, ki nas bo ugonobil, ali pa je Pigmalion, ki z lepoto in modrostjo ustvarja dobroto?
Maj, 2011