18. 5. 2009 Zofija v medijih

V pričakovanju volitev

Avtor:

Bližajo se evropske volitve. Številne organizacije začenjajo s političnimi in informacijskimi kampanjami. Na drugi strani pa med ljudmi opažamo trend nezanimanja za »visoko« politiko in konvencionalno politično participacijo. Na tem mestu se je smiselno vprašati, kaj tako stanje pomeni za demokracijo, zakaj je do takega stanja prišlo in ali smo državljani morda zavezani k političnemu udejstvovanju.

Tako na nacionalni kot evropski ravni smo priča demokratičnemu deficitu, ki se odraža v izgubi vere v demokracijo. Ljudje so preprosto mnenja, da je politika nekaj, kar se jih sploh ne tiče, so nezaupljivi do politikov – skratka politiko dojemajo kot nek »okužen« pojem. Vse to zgolj potrjuje nizka volilna udeležba. In to je dosti večji problem, kot morda zgleda na prvi pogled. Demokracija je namreč ureditev, ki v svoje izhodišče postavlja prav racionalno ter aktivno politično ljudstvo. V modernem času se je taka oblast – kot odgovor na probleme aristokratskih in absolutističnih ureditev – vzpostavila ravno z namenom, da vse ljudi naredi za končno veljavni vir politične oblasti. Ne glede na to, ali gre za monarha z absolutno oblastjo ali je to aristokracija, ima taka politična institucija namreč vedno tudi svoje interese in nikoli ne moremo vedeti, da jih morda ne bo postavila pred skupno dobro. In ko se enkrat strinjamo, da je politična oblast upravičena samo takrat, ko zagotovo dela v dobro ljudi (ko pač opravlja svoj del »pogodbe«), se takoj pojavijo težnje po redefiniciji političnega suverena. Tak problem reši vpeljava demokratične ureditve, ki temelji na enakosti vseh državljanov in dejstvu, da so vsi ljudje skupaj tisti, ki bodo odločali o zakonih v državi. Najboljše jamstvo za varovanje interesov ljudi je namreč, da so prav oni tisti, ki odločajo o le-teh.

Kljub temu pa danes ljudje ne kažejo veliko želje po tem, da bi sodelovali v političnem procesu. Vzroke za to je moč iskati v šolskem sistemu ali načinu življenja mladih, ki postajajo vse bolj egoistični. Še vedno pa menim, da je eden glavnih razlogov za nastalo situacijo parlamentarna – predstavniška demokracija. Glavni problem le-te je pomanjkanje javne razprave ter izguba legitimnosti obljube izvoljenega predstavnika do njegovega volivca. Ta problem je lepo povzel že Chomski: »You press the button every four years and call it a democracy?« Točno za to gre –  samo enkrat na štiri leta sodelujem v oblasti, kar nas vodi v nezainteresiranost do političnega udejstvovanja z mislijo, da posameznik ne more nič spremeniti, češ da se vse tako ali tako odvija v razprtih prostorih vladnih in parlamentarnih palač.

Tukaj se pojavi vprašanje, ali imajo državljani politično dolžnost izkopati se iz apatije in biti politični. To bi lahko potrditi s sklicevanjem na družbeno pogodbo in naše obveznosti do države, ki izhajajo iz nje. Toda dovolj je že, da se spomnimo, da če podpremo demokracijo, moramo konsistentno podpreti tudi njen glavni del – politično ljudstvo; če želimo ohraniti demokracijo, enostavno moramo opraviti svojo nalogo pri tem. Še bolj radikalno – če želimo uživati pravice in ostale koristi, ki jih imamo od demokratične ureditve, moramo sodelovati pri političnih procesih, ki te pravice ustvarjajo – zagotoviti si moramo, da bodo upoštevani tudi naši interesi. Če aktivno ne delamo na tem, potem nimamo pravice zahtevati pravic in privilegijev. Nekoliko bolj altruistično pa bi lahko dejali, da smo zavezani k temu, da skrbimo tudi za druge ljudi in zato moramo preko politične participacije težiti k temu, da vsem omogočimo enake in kvalitetne pogoje za življenje.

Ampak, ali naša dolžnost biti političen implicira nujnost oddaje glasu na volitvah? Skozi nek konvencionalen pogled bi temu lahko pritrdili. Več ljudi več ve, na volitvah dobimo mnenja kar največjega števila ljudi, torej je posledica volitev neka racionalna odločitev oblasti na podlagi interesov volilnega telesa. Toda danes vsekakor lahko podvomimo v tako argumentacijo – vse bolj se namreč zdi, da oblast ni več nujno posledica rezultata volitev, temveč je rezultat volitev posledica oblasti. Volitve so tako akt legitimacije oblasti, ko pa govorimo o večjih (sistemskih) spremembah, je vedno bolj pomembna nekonvencionalna participacija, ki se kaže v obliki organiziranega bojkota volitev, protestov, peticij, pisem ipd. Vsekakor so volitve kljub temu še vedno pomembna demokratična institucija, zato nikakor ne trdim, da je potrebno volitve blokirati na vsak način – če državljani med volilno kampanjo najdejo pravi sklop idej in človeka, ki jih bo uresničil, je edino pravilno, da ga podprejo. Vsekakor pa naša političnost ni nujno enaka oddanemu glasu na volitvah, kar pomeni, da to ni naša dolžnost.

Bližajo se nam evropske volitve – primerjati nacionalno demokracijo z evropsko je težko. EU namreč ni niti mednarodna organizacija niti ni velika nova država, je nova – zgodovini doslej še nepoznana –  politična tvorba. Ne glede na to, pa se tudi evropska demokracija srečuje s podobnimi problemi kot nacionalne demokracije. Priča smo namreč evropskemu demokratičnemu deficitu. Ta oddaljenost evropskih institucij od državljanov se je v preteklosti reševala z vpeljavo nove institucije – evropskega parlamenta, ki naj bi kot edino neposredno voljeno telo ljudi približal EU. Menim, da demokratičnega deficita tu nismo reševali pri pravem vzroku. Ta namreč izhaja iz nacionalnih interesov in elit ter neobstoja učinkovitega mehanizma za vzpostavljanje skupne volje, zaradi česar bo EU še dolgo zgolj združba nacionalnih držav. Pripravljen sem celo trditi, da evropski parlament ni niti nujno potreben za demokracijo v EU. Prvič – njegova vzpostavitev temelji na ideji, da potrebujemo neposredno voljen organ (pri čemer ne vidim nobenega problema s posredno vzpostavljeno demokracijo na ravni EU komisije, kjer delujejo demokratično izvoljene nacionalne vlade), drugič – njegov namen je, da (»simbolično«) potrjuje odločitve nacionalnih vlad (pri čemer spet ne vidim, zakaj te odločitve same po sebi ne bi bile legitimne) in tretjič – niti nima veliko zakonodajne moči. Pri aktualnih evropskih volitvah je sporna tudi politična kampanja, ki ljudi ne želi prepričati z racionalnim argumentom, temveč s populističnim nagovarjanjem o pomembnosti parlamenta. Ne pravim, da so to razlogi, zakaj ne bi smeli na EU volitve, vsekakor pa so to razlogi, ki pravijo, da moramo dobro premisliti, preden oddamo glas z namenom participirati in doprinesti h gradnji Evrope – hitro se lahko namreč zgodi, da zgolj legitimiziramo sistem in ljudi, ki vodijo stran od demokratične in racionalne Evrope k populizmu in pasivnemu ljudstvu.

Ni ključno, ali se udeležimo volitev ali ne, ključno je, da je to stvar političnega premisleka. Ključno je, da smo politično zavedni in da smo se pripravljeni aktivno »boriti« za svoje interese ter interese drugih.

Prvič objavljeno v majski številki Katedre

Oznake: