(knjiga Edwarda Craiga); Zbirka Kratka, Krtina 2011
Craigovo knjižico Filozofija – zelo kratek uvod bom predstavil z vidika dela z dijaki gimnazij. Najprej bom podal Craigovo ohlapno, vendar izzivalno opredelitev filozofije, nato bom na kratko povzel vsebino celotne knjige po poglavjih, končno bom prikazal, kako jo je mogoče uporabiti za razpravo o nekaterih temeljnih vprašanjih z dijaki. Pokazal bom, da Craig na zanimiv način poveže temeljna filozofska vprašanja s posameznimi temami in termini. Hkrati pa je pozoren tudi na perspektive tistih, ki jim je filozofija namenjena.
I.
Craig v uvodu v knjigo pove, da je vsakdo po malem filozof. Imamo neke vrednote, neke predstave o svetu, se pravi imamo nekatere odgovore na najbolj splošna, najzahtevnejša vprašanja, ki si jih postavlja človeške rod in tudi slehernik.
Nekatera takšna vprašanja so: Kaj obstaja? Kaj bi morali storiti? Kako/kaj vemo?
Craig pravi, da so filozofi celo tisti, ki filozofijo zavračajo. Že, če želijo povedati, zakaj jo zavračajo (je brezplodna, ljudje nismo sposobni odgovoriti na prejšnja vprašanja), morajo filozofirati – tako postanejo še en glas znotraj filozofije – skeptični glas.
Toda zakaj bi sploh filozofirali? Craig zastopa stališče, da filozofiramo zaradi kakšne močne spodbude, potrebe:
»Seveda ni vsa filozofija nastala zaradi potrebe, da bi doumeli, kako živeti in umreti. Toda večina filozofije, ki je postala trajna, je vendarle nastala zaradi kakšne močne spodbude ali globokega prepričanja – zamisel o iskanju resnice in modrosti zgolj zaradi njiju samih utegne biti privlačna, a zgodovina nam kaže, da je privlačna ideja pač le privlačna ideja (Craig 2011, 10-11).«
To pove še drugače (hkrati pa skuša vsaj nekoliko opredeliti filozofijo):
»Z razvojem mentalnih sposobnosti so […] naši predniki odkrili, da je njihova moč vse večja, toda poleg tega so odkrili še, da se soočajo z izbirami in skrivnostmi – življenje je tam, kjer se ga je prej živelo preprosto brez spraševanja, začelo zastavljati kopico vprašanj. Seveda se je vse to dogajalo postopoma, kljub temu pa je to bil največji šok, s katerim se je naša vrsta kdaj srečala (prav tam, 14).«
»Predstavljajte si, da je filozofija glas človeštva, ki poskuša okrevati po tej krizi. Če si jo boste predstavljali na ta način, se boste obvarovali pred nekaterimi običajnimi napačnimi razumevanji. Prvo med njimi je, da je filozofija ozko usmerjena dejavnost, ki se dogaja le na univerzah ali (nekoliko manj smešno) le v določenih obdobjih oziroma posameznih kulturah, in drugo, ki je s prvim povezano, da je filozofija nekakšna intelektualna igra, ki ni povezana z nobeno zelo veliko potrebo (prav tam).«
Po tej logiki je filozofija poskus človeštva, da se »v šoku opotekajoči homo sapiens s premišljevanjem spet postavi pokonci (prav tam, 15),« čeprav ni zato nobenega zagotovila. Prej gre »za nekakšno neskončno dogodivščino, v katero smo zabredli, če nam je to všeč ali ne (prav tam).«
Če je filozofija neskončna dogodivščina, če je skoraj vsakdo po malem že filozof, je vsakršen uvod v filozofijo vprašljiv. Težko je nekoga uvesti v nekaj, kjer že je. To poudari tudi Craig in to bržčas velja za vse uvode v filozofijo, ki jim imamo v zadnjem času tudi v slovenščini kar nekaj. Naj jih nekaj naštejem.
Splošni uvodi: Thomas Nagel: Za kaj sploh gre? Donald Palmer: Ali središče drži? Terry Eagleton: Smisel življenja: zelo kratek uvod. Nigel Warburton: Filozofija: temeljna spoznanja. Bryan Magee: Poti filozofije. Felipe Fernandez-Armesto: Ideje, ki so oblikovale svet. Robert M. Pirsing: Zen in umetnost vzdrževanja motornega kolesa. Nenad Miščević (in drugi): Učbenik – Filozofija za gimnazije. Janko Kos: Filozofija za gimnazije. Joestin Gaardner: Zofijin svet. Stephen Law: Modrijanovi zapiski. Alain de Botton: Skrb za status. Maria Fürst: Filozofija. Frane Jerman: Filozofija. Peter Kunzmann (in drugi): DTV – Atlas filozofije.
Uvodi v logiko in kritično mišljenje: Olga Markič: Logiški pojmovnik za mlade. Walter R. Fuchs: Starši odkrivajo novo logiko. Raymond Smullyan: Alica v deželi ugank (in druge Smullyanove knjige). Malba Tahan: Mož, ki je računal. Lewis Carroll: Aličine dogodivščine v čudežni deželi. Frane Jerman: Logika za mlade. Chaim Perelman: Kraljestvo retorike. Friderik Klampfer (in drugi): telovadnica za možgane – uvod v kritično mišljenje. Robert Thouless: Prava in kriva pota mišljenja.
Uvodi v spoznavno teorijo in filozofijo znanosti: Samir Okasha: Filozofija znanosti: zelo kratek uvod. Frane Jerman: Iz filozofije znanosti.
Uvodi v politično filozofijo: David Miller: Politična filozofija: zelo kratek uvod. Miro Cerar: Kako sem otrokom razložil demokracijo. Steven Lukes: Nenavadno popotovanje profesorja Caritata.
Uvodi v etiko: Friderik Klampfer: Etiški pojmovnik za mlade. Fernando Savater: Etika za Amadorja. André Comte-Sponville: Mala razprava o velikih vrlinah. Alasdair MacIntyre: Kratka zgodovina etike. Alain de Botton: Utehe filozofije.
Uvodi v estetiko: Frane Jerman: Sprehodi po estetiki. Božidar Kante: Filozofija umetnosti
Drugi uvodi: Jonathan Barnes: Aristotel. R. W. Sharples: Stoiki, epikurejci in skeptiki. Stephen Bertman: Vzpenjanje na Olimp: miti in modrosti starih Grkov. Miščević in Markič: Fizično in psihično.
Vse naštete knjige (in gotovo bi se našla še kakšna) so dragocen prispevek k obči kulturi, hkrati pa so tudi dober vir za tiste, ki se uvajajo v filozofijo in filozofiranje.
Seveda pa je v vsakem uvodu, tudi takšnem, ki se ukvarja s kakšnim posebnim področjem filozofije, mogoče predstaviti le drobce, nato pa bralca z napotki za nadaljnje branje prepustiti lastnemu razmisleku.
II.
Craigova knjiga je sestavljena iz osmih poglavij, ki se med seboj dopolnjujejo in spiska dodatne literature, ki lahko tistemu, ki se bo tako odločil, utre pot k nadaljnjemu razmisleku o danih vprašanjih.
Drugo, tretje in četrto poglavje se posvečajo osnovnim vprašanjem: Kaj moram storiti? Kako vemo? in Kaj sem? Craig se vsakega vprašanja loti z analizo splošno dostopnega filozofskega dela, to je s Platonovim dialogom Kriton, s Humovim esejem O čudežih in z delom neznanega budista Vprašanja kralja Milinde. Vsa omenjena dela imamo tudi v slovenščini.
Ker se omenjeni teksti dotikajo številnih občih tem, jih Craig v 5. poglavju obravnava še nekaj in sicer tako, da jih poveže s predhodno obravnavanimi deli. Teme so: etični konsekvencionalizem, integriteta, politična oblast – teorija družbene pogodbe, razumnost in dokaz, sebstvo, filozofija in zgodovinski kontekst.
Predhodna poglavja poleg tem in vprašanj, ki jih obravnavajo, pokažejo še to, da ima filozofija svoj lasten jezik, da uporablja sebi lastno terminologijo. Ideja 6. poglavja je tako, da je mogoče filozofijo nekoliko bolje spoznati, če se poučimo o njenem žargonu. Poleg besed, ki jih Craig predstavil v prvih petih poglavjih, denimo, konsekvencionalizem, epistemologija, metafizika itd., se v tem poglavju odloči predstaviti še nekaj filozofskih terminov in sicer takšnih, ki se končajo na –izem. Na kratko predstavi idealizem, materializem, dualizem, empirizem, racionalizem, skepticizem in relativizem.
Temu sledi 7. poglavje, v katerem Craig predstavi štiri filozofska dela po lastnem okusu in sicer Descartesovo Razpravo o metodi, Heglov Uvod v filozofijo zgodovine, Darwinovo O nastanku vrst in Nietzschejevo H genealogiji morale. Morda je ta del vrhunec knjige in pokaže Craigovo briljantno jasnost, sposobnost za preprosto razlago nekaterih zelo zapletenih filozofskih konceptov (denimo Heglovih) in tudi čudovit smisel za humor, ki prežema celotno delo.
Osmo, zadnje poglavje, povzema uvodno idejo, da skuša večina filozofije nekaj narediti za nekoga. Osmo poglavje je tako posvečeno odjemalcem, torej tistim, katerim je filozofija namenjena. Odjemalci so: posamezniki (torej vsi), države, duhovniki, delavski razredi, ženske, živali (oziroma borci za pravice živali) in seveda poklicni filozofi.
To je nekako splošen pregled knjige, njena rdeča nit.
III.
V nadaljevanju bi si lahko nekoliko ogledamo, kako Craig poveže teme posameznih poglavij.
V 2. poglavju, kjer se ukvarja z etiko oziroma vprašanjem, kaj moram storiti?, obravnava Platonov dialog Kriton, ki se ukvarja z vprašanjem, kaj bi moral storiti Sokrat v okoliščinah, v katerih se je znašel.
Craig najprej oriše zgodovinski kontekst. Navajam nekaj odlomkov: »Sokrat je živel od 469 do 399 pred našim štetjem. Brez dvoma je bil karizmatična osebnost z nekoliko čudaškim načinom življenja. Zdi se, da je, sprejemajoč revščino, ki je bila posledica tega, ves svoj čas preživel v brezplačni razpravi s komer koli, ki bi se mu pridružil […] Danes se poznavalci na splošno strinjajo, da se je […] Sokrat osredotočil na etična vprašanja o pravičnosti in vrlini (včasih se »Kako bi moral živeti?« imenuje »sokratsko vprašanje«) in da je stalno poizvedoval, ali so njegovi atenski sodržavljani v resnici tako dobro razumeli, kaj ti dve stvari obsegata, kot so to zatrjevali. […] To zveni kot precej zanesljiv način ustvarjanja sovražnikov, zato se ta opis Sokratovih dejavnosti kar dobro ujema z naslednjo epizodo: trije državljani – nedvomno so delovali kot vsem viden vrh sovražne ledene gore – so zoper njega sprožili sodni postopek z obtožnico, da kvari atensko mladino. Z majhno večino je bil spoznan za krivega in obsojen na smrt. […] Sokrat ni bil takoj usmrčen. Med njegovim procesom se je začel praznični čas, ki se je končal šele, ko se je v Atene vrnila sveta ladja z otoka Delosa. Pomen tega je bil verski, zato izvršitev smrtne kazni ni bila dovoljena, dokler je bila ladja zdoma. Tako je moral Sokrat ta čas preživeti v zaporu – dovolj dolgo, da so se ga njegovi prijatelji navadili obiskovati, se seznanili s stražarji in izoblikovali načrt za delovanje. Ko se je čas iztekal, je pripadlo Kritonu, da načrt predstavi Sokratu. Predlagali so, da bi podkupili stražarje, tako lahko Sokrat pobegne iz Aten in odide kam drugam, morda v Tesalijo, kjer je imel Kriton prijatelje, ki mu bodo nudili gostoljubje in zaščito (prav tam, 20-21).«
Preden nadaljujemo, je vredno omeniti še, da je Sokrat imel možnost izogniti se sodnemu procesu, še pred sojenjem bi lahko zapustil Atene, a je to možnost zavrnil in se raje pogumno soočil s tožniki, čeprav je bilo tudi njemu jasno, da mu zelo slabo kaže.
Dialog Kriton je tako Platonovo poročilo o razpravi med Sokratom in Kritonom in Craig doda, da je – glede na to, da je delo staro 2400 let – presenetljivo predvsem to, da dialog ni bolj presenetljiv. Kot rečeno, gre za vprašanje: kaj moram v danem primeru storiti?
Kriton torej Sokratu predstavi situacijo: stražarji so podkupljeni, ladja najeta, znanci v Tesaliji pripravljeni. Vse, kar mora Sokrat storiti je, sprejeti rešitev. Toda Sokrat reče: NE! Šokantno.
Kriton se ob tem odgovoru pritoži, da je ogrožen njihov (in njegov) ugled, torej ugled Sokratovih prijateljev. Navajam iz Craiga: »Če [Sokrat] ostane v zaporu in umre, bo množica verjela, da niso bili pripravljeni sprejeti stroškov, s katerimi bi plačali njegov pobeg (prav tam).«
Sokrat odgovori, da se ne bi smeli vznemirjati zaradi mnenja množice.
Na tej točki Craig citira Platona: »Toda saj si ne moremo privoščiti, da bi ravnali tako, mnenje večine je namreč preveč vplivno,« pravi Kriton. Vendar Sokrat odvrne: »Prav nasprotno, glede tega, kar je zares pomembno, večina sploh nima veliko vpliva (44d).« Kar je torej zares pomembno, je, ali je nekdo razumen oziroma nerazumen.
Na tej točki je vredno dodati, da sem ta del obravnaval z dijaki. Na vprašanje, kaj mislijo, zakaj je Sokrat zavrnil rešitev, jih je veliko odgovorilo, da je Sokrat dosleden, da vztraja pri svojem prepričanju. Odgovor pokaže, da dijaki znajo misliti. Točno to namreč govori tudi Craig v 5. poglavju, kjer predstavi nekaj tem, med njimi integriteto, s čimer poveže 5. in 2. poglavje.
Navajam Craigov odlomek iz 5. poglavja:
»Spomnite se, da je bilo stališče, ki ga je Sokrat zavzel med sodnim procesom, zanj zelo pomembno. Kako bi lahko sedaj izbral izgnanstvo, če pa je – ko je dobil priložnost predlagati alternativo smrtni kazni – to možnost izrecno zavrnil? »Misli, ki sem jih v preteklosti izrekal, ne morem zdaj zavreči, ker me je doletela ta usoda.« Sodnikom je dejal, da se je že kot vojak raje soočil s smrtjo, kakor da bi ravnal napačno, in tudi sedaj ne bo storil tega, ker je po njegovem narobe, le zato, da bi si podaljšal življenje.
V teh mislih je zajet bistven vidik kreposti, imenovane integriteta. Integriteta pomeni celostnost, enovitost; zamisel o integriteti kot vrednoti je zamisel o celostnem življenju v nasprotju z življenjem kot nizom nepovezanih doživljajev. Integriteta tako vključuje neomajno predanost načelom in prepričanjem, razen če se ne pojavijo novi razlogi ali dokazi. Glede na to (in enako velja v Sokratovem primeru) vključuje tudi vrednoto doslednega vztrajanja pri tistih izbranih projektih, ki dajejo življenju posameznika vsebino in pomen. Prav tako lahko sprejmemo, da izključuje varanje samega sebe in hinavščino, stanji, v katerih ljudje na ta ali oni način nasprotujejo samim sebi (prav tam, 59).«
Rečeno si lahko za vsak primer ponazorimo nemara z banalnim primerom, ki ga najdemo v knjigi N. Whita: A Brief History of Happiness (Blackwell Publishning 2006):
»Pozno zvečer si želite, da bi naslednjega jutra vstali ob 6:00. Toda, ko jutro nastopi, ste zaspani. Še več, želite si, da si zvečer ne bi nastavili budilke. Spati želite do 9:00. Dejansko se vam zdi ideja, da bi vstali ob 6:00, izjemno slaba in razmišljanje, ki vas je k temu napeljalo, je videti nepomembno. Toda, ko se ob 10:00 končno prebudite, niste več zaspani; sedaj stojite za tem, kar ste počeli zvečer prejšnjega dne in si želite, da bi vstali ob 6:00 ali vsaj ob 8:00 in mislite, da je bila ideja dobra (White 2006, 21-22).«
Ob 10. ste torej osramočeni, ker ste slabo ocenili samega sebe. Toda zakaj se nam to dogaja? Sokratov odgovor je nakazan zgoraj: ker ne živimo razumnega življenja, zaradi česar se zdi, da oseba, ki je šla spat zvečer in imela ene želje, drugačna od osebe, ki se je zjutraj zbudila in imela druge želje. Seveda je vprašanje, kaj natančno misli Sokrat z razumnostjo in tudi, kaj mislimo mi, da je razumno.
Menim, da so takšni razmisleki za tiste, ki se uvajajo v filozofijo in zlasti za mlade, aktualni – obračajo nas na nas same. Ob Sokratovem primeru lahko razmišljamo o sebi: v katerih okoliščinah postanemo nenačelni in necelostni? Ali že – dandanes, v dobi potrošništva – pod pritiskom modnih smernic? Sokrata, kot smo videli, ni zlomila niti grožnja s smrtjo.
Vrnimo se h Craigu in njegovi obravnavi Platonovega dialoga. Kriton se na tej točki vidno razburi in Sokratu odvrne, »da se ne bi smel vznemirjati zaradi dejstva, da bi z begom v izgnanstvo utegnil zatajiti stvari, o katerih je govoril pred sodiščem (Craig 2011, 24).« In naprej, Sokrat ravna napačno, ker se odreka življenju, ker mu ni mar za prijatelje in tudi ne za lastne otroke (prav tam).
Rečeno drugače, Sokrat bi morda lahko razmislil tudi o posledicah svojih dejanj. Na tej točki nam Craig svetuje, da si vzamemo čas za razmislek. Zgoraj je bilo rečeno, da bi morali upoštevati mnenje razumnih ljudi. Sokrat v nadaljevanju doda, da bomo »v nasprotnem […] škodili svojim dušam, tako kot bi škodili telesom, če bi v zadevi telesnega zdravja namesto zdravnika poslušali večino (prav tam, 25).«
Sledi nekaj (po moje upravičenih) Craigovih vprašanj: »Ali ni v tem, kar na tem mestu pravi Sokrat, kanec moralnega fanatizma? Kako pravzaprav bi škodoval svoji duši? Zakaj bi moral biti tako prestrašen? In če sta na kocki ugled njegovih prijateljev ter vzgoja njegovih otrok, ali ne bi moral biti pripravljen tvegati in nekoliko škodovati svoji duši? (prav tam).«
Še več, Craig v 5. poglavju, kjer med različnimi temami obravnava politično oblast in teorijo družbene pogodbe, omenja tudi družino in dejstvo, da je Platon v Državi družino dejansko ukinil oziroma poskusil celotno državo organizirati kot velikansko družino. To omenjam zategadelj, ker Sokrat s tem, ko sprejme kazen, lastni morda resnično škodi, zlasti ženi Ksantipi. Vse kar namreč vemo o tem, kako je Ksantipa sprejela Sokratovo odločitev je to, da je doživela histerični napad in da so jo odpeljali iz ječe, še preden je Sokrat izpil čašo strupa.
To kaže, da morebiti ne bi bilo napačno, če bi Sokrat vsaj malo razmislil o posledicah svoje herojske odločitve in o tem, koga vse bo s tem prizadel.
Na tej točki velja omeniti, da Sokrat sicer je razmislil tudi o posledicah, vendar pa dobimo vtis, da jih ni preveč resno obravnaval.
Craig pravi, da »na sklepnih straneh Kritona […] obstajajo znaki, da si varuje hrbet. Bodisi da želi biti gotov, da je prepričal tiste, ki niso prepričani, v svoja vzvišena načela ali pa niti sam ni povsem zadovoljen, da na njih počiva celotno vprašanje; dejstvo je, da se ugled, tveganje za njegove prijatelje, njegovi obeti v izgnanstvu in šolanje njegovih otrok tukaj znova pojavijo. […] Na dejanske posledice bi torej moral misliti: če pobegne, bodo v nevarnosti njegovi prijatelji (53b), njegovo življenje v izgnanstvu bo nezadovoljno in ponižujoče (53b−53e). In končno (54a), kako bo to koristilo njegovim otrokom? Ali jih bo vzgojil v Tesaliji (izmed vseh krajev prav v Tesaliji!), napravil izgnance tudi iz njih? Če pa odraščajo v Atenah, kakšna je zanje razlika, ali je mrtev ali le odsoten? V obeh primerih bodo za njihovo vzgojo poskrbeli njegovi prijatelji (prav tam, 29).«
Morda utegnejo ti razlogi koga prepričati, a tudi če bi bilo to res, je prav tako res, da je »za nekoga, ki se drži Sokratovih načel, pomembneje, da bi se on sam moral sramovati, če bi izdal to, kar je tako ponosno izrekel med procesom (52c) – njegova lastna neoporečnost bi mu morala pomeniti več kakor vse drugo (prav tam).«
Ko poskušam kritično razmišljati o Sokratovi vrtoglavi načelnosti, tega ne počnem zato, ker bi načelnost (in z njo povezano integriteto) omalovaževal. Toda postavi se vprašanje, ali je integriteta kot taka vselej na mestu. Ali pa lahko najdemo kakšne upoštevanja vredne protiprimere oziroma ugovore. Ko sem to vprašanje zastavil dijakom, so ti odkrili dve vrsti takšnih ugovorov.
1. Doslednost (integriteta), ko gre za vztrajanje pri lastnih, četudi predhodno premišljenih prepričanjih, ni na mestu tedaj, ko se srečamo z boljšimi razlogi za neko stališče, na katere pa predhodno, kljub lastnemu trudu, nismo pomislili. Tedaj ni namreč ni sramotno spremeniti stališča. (Sokrat bi ta ugovor gotovo podprl!)
2. Doslednost (integriteta), ko gre za vztrajanje pri lastnih prepričanjih in projektih, ki iz njih izhajajo, ni na mestu, če so ti projekti slabi oziroma škodijo drugim ljudem. Primeri najbrž zavidljivo doslednih ljudi so številni fanatiki, ki v imenu svojih prepričanj sejejo grozo – denimo teroristi, zločinci proti človeštvu… (Tudi ta ugovor bi Sokrat gotovo podprl).
Zaradi teh ugovorov smo, četudi bi ju Sokrat podprl, vseeno dolžni preveriti, ali je Sokratova odločitev, da bo sprejel smrtno kazen, dobra. Ali je dober njegov projekt?
To pomeni, da si moramo ogledati še vsebinske razloge njegove odločitve.
V razpravi s Kritonom Sokrat predloži dve premisi. Navajam po Craigu: »Delati zlo ljudem je krivično (49c) in kršenje poštene pogodbe je krivično (49e). Zdaj namerava dokazati, da bi s poskusom bega storil oboje. Oškodovani strani bi bili atenska država in njeni zakoni; da bi zagovarjal njihov primer, si jih zamišlja, kot da predstavljajo sami sebe, poosebljene (prav tam, 26).«
Zakaj bi bila oškodovana atenska država? Craig to povzame takole: če bi bil Kritonov predlog sprejet, »bi sledil propad zakona in s tem tudi države, kajti tako prvi kakor druga ne moreta preživeti, če se zasebniki ne menijo za odločitve sodišč. Tukaj imamo opravka s sklicevanjem na zelo znan moralni argument: »Kaj bi se zgodilo, če bi vsi tako ravnali?« Kadar nekaj naredim, je to tako, kot da sem dal vsem drugim dovoljenje, da ravnajo enako, zato moram razmisliti o posledicah tega in ne le o dejanju, ki ga naredim kot posameznik (prav tam, 27).«
In naprej, »Država in Zakoni navržejo (50c), da bi Sokrat kršil pogodbo. […] Osnovna misel tega odlomka je, da je atenska država, ki je primerjana z očetom, naredila iz Sokrata to, kar je; in on ni nezadovoljen s tem, kako je to opravila. Torej je omejen z njenimi željami in smešno je domnevati, da bi lahko imel pravico se ji maščevati. […] Sokrat je po svoji lastni svobodni volji sklenil pogodbo z njima, da bo spoštoval in ubogal zakone. Sicer ni nikoli podpisal kakšnega dokumenta ali podal uradne izjave; njegovo vedênje je zadosten znak njegovega soglasja. Ko je dosegel polnoletnost, mu je namreč zakon dovoljeval vzeti svoje imetje in se izseliti iz Aten brez kakršne koli materialne kazni. Toda on je ostal. Prav tako ni v svojih sedemdesetih letih nikdar odpotoval, čeprav le začasno, razen zaradi vojnih pohodov. Med sodno obravnavo je jasno povedal, da ga izgnanstvo kot možna alternativna obsodba ne zanima. Skupaj vzeto, gre za popolnoma prostovoljno privoljenje atenskim institucijam. Ali namerava sedaj (v nasprotju s tem, kar je izjavil v 49d) prekršiti pogodbo? (prav tam, 27-28).«
Ko se v politični filozofiji vprašamo, zakaj bi morali ubogati oblast (državo), se pravi, ko načnemo vprašanje politične dolžnosti, je mogoče odgovore v grobem razdeliti v dve skupini. Prva skupina stavi na privoljenje, druga na poštenost. Predstavniki prve skupine pravijo, da imamo politične dolžnosti, ker smo predhodno privolili v življenje v okrilju neke države in imeli od tega koristi, predstavniki druge skupine pa, da imamo dolžnosti, ker je to pošteno do drugih.
Sokratov odgovor sodi v prvo skupino, pri čemer – ker se odgovori v tej skupini tudi razlikujejo – državo pojmuje na starševski način. Po njegovem je očitno, da je posameznik povsem omejen z željami države, ob čemer se nam lahko upravičeno zastavi kopica pomislekov. Craig denimo pravi: »Ampak glede njegove omejenosti z željami države je treba reči, da sta totalitarno pojmovanje države in temu ustrezen pogled na starševsko avtoriteto v tem odlomku prej kakor podprta z razlogi postavljena kot zahtevi. To ni presenetljivo, vse prej kot enostavno bi bilo upravičiti nauk, da lahko država – zaradi vloge, ki jo ima v življenju posameznikov – pridobi pravico in z njimi razpolaga skoraj tako, kot da so brezdušne stvari, ustvarjene za njene lastne namene. Država utegne veliko narediti za svoje državljane, toda ali je mogoče narediti toliko, da potem oni ne morejo postavljati nobenih zahtev glede lastnih ciljev, razen tistih, ki jim jih dovoli država? In kakor hitro dopustimo, da bi bilo Sokratu dovoljeno imeti lastne cilje, neodvisne od volje Aten, ali ostati živ (če je to tisto, kar hoče) ne bi utegnil biti eden izmed teh ciljev? Če Kriton ne bi bil tako vzoren kimavec, bi lahko na tem mestu povedal veliko več (prav tam).«
Naslednji ugovor zoper Sokratovo odločitev bi lahko razvili z vključitvijo etičnega konsekvencinalizma, ki ga Craig obravnava v 5. Poglavju, ali pa z vključitvijo ženske perspektive, kar Craig obravnava v zadnjem, 8. poglavju. Če bi sledili Millu ali de Beauvoirjevi, bi lahko rekli, da bi morala imeti besedo pri Sokratovi odločitvi tudi Ksantipa, Sokratova žena. Navsezadnje Sokrat nima obveznosti samo do zakonov države, obveznost ima tudi do življenjske sopotnice.
Sokrata bi seveda lahko branili s sklicevanjem na zgodovinski kontekst – o filozofiji in zgodovinskem kontekstu Craig piše v 5. Poglavju. Takole pravi: »Nič nam ne preprečuje, da ne bi iz starega besedila izkopali kakšnega stavka in ugotovili, kako nam lahko pomaga danes. Toda če se želimo dokopati do misli in ne le do stavka, bomo najbrž morali vložiti nekaj truda in ugotoviti, kaj stavek pomeni (prav tam, 70).« Rečeno drugače, sicer lahko razumemo, o čem so misleci v preteklosti pisali, toda to še ne pomeni, da smo razumeli njih – njih kot konkretnih oseb.
Sokratu je tako najbrž nepošteno očitati, da mu morda ni prišlo na misel, da si se o svoji odločitvi posvetoval z življenjsko sopotnico, saj se žensk v tedanjem času ni obravnavalo kot enakopravnih. Prav tako pa bi mu nemara bilo nesmiselno očitati njegov pogled na državo. Doživljanje organiziranih političnih skupnosti je bilo morda v tistem času precej drugačno, kot je danes, državljani grških polisov so najbrž imeli manj izbire glede tega, kje bodo živeli in so prednosti, ki jih prinaša organizirana oblast neposredneje občutili.
Toda, in s tem zaključujem, odločitev sodobnega Sokrata v podobnem položaju bo najbrž veliko težja.