8. 5. 2006 Zofija v medijih

Vprašanje strpnosti in kritične razprave

Avtor:

Vprašanje strpnosti v sodobnih, multikulturnih in pluralističnih družbah je očitno velik problem.

Ali lahko kritiziramo kulturne vzorce, v katere smo ljudje vpeti? Ali lahko kritiziramo religijo in njene predstavnike? Ali so lahko različne kulturne in religiozne prakse predmet satire? Ali kritika pomeni pomanjkanje strpnosti? Kaj če kritika in satira koga užalita? Ali je potem bolje, da smo tiho? Toda če obmolknemo, ali ni potem res, da izdamo nekatere druge vrednote – denimo svobodo govora, samostojno in kritično, z argumenti podprto razmišljanje -, k razvijanju katerih so zavezani tudi številni izobraževalni sistemi, tudi naš.

Naprej bomo pokazali stališče, na katerega se lahko – čeravno ne nujno – oprejo nasprotniki omenjene kritike in satire. To stališče bomo nato podvrgli kritiki in prepustili bralcu, da se sam odloči, kako in kaj. Vsega tega se bomo lotili s pomočjo filozofske literature, knjige Nenavadno popotovanje profesorja Caritata Stevena Lukesa in Sodobne politične filozofije Willa Kymlicke. Lukesovo delo je filozofski roman, v katerem glavni junak, profesor Caritat, išče najboljši možni svet. Pot ga privede tudi v komunitarijo, skupnost, ki temelji na spoštovanju življenja drugih in na predpostavki, da si vsi (kulturni) načini življenja zaslužijo enako veljavo. Eden izmed junakov lepo povzame duha te skupnosti: “Pri obrambi svobode mora biti človek neskončno pozoren: do svobode drugih pred žalitvijo. Vsa naša družba je odvisna od tega, da medsebojno ne kritiziramo načina življenja oziroma nas samih.” (Lukes, 2004, 142) Komunitarizem kot teorija političnega organiziranja se potemtakem sklicuje na načelo skupnosti. Ali kot pravi Kymlicka, njegova “osrednja trditev je, da je treba ob svobodi in enakosti, če že ne pred njima, posvetiti pozornost prav skupnosti (Kymlicka, 2005, 299)”. Toda, ali je skrb, da ne bi užalili pripadnikov drugih skupnosti in tudi samih sebe, hvalevredna? Kymlicka, denimo, navaja misli političnega filozofa Dworkina, ki bi odgovoril negativno. Po njegovem je kritika potrebna, politična teorija kot orodje kritike, nam je lahko celo v pomoč tako, “da se bojuje proti vsem vzgibom, ki nas potiskajo nazaj v lastno kulturo (prav tam, 302)”. Poglejmo, kako bi na takšne ideje reagirali komunitarci oziroma vsaj nekateri med njimi. V ta namen poskusimo odkriti izvir in osnovno predpostavko komunitarističnega razmišljanja. Ena izmed junakinj Lukesovega romana priznava, da je v zgodovini njihove skupnosti marsikaj sramotnega. Recimo: “Neumorni in neusmiljeni smo bili v svojih težnjah po prevladi nad drugimi načini življenja in mišljenja. (…) Svojo prevlado smo izvajali v imenu napredka civilizacije, v katero je razsvetljenstvo verjelo in ki jo je skušalo podpirati. Vendar ne govorimo več o napredku civilizacije. Civilizacija sploh ne obstaja, samo različne kulture. Pa tudi napredek ne obstaja, samo različni načini, na katere se različne kulture razvijajo in ki jih je mogoče presojati samo po lastnih merilih.” (Lukes, 2004, 162) Sramotna dejanja v preteklosti oziroma doseganje prevlade v imenu ene kulture in ene resnice o tem, kaj je napredek, so potemtakem vir komunitaristične logike izgradnje skupnosti. Če pogledamo v dejansko zgodovino zahodne kulture ali civilizacije bi se v teh besedah morali prepoznati. Prav za našo kulturo je bilo – in če smo odkriti, še vedno je – značilno vsiljevanje vrednot in načina življenja drugim kulturam. Ko govorimo o vsiljevanju načina življenja in vrednot, imamo v mislih medčloveške odnose, ki temeljijo na igri moči: zahodna kultura je svoje vzorce vedenja in ravnanja drugim lahko vsiljevala, ker je to zmogla zaradi svoje premoči.

Toda ali lahko zaradi žalostnih zgodovinskih dejstev sklepamo, da napredek in civilizacija ne obstajata? Nekateri komunitarci s takšnim sklepom očitno ne bi imeli preglavic. Razlog, zakaj ne, je predpostavka, na kateri utemeljujejo svoje prepričanje. Približajmo se tej predpostavki ponovno s pomočjo Lukesovega romana. Eden izmed likov pravi, da je ključni problem razsvetljenske – lahko bi rekli kritiške – logike v tem, da se skuša znebiti pogleda lastne skupnosti. Toda “domnevni pogled od nikoder se vedno izkaže za pogled s točke, za katero zagovorniki trdijo, da je univerzalna in objektivna, nato pa jo skušajo vsiliti drugim (…). V Komunitariji se nam zdi samoumevno, da vsako stališče od nekod izhaja in da ni nobeno boljše od drugega.” (prav tam, 160). Logična posledica ali sklep takšnega pogleda je, da ima vsaka družba ali družbena skupina svojo moralo, med njimi pa ne moremo razsojati na osnovi razuma. Isti junak v romanu to nedvomno tudi pove: “Različne morale spodbujajo različne kreposti, predpisujejo različne dolžnosti (…). Kako naj bi o tem razsojal Razum? Kaj, vas vprašam, sploh je Razum? Razum sploh ne obstaja – samo različni načini razmišljanja, vsak izmed njih pa je značilen za tradicijo in način življenja.” (prav tam, 161)

Podobno lahko preberemo tudi pri Kymlicki. Michael Waltzer, predstavnik komunitaristične politične teorije, trdi, da je iskanje splošne teorije pravičnosti zmotno. “Česa takega, kot je gledišče zunanje skupnosti, ni, nikakor namreč ne moremo izstopiti iz svoje zgodovine in kulture.” (Kymlicka, 2005, 303)

Preuranjeno sklepanje, da napredek in neka osnovna civilizacija, ki bi jo lahko priporočali vsem ljudem, ne obstajata, potemtakem temelji na stališču, da pogled, kamor bi se lahko postavili in nepristransko sodili o različnih kulturah, moralah, religijah in načinih življenja, ni možen. Vsakdo je vedno pripadnik kulture ali družbe, v kateri je bil vzgojen ali socializiran. Na obisk v drugo kulturo ne more priti preprosto kot človek, ker vedno pride tudi kot predstavnik svoje kulture. Za kritiko, če naj bi ta bila objektivna, bi potreboval merilo objektivne presoje, tega pa, po prepričanju komunitarcev, ni. Edino, kar je prav in moralno v takšni situaciji, je strpnost do drugih in nevmešavanje v njihove zadeve.

Predpostavki, na kateri temelji komunitarizem, pravimo kulturni ali (širše) moralni relativizem. Slednjega ni težko kritizirati. Malo prej je bilo rečeno, da moralni relativizem predlaga strpnost do drugih kultur, skupin ipd. Toda ali ni takšen predlog v resnici univerzalen in neodvisen od tega, iz katere skupnosti ali kulture prihajamo? In če je, ali to ne pomeni, da je moralni relativizem protislovno stališče? Za nameček nam vsakdanja intuicija pravi, da prav vsega, kar se dogaja in se je dogajalo v kulturah po svetu, ne moremo sprejeti. Kaj, če v neki kulturi zasužnjevanje ljudi ni sporno? Ali če je povsem samoumevno, da peščica razpolaga z vsem družbenim bogastvom, večina pa se otepa z bedo? Ali bi morali v takšnih primerih molčati, da ne bi predstavnikov teh skupnosti užalili? In naprej, če svetov in kultur ni dovoljeno med seboj primerjati in ugotavljati, kateri je boljši in kateri slabši, ali to ne pomeni, da se s tem odpovemo možnosti, da bi svet in življenje izboljšali?

Kako naj torej odgovorimo na naša uvodna vprašanja? Pomagajmo si besedami, ki jih je v delu Strpnost in drugi eseji že davno zapisal Voltaire in jih navaja tudi Lukes: “Predlagam, naj bo vsakemu državljanu dovoljeno, da verjame lastnemu razumu in misli kar koli pač ta razsvetljeni ali varljivi razum narekuje, ob upoštevanju, da ne moti javnega reda” (Lukes, 2004, 144).

Prvič objavljeno v častniku Večer, sobota, 6.5.2006, stran 44, SOBOTNA PRILOGA