Že od zgodnjih dni funkcioniranja Združenih Narodov je ta organizacija vzpostavila seznam dni, tednov, let in celo desetletij, ki so posvečeni perečim problematikam, s katerimi se sooča svet. Namen takšnih dni je »pomagati osredotočiti svet na problematike, katerim so ZN zavezani.«1 S tem seznamom, ki spominja na sekularni koledar, skušajo ZN dvigniti globalno zavest glede težav, s katerimi se soočamo. Med te dneve med drugim sodijo dan eliminacije rasne diskriminacije, svetovni dan vode, dan zdravja, dan okolja, dan boja proti dezertifikaciji in suši, dan boja proti drogam, mednarodni dan solidarnosti s Palestinci, dan duševnega zdravja, svetovni dan diabetesa, svetovni dan AIDS-a in – dan filozofije.2
Če samo ošvrknemo ta seznam, ne moremo mimo dejstva, da se na njem filozofija druži z AIDS-om, diabetesom, ozonsko luknjo, dezertifikacijo in podobnimi tegobami. Pri tako zastavljenih stvareh ne moremo drugega, kot stanje filozofije dojeti skorajda kot katastrofo svetovnih razsežnosti. V čem bi lahko bila ta katastrofa? Kaj je na filozofiji tako problematičnega? Odpišemo lahko tisto opcijo, ki bi filozofijo dojemala kot nekaj, kar ogroža našo dobrobit (kot AIDS, diabetes, ozonska luknja…). Vsekakor pa moramo sprejeti drugo alternativo, po kateri je filozofija, nasprotno, potrebna pomoči, kot denimo biološka ali kulturna diverziteta ali rezerve sveže pitne vode. Zdi se, da je danes prevladujoča globalna percepcija stanja filozofije njena potreba po pomoči in posledično temu tudi napori za njeno prezervacijo. Da je res tako, nam gotovo pričajo tudi drugi empirični viri; primer ZN narodov in omenjenega seznama je bil tukaj izbran le kot v oči bijoč primer, kot indic najsplošnejšega alarma, da je nekaj narobe, oziroma, da se vsaj zdi, da je nekaj narobe s filozofijo. Nikakor pa ta seznam ni edini pokazatelj takšne klavrne percepcije stanja filozofiranja. Lahko bi pričeli kar pri filozofih samih: vsake toliko, najbrž pa čedalje pogosteje, lahko zasledimo naslove predavanj in člankov, kot so ‘Filozofija v ubožnem času’, ‘Kako je danes z mišljenjem’, ‘Kaj lahko filozofija naredi’, ‘Stanje humanistike v sodobni družbi’, v katerih svoje misli podajajo misleci različnih provenienc in sem se, nenazadnje, uvršča tudi ta tekst.
Kriza filozofije torej? Zdi se, da je to splošna percepcija. Nedvomno se zdi, da je z mišljenjem, morda celo s planetarno zavestjo, nekaj narobe. Morda bo držalo celo, da je nekaj narobe s človeštvom že samo zato, ker številni mislijo, da je nekaj narobe; podobno kot v gospodarstvu, kjer lahko ne nujno točne informacije o krizah, če se razširijo, te krize tudi dejansko povzročijo.
Namen tega sestavka je proučiti, ali so razlogi za preplah okoli krize filozofije upravičeni, potem pa še, ali je filozofija za družbo lahko koristna – in če, kako – ali pa je nemara obsojena na to, da ostaja zgolj kratkočasenje zainteresiranih posameznikov.
Je mišljenje resnično v nevarnosti, mimo tega, kar pravi (ustaljeno) mnenje? Tako zastavljeno vprašanje nemudoma sproža različne metodološke težave in to je potrebno priznati takoj na začetku: dejansko je nemogoče natančno specificirati smisel besedice ‘resnično’ in posledično določiti parametre, kdaj gre za ‘stvarno krizo’, na tak način, da bi jih sprejeli vsi. Že kratka refleksija okoli javne percepcije in dejanskega stanja, ki je pogosto ravno posledica splošnih prepričanj, na kratko orisana zgoraj, nam izrisuje del tega problema. Drugi del je metodološke narave.
Vemo, da v filozofiji obstajajo (vsaj trije) veliki miselni tokovi, ki se načeloma prepletajo, a so po drugi strani relativno neodvisni, vsak obarvan s svojo sentimentalnostjo, ki gotovo delno prejudicira bodisi optimistično, bodisi pesimistično nastrojenost posameznih avtorjev. Tudi če pustimo ob strani tradicionalno delitev filozofije v poznem dvajsetem stoletju, na analitično, hermenevtično-fenomenološko in psihoanalitsko-strukturalistično,3 vseeno ne moremo mimo opažanja, ki ga je prvi povzel že Nietzsche: spremembe, ki se zgodijo na intelektualnem področju, vključujoč umetnost, nekateri percipirajo kot osvoboditev izpod jarma preteklost, drugi kot izgubo domačnosti. S tem želim preprosto poudariti, da bo vidik (ne)obstoja krize neizbežno zaznamovan s pristopom. Hipoteza, ki jo lahko navržemo, je, da bo percepcija krize filozofije v prvi vrsti odvisna od tega, kako filozofijo, njeno nalogo in zgodovino mišljenja dojemamo. Vzemimo zdaj kot empirični primer našega izvajanja dva eksemplarična tokova tovrstnih razmislekov.
Najprej bomo začeli z zgodbo, ki poudarja izgubo pristnosti,4 ter s tem implicira dojemanje trenutnega stanja filozofije kot kritičnega. Pogosto so misleci, ki imajo takšne nazore, povezani s fenomenološko-hermenevtično tradicijo, kjer je prisotnost antičnega zgleda – predvsem Grčije – kot vira pristnega premisleka v nasprotju z ostalimi zgodovinskimi epohami, precej močna. Nikakor pa to seveda ni nujno. Najbolj eminentni mislec te struje je nesporno Heidegger, ki je že v Biti in času5.] poudarjal pozabo biti, kasneje pa z izvirnim premislekom opozarjal na Nevarnost, ki preti mišljenju s strani Postavja in moderne tehnike.6 V Vprašanju po tehniki, spisu, prvič objavljenem leta 1954, Heidegger zaznava Najskrajnejšo Nevarnost, ki človeku preti s strani tehnike, katere bistvo razklene v besedi po-stavje [Gestell].7.« Heidegger 2003: 31. Za Heideggra je torej postavje moderni način razkrivanja, pri čemer je razkrivanje pojmovano v tesni zvezi z gr. besedo alétheia, resnica, ki jo Heidegger uporablja v smislu ‘neskritosti’, tega, kar je človeku razkrito (v nasprotju s pojmovanjem resnice kot ujemanja z dejstvi; Heidegger bi rekel, da nam morajo ta ‘dejstva’ šele biti razkrita). Skratka: v modernem svetu se nam po Heideggru vse, kar je dejansko, kaže zgolj kot goli obstoj, ki ga lahko znova vključimo v nadaljnji (produkcijski) proces. Vse je na nek način postalo surovina, tudi človek seveda. Brez dvoma bi Heidegger v pojavu termina ‘human resources’ videl potrditev svoje ideje. Po-stavje, nem. Ge-stell, je tako golo ogrodje (okostnjak – ton odtujenosti je očiten), ki sestavlja naš ‘tehnični’ svet.] Heidegger je Rešitev pred to Nevarnostjo, ki je v ‘vsesplošnem divjanju tehnike’, v redukciji vsega dejanskega na goli obstoj, videl v izvornem premisleku ‘tehnike’, ki ima svoj izvor v grški ‘téchne’. Téchne, ki pomeni skoraj isto kot latinska ars, so se nekoč imenovale tudi umetnosti,8 Kaj je bila umetnost? Morda samo za kratek, vzvišen čas? Zakaj je nosila preprosti ime téchne? Ker je bila pro-iz-vajajoče in iz-vajajoče razkrivanje in je zato sodila v poíesis.« Heidegger 2003: 44-45. Očitno je, da grška antična situacija Heideggru predstavlja vzor.] ali predvsem umetnosti,9 in Heidegger tako navrže možnost, da bi se Rešitev lahko skrivala v drugačnem načinu razkrivanja, ki ga lahko morda priskrbi umetnost:
»Naj lepe umetnosti pokličemo v pesniško razkrivanje? Naj se razkrivanje izvirneje zavzame zanje, da bi na svojem deležu namenoma gojile rast rešilnega, znova dramile in spočenjale pogled in zaupanje v tisto dopuščajoče [das Gewährende]?
Nihče ne more vedeti ali je umetnosti dopuščena [zagotovljena] ta najvišja možnost njenega bistva sredi najskrajnejše nevarnosti. Lahko pa se začudimo. Pred čim? Pred drugo možnostjo, da se vsepovsod ugnezdi divjanje tehnike, dokler nekega dne ne prične skozi vse tehnično bivati bistvo tehnike v dogodju resnice.« (Heidegger 2003, 45)10
Tudi Husserl, ki je v svojem delu z zgovornim naslovom Kriza evropskega človeštva in filozofija11 ugotavljal ‘krizo evropskega bivanja’ in ‘bolnost evropskih nacij’ (Husserl 1989, 6, 39), sodi v tisto vejo mislecev, ki stanje sodobnega duha pojmujejo kot ogroženo. Husserl, v nekem smislu podobno kot Heidegger v tehniki, vidi nevarnost Človeštva v naravoslovnoznanstvenem objektivizmu, ki se odtuji od Duha in hoče slednjega razumeti v analogiji z naravoslovnoznanstveno metodo. Husserl Človeštvo pojmuje sinonimno z Evropo, pri čemer je Evropa zanj ‘duhovni lik’ (Husserl 1989, 9), ki ima v sebi bistveno prirojeno teleološkost in entelehijo. Po Husserlu edinstvenost Evrope zasledimo
»[…] v tem, da nas vse druge skupine človeštva občutijo, ne glede na predvidene koristi, kot nekaj, kar jim daje motiv, da se kljub nezlomljivi volji do duhovne samoohranitve evropeizirajo, medtem ko se mi, če se prav razumemo, ne bomo nikoli – na primer poindijanili.« (Husserl 1989, 11)
Husserl izvor ‘duhovne Evrope’ (tako kot za njim Heidegger), vidi v Grčiji, kjer se je Duh prvič uspel odlepiti od neposredne zainteresirane vpletenosti v vsakdanjo mitično eksistenco in razvil – ideje, predvsem idejo objektivne resnice in neskončnost, kateri se nenehno približuje. Izvor filozofije je zanj bistveno grški, a:
»Tu naletimo na hiter ugovor, da filozofija, znanost Grkov, ni nekaj, kar bi jih posebej odlikovalo ali prišlo na svet šele z njimi. Pripovedujejo o modrih Egipčanih, Babiloncih itn. in tudi dejansko smo se veliko naučili od njih. Dandanes obstaja cela vrsta del o indijski, kitajski in drugih filozofijah, ob čemer so te postavljene na isto raven kot grška, dojete torej zgolj kot različna zgodovinska izoblikovanja ene in iste kulturne ideje. Seveda tisto skupnostno obstaja. Vendar pa ne smemo dopustiti, da nam zgolj morfološko obče zakrije intencionalno globino, tako da postanemo slepi za najbolj bistvene principialne razlike.
Predvsem se v temelju loči že naravnanost enih in drugih ‘filozofov’, njihova univerzalna interesna usmeritev. […] Toda samo pri Grkih naletimo na univerzalni (‘kozmološki’) življenjski interes bistveno novega lika s čisto ‘teoretsko’ naravnanostjo […]
[…]
Toda v svojem smiselnostnem sestavu so in ostajajo mitično-praktična in sprevrnjeno je, smisel je popačen, če, vzgojeni v znanstvenem načinu mišljenja, ki ga je ustvarila Grčija in se je naprej razvijalo v novem veku, govorimo že o indijski in kitajski filozofiji in znanosti (astronomiji in matematiki), interpretiramo Indijo, Babilon ali Kitajsko torej evropsko.« (Husserl 1989, 16-17, 22)12
Izvor krize pa temelji na napačnem razumevanju statusa duha,13 ki se ga pojmuje z vidika naravoslovnoznanstvene perspektive, kjer je ‘vse duhovno prienačeno fizični telesnosti’ (Husserl 1989, 32). V nasprotju s tem naturalizmom, ki je posledica novoveškega načina mišljenja, se Husserl zavzema za pripoznanje specifičnosti duha, ki ga ni moč zvesti na nič drugega: »Duh in le duh je nekaj v sebi in za sebe bivajočega, je samostojen, tako da ga v tej samostojnosti, in le v tej, obravnavamo resnično racionalno, resnično do temelja znanstveno.« (Husserl 1989, 36). Rešitev je po Husserlu – na nek način analogno, kot je bila pri Heideggru od izmika divjanju tehnike k umetniškemu ustvarjanju – v tem, da se od naturalizma povrnemo nazaj k bolj pristni miselnosti, da obrnjenost navzven (naivno naravnanost k predmetom – objektivnost v smislu naravoslovne znanstvenosti) zamenjamo s primerno duhoslovno metodo: »Duh si bo zadoščal le, če se iz naivne obrnjenosti navzven vrne k samemu sebi in ostane pri sebi samem, zgolj pri sebi samem.« (Husserl 1989, 36-37). Za Husserla lahko Človeštvo krizo, Največjo Nevarnost, premaga le, če premaga ta naturalizem in se vnovič prerodi iz duha filozofije:
»Kriza evropskega bivanja ima samo dva izhoda: propad Evrope v odtujitvi lastnemu racionalnemu življenjskemu smislu, padec v sovražnost do duha in v barbarstvo ali pa preroditev Evrope iz duha filozofije s heroizmom duha, ki bo dokončno premagal naturalizem. Največja nevarnost za Evropo je utrujenost. Borimo se kot ‘dobri Evropejci’ zoper to nevarnost vseh nevarnosti s tistim pogumom, ki se tudi neskončnega boja ne boji, in tedaj bo iz uničevalskega požara nevere, iz plamtečega ognja dvoma o človeškem poslanstvu Zahoda, iz pepela velike utrujenosti vstal feniks nove duhovne ponotranjenosti in poduhovljenosti; kot prapor velike daljnje človekove prihodnosti: kajti samo duh je nesmrten.« (Husserl 1989, 39)
Toda med mislece ‘krize’ lahko, pod določenimi pogoji, mimo hermenevtično-fenomenološke tradicije, uvrstimo tudi Wittgensteina, ki prihaja z drugega filozofskega konca in ki vzora ni toliko iskal pri Grkih; tudi Wittgenstein, denimo, v predgovoru k svoji najpomembnejši posthumni publikaciji Filozofske raziskave, zapiše:
»Ker moji zapiski na sebi nimajo pečata, ki bi jih označeval za moje, – jih v nadaljnje tudi ne bom imel za svojo last.
Javnosti jih predajam z dvomljivimi občutki. Da bo temu delu v bornosti in senci tega časa dano posvetiti v to ali ono glavo, ni nemogoče; seveda pa ne verjetno.« Wittgenstein, (Wittgenstein 2003, predgovor)
Tudi ne gre pozabiti, da Wittgensteinove Filozofske raziskave nosijo Nestroyjev motto: »Nasploh ima napredek na sebi to, da je videti veliko večji, kot je dejansko«.14 Toliko kot namig, da zavest o krizi zagotovo ne prihaja samo z enega konca. Sicer pa splošnejšo analizo percepcije kritičnega položaja sodobnega mišljenja povzema v svoji monografiji s prav tako zgovornim naslovom – The Promise of Pragmatism. Modernism and the Crisis of Knowledge and Authority15 – J. P. Diggins, ki misel o krizi pripisuje splošnemu toku, ki ga poimenuje ‘modernizem’:
»Modernizem se lahko definira na več načinov, toda vsaka definicija se povrne k problemu prepričanja in meja kognicije. Ideja reda in objektivne resnice, kot tudi vsi tradicionalni načini pridobivanja vednosti, postane za modernista nevzdržna. Modernizem je vzniknil v poznem devetnajstem stoletju, ko je darvinizem izzval idejo božjega stvarjenja in pustil religiozno dogmo v razbitinah. Človek brez Boga je, kot je dejal Arnold, ostal sam, tavajoč med svetom, ki je bil izgubljen in svetom, ki ga je bilo treba šele najti. S smrtjo Boga je bil problem ustvarjanja pomena naprten moškim in ženskam, še posebej pisateljem kot sta bila Herman Melville in Emily Dickinson, ki so se zazrli v praznino, da bi videli, če je intelekt lahko domač z nepoznanim in če se lahko sooči s pogledom na smrt. Modernist ne zmore niti upanja niti zadovoljstva v neveri.
Kaj, specifično, je modernizem? Kot način odziva na moderni svet je modernizem zavest tega, za kar se je nekoč domnevalo, da je prisotno, zdaj pa je ugledano kot manjkajoče. Lahko ga smatramo za niz občutenih odsotnosti, razkorak med tem, za kar vemo, da ne obstaja in kar si želimo, da bi obstajalo: vednost brez resnice, moč brez avtoritete, družba brez duha, sebstvo brez identitete, politika brez vrline, obstoj brez smotra, zgodovina brez pomena. Takšni dualizmi in razkoraki so bili znani že od Platona, toda tradicionalno se je domnevalo, da bodo zmožnosti duha ali sile vere omogočile človeštvu njihovo razrešitev. Danes sodobni ‘postmodernizem’ pušča drugačno sporočilo: stopiti bi morali onkraj modernizma in zavzeti bolj sproščeno držo do stvari, bodisi da razumemo, kako vednost, moč in družba funkcionirajo, tako da na zgodovino brez smotra in smisla gledamo preprosto kot na hrepenenje človeške želje po izpolnitvi, bodisi da opustimo poizkus pojasnjevanja narave stvari in se zadovoljimo s proučevanjem kako se prepričanja upravičujejo.« (Diggins 1994, 7-8)
Drugi miselni tok, deloma že najavljen v pričujočem Digginsovem citatu, se odpoveduje občutju izgube in sodobnega stanja ne pojmuje kot domala pogubnega za mišljenje. Vse prej v tem stanju vidi transformacijo, nov izziv in potencialne neskončne možnosti, ki se nam odpirajo. Kot splošnejše kulturno-umetniško gibanje, zaznamovano predvsem z vero v napredek in tehnologijo, nam je znan futurizem, ki se je v zgodnjem dvajsetem stoletju pojavil v glavnem v Italiji in Rusiji. Znotraj filozofije so nove pridobitve na področju logike sprožile gibanje logiškega pozitivizma, oziroma filozofije, povezane s psihoanalizo.16: ‘Vse, kar se tiče ne samo humanistike, ampak tudi človekove usode, politike, metafizike, književnosti, umetnosti, oglaševanja in posledično ekonomije, je pod njenim vplivom.’« Pravi Descombes, avtor predgovora Bouveressove monografije Wittgenstein Reads Freud, Princeton, Princeton University Press ( Bouveresse 1995: xi).] Določen optimizem glede prihodnosti in prihodnjega razvoja misli je vzniknil tudi v ZDA, še posebej z nastopom deweyjevega pragmatizma, ki je zaupal v darvinizem in znanosti:
»Toda kot filozof je bil Dewey zavezan logiški klarifikaciji idej in tako je kot izhod iz nazora, ki so ga ponujali ‘ekstremni modernisti’, ponudil pragmatizem. Prepričan, da po darvinizmu ne more biti povratka k klasični vednosti in njenim brezčasnim resnicam, je Dewey prepričal samega sebe, da so problemi modernizma bolj navidezni kot resnični. Za pragmatista razhajanja in kontingence univerzuma naj ne bi izzvale brezsmiselnosti in tesnobe. Nasprotno, na življenje moramo gledati kot na izziv in avanturo in univerzum, ki je potencialen in ‘nedokončan’, nudi obilo priložnosti za ustvarjanje pomena skozi izvajanje razumskega nadzora.« (Diggins 1994, 4-5)
Prva ugotovitev, ki jo lahko povlečemo iz dozdajšnje raziskave, je, da je percepcija stanja filozofije – ali je mišljenje v krizi, ali pa ne – odvisna od tega, s katere smeri se temu vprašanju približamo. To smo pravkar ilustrirali s primeri. Katero smer potemtakem izbrati pri odgovarjanju na vprašanje obstoja krize filozofije in mišljenja? Težava tukaj je, da odgovor na to slednje vprašanje ravno ni neodvisen od smeri, ki jo izbiramo, s tem pa naredimo polni – začarani – krog. S tem raziskava obstoji na mestu.
Preden bom predlagal posebni metodološki pristop, ki zagotovo ni nesporen, a nam vendarle nudi dobro in relativno neodvisno odskočno desko za nadaljnje proučevanje položaja filozofije v sodobnosti, pa tudi njeno morebitno vlogo v družbi, si morda poglejmo, če so do zdaj navajani poizkusi (samo)reflektiranja stanja mišljenja dejansko zagrešili neke vrste petitio principii v smislu, da je refleksija že vnaprej predpostavljala to, kar je nameravala pokazati. Ali ni tako, da že vnaprej predpostavljamo nek razkorak med trenutnim stanjem in preteklostjo, če dojemamo zgodovino filozofije kot odmikanje od resnice, izvira, pristnosti, kot pozabo, kot zgodovino pomot,17 ipd.? Potem seveda ni nenavadno, če v svojih razmišljanjih poudarjamo slabo stanje filozofije danes. In obratno, če menimo, da bo znanost, takšna in drugačna, rešila večino težav človeštva, potem ni nenavadno, da bomo izpostavljali triumf razuma. Skratka, obstaja razlika med misleci, ki so naročeni na Življenje in tehniko in tistimi, ki so naročeni na Literaturo, kot bi se izrazila James in Rorty. Izgleda, da so sodbe o stanju filozofije odvisne od našega občutenja in naše predhodne odločitve, ali tok človeškega razvoja v zgodovini ljudem prinaša srečo in neslutene možnosti, ali pa ima ta ‘napredek’ bistveno več slabih stranskih posledic. Sodba glede stanja filozofije pa je odvisna tudi od tega, kaj si pod to besedo predstavljamo: če si nekdo pod ‘filozofijo’ predstavlja racionalno metateoretično razmišljanje o znanstvenih problemih ali analizo pojmov v skladu z logiškimi načeli, potem najbrž ne bo toliko tarnal nad izgubo pristnosti mišljenja, ker mu pač sodobni svet, poln znanstvenega naprezanja, zmerom znova servira miselno hrano in možnosti za premislek bo posledično preveč, ne premalo; če pa nekdo pod ‘filozofijo’ razume brez-predsodkovni premislek najbolj temeljnih fenomenov eksistence človeka kot človeka, si ni težko zamisliti, da bo v sodobnem svetu, prepredenem z instant produkti in telekomunikacijsko tehnologijo, zaznal reifikacijo človeškega načina bivanja, ki mu bo pomenila zniveliranje pestrosti bivajočega na en skupni imenovalec.18
Če želimo čim bolj prepričljivo odgovoriti na vprašanje, ali se je mišljenje na začetku 21. stoletja zares znašlo v krizi, si moramo po mojem prepričanju prizadevati po dejstvenem in stvarnem pristopu. Eden od načinov, kako lahko pogledamo na filozofijo, je, da jo skušamo motriti ‘od zunaj’, česar filozofi sicer nismo ravno vajeni. Takšna premestitev vprašanja pomeni, da bomo morda lažje in predvsem bolj plodno odgovorili na vprašanje glede položaja filozofije tako, da bomo opustili njeno opredeljevanje, kaj filozofija je, in se namesto tega raje vprašali po njeni praksi, kako filozofija funkcionira. Tu se takoj lahko pojavi odgovor, morda tak husserlijanski, da duha preprosto ne moremo preučevati od zunaj. Prav. Temu načelnemu ugovoru ne moremo ugovarjati. Vendarle pa se lahko nadejamo, da bo ta premestitev vrgla novo luč na stare tegobe; morda še najbolj njej v prid govorijo njeni rezultati in njena pot sama.
Idejo, da je morda bolj smotrno pogledati, kaj filozofija počne, kot pa pretresati, kaj je, je zastopal L. Althusser:
»Prav zato, da ne bi ostali pri suhoparnosti tez, je najbolje, da pokažemo njihovo delovanje z zgledom. To ni ilustracija: filozofija se ne ilustrira in se ne aplicira. Filozofija se izvaja. Naučiti se jo je mogoče samo s prakticiranjem, saj eksistira zgolj v svoji praksi. To dejstvo bi lahko izrazili v obliki teze, a skrb za to prepuščam vam: kot ‘praktično’ vajo…« (Althusser 1985, 27)
Althusser, ki je med prvimi ozaveščeno poudarjal na razredni boj tudi (ali: predvsem) v teoriji in ki je skušal filozofijo razmejiti vmes med znanostjo in ideologijo, pa je še zmerom zgolj na pol poti ‘izstopa iz filozofije pri proučevanju filozofije’, ki ga želimo tukaj ilustrirati. Althusser še zmerom ostaja pri motrenju delovanja tez s stališča filozofije, ki te teze prakticira. Gre za filozofijo, ki pri prakticiranju gleda samo sebe. Delovanje tez se proučuje z vidika logike njihovega delovanja. Na nek način sorodno – v toliko, v kolikor na filozofijo gleda izza ovinka – a vendarle še drugačno pot pri proučevanju filozofije, pa je ubral W. James:
»Če lahko filozofi obravnavajo življenje vesolja abstraktno, se ne smejo pritoževati nad abstraktno obravnavo življenja filozofije same. […] Temperamenti s svojimi hrepenenji in zavračanji določajo ljudi v njihovih filozofijah in jih vedno bodo.« (James 2002, 32)
»Zgodovina filozofije je v veliki meri zgodovina neke vrste spopadov človeških temperamentov. Čeprav se mnogim mojim kolegom zdi takšna obravnava nedostojna, bom vseeno moral upoštevati ta spopad in z njim razložiti velik del nesoglasij med filozofi.« (James 2002, 19)
»Torej, razlika v temperamentu, ki jo imam v mislih, je razlika, ki je bila pomembna v literaturi, umetnosti, vladanju, obnašanju, kot tudi v filozofiji. V pravilih obnašanja najdemo formaliste in sproščene ljudi. V vladanju diktatorje in anarhiste. V literaturi puriste ali akademike in realiste. V umetnosti klasike in romantike. Ta nasprotja so vam poznana; no, v filozofiji imamo podobno nasprotje izraženo v besednem paru ‘racionalist’ in ’empirist’, kjer empirist pomeni ljubitelja dejstev, v vsej njihovi surovi raznolikosti, in racionalist privrženca abstraktnim in večnim principom. Nihče ne more živeti niti ure brez obojega, dejstev in principov, tako da je razlika prej v poudarku; a vendarle zaseje najbolj jedke antipatije med tiste, ki različno postavljajo težo poudarka; pokazalo se bo, da je za nas izredno priročno, da izrazimo določeno nasprotje v človeških načinih razumevanja sveta z govorjenjem o ’empirističnem’ in ‘racionalističnem’ značaju. Ta izraza napravita nasprotje preprosto in masivno.« (James 2002, 20) (podčrtal T.G.)
Tukaj zares gre za drzno novost, kajti očitno James na filozofijo zdaj gleda s stališča psihologije temperamentov. Stališče, ki ga posamezni filozof zagovarja, je torej po Jamesu posledica ‘temperamenta.’19 noben določitveni temelj iz uma; […] Zato bo določen po samovolji, in ker določitev samovolje vendarle mora imeti neki temelj, bo določen po nagnjenju in interesu.« Fichte 2002: 200. »Kakšno filozofijo izbereš, je potemtakem odvisno od tega, kakšen človek si: kajti filozofski sistem ni mrtvo pohištvo, ki ga lahko zavržeš ali vzameš, kakor te je volja, temveč je oživljeno z dušo človeka, ki ga ima.« Isti: 202. Toda za razliko od nepristranskega Jamesa, Fichte favorizira eno stran: »Kak po naravi mlahav ali zaradi duhovnega hlapčevstva, izbranega luksuza in nečimrnosti upadli in uveli karakter se ne bo nikoli dvignil do idealizma.« Prav tam.] Pri svoji razdelitvi filozofskih karakterjev na miloumne (idealistične) in trdoumne (empiristične), ki jo izvede v svojem Pragmatizmu (1907), se James seveda zaveda spornosti svojega postopanja, a vendarle je prepričan, da lahko s pragmatistično metodo, ki daje poudarek na rezultate, razreši nekatera pereča vprašanja; poudarek je na priročnosti, hevrističnosti metode.20 Skratka, James je prepričan, da so vse naše misli motivirane:
»Interesi, ki jih prinesemo s sabo in na katere se enostavno naslonimo ali v skladu z njimi zavzamemo svojo držo, so prav tista moka, iz katere je zgneteno naše miselno testo. […] Niti ena sama kognicija se ne pojavi brez občutja, ki jo pokomentira in jo označi z bodisi večjo, bodisi manjšo vrednostjo.« (James 1992, 904)
Koliko so nam lahko Jamesove ideje v raziskavi o stanju filozofije danes v pomoč? Ideja, da se lahko dokopljemo do plodnih ugotovitev glede načina filozofiranja, če se osredotočimo na filozofiji zunanje dejavnike kot sta ‘temperament’ ali ‘karakter’, morda potrdi zgornja izvajanja, kjer smo ugotovili, da je percepcija krize filozofije odvisna od občutenja zgodovinskega stanja. Toda neposrednega odgovora na dejstveno stanje filozofije tudi ta metoda ne prinaša. Skratka, z njeno pomočjo morda lahko odgovorimo, zakaj nekateri zaznavajo krizo filozofije in zakaj drugi občutijo triumf razuma – zaradi ‘temperamenta’ namreč. Toda, s tem nismo še ničesar povedali glede tega, ali ima kateri od teh temperamentov prav. Povzemajoč te ugotovitve lahko za nadaljevanje sklenemo, da je sicer ‘zunanji’ pristop obetajoča pot, da pa je to metodo potrebno toliko modificirati, da bo odgovarjala na vprašanje dejstvenega stanja filozofije, ne pa toliko na vprašanje zunanje motivacije filozofov, ki je zanimala Jamesa, pa tudi Fichteja.
S kakšnimi parametri bi se lahko potemtakem lotili nadaljevanja naše raziskave? Zelo prepričljiv izbor takih, ki bi lahko bili koristni tudi za našo raziskavo, je pripravil R. Collins v svoji monumentalni, čez tisoč strani debeli, Sociologiji filozofij.21 Collinsova zajetna publikacija nam posreduje sociološki vidik filozofskega védenja in – nenazadnje – vedênja. Skozi zgodovino, ki zajema ne le grško filozofsko zgodovino, temveč tudi indijsko, kitajsko, arabsko in vse ostale podzvrsti, tja do tridesetih let 20. stoletja, Collins sledi t.i. ‘intelektualnim mrežam’, ki so zanj bistveni dejavniki vznika filozofskih idej. Filozof kot človek deluje predvsem na podlagi dveh bistvenih parametrov: ‘kulturnega kapitala’ in ’emocionalne energije.’ Prvi je kot nekakšen rezervoar, iz katerega črpa gorivo za svoje ideje, drugo pa je nekakšna vžigalica, ki to gorivo ustrezno neti. Zanimivo je, da Collins filozofske kongrese, predavanja in poučevanje pojmuje kot ‘interakcijske rituale’ (pojem, ki ga izpeljuje iz Durkheima), skratka kot dogodke, kjer ljudje, zbrani skupaj in osredotočeni na skupno stvar – filozofsko resnico kot sakralni objekt, ki ga izmenjujejo – bolj utrjujejo svojo pripadnost določeni vrsti, kot pa prepričujejo drugače misleče. Kakorkoli že, Collins se v svoji monografiji ne odreka statistični analizi filozofije: zanimiva je denimo njegova statistika pojavljanja velikih filozofov na primeru antične Grčije in Kitajske:22
|
KITAJSKA |
||
|
2,100 let |
63 generacij |
|
|
25 velikih filozofov |
0.4 na generacijo |
1 na 84 let |
|
61 srednjih filozofov |
1.0 na generacijo |
1 na 34 let |
|
356 manjših |
5.7 na generacijo |
1 na 6 let |
|
GRČIJA |
||
|
1,200 let |
36 generacij |
|
|
28 velikih filozofov |
0.8 na generacijo |
1 na 43 let |
|
68 srednjih filozofov |
1.9 na generacijo |
1 na 18 let |
|
237 manjših |
6.6 na generacijo |
1 na 5 let |
Toda, kako je lahko nam v pomoč Collinsova ideja? Če pogledamo namen, s katerim se Collins loti tega mukotrpnega zbiranja podatkov, ki ga je stalo čez petindvajset let življenja, ugotovimo, da je želel najti nek ključ, s katerim bi lahko vsaj načelno, pa četudi od daleč, zapopadel glavne silnice gromozanske intelektualne produkcije današnjih dni: čez milijon publikacij v naravoslovnih znanostih in več sto tisoč v humanistiki in družboslovju:23
»Biti danes izobražen človek je kakor živeti v knjižnici Jorge Luis Borgesa, kjer skoraj neskončni hodniki knjig vsebujejo celoten univerzum, toda nam manjka ključ do njihove vsebine.« (Collins 2001, xviii)
Prva ugotovitev, ki jo za našo raziskavo lahko potemtakem izpeljemo iz Collinsa, in ta je statistična, nam je s tem že na dlani: podatki o količini produkcije filozofske in humanistične literature.24 Če lahko vzamemo to za merilo stanja filozofije, ne v inherentnem smislu kot stanje duha, temveč v smislu aktivnosti, bi bilo naravnost nerazumno sklepati na krizo filozofije. Prej obratno: filozofiji gre celo tako dobro, da ji je nemogoče slediti. Nenazadnje je celo v tako majhni državi, kot je Slovenija, filozofska produkcija tolikšna, vštevši sem prevodno literaturo, da ji en človek sam več ne more slediti. Kaj šele, da bi sledil svetovni produkciji. Tudi odpiranje novih oddelkov na univerzah, ki ponujajo študij filozofije, je v zadnjih dvajsetih letih praktično vzcvetelo. Da ne omenjamo študijskih smeri, ki so praktično filozofske, a nosijo nekoliko drugačno, ‘posodobljeno’ ime; tudi te so se razširile.25 Ponudba najrazličnejši filozofskih predmetov je eksplodirala. Poleg vsega pa moramo upoštevati še študentska gibanja in iniciative, ki pogosto nimajo formalnega univerzitetnega statusa, a predstavljajo žive centre filozofskih ‘interakcijskih ritualov.’ Prištejmo še sem najrazličnejše bloge ter spletne strani in situacija je v smislu filozofske aktivnosti vse prej kot slaba, upoštevajoč število slovenskega prebivalstva. Dodamo lahko še informacijo o izobraževanju odraslih: glede na poročilo izobraževanja in poučevanja odraslih v Sloveniji za leto 2007 je velika večina programov ravno humanističnih po klasifikaciji ISCED-97.26 po ISCED-97 klasifikaciji zasedata prvo mesto z veliko prednostjo pred ostalimi programi izobraževanja za odrasle (2440 programov, oz. 40,4 % delež vseh programov). Druga panoga je ‘znanost, matematika, računalništvo’, (878 programov, 14,5 % delež). Tretja pa ‘družbene vede, poslovne vede in pravo’ (769 programov, oz. 12,7 % delež). Vendar moramo upoštevati da pod [2] sodi tudi učenje jezikov in programi ročnih spretnosti.] Zaradi informacijske revolucije je potrebno upoštevati tudi, da se filozofija danes ne dogaja več izključno v književnem formatu. O precejšnjem zanimanju za filozofijo lahko pričajo tudi podatki o gledanosti filozofskega gradiva na spletu po svetu (glej dodatek). Res je, da filozofske videovsebine po gledanosti niso primerljive s pop zvezdami, toda vendarle so delno primerljive s slavnimi psihologi, pesniki in znanstveniki. Med drugim se filozofija seli tudi v igre kot didaktične pripomočke pri učenju27 ali celo videoigre, kar pomeni, da lahko posameznik informacijo o filozofskem konceptu pridobi z zelo različnih medijev. Če pa se vendarle vrnemo h knjigam, lahko z veseljem ugotovimo, da na slovenskem najbolj izposojane filozofske publikacije ne zaostajajo veliko za najbolj izposojanimi publikacijami sploh: najbolj izposojana filozofska monografska publikacija (Donald Palmer: Ali središče drži?) je le 8,09 krat manj izposojana od najbolj izposojane monografske publikacije sploh (Sofoklove Antigone).28
Seveda se nam tukaj lahko nemudoma ponudi protiugovor: masovnost ukvarjanja s filozofijo nam še nič ne pove o dejanskem stanju njenega duha, o njenem zdravju. Statistično merilo v tem slučaju pač ni nobeno merilo. Seveda je potrebno priznati, da nas velika večina ljudi, gotovo več kot 99 odstotkov teh, ki se ukvarjamo s filozofijo, nikdar ne bo ‘velikih filozofov’, najbrž niti ‘srednjih’, pa tudi ‘majhnih’ ne (vse v Collinsovem smislu). Velika večina ljudi, ki se s filozofijo ukvarja, bo zmerom ostala na obrobju. Toda, gotovo je bolje, če je aktivnost ukvarjanja s filozofijo velika, kot pa da je sploh ni. Gotovo je več možnosti za razcvet filozofije (če že ta številčnost sama po sebi ni svojevrsten razcvet), če se z njo ukvarja večje število ljudi, kot pa če se z njo ubada peščica; kot to nenazadnje kažejo Collinsove družboslovne raziskave. Namreč, intelektualne mreže, ki so predpogoj vznika velikih mislecev,29 so veliko bolj razvejane, če se s filozofijo ukvarja veliko ljudi, s tem pa nudijo najbolj primerna tla za rast velikanov. In res je težko razumeti, v kakem smislu bi lahko govorili o zatonu mišljenja, če je ta produkcija tako obsežna in če njena kvaliteta na Slovenskem iz leta v leto raste.30 V istem duhu zaključuje tudi Collins, zraven pa dodaja še nekatere pronicljive ugotovitve:
»Ima filozofija prihodnost? In zakaj je ne bi imela? Reči, da prihaja filozofija h koncu, je isto, kot reči, da se abstraktno-refleksivna sekvenca bliža koncu. […]
Klic po koncu filozofije se ponavlja, je standardno početje v medgeneracijskih spremembah, ponavadi kot preludij k novi seriji globokih problemov in nove kreativnosti. […] Filozofija je kot šota za intelektualce, ki neprenehoma izkopavajo svoje konceptualne temelje. Temelji so njihov teren, ne zato, ker bi morda bili poslednja skala [bedrock], temveč zato, ker so zmerom odmikajoči se vrh abstraktno-refleksivne sekvence – ne odmikajoči se navzgor v nebesa, temveč navzdol in navznoter. To neskončno kopanje nič bolj ne razpusti filozofije v nič kot je Leibnizov infinitezimalni račun naredil kontinuum za neresničen.
Isto lahko rečemo za diagnozo, da se filozofija izčrpa s tem, ko se njeni sestavno deli sčasoma odcepijo in osamosvojijo v empirične znanosti. To dojemanje počiva na nejasnem domnevanju, da obstajajo odcepljujoče se poti abstraktno-refleksivne sekvence, polemičnem zavedanju, ki filozofijo identificira zgolj s kozmološko sekvenco. To popači dojemanje narave filozofskega prostora pozornosti [attention space] in ne uspe uvideti, da znanosti najdejo svojo nišo na nižji ravni abstrakcije. Družbene prakse moderne, hitro razvijajoče se naravoslovne znanosti, niso prakse intelektualnih mrež v filozofiji in njihove niše v prostoru pozornosti se ne izpodrivajo. Konec filozofije je bil znova najavljen takrat, ko so se iz filozofskih mrež odcepile moderne družboslovne znanosti. Kot smo videli, so znotraj moderne filozofije obstajali precejšnji protiudarci k obema tema prelomoma. Narobe bi sklepali, če bi v tem videli karkoli drugega kot energijske tokove, ki se dogodijo v intelektualnih mrežah, ko so spremenjene njihove obdajajoče materialne baze, s čemer se odpre frakcijski prostor za nova zavezništva.
[…]
Dokler bodo obstajale intelektualne mreže, ki bodo sposobne avtonomnega delovanja pri deljenju njihovega lastnega prostora pozornosti, bo obstajala tudi filozofija. Če bi poznali družbeno strukturo intelektualnega sveta od zdaj pa vse do konca človeku podobne zavesti v univerzumu, bi lahko narisali enako dolgo sekvenco bodočih generacij filozofov.« (Collins 2001, 856-857)
Filozofiranje je, skratka, lahko razumljeno kot sociološki pojav in dokler bodo zanj obstajali minimalni družbeni predpogoji, se ni potrebno pretirano bati konca mišljenja. Res pa je, da bodo prišli boljši in slabši časi, kot so prihajali že v preteklosti.
Občutek, da je s filozofijo, mišljenjem in kulturno nasploh, nekaj narobe, lahko prej pripišemo ‘karakterju’ posamičnega filozofa, kot pa dejanskemu stanju. Razumljivo je, da bodo številni misleci razočarani spričo sprememb, posebej telekomunikacijske revolucije in čedalje večje parcializacije vednosti, ki so se dogodile v družbi in ki so, posledično, filozofiji prevzele del njenega collinsovskega ‘prostora pozornosti’. Potrebno je tudi razumeti, da je današnja kultura in družba nasploh precej fragmentirana in da dejansko nima več mesta za vsesplošnega intelektualca, ki bi lahko bil kaj takega kot ‘duhovni oče naroda’, ipd.31 Toda ta fragmentacija še ne pomeni hkrati tudi konec vse kulture – pomeni le preobrazbo. Če s tem stanjem nismo spravljeni, če, tako rekoč, nismo preboleli metafizike in lyotardovskega konca velikih zgodb, bo ta sprememba občutena kot boleča izguba. Tukaj ne bi želel preveč špekulirati glede psiholoških motivacij posameznikov, toda zdi se, da lahko s collinsovskim aparatom vendarle nekoliko razjasnimo negativen odziv mislecev na družbene spremembe: osebno občutenje krize je toliko hujše, kolikor večje so bile ambicije. Če je nekomu kazalo na začetku kariere odlično, če je ves svoj trud, vso ’emocionalno energijo’ in ‘kulturni kapital’ vlagal v prevzem ‘prostora pozornosti’ v prihajajočih letih, potem pa se je dogodila fragmentacija tega prostora samega in vznik novih prizorišč, s čimer je posameznik poslej omejen na manjši krog enakomislečih in se mora posloviti od vloge širšega vodje, je razumljivo, da bo njegov odziv boleč. Dejstvo je, da je zaradi družbenih razmer še kak dodaten Habermas čedalje bolj ne-verjeten, dejstvo pa je tudi, da se je s tem težko sprijazniti.32
Namreč: ali ni potem tako – če je vloga filozofije zaradi njene lastne parcializacije čedalje bolj omejena na posamezne krožke – da je vse zaman? Ali ni filozofija, če nima obče in enotne vloge v družbi, toliko bolj nekoristna? Husserl je menil, da mora filozofija usmerjati človeštvo (Husserl 1989, 30) in da je »Stalna funkcija filozofije evropskega človeštva, da nastopa kot arhontska funkcija vsega človeštva.« (Husserl 1989, 27). Od teh sanj se danes dokončno – morda na srečo (eksplicitni husserljanski evrocentrizem) – poslavljamo. A če je tako, je filozofija sploh še koristna?
Tudi vprašanje koristnosti filozofije je bilo, enako kot vprašanje glede njenega stanja, deležno številnih teoretskih pretresov. Nenazadnje lahko sem štejemo tudi monumentalni razmislek o praktičnosti čistega uma, ki ga je proizvedel Kant, nadaljevala pa celotna nemška klasična filozofija. V tej raziskavi se bomo raje držali stvarnega pristopa, ki bo znova podkrepljen z nekaj statistike. Sploh na tej ravni, namreč na argumentaciji koristnosti filozofije, se je najbolje držati povsem suhega, stvarnega in statističnega pristopa. Razlog temu je v tem, da skušamo koristnost filozofije prikazati širšemu občinstvu, denimo delodajalcem, mecenom in založbam, tako da je tavanje po teoretskih filozofskih vodah na tem mestu lahko celo škodljivo – daje vtis, da je filozofija zares namenjena le sami sebi, da širšemu krogu ljudi ne more ničesar doprinesti. »Vsako vprašanje o filozofiji je že sámo filozofsko vprašanje,« je stavek, ki je lahko zelo škodljiv za filozofijo. Ljudje namreč pri tem dobijo vtis, kot da je filozofija zaprta sama vase, hermetična disciplina, ki pa se, ne da bi karkoli vračala, napaja iz javnega davkoplačevalskega denarja. Od besed o nekoristnosti filozofije, njenega življenja na račun državnega denarja in pa do ukinitve sredstev za filozofijo – njeno umikanje z gimnazij kot obveznega predmeta, denimo – je le še korak. Svoj hobi naj si vsak plača sam! Zato se mi zdi skoraj nujno apelirati, naj se argumentacija o nujnosti filozofije pri filozofih samih premakne na raven, na kateri običajno argumentiramo smotrnost kake druge discipline. Seveda lahko prevprašujemo obstoječe parametre (denimo merilo gospodarske rasti kot pokazatelja uspešnosti družbe) kot merodajne, toda ta argumentacija naj poteka znotraj širše razumljivega in sprejetega okvirja – danes je to (žal?) tisti, ki terja račun glede učinkovitosti. Skratka, če želi filozofija danes, kljub njeni razparceliranosti in navkljub izgubi njene ‘arhontske funkcije človeštva’, pokazati svojo veljavo, jo mora na način, razumljiv širši družbi. Ali to zmore in česa naj pri tem posluži?
Znana British Humanist Association (BHA) se pri promoviranju svojih idej ne odreka niti pričanjem na sodiščih, niti lobiranju v parlamentu.33 Verniki svoje ideje že razširjajo z jumboplakati.34 V čem bi potemtakem bila težava, če bi se filozofi tu in tam potrudili in v časopisju razširili nekaj idej o smotrnosti filozofije, se udeležiti okroglih miz, sodelovali na sejah, spremljali pripravo zakonodaje, komentirali družbene dogodke, presojali etičnost političnih potez, marketinga in znanstvenih posegov, kritizirali prenapihnjenost in ošabnost določenih strok, ki domnevajo, da so paradigmatsko vsevedne, iskali širšo podporo svojih idej med različnimi demografskimi skupinami, ipd.? Na to komunikacijo z javnostjo bi lahko filozofi gledali kot na dolžnost: družbi vračajo sadove svojega dela, za katerega so plačani. Hkrati pa bi s tem osmišljali svoje lastno delo; dvomljivo je namreč, če je lahko človek danes zadovoljen s svojim delom, ko pa že vnaprej natanko ve, da večine njegovih člankov praktično nihče ne bo bral in da piše ‘za na polico’. Jasno je, da filozofe pogosto blokira kratkovidna uredniška politika dnevnega časopisja;35 toda s skupno akcijo bi nemara lahko dosegli, da bi bile družbeno-filozofske teme bolj prisotne v javnem časopisju. Nenazadnje, v ZDA filozofi predstavljajo 9,9 % vseh javnih komentatorjev.36 Najbrž tudi ne bi bilo mimo, če bi se za promocijo filozofije zatekli k marketinškim akcijam in na tržni način spodbujali branje filozofije. Kdor se temu upira, češ, da to filozofijo razvrednoti, mora prej pomisliti, ali se podobnim tržnim procesom v prvi vrsti sploh lahko izogne. Če se ne more, če je njegovo življenje dodobra prepredeno z marketingom in potopljeno v sistem tržnega gospodarstva, pa kljub temu še zmerom želi zagovarjati ‘čistost’ filozofije, mora resno premisliti, ali ne zastopa pozicije heglovske lepe duše, tj. takšnega posameznika, ki besedno kritizira družbo, ne da bi sprevidel, da je sam del te družbe, ki pa dejansko obstoječim razmeram ne more ponuditi dobre alternative. Morda velja še poudariti, da je v smislu promocije filozofije smiselno podrpeti akcijo ZN o dnevu filozofije, navedeno na začetku. Toliko, kar se tiče tehničnega dela filozofovega nastopanja in kanalov, ki se jih pri tem lahko posluži. Kaj pa vsebina? Je filozofija lahko praktična? Praktična v tem smislu, da ima družbi kaj ponuditi poleg kratkočasja. Skratka – je družba zaradi filozofije lahko boljša in, predvsem, ali lahko to pokažemo na vsakomur razumljiv način, s praktičnimi rezultati?
Zdi se, da bi bilo zanikati to naravnost neverjetno. Seveda, iz filozofov so izšle ideje, brez katerih si preprosto ni moč zamisliti naše družbe, vključujoč njeno politiko in znanost. filozofija je še kako praktična v tem smislu, da nudi kritiko družbe in znanosti; bodisi kot najrazličnejša paleta aplikativnih etik, politične filozofije, socialne filozofije, itn., bodisi kot metodologija znanosti in kritični logiški premislek njenih podmen. Toda, ni vse tako preprosto, kot se morda tukaj zdi. Hitro lahko naletimo na protiargumente, ki bodo trdili v glavnem sledeče: to, kar je v filozofiji koristnega (aplikativne etike, kritika politike, družboslovja in znanosti, itd.), v resnici sploh ne prihaja s strani filozofije; nasprotno, gre le za tehtnejši premislek teh ved samih znotraj sebe. Jasno je, da ima vsaka disciplina v sebi inherentno kritičnost, kar je minimalni predpogoj tega, da se sploh pojmuje kot znanost, pri tem pa filozofije sploh ne potrebuje. Filozofija je, potemtakem, zgolj parazit in filozofi so ponavadi visokoleteči blebetači, ki pa se dejansko ne spoznajo na polje, ki ga hočejo kritizirati ali komentirati. Iz tega sledi, da so denimo za medicinsko etiko in poslovno etiko seveda veliko primernejši zdravniki in ekonomisti, ki imajo kaj pojma o svojih disciplinah, kot pa filozofi, ki teh tematik ne obvladajo. Ko se v svojem članku Kaj filozofija lahko naredi P.J. Hountondji sprašuje, v čem je lahko filozofija koristna za afriške narode, razmišlja takole:
»Kakorkoli, do zdaj je še nejasno, kaj naj bi bil specifični prispevek filozofije na tem področju prispevku afriškim narodom. Mar pričakujemo, da bo opisala bedo ljudi in pospešila proces dviganja njihove zavesti o njihovi izkoriščani situaciji? Toda literaturi uspeva to veliko bolje: to smo pokazali zgoraj. Mar od filozofa pričakujemo, da bo analiziral ekonomske mehanizme izkoriščanja, metode politične represije, lastnosti razrednega nasilja? Ekonomist, zgodovinar in politolog so bolj primerni, da opravijo to delo. Bi lahko naloga filozofa bila v tem, da pokaže na razloge za nezadovoljstvo, ki ga zmedeno čuti večina ljudi, da bi na glas povedal, kar si vsak potihem in včasih ne dovolj razločno misli, da bi pokazal motive za prevrat, ki so na delu tu in tam med populacijo, da bi te motive povezal v koherentno celoto, tako da bi sprožili akcijo in mobilizirali – da bi dobesedno mobiliziral, potisnil v gibanje – populacijo? Jasno je, da je ta naloga zares pomembna, odločujoča. Toda, pripada vsakemu revolucionarnemu intelektualcu, vsakemu militantnežu na splošno in ne posebej filozofu.« (Hountondji 1987, 12).
Z istim pomislekom, le še veliko bolj radikalnim (Hountondji je vendarle profilozofski, saj je althusserjanec), se nad filozofijo spravi R.A. Posner. V že navajani knjigi (Posner 2001) v poglavju Javni filozof silovito argumentira proti Rortyju in Nussbaumovi, dvema glavnima ameriškima glasnikoma proti akademizaciji filozofije in za njeno večjo družbeno vlogo, predvsem v spopadu s problemi družbene pravičnosti, pravic istospolno usmerjenih, pravic žensk, revščine na globalnem jugu, itd. Posner meni, da je »Ideja, da vsak človek pleše na kako filozofsko vižo, za filozofe laskava, toda ne ravno verjetna, vsaj v pričujočih razmerah ne.« (Posner 2001, 329)
»[…] medtem, ko je večina razvojnih ekonomistov morda utilitaristov, ti vseeno ne ponujajo filozofske obrambe svojih stališč. Niti jim to ni potrebno, saj so njihove normativne aspiracije skromne. Urar ne potrebuje filozofije, da bi upravičil svoj stavek, v katerem trdi, da je pokvarjeno uro potrebno popraviti, ekonomist pa ne potrebuje filozofije, da bi upravičil svoje promoviranje ukrepov, ki bodo zvišali državni nivo gospodarske rasti ali zmanjšali inflacijo in brezposelnost.« (Posner 2001, 329)
S tem želi Posner pravzaprav povedati, da se Nussbaumova moti, ko meni, da:
»Prvič, tisti, ki aktivno nasprotujejo ali preprosto ne uvedejo pristopa zmožnosti37 – kulturni relativisti in razvojni ekonomisti – morda svoje nasprotovanje ali brezbrižnost utemeljujejo na filozofski teoriji, kot sta relativizem v filozofskem smislu ali utilitarizem. V tem primeru bi filozofska kritika njihovih premis gotovo bila primerna. Drugič, filozofski argumenti so morda primerni za to, da pokažejo, da je pristop zmožnosti pravilen pristop k problemom razvoja.« (Posner 2001, 328-329)
Posnerjeva stava tukaj je, da si filozofi preprosto domišljajo, da ima vsak človek v ozadju kako filozofsko predpostavko ali teorijo, po kateri ravna. Temu, preprosto, ni tako, meni Posner, saj urar in ekonomist ne potrebujeta sklicevanja na filozofske predpostavke, če želita upravičiti svoje predloge – njune normativne aspiracije so, kot dodaja, skromne.
Posnerjeva težava je tukaj v tem, da očitno predpostavlja, da mora biti predpostavka ali teorija, po kateri ravnamo, zmerom ozaveščena. Na to namiguje njegova formulacija, da ni potrebno sklicevanje/upravičevanje posameznih dejanj, kar je seveda zmerom zavestna aktivnost. Vendar pa v kritiki, ki jo lahko naslovimo na razvojne ekonomiste, nujno sploh ne gre za to, da bi kritizirali njihovo sklicevanje na kakršnokoli filozofsko teorijo. Prej gre za to, da sprva sploh pokažemo, da je v ozadju njihovega ravnanja predpostavka pravičnosti, ki ima takšne in takšne lastnosti. To, da je ‘v ozadju,’ pomeni tukaj: njihovo ravnanje je moč razložiti, če ga interpretiramo v skladu s to-in-to teorijo pravičnosti. Takšna formulacija predpostavlja, da se ti strokovnjaki nujno ne zavedajo svojih predpostavk: ne gre za to, da bi se v ravnanju sklicevali na teorije, temveč prej za to, da jih teorije pri delovanju (morda celo nezavedno) določajo. To je gotovo bistvena razlika: argument o tem, da se urar ali ekonomist ne sklicujeta na filozofske teorije pri svojem delu je irelevanten glede dejstva, da sta v svojem ravnanju kljub vsemu določena s predpostavkami, ki so v končni fazi filozofske. V tem primeru je lahko naloga filozofije v tem, da razkrije ta ozadnji horizont, v katerem strokovnjak, naj bo urar ali pa ekonomist, deluje. Nadalje je lahko njena naloga natančno v tem, kar predlaga Nussbaumova: ko so te predpostavke, ta ozadnji horizont ravnanja, enkrat odkriti, se jih lahko lotimo s kritiko. Ker se gibljemo na ravno abstraktnih predpostavk, bo ta kritika filozofska. Recimo: v primeru kulturnega relativizma (na katerega se sklicuje Posner kot protiargument Nussbaumovi) bi filozof lahko pokazal, da tovrstna pozicija prenaša praktične težave na teoretski nivo, s čimer zavlačuje njihovo rešitev in s tem ščiti svoje privilegije. Lahko bi pokazal tudi, da spori glede implementacije različnih okoljskih strategij niso toliko znanstveni spori glede funkcioniranja različnih tehnologij, temveč družbeno-politični spori okoli definicije pravičnosti, ki jo je potrebno v posamičnem primeru sprejeti. Lahko bi, denimo, pokazal tudi, da selitev družine Strojan ni primarno okoljski problem, ker naj bi njihova črna gradnja stala na vodovarstvenem območju, temveč pravni in družbeni problem. Odličen primer tega, kar se lahko s filozofsko analizo argumentacije, kot smo jo pravkar izpostavili, zares doseže – in za katero Posner meni, da ni učinkovita – je C. Okereke z izjemno monografijo Globalna pravičnost in neoliberalno okoljsko vladanje. V njej uspešno pokaže, kako različni koncepti pravičnosti funkcionirajo tako eksplicitno, kot implicitno znotraj treh globalnih okoljskih režimov. Okerekejev glavni dosežek pa je v tem, da uspešno pokaže, v kakšen protislovju so pojmi pravičnosti, zastopani v deklaracijah, in tisti, implementirani v dejanskih praksah.
Skratka, Posnerju se moramo v njegovem izvajanju na podlagi navedenih argumentov upreti. Morda tukaj ni odveč poudariti dejstvo, da je Posner pravzaprav sodnik na U.S. Court of Appeals in da morda zaradi svoje poklicne predispozicije – podobno kot kak od Nussbaumove kritiziran ekonomist – ni zmožen uvideti naloge funkcioniranja filozofije; možnost nezavedne določenost s strani ozadnjega horizonta mu je tuja, hkrati pa tudi ne more izstopiti iz operativne paradigme, znotraj katere razmišlja in iz katere črpa argumente za ali proti. Da je morda zares tako, lahko sklepamo iz sledečega, vnovičnega protiargumenta Nussbaumovi. Tu se Posner upira enoznačnemu pritrjevanju Nussbaumovi kritiki obrezovanja žensk. Po Posnerju Nussbaumovo tare
»[…] star problem podspecializiranosti. Nussbaumova ni ne antropologinja, ne strokovnjakinja za Afriko. Izkaže se, da obstaja bogata literatura o obrezovanju, ki resno postavlja pod vprašaj natančnost Nussbaumovih premis. Natančneje, obstajajo dvomi glede zdravstvenih tveganj tega procesa, stopnje, do katere povzroča spolno disfunkcionalnost in stopnje obžalovanja, ki jo občutijo tiste, ki gredo skozi ta proces. Tako veliki so ti dvomi, da bi bila potrebna zelo globoka poglobitev v veliko obsežnejšo literaturo od tiste, ki jo navaja Nussbaumova, da bi jih utišala.« (Posner 2001, 348-349)
Obrezovanje žensk je namreč, glede na argumente, ki jih navaja Posner:
»[…] lahko funkcionalno, če je funkcionalna poligamija, ki jo obrezovanje vzdržuje (tako, da zmanjša tendenco po ženskem prešuštvu v kulturi, v kateri ima vsaka od žena poligamnega moža svoj lasten dom in s tem ni pod njegovim nadzorstvom in v kateri je njegov spolni kontakt z vsako od žena nujno omejen). obrezovanje je lahko funkcionalno celo iz razloga, ki ni povezan s poligamijo. Domnevali so, da je med somalskimi živinorejci, v kulturi, kjer je obrezovanje močno razširjeno, praksa namenjena temu, da zmanjša emisije ženskih spolnih vonjev, ki so za črede ovac in koz moteče in za kar so odgovorne zlasti ženske, nazadnje pa to privablja še plenilce.« (Posner 2001, 348)
Mislim, da je Posnerjevo izvajanje že samo po sebi lep dokaz čemu potrebujemo filozofijo. Kakorkoli že, zdi se, da Posner v svojih premislekih enostavno ne more odmisliti tega, kar sem poimenoval ‘operativna paradigma’ in s čimer sem mislil tisti ozadnji horizont, ki ga mislec – vede ali nevede – predpostavlja. Očitno je, da je v Posnerjevem primeru to funkcionalistična paradigma v grobem pomenu te besede. Za Posnerja bodo relevantni le tisti argumenti, ki se bodo sklicevali na funckionalnost v smislu ohranjanja družbene strukture. Najbrž je to indic njegove konzervativnosti? Kar bi Posner tukaj potreboval poleg tesarja, ki bi mu izgradil ogrado za ovce, je natanko filozof: pokazal bi mu, kaj je njegov ozadnji horizont, njegova ‘operativna paradigma’ in ga soočil s posledicami sprejemanja take paradigme – kaj to pomeni za njegovo razmišljanje, kako ga ‘obarva’, kaj bodo njegove tipične mišljenjske reakcije v bodoče in kakšne praktične konsekvence ima.
Z ekskurzom, ki smo ga pravkar naredili, lahko zdaj ilustriramo poanto, zakaj je filozofija vendarle potrebna pri praktičnih, znanstvenih in družboslovnih, premislekih in zakaj ne moremo kar tako trditi, da jo lahko nadomešča že kar vsaka najmanjša kritična iskra v strokovnih disciplinah samih. Razlog temu je predvsem ta, da je filozofu zaradi njegovega specifičnega šolanja, ki hkrati pomeni navajanje na najrazličnejše ‘operativne paradigme’ in gestaltovsko ‘preklapljanje’ med njimi nekoliko lažje uvideti podmene ozadnjih horizontov posameznih znanosti, ki lahko postanejo sčasoma rigidne in neprimerne širšim potrebam. Pri tem lahko natančneje izrišemo dvojno vlogo filozofije: prva je kritična, v tem smislu, da z izkopavanjem ozadnjih horizontov pokaže dejanske premise ravnanja. To delo je lahko usmerjeno tudi v prikaz protislovnosti/nekompatibilnosti deklarativnih izjav in dejanskega ravnanja, kot denimo pri navajanemu Okerekeju. To je kritična vloga filozofije zato, ker je pri tem delo filozofije usmerjeno predvsem v kritiko praks, pri čemer moramo kritiko razumeti v tem smislu, da pokaže na sovisja med prepričanji in prakso.
Druga vloga filozofije je lahko snovalska. Za primer, kaj je s tem mišljeno, je najbolje navesti odlomek iz intervjuja R. Rortyja, kjer ta filozofijo dejansko tesno povezuje z literaturo:
»V: V Kontingenci, ironiji in solidarnosti med drugim trdite, da branje knjig spodbuja empatijo: da se lahko vživimo v drugega človeka prek solidarnosti, ki jo občutimo, ko si predstavljamo njegovo bolečino. Tak učinek naj bi imele knjige. Ampak ali ni to stališče precej idealistično? Ali ne bi pragmatist rade volje priznal, da je literarno in sploh vsako jezikovno sporazumevanje odvisno od preseka besednjakov, od dosege ‘intersubjektivnega soglasja’, in da kot ironiki ne moremo biti prepričani, ali bodo besednjaki res izpolnjevali koristne cilje, kot je zmožnost vživljanja v druge? Navsezadnje mora ironik, ki ga opisujete v Kontingenci, brati, kolikor le more, da optimizira možnost konsenza, vendar ve, da nacistom ne moremo odgovoriti tako, da jih pripravimo k branju Anne Frank.
RR: Prepričani ne moremo biti, vemo pa, da se je to že dogajalo. Vemo, kako so vplivali Dickens, Harriet Beecher Stowe, Orwell in drugi na naše načine razmišljanja o politiki in aktualnih družbenih vprašanjih. Dejstvo, da potrebujemo intersubjektivno soglasje, je po mojem mnenju popolnoma združljivo z dejstvom, da cela množica ljudi lahko z danes na jutri preklopi na drugačen gestalt, ker prebere neki roman.
V: Mislece, kot sta Derrida in Heidegger – še zlasti Heidegger -, pogosto obtožujete, češ da razmišljajo o značilnostih jezika na kvazimetafizičen način. V mislih imam svarilni sklep vašega eseja ‘Wittgenstein, Heidegger in postvarjenje jezika«, v katerem pravite: ‘Heideggerjanstvo je samo Heideggrov dar nam, ne pa dar biti Heideggru.’ [R. Rorty, ‘Wittgenstein, Heidegger in postvarjenje jezika’, Phainomena 14:51-52 (Ljubljana, Julij 2005), str. 229] Očitno vam je ljubše razmišljanje o jezikovni rabi, ki je bližje Davidsonu in Darwinu. Ampak ali se vam ne zdi, da književnost med drugim lahko postavi pod vprašaj zmožnost jezika za koristno sporazumevanje? Ali ne opozarja na omejitve znakov in praks, ki jih med sabo izmenjujejo človeška bitja? Ali pa zveni to preveč demanovsko? V mislih imam tisto, kar imenuje Richard Poirier [The Renewal of Literature: Emersonian Reflections] ‘utvara o bogastvu književnosti’, in zgrešeno predstavo v pouku humanistike, da bomo – spet – z branjem knjig postali boljši ljudje.
RR: Mislim, da je z branjem knjig marsikdo res postal boljši človek. Ne razumem, zakaj vidi Poirier v tem utvaro. Res ne deluje vedno, ampak boljših pripomočkov se ravno ne tare. Zato bi čisto lahko uporabili tiste, ki jih imamo.« (Rorty 2007, 82-83)
»V: Med znake vaše holistične težnje, da bi pojmovali filozofijo kot obliko literarne kritike, sodi tudi vaša navada, da govorite o najpomembnejših filozofih kot o ‘močnih pesnikih’. Dejansko pa razpravljate predvsem o romanopiscih, recimo o Nabokovu in Orwellu. Seveda ni nič neobičajnega, da se v zvezi s pripovedmi raje sklicujete na romanopisce kot na pesnike. Tukaj mislim na Walterja Benna Michaelsa in Našo Ameriko. Ampak zakaj ste se, splošno gledano, odrekli nadrobnejši obravnavi poezije? Je bloomovski pojem močnih pesnikov preprosto prikladna metafora?
RR: Ja, to je samo izraz, ki sem ga pobral od Harolda Blooma in malo razširil. Zelo priročen se mi je zdel za poudarjanje dejstva, da so ljudje kot Platon, Galileo in Marx – ljudje z veliko domišljijo, ljudje, ki so spremenili besednjake, s katerimi razmišljamo o raznih vprašanjih -, ravno tako malo ponujali neizpodbitne oziroma sploh kakršnekoli argumente za svoje nazore, kot to počnejo pesniki. Svoje nove vizije so nam kratko malo servirali in omogočili drugačno perspektivo. Zato sem prevzel izraz močan pesnik za vsakogar, ki ima veliko mero domišljije in dovolj poguma, da na svojem področju poskuša vse prenoviti in spremeniti naš način gledanja.« (Rorty 2007, 81)
Snovalska funkcija filozofije se odraža v sposobnosti ‘velikih pesnikov’, da povzročijo gestalt preklop. S tem je mišljeno, da lahko filozofi zasnujejo nove besednjake, nove horizonte iz katerih motrimo življenje. Na primeru Posnerja smo videli, da lahko vztrajanje znotraj ene ‘operativne paradigme’ pripelje do kratko malo bizarnih sklepov, tudi tega, še neomenjenega, da filozofi (Posner se sklicuje ponovno na Nussbaumovo), v sociološki in antropološki naivnosti zanemarijo ekonomske in politične stroške socialno-demokratičnih reform (Posner 2001, 349). Da bi izračun stroškov reform, poleg ekonomskih in političnih vseboval še druge parametre, recimo človekovo dostojanstvo, pravico do dela, pravico do javnega šolanja,38 itn., je morda potreben prav gestalt preklop v samem načinu našega preračunavanja.
Obe vlogi filozofije, kritična in snovalska, pa sta vendarle med seboj tesno povezani: s tem, ko kritično razkrijemo ozadnji horizont nekega ravnanja, hkrati tudi že implicitno snovalsko pokažemo, da so mogoči drugi horizonti. V tem izkopavanju podmen našega ravnanja in njihove primerjave z deklarativnimi izjavami, s katerimi so pogosto v nasprotju, lahko vidimo določeno paralelo s terapevtskim postopkom. Pri obeh gre za to, da poiščemo ozadnji horizont, na podlagi katerega ravnamo in se ga pri tem zavemo, kar povzroči, da simultano spremenimo naše gledišče glede tega ravnanja. S tem se simptom oz. to, kar je problematično na ravnanju, raz-reši, razpusti, in sicer tako, da je ravnanje poslej ugledano v novi luči, s tem pa je nam hkrati morda ponujena tudi priložnost za spremembo. Na enak način je L. Wittgenstein pojmoval delo filozofije kot take. Zanj njena vloga ni bila v reševanju problemov, temveč v njihovem raz-reševanju, natanko v zgoraj orisanem smislu.39 Problemov v humanistiki ne rešujemo (nem. lösen, ang. solving), temveč raz-rešujemo (nem. auflösen, ang. dissolving).
Filozofijin doprinos družbi je njena terapevtska vloga, seveda v pomenu, ki smo ga skušali izrisati zgoraj in ki v eni besedi zajema tako njen kritični, kot tudi snovalski moment. Ali je to mnogo, ali ne, je, če rečemo s kančkom ironije, odvisno od tega, koliko je družba bolna. Drža, ki filozofiji odreka vsakršno področje in jo skuša zapreti v slonokoščeni molčeči stolp akademske specializacije, ni ne koristna, ne točna. Morda je celo posledica fevdalne logike, ki vlada v znanstveni produkciji vednosti, kjer se denar še zmerom deli po starih, institucionalno zakoličenih modelih, temelječih na razdelitvi po tradicionalnih disciplinah; v takem okolju je govor o interdisciplinarnosti seveda farsa: prej gre pri tem za pristavljanje lončkov, kot pa za dejansko sodelovanje. Takšni logiki je seveda všeč, da vsak ostaja pri svojem, ker s tem ohranja stalni vir črpanja sredstev. Toda, tudi revolucionarna drža militantnega intelektualca je, po drugi strani, problematična in škodljiva. Že navajana Boltansky in Chiapellova sta v Novem duhu kapitalizma med drugim želela pokazati, kako je pogosto prav kritika s svojimi idejami priskrbela nov pribor sredstev za masovno mobiliziranje delovne sile in s tem ravno omogočila to, proti čemur se je najbolj srdito bojevala – nove oblike izkoriščanja. Bolj poenostavljeno: včerajšnji hipiji so današnji menedžerji. Tukaj se zdi spraševanje že navajanega althusserjanca iz republike Benin zopet na mestu:
»Sedaj se ubadam z drugim vprašanjem: kaj lahko filozofija naredi?.
Številni, to moramo priznati, iščejo v njej čudeže. Od filozofije zahtevajo, da reši vse probleme: metafizične probleme božje eksistence, narave človeka, življenja po smrti, itd. politične probleme, ekonomske, družbene, načine in sredstva narodne osvoboditve, emancipacijo izkoriščanih množic, na kratko, revolucijo. To naštevanje, ne da bi bilo izčrpno, pokaže dve kategoriji dokaj različnih problemov; posledično, dva različna, a komplementarna, načina, kako se od filozofije pričakuje več, kot je zmožna ponuditi, dva načina precenjevanja njenih zmožnosti, dve navidezno različni obliki – ki pa sta v bistvu identični – dogmatizma. Kar moramo razumeti, je neizbežni značaj tovrstnih problemov, vzetih na njihovem lastnem legitimnem nivoju, na eni strani in zakaj je iluzorno pričakovati, da jih bo filozofija rešila, na drugi.« (Hountondji 1987, 8)
Poudarek na dogmatičnosti obeh aspiracij je še posebej vreden. Zdi se, da je to, kar želi pokazati, identičnost obeh projektov – ideje o absolutnem spoznanju in spremembe družbe. Pri obeh gre za naprezanje, ki gre preko meja možnega in dejansko gre za isto tendenco: tako, kot želimo sprva doseči absolutno spoznanje, tako želimo kasneje, ko postaja jasno, da absolutnega spoznanja ne bo, absolutno spremembo družbe – revolucijo. Obe aspiraciji imata več opraviti z nami samimi, z našo psihološko konstitucijo ali pa kantovsko konstitucijo spoznavnega aparata, kot pa z zmožnostmi filozofije. Zdi se celo, da je sama ideja revolucije pravzaprav bolj religiozna ideja po totalni prenovi sveta, kot pa stvarni projekt. Terapevtska ideja filozofije je skromnejša in prav zato bolj verjetna, hkrati – in predvsem – pa, pokazana na dejanskih primerih (Nussbaum, Posner, Okereke), s tem tudi bolj real(istič)na ter vzdržna.
Za zaključek lahko navedemo še, kam se bi v prihodnosti lahko usmerile raziskave in argumentacija o koristnosti filozofije za družbo. Lahko bi se, denimo, usmerile v raziskovanje deleža oseb s kriminalnim dosjejem med osebami, deležnimi humanistične izobrazbe in med osebami, ki le-te niso bile deležne; morda bi lahko kako pokazali, da humanistična/filozofska izobrazba zmanjšuje nasilje in širi solidarnost/sočutje, kot argumentira Rorty. Raziskali bi lahko, ali imajo družbe z visoko stopnjo sodelovanja med filozofsko/humanističnimi vedami ter znanostjo, ekonomijo in državno upravo večje BDP-je ali, še bolje, boljše ocene državljanov glede njihove zadovoljnosti z obstoječo družbo. Vsekakor bi tudi specifično na področju filozofije lahko izvedli podobne raziskave, kot so jih sociologi na področju literature – odličen komentar glede tega podaja znan ameriški pisatelj Johnatan Franzen v svoji zbirki esejev Kako biti sam. V eseju Čemu skrbeti? (Why Bother?) Franzen popisuje najdbe svoje prijateljice, Shirley Brice Heath, lingvistične antropologinje, ki se že vrsto let ukvarja z antropologijo bralne kulture. Kot priča že sam naslov – in vzporedno z našimi in Collinsovimi ugotovitvami na področju filozofije – tudi ona ugotavlja, da ima bralna kultura svoje predispozicije v družbi in da se ni bati, da bo ravno izginila, četudi se soočamo s poplavo drugih medijev. Vsekakor pa se Franznu zdi iluzorno pričakovati, da bo »[…] roman prenašal težo naše celotne zmedene družbe – da bo pomagal rešiti naše sodobne probleme – to se mi zdi tipična ameriška iluzija.« (Franzen 2003, 84) Vendarle, Franzen dodaja – in tudi tukaj so njegove esejistične ugotovitve sorodne z našimi: »Pisati stavke s takšno pristnostjo, da se lahko k njim zatekamo: mar ni to dovolj? Ni to že veliko?« (prav tam) Delo na tovrstnih raziskavah bi lahko, to je stava tega članka, služilo kot močan stvarni argument pri predstavljanju vloge filozofije v družbi in njenem promoviranju.
Vse navedeno so zgolj ideje, kako na prepričljivi in vsem razumljivi ravni pokazati neposreden in posreden vpliv filozofije na družbo in njeno kvaliteto. A če govorimo o tem, da je potrebno širši družbi šele prikazati pomembnost filozofije in njene vloge v svetu, se morda zdi, da je optimistični ton, s katerim je bil spisan prvi del raziskave glede stanja filozofije, nekako v nasprotju z drugim delom, kjer je vendarle razvidno, da filozofiji v širši družbi ne gre nekako najbolje in se mora – prav zato – dokazovati. Tukaj je potrebno razlikovati dve stvari: ena je, da filozofija ne bo kar tako izginila in da mišljenje ni v smrtni nevarnosti, predvsem, ker je njen vznik posledica določenih razmer. Druga pa je, da je kljub tej nesmrtnosti filozofije, kljub dejstvu, da se bodo ljudje zmerom spraševali filozofska vprašanja, kvaliteta njenega izvajanja vseeno odvisna v veliki meri od institucionalne podpore.40 Vloga filozofije v družbi bo večja, če bo družba to vlogo pripoznala in spodbujala njeno kultivacijo. Filozofija je, kot humanistika nasploh, del bralne kulture in kulturo je vendarle potrebno kultivirati – gojiti.
Prvič objavljeno v reviji Dialogi 11-12/2008, str.7
DODATEK:
STATISTIKA IZPOSOJ KNJIŽNIČNEGA GRADIVA KNJIŽNIC VKLJUČENIH V SISTEM COBISS ZA IZBRANA OBDOBJA
Število serijskih publikacij, izposojenih v l. 1994, UDK vrstilec za iskanje = 1* (brez 15* in 16*)
Št. izposoj |
Ime revije | COBISS ID |
| 76 | Kitajski horoskop … | 38853632 |
| 74 | Anthropos : časopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved, za psihologijo in filozofijo | 736516 |
| 50 | Astrološki koledar | 6768441 |
| 34 | Filozofski vestnik | 8558080 |
| 22 | Phainomena : glasilo Fenomenološkega društva v Ljubljani | 29705216 |
| 19 | Problemi : revija za kulturo in družbena vprašanja | 13608448 |
| 5 | Filozofska istraživanja | 924932 |
| 3 | Acta analytica : philosophy and psychology | 5886978 |
| 3 | Astrološki priročnik za vsakogar : z napovedjo za leto … | 44315136 |
| 1 | Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Odjel za filozofiju i društvene nauke | 16526338 |
Število serijskih publikacij, izposojenih v l. 1997, UDK vrstilec za iskanje = 1* (brez 15* in 16*)
št. izposoj |
Ime revije |
COBISS ID |
| 215 | Anthropos : časopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved, za psihologijo in filozofijo | 736516 |
| 137 | Problemi : revija za kulturo in družbena vprašanja | 13608448 |
| 122 | Astrološki priročnik za vsakogar : z napovedjo za leto … | 44315136 |
| 119 | Phainomena : glasilo Fenomenološkega društva v Ljubljani | 29705216 |
| 102 | Filozofski vestnik | 8558080 |
| 91 | Horoskop | 2337566 |
| 32 | Filozofija na maturi | 40128256 |
| 26 | Misteriji | 36110336 |
| 25 | Coprniški almanah … : posebna izdaja revije Misteriji | 3394459 |
| 20 | Filozofska istraživanja | 924932 |
| 20 | Kitajski horoskop … | 38853632 |
| 11 | Nous | 4803080 |
| 10 | Philosophy of the social sciences = Philosophie des sciences sociales | 3248911 |
| 7 | Analiza : časopis za kritično misel | 67716608 |
| 7 | The Journal of philosophy | 4746250 |
| 4 | Heidegger studies = Heidegger-Studien | 30628864 |
| 4 | Mind : a quarterly review of philosophy | 25954048 |
| 3 | Astrološki koledar | 6768441 |
| 3 | Voprosy filosofii : naučno-teoretičeskij žurnal | 5208327 |
| 2 | Inquiry : an interdisciplinary journal of philosophy | 25621504 |
| 2 | Telema : bilten | 36836352 |
| 1 | Das Argument | 305945 |
| 1 | International journal of philosophical studies | 40383744 |
| 1 | Radical philosophy : a journal of socialist and feminist philosophy | 26231296 |
| 1 | Zeitschrift für Didaktik der Philosophie und Ethik | 391010 |
Število serijskih publikacij, izposojenih v l. 2007, UDK vrstilec za iskanje = 1* (brez 15* in 16*)
Št. izposoj |
Ime revije | COBISS ID |
| 2928 | Misteriji | 36110336 |
| 884 | Problemi : revija za kulturo in družbena vprašanja | 13608448 |
| 638 | Anthropos : časopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved, za psihologijo in filozofijo | 736516 |
| 484 | Phainomena : glasilo Fenomenološkega društva v Ljubljani | 29705216 |
| 423 | Analiza : časopis za kritično misel | 67716608 |
| 392 | Filozofski vestnik | 8558080 |
| 236 | FNM : filozofska revija za učitelje filozofije, dijake in študente(FNM je dejansko nadaljevanje revije ‘Filozofija na maturi’. Skupno imata tako št. izposoj 288) | 79291136 |
| 133 | Lunin vodnik | 215591936 |
| 99 | Soutripanje : glasilo Centra za duhovno kulturo | 71020032 |
| 86 | Ljubezenski horoskop … | 229077504 |
| 58 | Share international | 79260672 |
| 52 | Filozofija na maturi(glej tudi zgoraj celico FNM) | 40128256 |
| 39 | Super mami : revija za sodobne mamice | 215826176 |
| 32 | Thinking : the journal of philosophy for children | 22103 |
| 29 | Za uspeh.com : revija za osebni in poslovni uspeh | 222392320 |
| 27 | Astrološki priročnik za vsakogar : z napovedjo za leto … | 44315136 |
| 15 | Coprniški almanah … : posebna izdaja revije Misteriji | 3394459 |
| 14 | Journal of mass media ethics | 16060253 |
| 13 | S.O.S : —revija za moderne starše | 234699008 |
| 10 | Archiv für Begriffsgeschichte | 24998144 |
| 10 | Revolver : revija za kulturna in politična vprašanja (revija s homoerotičnim nabojem) | 28906496 |
| 9 | Teozofska misel = Theosophical thought : glasilo Teozofskega društva v Sloveniji | 28058880 |
| 8 | Acta analytica : philosophy and psychology | 5886978 |
| 8 | Arhe = Arche : časopis za filozofiju | 194388487 |
| 8 | Venerin vodnik … | 222558464 |
| 6 | Soutripanje : revija časa, ki prihaja | 124248576 |
| 5 | Filozofska istraživanja | 924932 |
| 5 | Perspectives : studies in translatology | 1680226 |
| 5 | Rivista di storia della filosofia | 26323968 |
| 5 | Zbornik Filozofske fakultete = Recueil de travaux de la Faculté des lettres de Ljubljana | 2987616 |
| 3 | Kant-Studien : philosophische Zeitschrift der Kant-Gesellschaft | 25816576 |
| 3 | Magazzino di filosofia : quadrimestrale di informazione, bilancio ed esercizio della filosofia | 15414626 |
| 3 | Rivista internazionale di filosofia del diritto | 30623232 |
| 3 | Zeitschrift für Didaktik der Philosophie und Ethik | 391010 |
| 2 | Argumentation | 25013248 |
| 2 | Astrološki koledar | 6768441 |
| 2 | Horoskop | 2337566 |
| 2 | Radovi, Razdio filozofije, psihologije, sociologije i pedagogije | 7793666 |
| 1 | Acta Iadertina : časopis Odjela za filozofiju, Odjela za pedagogiju i Odjela za sociologiju | 54741249 |
| 1 | Asian philosophy | 3070818 |
| 1 | Cool horoskop | 124879360 |
| 1 | Iluzija : glasilo (ne)moči vsebinskega mišljenja | 78172160 |
| 1 | International studies in the philosophy of science | 198701 |
| 1 | Les Études philosophiques : revue trimestrielle publiée avec le concours du C.N.R.S., du C.N.L. et des Universités de Provence, Bordeaux, Dijon, Grenoble, Montpellier, Nice, Reims et Tours | 4540682 |
| 1 | Mind : a quarterly review of philosophy | 25954048 |
| 1 | Nox : revija magike za novo kurtoazijo | 59576832 |
| 1 | Philotheos : international journal for philosophy and theology | 19671597 |
| 1 | Revista portuguesa de filosofia | 22432301 |
| 1 | The journal of aesthetics and art criticism | 7923207 |
| 1 | Zeitschrift für Didaktik der Philosophie und Ethik | 4780873 |
PRIMERJAVA: 10 najbolj izposojanih serijskih publikacij v l. 2007:
|
Št. izposoj |
Ime revije |
|
28336 |
Jana |
|
14951 |
Mladina |
|
11702 |
Finance : prvi slovenski poslovni dnevnik |
|
10367 |
Naš dom |
|
10310 |
Unikat : ideje za ustvarjalne |
|
9601 |
Delo : samostojen časnik za samostojno Slovenijo |
|
8441 |
Mag : tedenski magazin |
|
8247 |
Zdravje : družinska revija za zdravo življenje |
|
7951 |
Naša žena : prva slovenska ženska in družinska revija |
|
6891 |
PP : pravna praksa |
30 najbolj izposojanih monografskih publikacij v l. 1994, UDK vrstilec za iskanje 1* (brez 15 in 16)
| Št. izposoj |
Naslov knjige |
Avtor |
COBISS ID |
| 175 | Filozofija | Fürst, Maria | 19996672 |
| 135 | Nostradamus – tisočletje : kaj nam prinaša prihodnost | Hogue, John | 23393792 |
| 130 | Medicinska etika in deontologija, Dokumenti s komentarjem | NULL** | 33287168 |
| 126 | Uganke časa in prostora | NULL | 19918848 |
| 125 | Krivoprisežna papiga | Gardner, Erl Stenli | 22973191 |
| 119 | Ljubi me, ne ljubi me | Dolesh, Daniel J. | 23968512 |
| 114 | Čarovnice, vedeževalke, alkimisti | NULL | 15389696 |
| 110 | Socialna filozofija | Fink, Hans | 28529408 |
| 103 | Kratka zgodovina etike | MacIntyre, Alasdair | 36215808 |
| 98 | Ljubezen in duhovna rast : nova psihologija ljubezni, tradicionalnih vrednot in duhovne rasti | Peck, M. Scott | 20744192 |
| 98 | Umrješ, da živiš | Trstenjak, Anton | 35645440 |
| 90 | Samomor | Durkheim, Émile | 36196608 |
| 87 | Spoznavanje višjega jaza : antropološki eseji | Ravnjak, Vili | 32543233 |
| 84 | Vednost – oblast – subjekt | Foucault, Michel | 22736128 |
| 84 | Zapisano v zvezdah : nebesna znamenja za majhne in velike otroke | Malus, Meta | 36738048 |
| 82 | Knjiga duhovnih zakladov : šest modrecev govori o sreči, ljubezni in življenju brez iluzij | NULL | 36959232 |
| 79 | Filozofske teme : študijsko gradivo | NULL | 3776256 |
| 79 | Življenje kot igra | Dyer, Wayne W. | 36331008 |
| 78 | Klic po očetu | Tomori, Martina | 6925312 |
| 78 | Spoznavanje ljudi je prijetno | Shaw, Phyllis M. | 16622849 |
| 77 | Knjiga o sreči : sreča je v vas samih | Auclair, Marcelle | 2584323 |
| 76 | Numerologija : števila ustvarjajo harmonijo | Jermanj, Naca | 1484601 |
| 67 | Kako se postaviš zase | Hauck, Paul A. | 16292609 |
| 67 | O duši | Aristoteles | 35012352 |
| 64 | Volja do moči : poskus prevrednotenja vseh vrednot | Nietzsche, Friedrich | 27946752 |
| 63 | Enciklopedija nepojasnjenega : magija, okultizem in parapsihologija | NULL | 26974208 |
| 62 | Naučimo se spet ljubiti : nasveti in napotki za ubrano sožitje | Mességué, Maurice | 12199425 |
| 60 | Magija in metamorfoze duha | Kosovel, Ivan | 32649728 |
| 59 | Oko duha : fantazije in refleksije o jazu in duši | NULL | 17074688 |
| 59 | Ženske, ki preveč ljubijo | Norwood, Robin | 2936889 |
30 najbolj izposojanih monografskih publikacij v l. 1997, UDK vrstilec za iskanje 1* (brez 15 in 16)
| Št. izposoj | Naslov knjige | Avtor | COBISS ID |
| 809 | Vodnik po Celestinski prerokbi | Redfield, James | 61072896 |
| 598 | Ali središče drži? : uvod v zahodno filozofijo | Palmer, Donald | 53808896 |
| 524 | Ljubezen in duhovna rast. 2, Neskončno potovanje duhovne rasti | Peck, Morgan Scott | 52298496 |
| 506 | Astrologija ljubezni in spolnosti : [zvezdni vodnik po ljubezni] | Martine | 65907456 |
| 506 | Umetnost srečnega življenja : kako se naučimo sami premagovati svoje težave | Kirschner, Josef | 57216512 |
| 482 | Novo življenje po numerološki spremembi | NULL | 63416320 |
| 446 | Drobna navodila za življenje | Brown, H. Jackson | 59471104 |
| 413 | Nenavadne zgodbe : zgodbe bralcev revije Misteriji | NULL | 53901312 |
| 390 | Sedem duhovnih zakonov življenja | Chopra, Deepak | 62300672 |
| 371 | Ljubezen – moja odločitev : praktični vodnik za ljubeče življenje | Caddy, Eileen | 62107136 |
| 363 | Pot do uspeha : preizkušeni sistem strategij in spretnosti, ki bo sprostil vaše notranje moči za uspeh | Tracy, Brian | 59017216 |
| 339 | Prihaja čas čudežev | Škoberne, Barbara | 54543360 |
| 330 | Vampirji znova na pohodu | Marigny, Jean | 50916864 |
| 327 | Država | Plato | 49912576 |
| 324 | Nostradamus : tisočletje in onkraj | Lorie, Peter | 41305600 |
| 320 | Zakaj jaz? Zakaj to? Zakaj zdaj? : [ljubezen do lastne usode] | Norwood, Robin | 67009024 |
| 319 | Nikomahova etika | Aristoteles | 45914624 |
| 311 | Nostradamus – tisočletje : kaj nam prinaša prihodnost | Hogue, John | 23393792 |
| 297 | Branje z dlani | Levine, Samuel Albert | 36773888 |
| 289 | Živimo, ljubimo in se učimo | Buscaglia, Leo F. | 63574272 |
| 283 | Življenje kot igra | Dyer, Wayne W. | 36331008 |
| 282 | Tibetanska knjiga mrtvih | NULL | 43318272 |
| 281 | Krivoprisežna papiga | Gardner, Erl Stenli | 22973191 |
| 281 | Spolno življenje diktatorjev : nespoštljivo razgaljanje despotov, trinogov in drugih pošasti | Cawthorne, Nigel | 67604480 |
| 281 | Spolno življenje papežev : neolepšana resnica o rimskih papežih od sv. Petra do današnjih dni | Cawthorne, Nigel | 67453184 |
| 277 | Čarovnice, vedeževalke, alkimisti | NULL | 15389696 |
| 276 | Čudež ljubezni : razmišljanja in izkušnje za trenutke, ko smo sami s seboj — | Modrej, Zvone | 42568192 |
| 268 | Učenje pri don Juanu | Castaneda, Carlos | 10670650 |
| 263 | Neznanke duha : psihologija okultnega, paranormalnega in transcendentnega | Musek, Janek | 50859520 |
| 259 | Tvoj ljubezenski horoskop | Gumz, Peris | 52759296 |
30 najbolj izposojanih monografskih publikacij v l. 2007, UDK vrstilec za iskanje 1* (brez 15 in 16)
| Št. izposoj | Naslov knjige | Avtor | COBISS ID |
| 1326 | Zveneče cedre tajge | Megre, Vladimir | 121338880 |
| 1226 | Feng šui v praksi | Brown, Simon | 103066624 |
| 1213 | Ali središče drži? : uvod v zahodno filozofijo | Palmer, Donald | 53808896 in/ali 116949504 (zavedena dvakrat; ponatis) |
| 1177 | Učbenik življenja | Kojc, Martin | 117352448 |
| 1159 | Energija življenja | Megre, Vladimir Nikolaevič | 225224960 |
| 1110 | Čaroslovje : knjiga Merlinovih skrivnosti | Steer, Dugald | 226011904 |
| 1066 | Prostranstvo ljubezni | Megre, Vladimir Nikolaevič | 127000576 |
| 1059 | Kdo dejansko smo? | Megre, Vladimir Nikolaevič | 217883392 |
| 1022 | Potovanje duš : poročila o življenju med življenji | Newton, Michael | 73166592 |
| 1011 | Kratka zgodovina skoraj vsega | Bryson, Bill | 221775872 |
| 972 | Angelska terapija : zdravilna sporočila za vsako področje vašega življenja | Virtue, Doreen | 224067584 |
| 952 | Usoda duš : nova poročila o življenju med življenji | Newton, Michael | 115440384 |
| 940 | Astrologija za današnji čas : [spoznajte svojo osebnost, izkoristite pravi čas za spremembe in odkrijte smisel življenja] | Watters, Joanna | 221670656 |
| 931 | Najina ljubezen : od romantične ljubezni do zrelega partnerstva | Hendrix, Harville | 97883648 |
| 927 | Feng šui atlas : zakon harmonije za vse življenjske prostore in priložnosti | Waldmann, Werner | 122057472 |
| 906 | Zgodovina antične filozofije (=štiri zavedene enote) | Reale, Giovanni | 124697344 |
| 893 | Vsak je kdaj — srečen | Bingham, Jane | 229507584 |
| 892 | Filozofija za gimnazije | NULL | 117846272 |
| 855 | Feng šuj in ljubezen | Too, Lillian | 219497472 |
| 840 | Psihopatologija vsakdanjega življenja : o pozabljanju, spodrsljajih v besedi in ravnanju, zmotah in praznoverju | Freud, Sigmund | 224710400 |
| 828 | Pogovori z angeli | Virtue, Doreen | 126790912 |
| 822 | Pot k sreči | Kojc, Martin | 114317312 |
| 812 | Knjiga skrivnosti | Chopra, Deepak | 57568257 |
| 795 | Božje vodstvo : kako navezati pogovor z Bogom in svojimi angeli varuhi | Virtue, Doreen | 224045824 |
| 779 | Boginje in angeli : obudite visoko svečenico in izvorno čarodejko v sebi | Virtue, Doreen | 230183680 |
| 771 | Kaj si po horoskopu? | Reinstein, Reina James | 112303616 |
| 761 | Država | Plato | 49912576 |
| 729 | 1000 nerazložljivih pojavov | Hövelmann, Kai | 127804416 |
| 716 | Zgodovina lepote | Eco, Umberto | 224258304 |
| 704 | Prerokbe jasnovidcev in vedeževalcev | Wilson, Damon | 226040832 |
PRIMERJAVA: 30 najbolj izposojanih monografskih publikacij v l. 2007 z eksplicitno/strokovno*** filozofsko vsebino po UDK 1 (brez 15 in 16) (vključujoč učbenike):
Zaporedna št. |
Št. izposoj |
Naslov knjige |
Avtor |
COBISS ID |
| 1 | 1213 | Ali središče drži? : uvod v zahodno filozofijo | Palmer, Donald | 53808896 in/ali 116949504 (zavedena dvakrat; ponatis) |
| 2 | 906 | Zgodovina antične filozofije (=štiri zavedene enote) | Reale, Giovanni | 124697344 |
| 3 | 892 | Filozofija za gimnazije | NULL | 117846272 |
| 4 | 840 | Psihopatologija vsakdanjega življenja : o pozabljanju, spodrsljajih v besedi in ravnanju, zmotah in praznoverju | Freud, Sigmund | 224710400 |
| 5 | 761 | Država | Plato | 49912576 |
| 6 | 716 | Zgodovina lepote | Eco, Umberto | 224258304 |
| 7 | 586 | DTV atlas filozofije : tabele in teksti | Kunzmann, Peter | 63906304 |
| 8 | 555 | Tako je govoril Zaratustra : knjiga za vse in za nikogar | Nietzsche, Friedrich | 97757952 |
| 9 | 432 | Ali središče drži? : uvod v zahodno filozofijo | Palmer, Donald | |
| 10 | 427 | Poti filozofije | Magee, Bryan | 119466240 |
| 11 | 426 | Filozofija | Fürst, Maria | 19996672 |
| 12 | 414 | Nikomahova etika | Aristoteles | 45914624 |
| 13 | 413 | Kratka zgodovina etike | MacIntyre, Alasdair | 36215808 |
| 14 | 409 | Kratka zgodovina filozofije | Solomon, Robert C. | 75902720 |
| 15 | 388 | Izbrani spisi | Althusser, Louis | 108716544 |
| 16 | 383 | Meditacije o prvi filozofiji, v katerih je dokazano bivanje božje in različnost človeške duše in telesa | Descartes, René | 4026880 |
| 17 | 373 | Onstran dobrega in zlega : predigra k filozofiji prihodnosti | Nietzsche, Friedrich | 6682112 |
| 18 | 359 | Izbrani dialogi in odlomki | Plato | 118610432 |
| 19 | 354 | Nietzschejevo berilo : izbrani odlomki | Nietzsche, Friedrich | 118488576 |
| 20 | 347 | Tri razprave o teoriji seksualnosti | Freud, Sigmund | 48573440 |
| 21 | 331 | Somrak malikov ali Kako filozofiramo s kladivom : problemi glasbenikov | Nietzsche, Friedrich | 13582592 |
| 22 | 321 | Moralne vrednote za mlade : zgodbe, ki pomagajo oblikovati lastni svet vrednot | NULL | 113270016 |
| 23 | 317 | Zgodovina filozofije | Vorländer, Karl | 1892353 |
| 23 | 317 | Zgodovina seksualnosti. 1, Volja do znanja | Foucault, Michel | 108431360 |
| 25 | 314 | Socializacija agresije | Kristančič, Azra | 120809984 |
| 26 | 308 | Modrijanovi zapiski : prvi koraki v filozofijo | Law, Stephen | 219362816 |
| 27 | 303 | Nenehna vzhičenost : esej o prisilni sreči | Bruckner, Pascal | 215459072 |
| 28 | 300 | Kritika razsodne moči | Kant, Immanuel | 104369408 |
| 29 | 300 | Utehe filozofije | Botton, Alain de | 114314496 |
| 30 | 296 | Nikomahova etika | Aristoteles | 117612544 |
PRIMERJAVA: deset najbolj izposojanih monografskih publikacij v letu 2007.
| Št. izposoj | Naslov knjige | Avtor |
| 9815 | Antigona | Sophocles |
| 8772 | Varna vožnja: priročnik za voznike | |
| 8285 | Da Vincijeva šifra | Brown, Dan |
| 8003 | Bela masajka | Hofmann, Corinne |
| 7887 | Angeli in demoni | Brown, Dan |
| 7586 | Zločin in kazen | Dostoevskij, Fedor Mihajlovič |
| 7147 | Digitalna trdnjava | Brown, Dan |
| 7074 | Viharno nebo | Wooding, Chris |
| 7063 | Zgodbe Svetega pisma | |
| 7038 | Zbogom, Afrika | Hofmann, Corinne |
*UDK vrstilec 1 (brez 15 in 16) pomeni vsa dela, ki so po UDK klasifikaciji uvrščena pod ‘filozofija/ psihologija’, BREZ 15=’psihologija’ in 16=’logika/epistemologija/teorija vednosti’. Skratka, UDK 1 (brez 15 in 16) pomeni sledeče kategorije: ‘Narava in vloga filozofije/metafizika/filozofija duha/filozofski sistemi/moralna filozofija/etika’. Dejstvo, da v seznam ni vključen vrstilec 16 pomeni, da je seznam bistveno oklesten za nekatera filozofska dela (kar je pomembno pri podatkih glede monografskih publikacij; na serijske nima vpliva). Priprava grobega materiala za sestavo tega seznama na IZUM-u tega dejstva žal ni upoštevala. Sicer pa se najlepše zahvaljujem za vse posredovane podatke.
** ‘NULL’ pomeni, da je avtorjev več.
*** ‘eksplicitna/strokovna filozofska vsebina’ predstavlja dodatni vrstilec za iskanje (poleg UDK), temelji pa na presoji, ki se ravna po ključnih besedah, pod katerimi je publikacijo moč najti ali/in po založbi, ki je knjigo izdala ali/in drugih publikacijah avtorja ali/in drugih parametrih. V skrajni instanci je gotovo ta presoja osebna. Ponekod se tudi ni moč izogniti klasifikacije socioloških, antropoloških in psiholoških publikacij pod ‘filozofijo’ (ker so tako uvrščene po UDK), toda tukaj je potrebno upoštevati UDK klasifikacijo, ki sem jo privzel kot merodajno. V nasprotnem primeru bi prišlo do nepreglednega mešanja.
! ponekod je pod enotno publikacijo zavedenih več različnih bibliografskih enot. Te primere sem posebej izpostavil na samem seznamu.
!! glede podatkov o izposoji iz let 1994 in 1997 je potrebno upoštevati, da je bilo število knjižnic s COBISS sistemom in neposrednim zavajanjem podatkov izposoje bistveno manjše kot je leta 2007. Verjetno je tudi, da so prve računalniški sistem uvedle strokovne knjižnice, kar znova pomeni, da iz podatkov ne moremo sklepati, da je pred desetimi leti izbira bralstva bila bolj naklonjena zahtevnejši filozofski literaturi, medtem, ko so danes na prvih mestih izposoje bolj trivialne publikacije (sklepamo namreč lahko, da je strokovne knjižnice obiskala predvsem publika s strokovnimi interesi). Vendarle lahko iz podatkov razberemo, da se je tendenca izposoje nekaterih strokovnih revij najverjetneje spremenila.
GLEDANOST IZBRANEGA VIDEOMATERIALA S FILOZOFSKO VSEBINO NA SPLETNEM PORTALU: www.youtube.com:
*Podatki so razvrščeni po izbranih filozofih in pridobljeni na dan 22.4.2008.
Jacques Derrida:
|
Št. ogledov |
Datum objave |
Naslov videa |
URL |
|
41,213 |
Pred 1 letom |
Jacques Derrida On Love and Being |
|
|
35,235 |
Pred 1 letom |
Jacques Derrida – Fear of Writing |
|
|
29,608 |
Pred 1 letom |
Jacques Derrida On Martin Heidegger (2000) |
Slavoj Žižek:
|
Št. ogledov |
Datum objave |
Naslov videa |
URL |
|
32,021 |
Pred 5 meseci |
Clip from The Pervert’s Guide To Cinema: Part 1 |
|
|
30,528 |
Pred 1 letom |
Slavoj Žižek talks about Iraq |
|
|
30,050 |
Pred 1 letom |
zizek |
Martin Heidegger:
|
Št. ogledov |
Datum objave |
Naslov videa |
URL |
|
45,338 |
Pred 1 letom |
Martin Heidegger Critiques Karl Marx – 1969 |
|
|
39,920 |
Pred 1 letom |
Heidegger And The Future: The ‘Task Of Thinking’ |
|
|
30,066 |
Pred 11 meseci |
Heidegger life and Philosophy 1 of 6 |
Ludwig Wittgenstein:
|
Št. ogledov |
Datum objave |
Naslov videa |
URL |
|
43,312 |
Pred 11 meseci |
Wittgenstein: Philosophical discussion in Cambridge – Part 1 |
|
|
19,708 |
Pred 11 meseci |
Wittgenstein: Philosophical discussion in Cambridge – Part 3 |
|
|
15,702 |
Pred 1 letom |
wittgenstein in norway |
Jacques Lacan:
|
Št. ogledov |
Datum objave |
Naslov videa |
URL |
|
31,037 |
Pred 1 letom |
Jacques Lacan (4) – Lo Real se pierde en la relacion sexual |
|
|
30,011 |
Pred 1 letom |
“Television”: Lacan on the unconscious. |
|
|
20,566 |
Pred 1 letom |
Jacques Lacan (3) |
PRIMERJAVA:
Albert Einstein:
|
Št. ogledov |
Datum objave |
Naslov videa |
URL |
|
325,722 |
Pred 1 letom |
Time Travel: Einstein’s big idea (Theory of Relativity) |
|
|
224,230 |
Pred 1 letom |
Albert Einstein (01) |
|
|
223,654 |
Pred 1 letom |
The Elegant Universe – Einstein’s Relativity |
Sigmund Freud:
|
Št. ogledov: |
Datum objave |
Naslov videa |
URL |
|
71,743 |
Pred 1 letom |
Freud |
|
|
59,879 |
Pred 1 letom |
Sigmund Freud On The BBC – 1938 – Brief Audio Clip |
|
|
20,950 |
Pred 1 letom |
Late Clips Of Sigmund Freud (1932, 1938) |
Charles Bukowski:
|
Št. ogledov |
Datum objave |
Naslov videa |
URL |
|
114,457 |
Pred 1 letom |
Bukowski: Poetry and Motion |
|
|
95,268 |
Pred 2 leti |
Bukowski |
|
|
94,409 |
Pred 1 letom |
Charles Bukowski DVD teaser |
Britney Spears:
|
Št. ogledov |
Datum objave |
Naslov videa |
URL: |
|
37,188,982 |
Pred 4 meseci |
Britney Spears – Piece of Me (POM) [OFFICIAL MUSIC VIDEO] |
|
|
30,317,668 |
Pred 6 meseci |
Britney Spears – Gimme More [OFFICIAL MUSIC VIDEO] |
|
|
22,406,321 |
Pred 1 letom |
Britney Spears Topless Photos |