Etični kodeksi in pravo

Uvod

V slovenski zakonodaji in slovenski pravni literaturi nasploh je moč najti le malo omemb besed etični kodeks ali kodeks etike. V nasprotju z vprašanjem razmerja med etiko, moralo in pravom, ki je v teoriji bogato obdelano in – vsaj tako kaže – dorečeno, pa ostaja vprašanje vloge etičnih kodeksov v pravu odprto. To napeljuje na misel, da pravo etičnim kodeksom pripisuje le majhen pomen, in tako ali drugače na pravni sistem nimajo večjega vpliva.

V tem prispevku bom poskusil pokazati, da temu ni tako. Pravo in etični kodeksi imajo skupna stičišča – tako na ravni pravne teorije, kot tudi zakonodaje in sodne prakse. Osredotočil se bom predvsem na osnovne poteze pravnega sistema, pa tudi civilnega prava, saj so prav načela, ki urejajo neoblastne odnose med zasebnopravnimi subjekti, najbolj primerna za ilustracijo pomena etičnih kodeksov v pravu; upam, da bom uspel tudi opozoriti na nekatere specifične probleme, ki (še) niso zadovoljivo naslovljeni. Cilj prispevka je predvsem nuditi iztočnico za razpravo o vprašanjih, katerih razrešitev je bistvena v procesu akceptiranja etičnih kodeksov kot relevantnega sistema družbene regulacije.

Opredelitev pojmov in uvodne ugotovitve

Leksikon Prava Cankarjeve založbe opredeljuje etične kodekse kot „kodekse, ki so jih sprejela posamezna poklicna združenja; mnoga imajo vsaka svoj etični kodeks, ki je širši od pravnih pravil in se stika z moralo posameznega poklica.“ (Bavcon 2003, po geslom etični kodeksi) Iz dokaj skopega leksikonskega gesla je možno razbrati temeljne elemente etičnih kodeksov po tej opredelitvi:

– gre za kodeks¹

– sprejemajo ga poklicna združenja

– so širši od relevantnih pravnih pravil

– stikajo se z moralo posameznega poklica

Novakova opredelitev etičnih kodeksov je sicer dokaj sorodna zgornji; zanimivo pa je, da vsebino etičnih kodeksov (torej moralna pravila) postavlja na prvo mesto:

„Nič manj zanimivi niso »delni« moralni sistemi, ki nam ponujajo moralna vodila le za jasno zamejena področja človekovega delovanja. Tipični primeri so različni etični kodeksi poklicev. Zapisi moralnih pravil in načel vsebujejo določbe, ki so se izoblikovale skozi daljše časovno obdobje v okviru določenega poklica, stroke ali stanu. Za razliko od prej omenjenih moralnih sistemov poklicne etike nimajo ne želje, ne sposobnosti, da bi ponujale celovit vrednostni sistem, ki bi odgovarjal na vsa pomembna vprašanja človeškega obstoja. Omejujejo se le na nabor etičnih vprašanj, ki se odpirajo pri opravljanju določenega poklica.“ (Novak 2008, 52)

Igličar pa dodaja še, da etični kodeksi različnih poklicev odražajo specifično moralo ožje družbene skupine, ki predstavlja v določenih točkah izostritev, v drugih pa celo odstop od družbene morale.²

Kot nekakšno sintezo zgornjih ugotovitev lahko pravniško razumevanje etičnih kodeksov opredelimo tako: gre za delne moralne sisteme, ki ponujajo moralna vodila za določena področja človekovega delovanja; sprejemajo in uporabljajo jih predvsem predstavniki določenega poklica, stroke ali stanu, in se pojavljajo v obliki kodeksov. Gre za specifično moralo ožje družbene skupine, ki se nujno ne sklada z družbeno moralo.

Iz zgoraj napisanega sledi, da so etični kodeksi relevantni predvsem pri urejanju družbenih razmerij v formaliziranih ožjih ali širših družbenih skupinah, katerih pripadniki nosijo sorodne vloge ali jih druži skupen interes, poklic ali stan. Če je vsebina kodeksov morala, ki nastaja v poklicnih ali strokovnih združenjih, veže torej samo člane teh združenj. Tudi zveza med etičnimi kodeksi in pravom bo tako najtesnejša v tistih pravnih panogah, ki take odnose urejajo (npr. gospodarsko pravo, delovno pravo, pravo društev,…).

Kot sem že omenil, je bila v pravni teoriji vloga morale (etike) kot pravnega vira deležna izdatne pozornosti; nekatere ugotovitve so skorajda dogmatizirane. Ker so etični kodeksi zapisi morale, lahko nekatere Pavčnikove ugotovitve o morali kot pravnem viru priredimo tudi za označitev odnosa pravo – etični kodeksi. Morala, vsebovana v etičnih kodeksih, je tako materialni³ in formalni⁴ pravni vir. Kot materialni pravni vir se pojavlja v postopku sprejemanja splošnih in abstraktnih pravnih pravil, saj moralno neoporečna pravna pravila bistveno prispevajo k njegovi učinkovitosti. Gre za prelivanje moralnega pravila v pravno pravilo. Načini, kako se vsebina moralnega pravila preliva v pravno pravilo je na primer blanketno pravno urejanje,⁵ ki je primerno predvsem na tistih področjih družbenega življenja, ki se spreminjajo prehitro ali so preveč raznolika, da bi jih okorni formalni pravni viri (ustava, zakoni,…) lahko obvladovali. Morala je lahko tudi vodilo, kako je treba pravno pravilo izvrševati. Če se takšno vodilo formulira v obliki načela ali pravila splošnega pravnega akta,⁶ gre v tem primeru tudi za formalni pravni vir. Naloga moralnega vodila tu je, da definira meje izvrševanja upravičenja ali obveznosti. Včasih pa pravno pravilo terja od uporabnikov, da ga uporabljajo moralno; to pomeni, da je od moralne presoje uporabnika odvisno, ali in kako bo pravno pravilo uporabil.⁷

Izpostaviti je potrebno še dobre poslovne običaje kot pravila, ki so se izoblikovala v poslovnem prometu, in pomenijo določeno poslovno etiko. Gre za kogentne norme, katerih vsebina izhaja predvsem iz družbene morale. Tudi uporabnik pravnih standardov (pravnih pravil z nedoločnim pravnim pojmom, ki se sklicuje na ustrezen družbeni standard) lahko črpa vsebino iz moralnih načel.

Pregled vpliva moralnih pravil na pravo lahko sklenemo z ugotovitvijo, da etični kodeksi vsebujejo moralo, ki se uporablja pri tolmačenju pravnih pravil. Se pa uporaba etičnih kodeksov omejuje na družbeno področje, ki ga posamezni etični kodeks ureja.

Problemi

Problemi, ki zadevajo razmerje med pravom in etičnimi kodeksi, se pojavijo predvsem pri aplikaciji ureditev družbenih razmerij, ki jih obenem zajemata oba normativna sistema, pravo in morala (etični kodeksi). Izhajajo predvsem iz dejstva, da je pomen pojma „etični kodeks“ samo na prvi pogled enoznačno opredeljen. Ta pomenska nejasnost ima vpliv na to, kako (lahko) dojemamo etične kodekse – kot zapise morale, materialne pravne vire, formalne pravne vire, zavezujoče pravne vire ali celo nič od tega.

Ta pomenska nejasnost je opazna že pri definiciji etičnih kodeksov Leksikona prava Cankarjeve založbe in Novakovi definicij etičnih kodeksov. Prvi poudarja formalno plat etičnih kodeksov (etični kodeksi so „kodeksi,⁸ ki so jih sprejela posamezna poklicna združenja …“, slednji pa poudarja vsebinsko plat pojma, ko trdi, da so etični kodeksi „delni moralni sistemi, ki nam ponujajo moralna vodila le za jasno zamejena področja človekovega delovanja“. Kako torej? Je etični kodeks samo dokument, pisan z vso formalno resnostjo in strogostjo, razdeljen na člene in odstavke? Ali gre pod pojmom „etični kodeks“ razumeti predvsem „delni moralni sistem“, torej zavest o tem, kaj je „dobro in prav“ na „jasno zamejenem področju človekovega delovanja“? Vprašanje kot tako ni nepomembno, saj je na razumevanje etičnih kodeksov vezana njihova vloga v pravu. Če privzamemo, da gre samo za akte, potem etični kodeksi pravno neposredno ne zavezujejo, ker niso del pravnega reda. Če pa poudarjamo predvsem vsebino etični kodeksov, in ne postavljamo zahteve po kodifikaciji moralnih pravil, pridemo do zaključka, da lahko etično kodeksi (torej moralna pravila, ki jih vsebujejo), neposredno pravno zavezujejo – prek mehanizmov, ki smo jih našteli zgoraj.

Seveda je taka pomenska zaostritev pojma neživljenjska; tudi že omenjeni leksikon opozarja, da se stikajo etično kodeksi z moralo posameznega poklica, torej vsebujejo neke moralne norme. Pomisleki pa se spet pojavijo, če se razumevanje pojma lotimo z drugačnim pristopom: ali je morala določenega poklica ali stanu vsebovana samo v etičnih kodeksih (po ožji definiciji), ali je etični kodeks šele sinteza pisanih in nepisanih virov (prava, kodeksov specifične poklicne/stanovske etike, družbene morale/zavesti)?

Ta dilema nas pripelje v drug problem, ki pa je izrazito aplikativne narave. Nanaša se obenem na pravno varnost in pa nekonfliktnost prekrivajočih se sistemov družbene regulacije. Za problem, ki ga želim izpostaviti, bi morda bil primeren izraz „pravnoetična nejasnost“, izraža pa se v vprašanju: kako ravnati v primeru, ko pravo veli eno, etični kodeks⁹ pa drugo¹⁰.

Problem bi lahko ilustrirali z v pravnih razpravah priljubljeni predstavitvi razmerja med pravom in moralo v obliki dveh nekoncentričnih krogov, ki pa se delno prekrivata (pojem „morale“ bomo tu zožili na etične kodekse):

Polje, kjer se pravo in morala prekrivata, bi naj označeval družbena razmerja, ki so hkrati v domeni obeh normativnih sistemov.

Če privzamemo ožjo definicijo etičnih kodeksov, se slika nekoliko spremeni:

Sivo polje predstavlja tiste moralne in pravne norme, ki težijo v isto smer. Črno polje pa predstavlja polje pravnoetične nejasnosti, kjer pravna pravila kažejo v eno smer, moralni kompas pa v drugo. Polje prekrivanja spet označuje družbena razmerja, ki so podvržena obema normativnima sistemoma; ugotovimo pa, da ti delni moralni sistemi urejajo ista družbena razmerja drugače kot pravo.

Na prvi pogled zajec tiči v drugem grmu: diskrepanca je posledica dejstva, da smo to preprosto ilustracijo razmerja med družbeno moralo in pravom zožili na razmerje med etičnimi kodeksi (delnimi moralnimi sistemi) in pravom. Skica se torej spremeni zato, ker obstaja polje razhajanja med sprejeto družbeno moralo in moralo posameznega poklica ali stanu. Prav ta razlog posledično botruje tudi razhajanju med pravom in etičnimi kodeksi (po splošnem pojmovanju). Podobno ugotavlja tudi Igličar, ko trdi, da gre pri etičnih kodeksih za „specifično moralo ožje družbene skupine, ki predstavlja v določenih točkah izostritev, v drugih pa celo odstop od družbene morale“.

Pa nas ta utemeljitev zadovolji? Morda na ravni (plitkega) filozofskega diskurza; vsekakor pa je popolnoma neuporabna za posameznika, ki mora razrešiti podobno dilemo, kako pravno pravilo in moralno načelo, vsebovano v etičnih kodeksih, „uporabiti v praksi“.

Praktičnih rešitev za to dilemo je več; prva je morda, da po načelu „kar je pravo, je prav“, priznamo kot končno instanco pravo. Ali nasprotno – kjer se pravo ne sklada z etičnim kodeksom, upoštevamo slednjega.

Nasprotno pa lahko dopustimo prevlado širše definicije etičnih kodeksov; s tem pričnemo proces, ki v večji meri omogoča oblikovanje moralnih načel, ki urejajo odnose na nekem specifičnem področju družbenega življenja, ni pa zgolj odraz pravil, zapisanih v aktih poklicnih ali stanovskih združenj v obliki kodeksa. Je proizvod integracije delnega moralnega sistema v širši kontekst družbene morale in (zavezujočih) pravnih pravil, ki zmanjšuje razkorak med njimi. Seveda bi takšen proces tudi povratno vplival na etične kodekse, ki bi z spremembo dojemanja posameznega poklica/stanu v družbi rasli in se spreminjali. Bistven zaključek pa je, da etični kodeksi ne bi ostali mrtva črka na papirju, temveč bi postali živ organizem, katerih bistvena vsebina bi bila moralna pravila, ki urejajo neko področje družbenega življenja in obenem ne nasprotujejo družbeni morali in pravnemu redu. Taka konstrukcija omogoča tudi vzdržnost nekega delnega moralnega sistema, saj je odstopanje teh moralnih pravil od družbene realnosti v najboljšem primeru sporna, če ne celo dolgoročno nerealna.

Obeti ob takšni konstrukciji so sicer dobri, a zapisano gre sprejemati cum grano salis. Ko namreč zaidemo s področja relativno določene opredeljenosti etičnih kodeksov v ožjem smislu, pridemo na področje pomenske odprtosti moralnih pravil (in posledično tudi pravnih pravil, ki te moralne norme naslavljajo). Ne čudi torej, da obstoječi etični kodeksi težijo k podobnosti zakonikom in pravnim pravilom.¹¹ Ta problem je zanimiv tudi s pravnega stališča, saj pravna varnost terja, da so pravna pravila določno ali vsaj določljivo opredeljena. Če se torej odmikamo od relativne določnosti zapisov moralnih pravil v etičnih kodeksih, in razumevamo delni moralni sistem kot produkt več faktorjev,¹² se obenem oddaljujemo tudi od možnosti integracije etičnih kodeksov (v širšem pomenu) v pravni sistem. Tako obenem navidezno presežemo problem pravnoetične nejasnosti, izgubimo pa se v megli, ki preveva povezave med družbeno moralo in pravom.

Ta problem se še bistveno bolj zaostri, če želimo dopustiti možnost razumevanja etičnih kodeksov kot zavezujočih pravnih virov. V tem primeru je za pravno varnost potrebno še bistveno več (npr. predvidenost procesa, v katerem se pravna pravila uveljavljajo, določenost sankcij, ki se uporabljajo za kršitev kodeksov etike, …). Problem je takšnega velikostnega reda, da zelo otežuje kakršnokoli razmišljanje v tej smeri.

Končno pa nas ta ugotovitev napelje na ključni problem, ki utemeljuje pomen naše razprave: zakaj sploh razmišljati o etičnih kodeksih kot pravno zavezujočih? Moralna pravila naj bi delovala drugače kot pravna pravila; človek bi se naj pokoril le-tem zaradi zavesti, da je tako dobro in prav, ne zato, ker mu grozi sankcija.¹³ Moralna pravila so ponotranjena in so proizvod družbene prakse, pravna pravila pa so načrtno oblikovana. Pravo ima tudi drugačno temeljno funkcijo kot morala, prvo uvaja v družbo red, slednja pa človečnost.

Stične točke morale in prava so tako nujno maloštevilne; tako postane tudi pravna zavezujočnost etičnih kodeksov vprašljiva.

Če pa se uzremo na pravni sistem kot tak, hitro opazimo da je določb, ki se sklicujejo na takšno ali drugačno moralo, ni malo. Tudi opredelitev pravnih posledic, ki bi izhajale neposredno iz nespoštovanja etičnih kodeksov, našemu pravnemu redu ni tuja. Ti primeri se pojavljajo predvsem pri urejanju javnopravnih razmerjih, v okviru javnih pooblastil.

Končna ugotovitev je torej, da obravnavanje mesta etičnih kodeksov v pravu terja pravni sistem sam z vnašanjem vsebine etičnih kodeksov v pravno urejanje. V skladu z lucidno Pavčnikovo ugotovitvijo, da: „pravno pravilo ne more biti avtonomno sprejeto, če ni hkrati tudi pozitivno moralno vrednoteno. Pravo, ki te opore nima v zadovoljivem obsegu ali jo začenja izgubljati, postaja čedalje bolj prisilno in nasilno“ (Pavčnik 199, 233) pa lahko zaključimo, da so etični kodeks pomemben del širšega sistema moralnih vrednot neke družbe Kot take jih pravo, ki želi biti pravo, ne more obiti.

Po ugotovitvi, da se obravnavanju razmerja med etičnimi kodeksi in pravom ne moremo izogniti, bom poskušal v naslednjem odseku začrtati njihov odnos v dveh pravnih panogah, ki izhajata iz civilnega prava (a ju danes ne štejemo med čisto „civilistiko“, predvsem zaradi javnopravnih aspektov vsebovane ureditve). Obe pravni panogi imata določene skupne elemente – predvsem tam, kjer izhajata iz civilnopravne ureditve – pa kljub temu etične kodekse pojmujeta zelo različno.

Ali je odnos pravo – etični kodeksi enoznačno opredeljiv?

V tem odseku bom poskušal prikazati razlike v dojemanju vloge etičnih kodeksov na dveh pravnih področjih, ki delita nekatere poteze civilnega prava; kljub temu pa je možnost urejanja družbenih razmerij z etičnimi kodeksi v obeh panogah različna.

Že v poglavju o začetnih ugotovitvah sem očrtal, katere so poglavitne lastnosti pravnih področij, ki se jih to vprašanje dotika. Gre namreč za pravne panoge, ki urejajo odnose v ožjih, formaliziranih družbenih skupinah. Predvsem velja izpostaviti gospodarsko pravo, delovno pravo in pravo združenj. Pokaže se, da so urejanju z etičnimi kodeksi podvržene predvsem družbene asociacije, ki jih druži nek skupen cilj, zavest o pripadnosti, odnos do asociacije, ki ji pripadajo, … Omejil se bom predvsem na asociacije civilnega prava.

Civilno pravo v najširši opredelitvi je že po svoji naravi zelo hvaležen subjekt za razmislek o možnosti vpliva etičnih kodeksov na pravo. Civilno pravo je namreč „celota pravnih pravil in pravnih načel, ki urejajo osebna in premoženjska pravna razmerja, v katerih so pravni subjekti prirejeni (enakopravni) in avtonomni“ (Pavčnik 2001, 423). Povečini so pravila civilnega prava dispozitivne narave.¹⁴ Načelo avtonomije pa omejujejo redka kogentna pravila,¹⁵ ki preprečujejo zlorabo avtonomije.

Bistvene poteze civilnega prava so tako naslednje:

– avtonomija omogoča pravnim subjektom prosto urejanje medsebojnih pravic in dolžnosti

– temeljno načelo je načelo vestnosti in poštenja¹⁶

– Pravnim subjektom je prepovedano zlorabljati svoje pravice¹⁷

Na hitro lahko opredelitev strnemo tako: posamezniki lahko medsebojna razmerja urejajo svobodno, vendar vestno in pošteno – torej moralno. Civilno pravo tako že v svoji naravi omogoča urejanje razmerij med posamezniki tudi z drugimi regulativnimi sistemi (npr. etičnimi kodeksi), pod pogojem seveda, da temu ne nasprotuje kakšno kogentno pravno pravilo. Izpostaviti velja tudi zahtevo po moralnem urejanju medsebojnih odnosov – ta določba kar nekako kliče po etičnih kodeksih, ki so še posebej v večjih in kompleksnejših asociacijah vir enotnosti pri tolmačenju morale. Obenem pa implicitno postavlja zahtevo po moralnosti etičnih kodeksov,¹⁸ kar bo ob uveljavljenem pravniškem razumevanju etičnih kodeksov predstavljalo zagato tam, kjer le-ti nasprotujejo družbeni morali.

Seveda pa je nujno poudariti, da zapisano velja predvsem za civilno pravo v najširšem pomenu; določeno ožje panoge civilnega prava (ki mnogokrat zelo odstopajo od opredelitve civilnega prava), so bistveno bolj podvržene kogentnemu urejanju. Avtonomija subjektov je tu odmerjena bistveno bolj varčno, in temu primerno se možnost uporabe drugih materialnih virov za urejanje pravnih razmerij zmanjša. Kljub temu pa se pravni sistem tudi pri teh panogah ni odpovedal bistvenemu merilu pravnosti prava – načelu vestnosti in poštenja¹⁹ (vsaj na deklarativni ravni).

Za potrebe tega prispevka bi predstavil opredelitev razmerja med etičnimi kodeksi in pravom v dveh pravnih panogah, delno zato, ker jih z nekaterimi pridržki lahko štejemo za podpanoge civilnega prava (ki je predmet obravnave tega prispevka), po drugi strani pa tudi praksa kaže, da udeleženci razmerij, ki jih ti panogi urejata, dejansko sprejemajo etične kodekse. Te dve pravni panogi sta delovno pravo in pravo, ki urejajo svobodne asociacije državljanov (zaradi omejenosti bom obravnaval tu pravo društev).

Zakon o društvih (Zdru-1)

Po definiciji Leksikona Pravo Cankarjeve²⁰ založbe je društvo „organizacijska oblika nepolitičnega interesnega združevanja občanov. „Društvo je civilna pravna oseba, ki jo v skladu z zakonom lahko ustanovi najmanj deset polnoletnih občanov, da skupno uresničujejo posamične interese“ (Bavcon 2001, pod geslom društvo). Že iz definicije je razvidno, da gre za takšno obliko družbene asociacije, kjer je urejanje „društvenega življenja“ z etičnimi kodeksi sprejemljiva rešitev; kot taka se tudi pogosto pojavlja v praksi. Večina razmerij v društvu je družbeno nekonfliktnih, in zadevajo samo člane interesnega združenja. Kogentnih pravil, ki bi ta razmerja urejala vsebinsko, je tako malo in urejajo predvsem razmerje med društvom in drugimi subjekti (posamezniki, državo), ali varujejo temeljne družbene vrednote, ali pa urejajo nekatera postopkovne pravila (na primer sodno varstvo pravic, registracija,…). Pomenljiv je že prvi člen zakona, ki določa: „Društvo si samo določi namen in cilje, dejavnost oziroma naloge ter način delovanja, odločitve o upravljanju društva pa neposredno ali posredno sprejemajo članice oziroma člani društva (v nadaljnjem besedilu: člani društva).“ – gre za načelo samostojnosti društva.

Zakon sicer nikjer izrecno ne predvideva ali dovoljuje sprejetja etičnega kodeksa družbe. V skladu z načelom avtonomije in svobodnim urejanjem medsebojnih razmerij v civilnem pravu pa je razumljivo, da društvo lahko samostojno sprejema (tudi zavezujoče) splošne akte.²¹ Možnost sprejetja etičnega kodeksa je tako nesporna. Zanimivo pa je predvsem vprašanje, ali lahko ima etični kodeks tudi pravne posledice, in če je odgovor pritrdilen, kateri aspekti družbenega življenja se lahko v urejanju prepustijo kodeksom.

Etični kodeks posameznega društva ne more imeti vpliva na kogentne pravne norme, saj njihova prisilna narava to onemogoča. Prav tako določbam kodeksa niso podvrženi tisti, ki niso člani društva²² – avtonomno pravno urejanje veže samo tiste, ki so zavežejo k spoštovanju teh pravil.

Že omenjeni prvi člen zakon pa določa, katera so področja, ki so v pristojnosti društva oziroma članov: namen in cilji društva, dejavnost oziroma naloge, način delovanja ter upravljanje društva.

Glavni akt, ki zajema urejanje medsebojnih odnosov v društvu, je temeljni akt društva (ponavadi se imenuje statut). Društvo mora temeljni akt obvezno sprejeti; njegova oblika je relativno natančno opredeljena v devetem členu zakona, ki med drugim določa, da mora društvo sprejeti temeljni akt, s katerim določi namen in cilje društva, naloge, način in pogoje včlanjevanje, pravice in obveznosti članov, način upravljanja društva in druga vprašanja, ki so relevantna za upravljanje in delovanje društva. Namenoma sem nekaj alinej izpustil in naštel samo tiste vsebinske sklope temeljnega akta, ki tudi etičnemu kodeksu ne bi bila tuja.

Bistveno vprašanje tukaj ni, ali je v luči takega podvojevanja vsebin etični kodeks sploh potreben – funkcija morale (pa naj bo ta specifična morala določene družbene asociacije) se razlikuje od funkcije prava. Bolj pomembno je ugotoviti, ali je lahko ureditev kateregakoli izmed teh vsebinskih sklopov prenesen na etični kodeks, in ali je možno kršenje etičnega kodeksa sankcionirati.

V zakonu ni najti zadržkov, ki bi onemogočali sklicevanje na kakšen drug splošni akt društva. Tudi ni najti zadržkov, ki bi onemogočali zavezujoče urejevanje medsebojnih razmerij v društvu s splošnimi akti društva (v skladu z načelom samostojnosti društva). Celo več – zagotovljeno je celo sodno varstvo pri sporih zaradi kršenja temeljnega akta in zavezujočih splošnih aktih društva. Tako 14. člen zakona: „Vsak član društva ima pravico v roku enega leta od sprejetja dokončne odločitve pred sodiščem izpodbijati odločitve organov društva, ki so bile sprejete v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom društva. Nasprotno pa velja tudi, da sodišče varuje odločitve društva, ki sicer nimajo neposredne podlage v zakonu ali temeljnem aktu, imajo pa podlago v splošnem aktu društva.²³

Zaključimo lahko torej, da člani društva lahko urejajo medsebojna razmerja zavezujoče tudi z etičnimi kodeksi, izreka jo sankcije za kršitve, in celo zahtevajo sodno varstvo v nastalih sporih. Hitro pa trčimo ob problem, ki izhaja iz narave etičnih kodeksov. Pravni red namreč terja, da je zavezujoči splošni akt društva v skladu z temeljnimi načeli pravnega reda,²⁴ še posebej tam, kjer predvideva različne sankcije za kršitve. Etični kodeks bi tako moral nujno biti podoben pravnemu aktu, in bi nekako izgubil „moralno plat“ svojega poslanstva.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR)

Pavčnik o delovnem pravu zapiše sledeče: „Delovno pravo je celota pravnih pravil in pravnih načel glede delovnih razmerij.“ (Pavčnik 2001, 427) Ločuje kolektivno in individualno delovno pravo; za naše izvajanje bo zanimivo predvsem slednje.

Individualno delovno pravo ureja sklenitev razmerja (pogodbo o zaposlitvi), pravice in dolžnosti delavca in delodajalca, odgovornost za delovne obveznosti, varstvo pri delu in prenehanje delovne obveznosti.

Zgodovinsko se je pogodba o zaposlitvi razvila iz civilne pogodbe o delu. Zgodovinski razvoj pa je botroval temeljnim značilnostim te (danes od civilnega prava ločeni) pravni panogi, namreč omejitvi avtonomije pogodbenih strank, širokem obsegu pravic delavca in kolektivni naravi avtonomnega urejanja medsebojnih razmerij. Med glavne pravne vire delovnega prava Pavčnik uvršča mednarodne akte, zakonodajo in avtonomne pravne vire.²⁵

Bistvena za urejanje razmerja med delavcem in delodajalcem je pogodba o zaposlitvi, ki ni pogodba civilnega prava, temveč pogodba delovnega prava. Enajsti člen zakona sicer nazorno razkriva izvor pogodbe o zaposlitvi, ko določa, da se „glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno.“ Poudarek je na zadnjem stavku – če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno – saj ta določba opredeljuje že omenjeno omejeno avtonomijo pri urejanju medsebojnih razmerij (natančneje je to sicer opredeljeno v sedmem členu zakona z naslovom „omejitev avtonomije strank“).

Opredelitev možnosti sprejemanja zavezujočih splošnih aktov, ki bi zavezovali tako delavca in delodajalca, zato ni tako preprosta kot pri primerih društev. Delodajalec je v tem razmerju močnejša stranka, in ker pravo ščiti šibkejše, onemogoča vsiljevanje za delavca morda neugodnih določb v pogodbo o zaposlitvi. S tem pa tudi zelo zoža možnost urejanja medsebojnih odnosov v okviru pravilnikov ali etičnih kodeksov.²⁶

Devetindvajseti člen zakona določa vsebino pogodbe o zaposlitvi; dopušča sicer možnost urejanja določenih sestavin tudi s drugimi pravnim akti (zakoni, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti delodajalca). Hitro pa ugotovimo, da so te določbe za naš problem nezanimive – na tak način je možno urejati samo razporeditev delovnega časa, nekatere določbe o plači, dopustov in dolžini odpovednih rokov. „Splošni akti delodajalca“ sicer zvenijo obetavno, a dejansko gre za enostranske splošne akte delodajalca, ki ga sprejme po poprejšnjem posvetu s sindikati. Zakon ločuje dve vrsti splošnih aktov delodajalcev: akti, s katerimi se določa organizacija dela ali obveznosti, ki jih morajo poznati delavci, da lahko izpolnjujejo pogodbene obveznosti in akti, s katerimi se lahko določajo pravice, ki se urejajo v kolektivnih pogodbah, če pri delodajalcu ni organiziranega sindikata, a le če so te pravice ugodnejše od teh, določenih v zakonu ali kolektivni pogodbi.

S splošnimi akti delodajalca je sicer možno urejati širši nabor pravic (za obveznosti to ne velja; glej opombe); a raison d’etre splošnih aktov delodajalcev ni uvajanje regulativnega sistema, ki bi temeljil na morali. Prav tako je potrebno upoštevati, da gre – kljub sodelovanju predstavnikov pri sprejemanju teh aktov – kljub temu za enostranske normativne akte delodajalca. Tako nikakor niso produkt skupne zavesti o tem, kar je dobro in prav, temveč predvsem delodajalčeve vizije o učinkovitem vodenju delovnega procesa.

Zanimivo pa je tudi vprašanje, ali je delavec²⁷ lahko podvržen sankcijam zaradi kršenja etičnega kodeksa. Tri glavne oblike sankcij, ki lahko doletijo delavca, so disciplinska sankcija, odpoved delovnega razmerja in odškodninska odgovornost.

Disciplinska odgovornost delavca je urejena v dvanajstem poglavju zakona; 176. člen določa: „Delavec je dolžan izpolnjevati pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za kršitev obveznosti iz prejšnjega odstavka je delavec disciplinsko odgovoren.“ Disciplinska sankcija je samo efemerne narave, saj ne more trajno spremeniti delovnega razmerja.

Disciplinska odgovornost je namenjena samo kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zato moramo slediti ugotovitvi iz prejšnjega odstavka – v tem sistemu ni prostora za zapise morale, temveč pravno opredeljene pravice in obveznosti. Določba je razumljiva, saj poskuša varovati delavca pred samovoljnim ravnanjem delodajalca.

Določbe zakona o delovnih razmerjih glede odškodninske odgovornosti delavca so precej skope, in se nanašajo predvsem na povzročeno materialno škodo. Zanimivejša je odgovornost za nepremoženjsko škodo pravni osebi (npr. okrnitev ugleda), ki bi jo lahko povzročil delavce. Upoštevati pa je potrebno, da je bistven predvsem nastanek škode (torej okrnitev ugleda), ne pa kršitev etičnega kodeksa kot takega. Delavec je tako odškodninsko odgovoren pravni osebi tudi če ni kršil etičnega kodeksa, zato tu o pravni zavezujočnosti etičnega kodeksa ni govora.

Najobčutljivejša tema je prenehanje delovnega razmerja z odpovedjo delavcu; pogosto pomeni taka odpoved travmatsko doživetje za delavca, saj načne njegovo eksistenčno osnovo; razumljivo je torej, da je potrebno karseda občutljivo zagotavljanje takšne možnosti delodajalcu.

Tega so se zavedali tudi zakonodajalcu; pregovorno tako velja, da je v slovenskem prostoru samo eno bitje, ki je bolj zaščiteno kot medved: delavec.

Zakon pozna dve obliki odpovedi – redno in izredno.

Redna odpoved je odpoved z odpovednim rokom; zakon omogoča odpoved delovne pogodbe delavcu samo iz utemeljenih²⁸ razlogov, ki so opredeljeni v zakonu. Za našo razpravo je zanimiv samo krivdni razlog, se pravi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Bistvena razlika med redno in izredno odpovedjo je v tem, da gre tu za odpoved brez odpovednega roka; prekršek delavca mora biti tako resen, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Gre predvsem za krivdne razlogi, ki pa so v primerjavi z krivdnim razlogom pri redni odpovedni bistveno ostrejši.

Skupno obema vrstama je, da so krivdni razlogi opredeljeni kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Končno lahko spet ugotovimo, da prostora za etične kodekse v takšni konstrukciji ni.

Kljub zapisanemu pa etični kodeksi v delovnih organizacijah niso redkost. Čemu torej etični kodeks, če nikogar pravno ne obvezuje? Verjetno ni potrebno poudarjati, da se funkcija prava in funkcija morale razlikujeta. Kljub temu pa ne smemo pozabiti na vlogo, ki jo nosijo moralna pravila – so namreč orodje tolmačenja pravnih pravil, kjer so pač zasnovana tako, da to dopuščajo. O tem, ali je potrebno in/ali dopustno odmeriti morali več prostora pri urejanju delovnih razmerij, pa mora presoditi družba.

Zaključek

Pozoren bralec bi na tem mestu sicer lahko ugovarjal, da sta „primera iz prakse“ popolnoma različna, in zato nekih skupnih ugotovitev ali zaključkov ne moremo sintetizirati. Ugovor je delno (vsaj s stališča teorije sistemizacije prava) utemeljen. A kljub temu lahko pri obeh ugotovimo skupne poteze na področjih, ki so zanimiva za preučevanje etičnih kodeksov, saj obe pravni panogi urejata družbena razmerja v specifičnih skupnostih – delavskem kolektivu in med člani društva. Zanemariti pa ne velja tudi dejstva, da sta obe panogi – pa naj bosta še tako različni – podvržena temeljnim načelom prava kot družbenega sistema regulacije.

Nesmiselno bi bilo ponavljati ugotovljeno; poudariti želim samo bistvene razlike, ki veljajo za vsa področja prava. V panogah z večjo vlogo avtonomnega pravnega urejanja je tudi vloga etičnih kodeksov bistveno večja. Kjer pa je avtonomija manjša, pa so etični kodeksi predvsem neko merilo oziroma orodje tolmačenja pravnih pravil.

Tako bi tudi to razpravo zaokrožil z ugotovitvijo, da je neposredna pravna zavezujočnost etičnih kodeksov omejena na majhen krog eksplicitno določenih primerov – predvsem na področju javnega prava. Bistvena vloga, ki jo igrajo etični kodeksi v pravu, je vloga vira morale za tolmačenje pravnih pravil. Vloge pravnih pravil ne morejo igrati že zaradi tega, ker je vloga morale drugačna kot vloga slednjih. Poskusi integriranja etičnih kodeksov v pravni sistem pa povzroči transformacijo etičnih kodeksov v pravne zapise moralnih pravil; s tem se izgubi fleksibilnost in pojmovna odprtost morale, ki je njena bistvena lastnost.

Povedano nas pripelje do sklepa, da neke enotne opredelitve pravnega razumevanja etičnih kodeksov morda niti ni mogoče doseči. Kljub temu pa razprava o etičnih kodeksih ni brezpredmetna, saj morala kljub vsemu igra pomembno vlogo v pravnem sistemu. Prostor za razmislek je predvsem tam, kjer pride do razhajanj med različnimi sistemi družbene regulacije. Tako pravnik ne bi smel težiti k temu, da skuša stlačiti etične kodekse v pravne okvire. Bistveno je, da razume razmerje med delnimi moralnimi sistemi, ki jih vsebujejo etični kodeksi in družbeno moralo. Če se že sreča z določbo, ki dopušča tolmačenje skozi moralo, mora jasno vedeti, kakšna je njena vsebina.

Prvič objavljeno v Dialogih letnik 46, številka 1 – 2, 2010