Priznam, da nisem strokovnjak za reforme, ki jih v zadnjem času panično pripravljajo v vsej Evropi oziroma vsaj v EU. Torej vsekakor tudi v Sloveniji, ki si je uspela izpolniti svojo in našo skupno srčno željo – postati del te več kot 400 milijonske množice potrošnikov. V tej svoji vlogi seveda ne more izstopati z nekakšnim samosvojim zanikanjem potrebnosti reform. Kakršnih koli reform. S kakršnimi koli posledicami.
Vendar ne slovenskim ne evropskim reformam ne zaupam. Za reforme na evropski ravni je verjetno najprimernejše posplošiti opis Matjaža Hanžka (Delo in Večer, 30.11.2005), namenjen sicer zgolj slovenskim, češ da ne gre za reforme, usmerjene v izboljšanje in povečanje konkurenčnosti, marveč predvsem in zlasti za novo prerazporejanje družbenih (in z njimi povezanih ekonomskih) moči.
Slovenskim reformam pa ne zaupam zato, ker upravičeno dvomim tako v sposobnost kot iskrenost njihovih snovalcev. Pa tudi v sposobnost in iskrenost naročnikov te zasnove. To nezaupanje bom skušal upravičiti na le nekaj citatih posameznih članov druščine, ki je te reforme načrtovala. Objavljeni so bili sobotni prilogi Dela dne 26. novembra 2005. V članku Superiorni predlog, ki so ga skupaj napisali Damjan P.J., Brezigar A., Masten Igor in Polanec Sašo se nahaja tudi naslednja poved: »Treba se je zavedati, da je v osnovi funkcija davčnega sistema pobiranje davkov na čim bolj enostaven in učinkovit način, katere družbene cilje s pobranimi davki financirati, pa je drugotnega pomena. V izvedbenih fazah pa je v stoletjih davčni sistem začel vse bolj prevzemati tudi prerazdelitvene in socialne funkcije, kar je v neskladju z osnovnim namenom davčnega sistema«.
Iz citiranega izhaja, da je za kreatorje načrta reform ali vsaj za nekatere med njimi pobiranje davkov samo sebi namen. Ali jih bo država, katerakoli država v kakršnikoli organizacijski obliki sploh porabila, je drugotnega pomena. Vsekakor pa nabrani davki ne morejo biti določeni oziroma porabljeni za nekaj takšnega, kot je financiranje socialnih dejavnosti. Očitno je država zadnja institucija, ki bi jo socialne zadeve sploh smele zanimati.
V nadaljevanju je v tem članku zapisano tudi tole: »Ne pozabimo, da se cene oblikujejo na trgu, kjer je popoln prenos (višjih davkov zaradi EDS, op. P.) nemogoč zaradi velike konkurence, poleg tega pa se je treba zavedati, da z davčno reformo bistveno znižamo stroške dela gospodarstvu, kar bo tudi delovalo v prid splošnega zniževanja ravni cen«. O tem, da sploh obstaja kakšen »trg«, ko bolj ali manj »samodejno« skrbi za izenačevanje poslovnih pogojev med »konkurenti«, lahko razpravljamo kdaj drugič. Vsekakor cene osnovnim življenjskim artiklom, kakršna je na primer hrana, niso pretirano podvržene kriterijem trga in konkurenčnosti. So namreč preveč pomembni in zato kljub sorazmerno široki ponudbi tudi monopolni.
Gre za nekaj drugega. V večini razlag, zakaj so reforme nasploh in EDS posebej potrebne, je naveden naslednji razlog: gospodarstvu bo na tak način ostalo več sredstev, zlasti visoko izobražena delovna sila bo relativno cenejša in oboje bo omogočilo ustvarjanje prihrankov, ki jih bo gospodarstvo vlagalo v razvoj. Od kod prihranki, če bodo cene nižje? In iz česa se bo potem financiral dodatni razvoj? Sašo Polanec, soavtor tako načrta reform kot citiranega članka, pravi (v drugem članku iste številke Priloge) tudi naslednje: »Reforme bodo dolgoročno dobre tudi za tiste, ki jih bodo na začetku morda prizadele«. Vsaj, eden redkih, dopušča možnost, da reforme, kolikor bodo izvedene tako, kot so zasnovane, tu pa tam nekoga morda celo prizadenejo. Kljub temu pa bi rad vedel, kako bodo dolgoročno črpale korist iz teh reform recimo delavke v zapirajoči se kočevski šivalnici hlač (res je, da se zapira ne oziraje se na reforme)? Da o njihovih družinah ne govorim. In kako bodo reforme dolgoročno koristile množicam tistih, ki bodo ostali brez zaposlitve zaradi poenostavljenega postopka množičnega odpuščanja delavcev, kar pa je eden od segmentov načrtovanih reform?
V isti številki sobotne priloge Dela, v članku Boštjana Videmška Protestantska etika in vonj po kapitalizmu pravi dr. Janez Šušteršič, direktor UMAR-ja in menda soavtor reformnih načrtov: »Dejstvo da so reforme postale del političnega boja, ni naš problem«. Zanimivo je, da sem v neki debati, v kateri sem predstavil to Šušteršičevo misel, naletel na mnenje, da je to seveda točno tako. Oni so dobili naročilo in ga izpolnili, kaj pa se sedaj v tej zvezi dogaja, pa res ni njihova skrb. Sam ta stavek razumem kot znak, da načrtovalci reform ne razumejo dejstva, da je že odločitev o reformah politična. Da je njihovo načrtovanje politično in da je seveda zlasti izvedba teh načrtov izključno politična. In če ne razumejo tega dejstva, verjetno še marsikaterega dejstva, tudi mnogo bolj »strokovnega« (ali »strokovno« pomeni, da nikakor ni »politično« oziroma, ali »politično« pomeni, da nikakor ni »strokovno«?) težko dojemajo. Isti šef UMAR-ja pravi tudi naslednje: »Študentsko delo, ki ni obdavčeno, ni ekonomsko utemeljeno. Če so knjige obdavčene z 8% (dejansko so z 8,5%, op. P.), je to privilegij in zavira razvoj«.
O ekonomski utemeljenosti zgolj tistega dela, ki je obdavčeno, sicer dvomim, a pripustimo, da je tako. Vsekakor namreč ne drži, da »davčni privilegij«, ki so ga deležni kupci in bravci knjig, zavira razvoj. Nekako se nam dozdeva, da hodita izobrazba in branje z roko v roki. Ali pa smo tehnološko že toliko zaostali, da sploh ne vemo, da je mogoče znanje kupiti na tržnici in morebiti celo barantati pri ceni zanj? Dr. Aleš Vahčič z ljubljanske ekonomske fakultete v istem članku pravi tudi to: »Trdim, da bi do negotovosti prišlo tako ali drugače, ne glede na naše reforme«. Načelno bi se s tem lahko strinjali, kolikor se ne strinjamo že z Zygmuntom Baumanom, ki dokazuje, da je vsaj zahodna družba že dolgo negotova in da ta negotovost samo še narašča.
Torej bi povprečen negotov Evropejec od snovalcev reforma lahko upravičeno pričakoval, da naj bi bile te reforme usmerjene v zmanjševanje in ne v povečanje te že tako in tako rastoče negotovosti. Skratka, tisti, ki so izdelali načrt reform, me niso prepričali niti o tem, da sploh vedo, kaj so počeli, kaj šele o tem, da se zavedajo, kakšni naj bi bili cilji teh predvidenih reform. Razen seveda, če še enkrat pritrdimo Hanžku z mnenjem, da sloji lastnikov (proizvajalnih sredstev) pridobivajo nove pozicije v borbi za možnosti (kakor to imenuje Norbert Elias), ki jih vodijo proti žal krepko neenotnim slojem ne-lastnikov.