Alain de Botton, Utehe filozofije (The Consolations of Philosophy, 2000), Vale-Novak d.o.o., Ljubljana, 2001
Storilnostno naravnano življenje v moderni družbi, ko človek samega sebe vrednoti le preko drugih ljudi in predmetov, povzroča vsesplošno nevrotičnost. Nekakšna »velika tesnoba« in nezadovoljstvo silita ljudi k iskanju terapevtskih učinkov v vseh možnih stvareh: od skrajno alternativnega skupinskega tuljenja v luno do strokovne terapije različnih psihoterapevtskih modalitet. Bilo bi presenetljivo, če ne bi tudi v filozofiji našli nečesa, kar lahko »prežene trpljenje duha«. V Združenih državah Amerike obstaja »gibanje za filozofsko svetovanje«; pojavlja se vprašanje, ali ima filozofija kak terapevtski učinek. Alain de Botton je v svojem delu Utehe filozofije pritrdil temu vprašanju. Na hrbtni strani knjige je citiran Epikur: »Tako kakor medicina ne služi ničemur, če ne odžene telesne bolezni, tudi od filozofije ni nobene koristi, če ne prežene trpljenja duha«. Botton prisega na prav ta praktičen vidik filozofije, njegove knjige so svetovne uspešnice, vodi televizijsko oddajo o filozofiji in očitno je, da ne dvomi v možnost apliciranja filozofije v vsakodnevno življenje.
I. Uteha za nepriljubljene. V prvem poglavju se Botton ukvarja s psihološkim problemom, ki je poznan vsakomur izmed nas – z željo po ugajanju. Vsi radi ugajamo, vsi smo radi pohvaljeni. Toda ta splošna človeška lastnost postane problem, kadar preraste v odvisnost od mnenja in naklonjenosti drugih, ko se človek brez potrditve drugega čuti nevrednega. Botton pravi o sebi: »…kadarkoli sem prečkal carino ali se vozil vštric s policijskim avtomobilom, me je obšla nejasna želja, da bi si možje v uniformah o meni mislili le najboljše.« Sebe prepozna kot slabiča, ki nikoli ne podvomi o idejah, na katere prisega večina in najde svoj vzor v Sokratu kot ga je David upodobil na »Sokratovi smrti« iz leta 1786. Sokrat z atletsko definiranim telesom sedi pokončno in mirno, čeprav ve, da bo vsak trenutek usmrčen prav zaradi upiranja mnenju večine. Vendar je treba poudariti, da pri tem ne gre za upiranje vedno in za vsako ceno. Gre predvsem za to, da nobeno družbeno pravilo ali etično načelo, pa naj bo še tako očitno, ni nujno resnično samo zaradi strinjanja večine, zato je Sokrat s svojo logično metodo preizkušal zakone zdrave pameti, t.j. tisto, kar je normalno in onstran vsakega dvoma, in kot pričajo Platonovi dialogi je tudi dvom v nedvomljivo pogosto upravičen in nujen.
Botton se zateka k Sokratovi logični metodi kot k sredstvu za dvigovanje samozavesti, vendar pri tem ne upošteva dejstva, da celotnega človekovega življenja ni mogoče zvesti na logiko. Filozofska logika se je res razvila iz človekovega načina sklepanja in osnovnih logičnih načel se pri razmišljanju večinoma vsi držimo, čeprav nas o njih niso poučili. Toda to velja le za naš razum. Naše sanje, blodnje mentalno bolnih in po Freudu tudi vsa podzavest delujejo izrazito alogično. Nevrotične osebe se svojih težav zavedajo in so jih sposobne razumsko analizirati, a vendar… Zdi se, da v zelo intimnih psiholoških problemih logika pogosto nima svojega mesta. Tisti moteči, vedno prisotni strah, ki je posledica želje po ugajanju, se logiki izmakne. Se je Botton po logičnem premisleku res nehal pehati za odobravanjem ljudi v uniformah?
II. Uteha za tiste s premalo denarja. Botton se v drugem poglavju ukvarja z vprašanjem »Kaj me bo osrečilo?« in išče odgovore v Epikurjevi etiki. Epikur je izhajal iz postavke, da vsa živa bitja po naravi težimo k ugodju. Opozarjal je, da na to življenjsko pomembno vprašanje ne smemo odgovarjati intuitivno in prenagljeno, temveč moramo logično oceniti razumnost naših želja. Če naših potreb ne razumemo, jih ne moremo zadovoljiti. Botton pravi: »Mogoče bomo slej ko prej kupili terensko vozilo, čeprav smo po Epikurju v resnici iskali svobodo.« Svoje potrebe moramo jasno prepoznavati in hierarhično razvrstiti. Komercialno usmerjena ekonomija popači našo naravno hierhijo potreb, tako da »umetne« potrebe zasenčijo naše naravne želje. Osrednji pojmi komercialnih oglasov so svoboda, sreča, samozavest, ljubezen, prijateljstvo varnost…, torej tisti, ki so po naravi na naših prioritetnih listah, zato začnemo spontano povezovati naše potrebe po svobodi, sreči, ljubezni… z določenimi izdelki. Od terenskega vozila pričakujemo občutek svobode, od raznih deodorantov občutek samozavesti, od pločevinke limonade ljubezen in prijateljstvo. Seveda je zadovoljstvo po takšnih nakupih le karatkotrajno. Epikur je zelo modro ugotovil, da za srečo pravzaprav ne potrebujemo veliko denarja, le naše nejasne želje nas zavajajo.
III. Uteha za nemočne. Problematiko tretjega (in tudi četrtega) poglavja lepo ponazarja Bartol v Alamutu: »Človek je najbolj čudno bitje na svetu. Hotel bi imeti polet orla, pa nima kril, hotel bi imeti moč leva, pa nima njegovih šap. Kako strašno nepopolnega si ga ustvaril, po vrhu pa si mu dal še moč in razum, da spozna lastno nebogljenost.« So situacije v katerih je človek popolnoma nemočen pred brezbrižno naravo. Botton se zateka k naukom Seneke, stoiškega filozofa iz 1.st.n.š.. Po Seneki določenih dogodkov kot so naravne katastrofe, smrti ljubljenih in osebne izgube ne moremo izbirati, lahko pa izbiramo odzive nanje. Seneka ponuja odgovor na vprašanje, kako se odzivati na življenjske katastrofe, v katerih si nemočen. Botton pravi, da »največji bes v nas sprožajo dogodki, ki nasprotujejo našim predstavam o temeljnih pravilih bivanja… Seneka pa je skušal prilagoditi obseg naših pričakovanj tako, da ne bi kričali vsakokrat, kadar smo razočarani.« Katastrofe moramo pričakovati in o njih vnaprej razmišljati, zato da jih bomo sposobni sprejeti kot nekaj naravnega in ne kot krivico, ki se zgodi »prav meni«. Botton najde v stoiškem istovetenju volje in usode recept za utrditev psihičnega imunskega sistema. Toda, ali smo lahko imuni za tragičnost življenja, brez da s tem postanemo imuni tudi za čudovitost in lepoto bivanja? Ali je mogoče živeti takšno hladno in apatično življenje? Ali ni stoiška modrost, da »pustiš, da te reka nosi« ter da »želiš tisto, kar si dobil« in ne obratno, popolnoma neizvedljiva v sodobni zahodni družbi?
IV. Uteha za nepopolne. Montaigne je v 16. stoletju zapisal: »Kadar se mi smehljata trdno zdravje in lep sončen dan, sem povsem priljuden; ampak naj se mi začne noht na nogi vraščati v meso, pa bom postal preobčutljiv, zlovoljen in nedostopen«. Moč razuma je postavil pod vprašaj: »Naše življenje je delno norost in delno modrost«. Razum ni vsemogočen in absoluten vladar telesa, zato moramo sprejeti kot nekaj povsem naravnega, da prdimo, se nam spahuje, da se potimo, da penis kdaj ostane mlahav, pa čeprav bi si želeli drugače… S tem se je lotil reševanja zelo pomembnega problema – zaničevanja telesa, ki ima svoje korenine v Platonovi filozofiji, in ki se je preko drugih mislecev, v veliki meri pa preko krščanske vere, ohranilo vse do danes in je še vedno vir neštetih kompleksov. Botton išče možnosti za razreševanje teh frustracij prav v Montaignovi filozofiji: »… v luči Montaignove širokosrčne, odrešujoče filozofije utegnemo odkriti – če se sprijaznimo z našimi slabostmi in si nehamo lastiti gospostvo nad stvarstvom, do katerega nimamo pravice – da smo na svoj značilen, na pol razsoden, na pol neumen način kljub vsemu čisto vredu«. Navkljub razumu so naša telesa muhasta, toda kot pravi Montaigne: »Kralji in filozofi serjejo, dame pa tudi«. Botton najde rešitev za občutke telesne, kulturne ali intelektualne nepopolnosti v pluralnosti meril normalnega. Normalno je nekaj zgolj relativnega, odvisnega od krajevnih in zgodovinskih okoliščin. Vse, kar se zgodi človeku, je povsem človeško. Praktično naravnani Montaigne nam je najbrž želel svetovati, naj predvsem lepo in častno preživimo svoj čas na svetu; in to v prijateljstvu s samimim seboj, kajti »najbolj groba od vseh napak je prezir do samega sebe«.
V. Uteha za strto srce. Botton se loti tudi najbolj delikatnega področja naših intimnih življenj – ljubezni. Tolažbo za neuresničeno ljubezen najde pri enem največjih pesimistov, kar jih pozna zgodovina, Arthurju Schopenhauerju (1788-1860). Pri človeku, ki je v ljubezni videl le biološko neogibnost, posledico volje do življenja oz. nuje po razmnoževanju. Schopenhauer pravi:»Samo eno prirojeno napako imamo, in sicer predstavo, da obstajamo zato, da bi bili srečni… zato je na obrazih skoraj vseh priletnih ljudi zaznati izraz, ki ga imenujemo razočaranje«. Kljub temu, da se misel o sreči kot utvari naših popolnoma mizernih življenj očitno ne sklada s človekovim izkustvom sreče, Botton vztraja: »Ni nas hotel razžalostiti, ampak osvoboditi pričakovanj, ki vodijo k zagrenjenosti. Ko nas ljubezen pusti na cedilu, nam je v uteho, če vemo, da sreča nikoli ni bila del načrta…Nikoli ne bi bili tako razočarani, če od ljubezni ne bi pričakovali preveč.« Zdi se, da Botton ne opazi razlike med »pričakovati preveč« in »sploh kaj pričakovati«.
VI. Uteha za tiste v težavah. Botton zdaj preko Nietzscheja govori o vseh tistih tegobah, ki nas doletijo na poteh do izbranih ciljev. Čeprav je mladi Nietzsche sprva stopal po sledeh Schopenhauerjeve filozofije odrekanja in obupa, pa je kmalu pridobil več zaupanja v življenje in spoznal, da moramo tudi bolečini in trpljenju priznati njuno mesto, saj sta neogiben korak na poti k vsemu lepemu ter se naučiti obračati težave v svoj prid. »Kaj če sta užitek in nezadovoljstvo tako tesno povezana, da bi vsakdo, ki bi želel užiti kar se da veliko prvega, moral hkrati okusiti tudi kar se da veliko drugega?… Izberi: ali tako malo nezadovoljstva, kolikor je to sploh mogoče, življenje brez bolečin skratka, … ali toliko muk, kolikor je mogoče, kot plačilo za izobilje prefinjenih užitkov in radosti, kakršne je do zdaj okusil le malokdo? Če si se odločil za prvo in si želiš zmanjšati človeško bolečino ter znižati njeno raven, boš hkrati zmanjšal in znižal raven človekove sposobnosti za radost«, tako se trudi Nietzsche osmisliti človekovo bolečino, »kajti sreča in nesreča sta sestri, celo dvojčici, ki bodisi odrasteta skupaj ali pa … skupaj ostaneta majhni.«
Botton išče utehe pri šestih tako različnih filozofih, da se zaplete v vrsto protislovij. Ljudje težimo k enoviti sliki sveta, ki nam daje občutek varnosti in ne moremo je poljubno spreminjati ob posameznih vrstah problemov. Lahko se le upiramo tej težnji po absolutiziranju naših pogledov na svet in se s tem odpremo novim možnostim, ki pa ne morejo v sebi združevati nasprotnih naravnanosti; ne moremo hkrati verjeti v nadvlado razuma nad telesom in v prevlado nagonskih impulzov, ali hkrati biti epikurejec in stoik, hkrati srečo zanikovati in si za njo prizadevati. Nobena skrajnost ne more zaobjeti polnosti človeške narave; kot je tudi Nietzsche z občudovanjem opisal Goetheja: »…ni se razšel z življenjem, temveč se je potopil vanj… To, k čemur je stremel, je bil popoln človek; bojeval se je proti ločevanju razuma, senzualnosti, čustev in volje.« Takšna slika sveta je monogo bolj kompleksna kot bi si želeli, toda človeku omogoča sprejemanje samega sebe kot celote. Ko pa Botton nepriljubljenemu ponuja razum kot rešilno bilko, in tistemu s strtim srcem ponuja misel, da »sreča sploh ni bila del načrta«, bi lahko rekli, da ponuja zdravilo z mnogimi stranskimi učinki. Kljub vsemu pa gre Bottonu priznati, da si prizadeva filozofijo pribljižati laičnemu bralcu in ga s tem vzpodbuditi k tehtnejšemu premisleku o sebi in o življenju. Filozofija nam morda res ne more ponuditi »svetih resnic«, toda lahko nas uči postavljati prava vprašanja, na katera pa moramo odgovarjati sami s svojimi dejanji. Človek mnogo bolj ljubi svoje bivanje, ko spozna, da ni vse samoumevno. Morda se prav v tem skriva terapevtski moment filozofije.
Prvič objavljeno v reviji Dialogi