v: ČKZ, št.64/65, 1984
»PARADIGMA« V OŽJEM POMENU BESEDE – Kuhnova kasnejša razjasnitev pojma paradigme
Tekst »Dodatne misli o paradigmah« iz leta 1977 je Kuhn napisal kot dodatek k svojemu osrednjemu delu »Struktura znanstvenih revolucij« iz leta 1962, da bi natančneje pojasnil pojem paradigme, ki je kmalu po izidu Strukture postal zelo široko uporabljan pojem; ne zgolj v filozofiji, teoriji in zgodovini znanosti, temveč v širšem kontekstu humanističnih ved. Kuhn se je na podlagi številnih reakcij na svoje delo, ki so naštevale nepregledno število različnih pomenov besede »paradigma«, odločil za razjasnitev in natančnejšo opredelitev tega pojma. S tem pa je pojem paradigme pravzaprav na novo definiral in ne zgolj pojasnil: paradigma je namreč v Dodatnih mislih predstavljena kot mnogo ožji pojem kot pa v zgodnejših Strukturah, pravzaprav kot eden od elementov zgodnejšega pojma paradigme. Kuhn sicer trdi, da ga je že v Strukturah vodil ta ožji pojem paradigme, ki pa mu je v kontekstu celotnega dela ušel izpod nadzora, kar pa je širša javnost (na žalost) izkoristila za svojo ohlapno rabo besede v svojih aplikacijah. Kuhn pravi, da je, ne glede na število različnih pomenov in rab besede paradigma v Strukturah, mogoče govoriti o zgolj dveh temeljnih pomenih:
1. PARADIGMA V ŠIRŠEM POMENU BESEDE = DISCIPLINARNA MATRICA
Ta prvi pomen se neposredno navezuje na izraz »znanstvena skupnost«. Kot pravi Kuhn: »Paradigma je tisto, kar je skupno članom – in samo članom – znanstvene skupnosti. Narobe, ravno njihovo posedovanje skupne paradigme je tisto, ki konstituira znanstveno skupnost iz skupine sicer različnih ljudi.« (Dodatne misli, str. 54). Avtor sam tukaj prepoznava krožnost definicije paradigme, saj bi zanjo potreboval neko neodvisno opredelitev pojma znanstvene skupnosti. Vendar pa takšno neodvisno definicijo znanstvene skupnosti prepušča drugim in sam pristane ne nek intuitivni pojem znanstvene skupnosti kot ga v splošnem privzemamo. Po tem intuitivnem nazoru sestoji znanstvena skupnost iz praktikantov specialnega znanstvenega področja. Povezujejo jih elementi vzgajanja in vajeništva ter skupni smotri, ki vključujejo tudi vzgojo njihovih naslednikov. Za takšno skupino je značilna precejšnja polnost komunikacije in relativno enoznačne sodbe v strokovnih zadevah. Člani takšne skupine so vezani na isto literaturo in običajno iz nje potegnejo tudi podobne nauke. Glede na ta opis znanstvene skupnosti je paradigma (ali zbir paradigem) tisti element, ki omogoča »relativno neproblematičen značaj strokovne komunikacije in relativno enodušnost strokovne sodbe.« (str. 55) Paradigma v tem oziru je torej razumljena kot pojmovno, teorijsko in metodološko jedro, ki je skupno vsem članom neke znanstvene skupnosti. V Dodatnih mislih pa Kuhn paradigmo v tem (širšem) pomenu preimenuje v DISCIPLINARNO MATRICO.
2. PARADIGMA V OŽJEM POMENU BESEDE = PRIMERKI ali EKSEMPLARJI
Paradigmo v širšem pomenu ali disciplinarno matrico konstituira več elementov; Kuhn pa se v tem svojem tekstu osredotoči predvsem na tri bistvene elemente, tj. na tiste tri, ki se mu zdijo središčnega pomena za kognitivne operacije skupine:
i. Simbolne generalizacije: to so še posebaj tisti izrazi, ki jih je razvila skupina in ki lahko nastopajo v obliki zakonov. Lahko so formalne, ali pa se dajo zlahka formalizirati.
ii. Modeli: modeli so tisti, ki skupino oskrbujejo z zaželenimi analogijami. Delujejo torej kot vzorci, ki jih lahko po analogiji prenašamo na druga področja. Te komponente Kuhn tukaj natančneje ne obravnava.
iii. Primerki ali eksemplarji: to so konkretne problemske rešitve, ki jih skupina jemlje kot paradigmatske, torej kot vzorčne (paradigma v grščini pomeni vzor ali vzorec). In prav ta komponenta disciplinarne matrice je tisto, kar Kuhn v ožjem pomenu besede razume pod paradigmo. Ta pomen paradigme je tudi fundamentalnejši za Kuhna, a večinoma spregledan pri bralcih.
PRIMERKI ali EKSEMPLARJI: kot smo že rekli, so primerki temeljne rešitve nalog, ki služijo kot vzor za reševanje ostalih, predvsem pa novih nalog. Temeljni zakoni neke teorije, ki sodijo k simbolnim generalizacijam disciplinarne matrice, morajo namreč biti nekako aplicirani na konkretne probleme; vendar pa simbolne generalizacije same ne določajo tudi pravil aplikacije.
Neopozitivistični teoretiki znanosti so to nalogo pripisali korespondenčnim pravilom, ki poleg teorijskega jezika in empirijskega jezika tvorijo t.i. tridelni model znanstvene teorije. Toda ker lahko korespondenčna pravila povezujejo le besede z besedami (teorijski jezik z empirijskim), še vedno ostaja odprto vprašanje kriterija aplikacije na konkretno. Zato Kuhn raje govori o širšem pojmu korespondenčnih pravil, ki (kljub opuščanju upanja na čisti čutno-podatkovni jezik) še vedno hoče nuditi odgovor na problem povezovanja simbolnih izrazov z naravo. Vsaj načelno bi naj obstajala možnost, da npr. nek filozof znanosti najde in našteje vsa korespondenčna pravila, ki v določeni znanosti jasno določajo aplikacijo simbolnih posplošitev na konkretne probleme. Kuhn se sicer strinja, da je tak projekt možen, da je torej mogoče v neki znanosti prepoznati korespondenčna pravila, toda ne strinja se s tem, da bi se bilo mogoče aplikacije simbolnih izrazov na konkretne naloge naučiti enako učinkovito preko takšnih pravil, kot pa se je npr. študentje fizike naučijo preko nekih temeljnih primerov rešitev nalog (primerkov ali eksemplarjev). Študentje namreč z vajo (kot pravi Kuhn – z reševanjem nalog na koncu poglavij) osvojijo reševanje novih nalog na podlag podobnosti s paradigmatskimi primeri rešitev določenih nalog. Aplikacije npr. temeljnih fizikalnih zakonov se ne naučijo s pomočjo pravil, ki bi takšno apliciranje določala, temveč z dolgotrajnim treningom, z učenjem percepcije podobnosti. Naučijo se torej zaznati podobnost konkretnega problema pred seboj z nekim paradigmatskim primerom, ki pa kot rešen primer že vsebuje način aplikacije zakona; prav ta način aplikacije se nato iz paradigmatskega primera prenese na konkretno novo nalogo in s tem je težavnejši del naloge opravljen.
Kuhn torej ne zanika obstoja korespondenčnih pravil, temveč trdi le, da je priučena sposobnost videti podobnost med navidez različnimi problemi v znanosti pogosto napačno pripisana funkciji korespondenčnih pravil. In te sposobnosti se študentje naučijo, kot že rečeno, z reševanjem velikega števila nalog-vaj, ki so vse bolj kot ne enake, saj predstavljajo (problemi skupaj z rešitvami) eksemplarje, standardne primere neke znanstvene skupnosti. Prav ti konkretni problemi skupaj z rešitvami predstavljajo to, kar Kuhn imenuje paradigma (v ožjem in zanj bolj fundamentalnem smislu) ali tudi eksemplarji ali standardni primeri ali paradigmatski primeri. »Pridobivanje zaloge eksemplarjev je ravno tako kot učenje simbolnih generalizacij integralni del procesa, v katerem se študent dokoplje do kognitivnih dosežkov svoje disciplinarne skupine.« (str.61) Ni se dovolj torej naučiti neke temeljne fizikalne formule na pamet, ampak je treba tudi s treningom osvojiti, kako se jo aplicira na konkretne nove naloge. To učenje s treningom pa omogočajo prav paradigmatski primeri.
PRIUČEVANJE ZAZNAVANJA PODOBNOSTI:
Da bi lažje razložil način priučevanja zaznavanja podobnosti, se Kuhn loti te naloge na primeru učenja otroka. Še prej pa v ta namen razjasni pojem podatka: podatki namreč niso nekaj danega v izkustvu. Dani so zgolj stimulusi. Predelovalni procesi preko živčnega sistema nato sprožijo nek senzorni odgovor – tj. naš občutek ali kompleks občutkov; in šele na podlagi le teh se tvori podatek. Določen stimulus lahko povzroči različne občutke (primer zaznave zajca ali race), in ker se lahko naučimo prepoznati npr. neke barve, ki jih prej nismo razpoznavali, moramo pristati na to, da pri tem ne gre za prirojenost, temveč za priučenost. Produkcija podatkov iz stimulusov je torej naučena procedura. »Po procesu učenja izziva isti stimulus drugačen podatek. Sklepam, da morajo biti podatki, čeravno so minimalni elementi našega individualnega izkustva, skupne reakcije na določen stimulus samo znotraj članstva relativno homogene skupnosti: izobraževalne, znanstvene ali lingvistične.« (str.62)
Kuhn predstavi otrokovo učenje na primeru malega Ivana, ki se bo neko popoldne na sprehodu ob jezeru prvič naučil razlikovati med labodi, gosmi in racami. Tega se seveda tak otrok ne uči na podlagi opisov kot je npr. »Vsi labodi so beli«, temveč tako, da mu oče pokaže na laboda rekoč: »Poglej, Ivan, tam je labod«. Ivan nato vidi drugo ptico in pravi: »Očka, še en labod.« Oče ga popravi, saj je Ivan pokazal na raco. Pri naslednji ptici Ivan že zadene. Nato se spet zmoti in spet ga oče popravi, da gre tokrat za gos in ne za laboda ali raco. In tako dalje vse popoldne: oče popravlja ali pritrjuje Ivanovim ugibanjem. Konec popoldneva pa Ivan že jasno razlikuje med labodi, gosmi in racami, pa čeprav nobene izmed njih morda ne bi znal opisati. Spremenilo se je namreč Ivanovo predelovanje vizualnih stimulusov in zato so se podatki, ki jih Ivan sprejema od stimulusov spremenili. Ivan se je naučil razlikovanj (torej tudi podobnosti) brez da bi imel kakršenkoli kriterij za to. Naučil se je aplicirati simbolne etikete na naravo brez uporabe definicij ali korespondenčnih pravil, temveč le s tem, da se je priučil percepcije podobnosti in razlik.
Kuhn noče takšnega učenja izpostaviti kot edino možnega, vendar pa si, kot sam pravi, prizadeva za pripoznanje integritete kognitivnega procesa, kakršnega smo pravkar opisali. V kombinaciji z bolj znanima procesoma, kot sta simbolna generalizacija in modeliranje, je bistven za ustrezno rekonstrukcijo znanstvenega vedenja. (str.65) Nikakor pa ne gre pri Kuhnu za to, da bi pokazal, da so korespondenčna pravila in učenje zaznavanja podobnosti na podlagi paradigmatskih primerov med sabo zamenljiva načina reševanja problema aplikacije simbolnih posplošitev na nove konkretne primere. Kot pravi Kuhn: »V knjigo The Structure of Scintific Revolutions je prišel (termin »paradigma«, op.) zato, ker jaz – zgodovinar-avtor knjige – ne bi mogel pri raziskovanju članstva znanstvene skupnosti odkriti dovolj skupnih pravil, da bi lahko razložil neproblematično raziskovalno dejavnost skupine. Skupni primeri uspešne prakse bi lahko, to je bil moj naslednji sklep, nadomestili tisto, kar je skupina pogrešala v pravilih. Ti primeri so bili njene paradigme, in kot take bistvene za njeno kontinuirano raziskovanje. /…/ Skupni primri lahko služijo kognitivnim funkcijam, ki se običajno pripisujejo skupnim pravilom. Če služijo, potem se vedenje razvija drugače kot takrat, ko ga vodijo pravila.« (str.68)
Prvič objavljeno v reviji Dialog