Argumentacijska kompetenca in državljanstvo

I

Da je v demokraciji nujno vzpostaviti in ohranjati razumnost kot tisto mero, ki jo pričakujemo od sleherne oblasti in ne nazadnje kot mero pri ravnanju v javnih zadevah, je mnenje večine. A razumnost ni vrednota po sebi. Že Platon je menil, da smejo in morajo v državi vladati racionalno najboljši prav zato, ker je modrost tista vrednost, ki zagotavlja upravljanje le-te v smeri Dobrega ali dobrega, torej bolj moralno ali čisto pragmatično zastavljenega cilja.¹ Kar ni bila težava za Platona, saj je v njegovi sicer utopični predstavi dovolj že to, da peščica izobraženih vladarjev dobro vodi polis, je resen izziv v demokratičnih ureditvah, še zlasti predstavniških oziroma parlamentarnih. Modrost upravljanja in širše množice niso nujno v najbolj prijateljskem odnosu. V demokraciji ljudstvo, že po definiciji neuko, samo odloča o svoji lastni usodi oziroma podeljuje legitimnost delegiranim predstavnikom, sled za modrostjo in dobro argumentacijo, ki ju, s tem se strinjamo, v političnih zadevah neizogibno potrebujemo, pa se nekako izgubi. Namreč, če naj bodo vladarji tisti, ki so modri, pa takšno možnost zapreči sam mehanizem volitev v demokratičnih družbah.² Da bi namreč izbrali razumne reprezentante, morajo za to biti sami dovolj modri. Zdi se torej, da je modrost zahtevana že od državljanov, sicer ne bodo izvolili tistih, za katere verjamejo, da bodo racionalno vodili državo. Toda tak pogoj, kot rečeno, žal ni izpolnjen vedno.

Čeprav je volilna kompetenca zanimiva dilema (na kakšen način mora volivec biti zares moder, ko po svojih močeh izbira najboljše reprezentante, ali celo, da je pravica volivcev izbrati tudi nemodre vladarje, če si pač želijo manj modrosti), ne govorimo zgolj o njej, ampak le o nekem njenem segmentu, ki ga bom poimenoval »argumentacijska kompetenca«. Politika seveda niso le volitve in skupno upravljanje je stvar slehernega državljana vsak dan, zato je taka kompetenca nenehno na preizkušnji. Če kdo, potem bi veljalo, da morajo dovolj argumentacijsko podkovani biti sami državljani in seveda njihovi politični reprezentanti. Kako jo doseči, bom za trenutek pustil ob strani. S stališča razvijanja kompetenc bi se v temelju na začetku smeli vprašati oboje. Po tem, kako naj bodo predstavniki ljudstva argumentacijsko dovolj vešči in kos nalogi, ki jim je bila podeljena oziroma zaupana, ter drugič, kako vešči so v tem sicer državljani in kako razviti ali spodbujati njihovo kompetenco za razumnost in argumentacijo. Naj že takoj na začetku tezo argumentacijski kompetenci na splošno definiram takole:

Argumentacijska kompetenca je sposobnost državljanov, da v javnih debatah in še zlasti v zadevah, ki neposredno zadevajo politične odločanje, v svojih preferencah sledijo načelom dobre argumentacije in izbirajo tiste rešitve, ki so z njo podprte, izogibajo pa se slabo argumentiranim.

Tako definirana kompetenca primarno za nosilce jemlje državljane in njihovo vlogo v skupnosti. Ne bom navajal sistemskih možnosti po njeni realizaciji in tem, kako jo razvijati in konkretizirati, ampak sem se omejil le na dokazovanje, zakaj se mi zdi nujna. Zagotovo je namreč, da nas prepričanje, kako težko jo je doseči in pričakovati pri večini, pač ne odvezuje od premisleka o tem, da jo potrebujemo. Navadno državljanstvo definiramo kot pravni termin (Kymlicka and Norman 2000) in vanj vključimo državljanske, politične in socialne pravice. V tem primeru bolj upoštevam drugo, nepravno smer, torej opredelitev, da so državljani politični akterji, ki aktivno participirajo v političnih institucijah v državi, oziroma tisti, po kateri so vpeti v neposredne odločitve, kot denimo na volitvah. V določeni meri se navezujem na pojem »aktivno državljanstvo«, ki sledi ideji o izboljšanju skupnosti skozi aktivno udeležbo v gospodarstvu, javnem servisu, prostovoljstvu ali širše. Teza o pomembnosti kompetence, ki sem jo navedel, ni ravno razširjena, toda že omenjena dilema nakazuje, da ni dovolj, če jo zahtevamo le od politikov. Celo nasprotno: namesto modrih vladarjev potrebujemo prej modre državljane. S tem še ne želim nujno reči, da je argumentacijska kompetenca tu postavljena normativno in z zahtevo, da bi morala biti navzoča univerzalno. Siceršnje debate, ki se vrtijo okoli vprašanja razumnosti v politični teoriji, se dotikajo predvsem statusa deliberacije v t. i. deliberativni demokraciji in se usmerjajo k vlogi javne diskusije oziroma javnosti na eni strani in zagotavljanja razumnosti na drugi. Torej: kako javne diskusije pripomorejo k razumnosti, s katero bi se vsaka demokratična oblast morala ponašati? Heysse (2006) ugotavlja, da tu navadno sledimo dvema paradigmama, ki sta ju zasnovala J. Rawls in J. Habermas. Prvič, ideji o tem, da je tehtnost javne debate predvsem v dejstvu, da državljani zmorejo doseči razumen konsenz le z argumentacijo in diskusijo. In drugič, prepričanju, da je izvajanje oblasti legitimno le takrat, ko ga obvladuje in določa razumen konsenz med državljani. V tem pomenu tajka vrsta konsenza v idealnih razmerah pravzaprav ukinja avtonomijo oblasti. Soupravljanje in javna deliberacija sta gotovo pomembni, toda neposredno ne zahtevata razvijanja in uporabe kompetenc. Heysse vidi v tem konfliktu omejitev: razumnost v demokratičnih družbah negira avtonomijo oblasti, vendar potrebujemo oboje, tako javno argumentirano razpravo kot samostojnost oblasti. Od razumnih državljanov ne zahtevamo, naj sprejmejo določene omejitve v javnih razpravah ali se prepustijo kritiki v diskusiji, temveč dovolj veliko zaupanje v procese javne argumentacije in komunikacijsko moč, ki jo takšna javna mnenja proizvajajo v debati. Družbena sfera torej hkrati zasleduje strateško in epistemsko racionalnost.

II

V prispevku bi se rad oddaljil od razprave o pomenu deliberacije v demokraciji in pokazal, da ji največkrat mora predhoditi neka druga. Čeprav se zagotavljanje razumnosti velikokrat sprevrže v konstrukcije »idealnega državljana«, še vedno menim, da je poudarek na pomenu argumentacije kot posebnega tipa državljanske kompetence (ali širše v okviru pomena argumentov kot kriterija za presojo državljanov) na splošno premalo navzoč v teoretskih in praktičnih premislekih. Številni politologi trdijo, da deliberacija okrepi državljanske kompetence, to največkrat temelji na ugotovitvah uglednih filozofov in političnih teoretikov. Vendar brez osnove, meni Lupia (2002). Po tem dokazu široka raba deliberacije v politiki pripelje do prepoznavnih koristi, med katerimi so državljanske kompetence. Zbiranje skupin ljudi z različnimi sposobnostmi vodi do sestavov, ki proizvajajo nove podatke pri manj vedočih udeležencih, ki s tem pridobijo bolj natančno razumevanje posledic svojih odločitev (Lupia 2002: 135). Poanta je jasna: deliberacija, kot so si jo na primer zamislili Habermas in drugi v svojih idealnih predstavah, ni nujno sposobna oplemenititi in povzdigniti »moči za boljši argument« pri državljanovem političnem odločanju. Če to drži, argumentacijske kompetence ne bomo mogli graditi na predpostavkah deliberacije in njenih učinkih v demokraciji.

In zakaj ravno argumentacija? V družbenih okoliščinah si izmenjujemo mnenja, prepričanja, dokazujemo, izpeljujemo, sklepamo. Skorajda ni človeka, ki bi se ne strinjal, da morajo naši premisleki in kot posledica ravnanja temeljiti na jasnem sklepanju. Na deklarativni ravni se s tem vsi strinjamo – s tem, da smo vsi za argumentirano razpravo, implicitno gradimo pomembno konsenzualno podstat, iz katere lahko šele razvijamo deliberacijo v kulturnih in družbenih praksah. Argument je vaja v racionalnosti, je pa tudi vaja v demokratični razpravi. Status argumentacije je odvisen od kulturnih predpostavk o naravi in vrednosti racionalnosti. Nižje kot jo postavljamo, manj bomo cenili tehtno razpravo. Težava nastopi, ko pride do odklona in vidimo, da je nekateri bodisi ne znajo uporabljati bodisi jo zlorabijo po svoje s tem, da jo uporabljajo ali se, kot posledica, odločijo za argumentaticijske prevare ali slabe argumente, da bi prepričali nas in sebe. Vprašanje je tu analogno tistemu, ki ga najdemo ob dihotomiji resnica/laž: zakaj nekateri ljudje lažejo, ko pa se vendarle vsi strinjamo, da moramo govoriti resnico? V nadaljevanju navajam dva primera iz političnega diskurza, v katerih je bila uporabljena slaba, celo neverjetno neprepričljiva argumentacija. V prvem se je zgodba končala tako, da je postala celo zmagovita in je vodila do kršitve človekovih pravic, kronane s potrditvijo z večinsko voljo državljanov na referendumu. Drugega navajam, ker se mi zdi primer zbujanja sovraštva in nestrpnosti do priseljencev, ki dobesedno temelji na zanikanju uporabe zdravega razuma. V obeh primerih bi torej argumentacijska kompetenca državljanov verjetno neposredno preprečila slabe in sporne politične odločitve in sovražni govor.

Primer številka 1: Nevarno oplajanje moških

Oglejmo si prvo praktično ilustracijo. Na nadaljevanju seje državnega zbora 18. aprila 2001, so govorili tudi o predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih umetne oploditve ob pomoči biomedicine. Celo več, natanko dva mesec kasneje je bil po burnih debatah naknadni zakonodajni referendum o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo; natančneje 17. junija 2001. Predlagala ga je opozicija. Nič niso pomagala opozorila, da se na referendumih ne sme odločati o tako tenkočutnih in usodnih zadevah, ki zadevajo bistvo človekovih pravic, kakršna je ne nazadnje tudi z ustavo zagotovljena pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Volivci so z več kot 72 odstotki glasov »proti« in zgolj nekaj več kot 26 »za« odrekli možnost umetnega oplojevanja. S tem je bila zaprta pot neplodnim parom, tj. tistim, kjer sta neplodna oba, ter samskim plodnim in neplodnim ženskam. Zakon je namreč hkrati prepovedoval uporabo darovanih jajčec in semenskih celic hkrati. Obstoječi zakon je skratka upravičeval umetno oploditev le za moške in ženske, ki živijo v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnost in je neploden eden od partnerjev. Konservativno (ali konservativno razpoloženo) telo v Sloveniji je odločilo drugače. Med številnimi argumenti v Državnem zboru smo slišali tudi tistega iz ust poslanca SDS Pavleta Ruparja. Povedal je:

»Tega zakona absolutno ne bom podprl. Že za to ne, ker je sam uvod, ki sem ga omenil, popolna ideologija, ne nazadnje tudi zato, ker zopet postavlja dvovrstne ljudi v Sloveniji. Če si dve lezbijki želita oploditev in imeti otroka, recimo, da to akceptiram zelo pogojno. Kaj pa če si ga želita dva homoseksualca? Recimo, da pride v bolnico moški, ki je, ki bo trdil absolutno, da je ženska. Prosim lepo, kako ga boste oplodili, a ima tak moški pravico do otroka ali ne, če trdi, da ima vse materinske nagibe, oprostite, to jaz vas sprašujem, jaz vem, da mora imeti maternico. Jaz vem, torej je tak moški predvsem potreben drugega zdravljenja. In ženske, ki si želijo tudi, in je seveda absolutno nemogoče, ali pa imate morda tako liberalen pristop, da boste znali oploditi tudi kakšnega.«³

Čeprav je referendum opravil z odvečnimi bojaznimi poslanca in jih preprečil, je logika navedene nenavadne izpeljave poslanca nekako taka:

Če si dve ženski lezbijki želita otroka, je to sprejemljivo.

Toda: če moški kaže materinske nagibe in v bolnišnici zahteva spočetje otroka, tega ne smemo dovoliti.

Tudi če bi dovolili oploditev, moški za spočetje potrebuje maternico, a je nima.

Kdor zato,ker nima maternice, ne more imeti otroka, pa ga v bolnišnici zahteva, je duševno omejen.

Zato moški, ki želi otroka, potrebuje (duševno) zdravljenje.

Če si torej dva geja želita otroka, to ni sprejemljivo, ker ga po biološki poti ne moreta imeti.

S tem novela zakona deluje diskriminacijsko in ustvarja »dve vrsti ljudi«: moški istospolni pari sploh ne morejo imeti otrok, ženski pa jih lahko imajo.

V resnici je težko rekonstruirati izpeljavo nenavadnega niza misli, čeprav so bizarni sklepi hitro prepoznavni. V njih poslanec napada slamnato tezo, ki jo je sam podtaknil: če moški po biološki poti ne morejo imeti otrok, je tudi povsem odveč zbujati bojazen, da bi jih lahko v bolnišnici zahtevali. Rupar se mora pretvarjati, da bi moški lahko pretental ginekološke ordinacije s svojo zahtevo po otroku. Toda hkrati se verjetno zaveda svoje obskurne misli, zato predpostavlja, da tega ne bi mogel storiti »resno«, zato njegova argumentacija, ki temelji na strah zbujajočih posledicah (ki bi sledile, če bi oplojevali istospolno usmerjene moške), nenadoma zavije v drugo smer. Namreč prav zato, ker je zahteva moškega po otroku »neresna«, tega moškega obtoži duševne prizadetosti. Najprej je drugemu podtaknil noro zahtevo, ki je ta verjetno nikoli ne bi podal, za nameček pa ga v nadaljevanju napada zaradi te nore zahteve in ga okvalificira za norega. Poslanec torej biča in napada bedno karikaturo, ki jo je sam ustvaril, in to v malo verjetni okoliščini, ki si jo je izmislil sam. Čeprav bi v teoriji zmot težko okvalificirali njegovo ravnanje (»sklicevanje na čustva« in »slamnati mož« sta dve možnosti) ni težko uvideti manipulacije.

V kontekstu državljanskih kompetenc lahko ob tem primeru izluščimo dve vprašanji. Prvo je, na kakšen način državljani sploh smejo odločati o nečem, kar zadeva ustavno in človekovo pravico. Če so te pravice velikokrat celo z ustavo zagotovljene in zaščitene pred množično voljo ljudstva, potem na določen način ščitijo pred njegovo »nekompetenco«, ki je tu predpostavljena. Povedano drugače: politični kontekst trditve, da se na referendumih ne smemo odločati o zadevah, usodnih za človekove pravice, predpostavlja generalizirani dvom o kompetentnosti ljudske volje, s tem pa posredno zahteva kompetenco. Zahteva po kompetenci je tu lep primer zaščite pred demagogijo in populizmi, je tako rekoč varuh demokratičnih postopkov in odločitev.

Poglavitno vprašanje je tisto, ki največkrat zadeva deliberativno demokracijo in nekaj, čemur bi lahko rekli »argumentacijskost« kot kak njen segment: predpostavka je, da argumentirane odločitve vodijo v boljše odločitve s skupno dobro vseh. Če bi torej državljani sprejemali najboljše argumente v zvezi z možnostmi biomedicinske pomoči, bi se verjetno ne moglo zgoditi, da bi Ruparjevev manever v zvezi z »oplajanjem moškega« postal del zmagovite retorike. Argumentacija ima torej podobne cilje kot deliberacija, vendar predpostavlja, da je dober argument pomemben za deliberacijo ali celo dominanten dejavnik v njej, včasih pa je celo avtonomna in neodvisna. Kako zagotoviti »participacijo« v argumentacijsko obarvani deliberaciji vseh državljanov in kako jo povzdigniti v kompetenco? Lupia in Johnston (2001, 193) se sprašujeta, ali volivci na referendumu dovolj vedo, da bodo kompetentno sprejemali odločitve. Splošen odgovor je, da ne, da so po večini povsem nevedni, kar zadeva strukturo oblasti in njeno delovanje, politični sistem, denarno politiko in podobno. Čeprav se zdi, da kompetenca implicira vednost, je treba opozoriti, da argumentacijska kompetenca težko izpolni takšno kvalifikacijo. Znanje o argumentaciji namreč ni dosegljivo na preprost, »informativen« način, zato so kurikularne zahteve po kritičnem mišljenju vedno težje uresničljive. Razprava o argumentacijski kompetenci pa vendar nujno implicira razumevanje te kot nekakšne tehnične spretnosti. S tem mislim na tole: domnevati moramo, da oseba pozna dejstva A, B in C, da bi lahko opravila nalogo N. Torej je oseba argumentacijsko kompetentna, če je zmožna opraviti nalogo N na argumentativen način. Kot že rečeno, so eden izmed najpogostejših in najbolj relevantnih primerov, kadar govorimo o državljanskih kompetencah, volitve, kot navajata že Lupia in Johnston (2001). Če na primer oseba ne pozna dejstev A, B in C, bo na volitvah glasovala (opravila nalogo N) na nekompetenten način. Vendar na tej točki nastaneta dve težavi. Prva je, da nismo jasni dokazali, da je poznavanje dejstev A, B in C nujno za kompetenco. To bi se zgodilo, če bi bi zavrnili možnost, da kakšen drug niz dejstev ali dodatnih dejstev prav tako vodi do uspešno izpeljane naloge N. Naslednja zadeva argumentacijo kot tako: argumentacijska kompetenca domneva, da znamo presojati, kdaj so sklepi ustrezno izpeljani iz premis, zato manj pogosto ocenjujemo dejstva in večkrat misli, besede, zahteve, politične ideje ali pobude in iz njih izpeljana dejanja ali stanja stvari. Od politikov bi torej še prej pričakovali analitično razsodnost, ne nazadnje je bila politična spretnost že za Platona določena intelektualna kompetenca (Wallach 2001: 169), ki gre onstran vsakodnevnega izkustva, in jo Platon razvija na sledi Protagorovi politike techne. Če so politiki le izvoljeni reprezentanti ljudstva, jo smemo pričakovati tudi na njihovi strani.

Primer številka 2: Kitajci prihajajo, Slovenci stražijo

Navedimo še en primer s sicer manjšimi političnimi posledicami oziroma celo brez njih. 3. novembra 2006 je poslanec SNS Boštjan Zagorac izkoristil institut postavljanja poslanskih vprašanj in pisno podal zahtevo po pojasnilu pri pristojnem ministru. Prvega v nizu dveh v nekaj tednih s temo »kitajskih priseljencev«, ki sicer v Sloveniji nikoli niso bili deležni kakšne podobne pozornosti:

»Kako je mogoče, da populacija Kitajcev v Sloveniji nezadržno narašča? V Sloveniji namreč ni poznan niti en primer smrti Kitajca navkljub temu, da so nekateri dosegli že častitljivo starost.«⁴

Zagorca je ob tem zanimalo še, ali na ministrstvu sploh imajo podatke o številu kitajskih priseljencev in kakšno je to število. Vprašal je še, kdo tem priseljencem izdaja dovoljenja za priseljevanje in delo. Uvodni del spraševanja, nekakšna motivacija za poslančevo radovednost, je bizarna. Njegova argumentacijska struktura je hitro prepoznavna: Zagorac podaje premise in navaja sklep. Število Kitajcev v Sloveniji narašča, meni, v podkrepitev svojega opažanja pa navaja določene ugotovitve, ki jih ima za resnične. Če nihče ne umira in če vsi kar živijo, potem jih mora biti vedno več. Dejansko nas prepričuje oziroma sklepa takole:

V Sloveniji ne poznamo niti enega primera smrti Kitajca.

Vemo, da so nekateri med njimi živeli zelo dolgo in dosegli veliko starost.

Ker se število ne zmanjšuje po naravni poti, v Sloveniji število Kitajcev nezadržno narašča.

Običajno bi za navedeni opis dejali, da nas sklepanje ni preveč prepričalo. Toda prepričani o nasprotnem, češ Zagorac govori neumnosti, takoj ne bi bili. Prav taka psihološka reakcija, ki vznikne iz tega praznega prostora neprepričljivosti in potencialne prepričljivosti je tista, na kateri v celoti načrtno gradi zgornji argument. Poglejmo, kaj je poslanec sploh storil. Prvič, navedel je trditev, ki je očitno bolj kot ne empirično preverljiva: število smrtnih primerov kitajskih priseljencev v Sloveniji, umrlih v isti državi, je enako ničli.⁵ Druga premisa vsebuje namig o dolžini življenja oziroma starosti teh Kitajcev. Toda obe skupaj, tudi če bi bili resnični, ne bi pripomogli k veljavnosti sklepa – da število Kitajcev pri nas nezadržno narašča, iz tega, da niti en med njimi ni umrl (če bi že držalo), ne sledi, kot tudi ne iz ugotovitve, da nekateri med njimi živijo zelo dolgo. Lahko bi pač imeli končno število Kitajcev, ki ne bi umirali in bi živeli zelo dolgo. Skratka, nacionalistična zaskrbljenost zaradi večanja števila priseljencev je skrita za jasnim sklepanjem, ki pojasnjuje z ničimer dokazano dejstvo, da njihovo število pri nas nagloma raste. Bizarnost izpeljave, kot se zdi, temelji na sklicevanju na čustva, po svoji obliki pa je klasična zmota tipa »ne sledi« (non sequitur).⁶ Težko je prikriti dejstvo, da je poslanec verjetno želel zasejati dvom v domnevno preveč liberalno politiko priseljevanja. Kar ga moti, so priseljenci in morebiti to, da jih je vedno več. In kar ponuja v dokaz, je dolgoživost in tako rekoč neumrljivost priseljenih Kitajcev. Če nekoliko karikiramo, bi lahko rekli, da je Zagorac verjetno na ta način oblikoval stereotip zato, da bi ciljno občinstvo prestrašil in s tem dosegel zaželeno nasprotovanje in nenaklonjenost priseljencem, ki bi utegnili ogroziti »avtohtoni« slovenski narod.

Pozorna deliberacija bi kajpak v veliki meri relativizirala in končno preprečila nakano, katere poglavitna žrtev so prav lahko vodljive množice. Iz nekakšne stereotipizacije izpeljana bojazen pred Kitajci nas v svoji komični bizarnosti ne sme preslepiti. Če je takšen diskurz celo uspešen, pa je to navadno že razlog za alarm.⁷ Nestrpnost, rasizem in ksenofobija, kakorkoli utemeljeni v posameznih dejanjih tistih, ki jih izzovejo, velikokrat koreninijo v kolektivnem pripisu »nenavadnih« lastnosti. Največkrat lahko že iz atribucije razberemo, kateri iracionalni vzgibi jo porajajo. Omenjeni primer je morebiti dober primer tega, kakšno moč ima smisel za argumentacijo že na ravni zavračanja predsodkov in iracionalnih vzgibov. Plehka retorika je velikokrat speta z nerazumnimi predpostavkami in rasistično logiko percepcije stvari. Če je skrita za stereotipi, predsodki in diskvalifikacijami, je lahko naravnost nevarna in ljudi spodbudi k neracionalnemu vedenju, rasističnim izbruhom in krnitvi temeljnih demokratičnih standardov ter neupoštevanju ustavnih in drugih državljanskih pravic. V modelu razvijanja argumentacijske kompetence bi torej smeli pričakovati ne le sledenje idealu razumnosti, temveč v danem kontekstu in torej bolj specifično tudi učinkom, ki jih ima kompetentna presoja te vrste pri državljanih.

III

Slaba argumentacija išče svoje priložnosti na vsakem koraku profanega vsakdana in preizkuša državljanovo pozornost. Nad njo bi se morali najhitreje zamisliti prav v stroki in politiki. V prvi zato, ker je dobra argumentacija del znanstvenega diskurza in novih spoznanj. V drugi, ker je politika način urejanja našega skupnega življenja z vsemi zakonskimi in pravnimi posledicami. Toda če znanost po svoje sama izvrže slabo podprte sklepe in je venomer podvržena preverjanju in kritiki, vsaj v bolj eksaktnih, naravoslovnih in matematičnih vedah, je v humanistiki in družboslovju večkrat drugače, v sfera političnega pa se sploh sploh zdi, da nanjo največkrat niti ne stavimo. Tako se mi je celo že zgodilo, da sem na predavanjih slišal odgovor študenta, da se mu zdi povsem naravno in smiselno, da politiki manipulirajo in argumentacijsko varajo – takšna naravnanost se mu je zdela prednost, celo vrlina in tako rekoč intrinzična lastnost. Celo več: prepričeval me je, da je dober politik tisti, ki obvlada takšno manipulacijo. Če bi njegov ugovor že poskušal vzeti resno, bi lahko sklepal, da sta ne le ugled politike in politikov v očeh državljanov popačena, temveč da je natančno taka predstava o tem,kakšna mora biti veljava argumentirane besede pri politično, družbeno, ekonomsko in sicer relevantnih temah. Očitno moramo šele doseči tako stanje, da bo dobra argumentacija nekaj, od česar je zelo odvisna zdrava politična razprava, od nje pa kot posledica politika in kondicija demokracije. Dobri politiki naj bi uporabljali dobre argumente in bili dobri prav zaradi tega, slabi slabe.

Argumentacijska kompetenca je venomer na preizkušnji celo v neposrednem smislu takrat, ko imamo opraviti z ambicijo argumentacijskega varanja, včasih tudi nehotenega. Takšno motivacijo smo si ogledali v obeh navedenih primerih. Dogaja se, da je povzeta ali celo čislana skozi funkcijo prepričljivosti oziroma retorike. Aristotel je tej veščini nadel lepo ime: retorika kot umetnost uporabe sredstev prepričevanja. Namenil ji je pozitivno vlogo, a se je danes skoraj izgubila: zanj je veščina argumentirano in ne neargumentirano prepričevanje. Dandanes besedo retorika velikokrat uporabljamo v slabšalnem pomenu in s slabim prizvokom, kot nepotrebno in odvečno pa se nam lahko zdi tudi samo prepričevanje. Razumemo ga kot reklamni in propagandni pritisk. Manj govorimo o tem, da nas je nekdo prepričal s svojimi dobrimi razlogi in nameni, več pa o zunanjem vtisu, ki ga je na nas naredil, pa ga ne bi smel. Retorika je torej element tako dobre kot slabe argumentacije in Aristotel je naštel tri elemente v njej: pathos, ethos in logos. Ethos ni le moralni značaj govorca in njegova zgodovina, temveč ga mora ta šele ustvariti z govorom in je na dločen način v poslušalstvu, ne v govorcu. Pathos seveda implicira način govora, ki naj učinkuje na poslušalca in ga prepriča čustveno, »patetično«. Logos meri na logično oziroma besedno prepričljivost. Moralna, čustvena in govorna komponenta skupaj ustvarjajo prepričevalni naboj naših besed in nastopa; če naj ima retorika kakšen smisel, mora dobra nujno vsebovati dobre argumente. Nemogoče je biti dober retorik in prepričljivo vplivati na druge, če uporabljaš slabe argumente, četudi ti vendarle prepričajo mnoge ali celo večino. Žal se največkrat dogaja, da je retorika zlorabljena in stkana s slabo argumentacijo in s tem diskreditirana tudi kot takšna.

Razvijanje argumentacijske kompetence državljanov bi seveda moralo predpostaviti prostor, ki bi bil širši od področja izobraževanja, npr. kritičnega mišljenja, ki ga »kritično« primanjkuje v slovenskem šolskem in izobraževalnem procesu, ali znotraj znanstvenega izobraževanja, kakršno npr. opisujeta Erduran in Jiménez-Aleixandre (2008). Kombinirana teoretska in empirična perspektiva, četudi postavljena v učilnice srednjih šol in fakultet, navadno osrednjo pozornost namenja kognitivnim, metodološkim in epistemološkim aspektom, vendar pa ostaja znotraj socialnega, znanstvenega ali moralnega konteksta. Seveda je argumentacija pomembna sestavina znanstvenega raziskovanja in igra pomembno vlogo pri učenju in poučevanju znanosti. Toda v širšem kontekstu, ko bi morala biti del agende izobraženih državljanov, da bi ti sledili sklepanju na podlagi dokazov v vsakdanjem, tudi političnem življenju, je vse premalo obravnavana. Koncept aktivnega državljanstva in naš razmislek o državljanskih kompetencah sploh bi ji zato moral pripisati več avtonomije in ji pridodati pomembnejšo mesto, sploh pa razviti modele, s katerimi bi jo razvijali ne le v šolskih in kurikularnih sistemih, temveč tudi zunaj njih.