»Krize so slab, plehek izgovor za nesposobneže!«, pravi v svoji bodici v isti številki SP Boris Jež. Dodati pa bi bilo treba, da so ti nesposobneži praviloma tudi nadvse dobro plačani.
Slovenski minister za delo itd. v intervjuju, objavljenem v tej številki SP, sicer priznava, da v zadnjem obdobju z managerji ali bolje: z njihovimi plačami ni bilo vse v najlepšem redu. Vendar pa v tem vidi le »simbolni« in nikakor ne ekonomskega problema. »Mislim, da managerske plače niso glavni problem razvoja« pravi. Pa se moti. Sedanja oblika nagrajevanja vodilnih upravnikov le-teh nikakor ne spodbuja k naporom, usmerjenim v razvoj, kar pomeni, da je zato pač razvoj problem pretiranih šefovskih plač (in, kajpak, nagrad).
Popolnoma razumljivo je (kot eden zadnjih tovrstnih primerov), da je sedaj že nekdanji šef največje slovenske banke unovčil bon, ki mu po pogodbi pripada. Vendar zato ne bo nihče, ki je v imenu banke oziroma njenih lastnikov z njim sklenil takšno pogodbo, utrpel niti centa škode. In nihče od odgovornih se tudi ne vpraša, s čim je bila ta nagrada zaslužena. Očitno zgolj s tem, da je pač bil ob pravem času na pravem mestu.
Ne vemo, ali bo podobnih bonitet deležen tudi novi vrhovni poveljnik te banke. Kolega intervjuvanega, pristojen za denar, je kak teden ali dva nazaj, v istem časniku povedal, da ne pozna pogojev individualne pogodbe s človekom, ki ga je »netransparentno« nastavil sam s svojimi kolegi! Potemtakem tudi ne ve, kakšne so pravzaprav naloge novega predsednika uprave obravnavane banke. Morebiti pa se od njega pričakuje, da bo spravil to ustanovo v stečaj in bo potlej nagrajen s skromnim deležem iz stečajne mase?
»Pri (tajnih!!!) managerskih plačah ne gre za zneske, iz katerih bi lahko, če karikiram, oblikovali sklad za pospeševanje razvoja gospodarstva« pravi dr. Svetlik. Morda to, gledano neposredno, celo drži za Slovenijo, čeprav to tudi tukaj ni nujno. Prav zaradi njihove tajnosti in s tem tudi nepoznavanja njihovih nalog.
Res je, da se od managerjev načelno pričakuje, da skrbijo za vsestranski razvoj zaupanih jim podjetij in s tem tudi za razvoj okolja. Ampak, kot pričajo sedanje razmere, je zadnjih nekaj desetletij to ena njihovih najmanj pomembnih nalog. Njihova temeljna in vse bolj tudi edina naloga je poskrbeti za doseganje čim višjega dobička, ki si ga potem delijo z lastniki. Če je v ta namen potrebno nekoliko telovaditi s številkami – nič hudega. Če gredo zaradi tega žvižgat rakom firme a la Enron, Parmalaat ipd. – pa kaj? Kateri od naših in svetovnih medijev se je ukvarjal z vprašanjem, kaj se je zgodilo z ljudmi, zaposlenimi v teh firmah? Povsod se je pojavljalo le vprašanje, ali in za koliko so bili oškodovani delničarji. Verjetno mnogi kar precej – a najpomembnejši so zagotovo tudi s temi stečaji nemalo zaslužili.
Pri vsem tem velja, da ta toliko čislani razvoj odločujoči tako svetovni kot slovenski politiki pojmujejo hudo ozko. Omejen je le na gospodarstvo in še v tem okviru predvsem na profitabilnost. Temu se v intervjuju ni zmogel izogniti niti dr. Svetlik, o čemer priča tudi njegovo problematiziranje pokojninskega sistema in njegove »vzdržnosti«. (Vse večja svetovna in slovenska produktivnost bi morala, ob primernejši delitvi ustvarjenega, zagotoviti tudi zadostna sredstva za izplačilo normalnih pokojnin tudi tedaj, ko se bo in se bo še bolj njihov delež v prebivalstvu povečal. Če pa slovenska produktivnost ne raste tako, kot bi morala, za to niso krivi sedanji in bodoči upokojenci iz vrst delojemalcev, ampak izključno managerji, ki jih je tudi po ministrovih besedah pač potrebno ustrezno nagrajevati. Sicer pa na splošno velja, da je delež vsaj doslej rastočega BDP tako v absolutni kot relativni primerjavi, namenjen »ljudstvu«, torej za plače, pokojnine in miloščine oziroma, bolj strokovno: »socialne transferje« iz leta v leto manjši. Manjša se tudi tisti del dobičkov, ki je namenjen investicijam. Zato pa toliko bolj raste delež dobičkov oziroma BDP v celoti, namenjen »vlaganju« na finančne »trge« in doseganju nekakšnega virtualnega bogastvo. Slednje se je pač pokazalo takšno, kot je: virtualno ali neobstoječe).
Naša nova vlada se, enako kot njena predhodnica, spreneveda že glede finančne in gospodarske krize. Skušajo nas in morda, bog ne daj! tudi sebe, prepričati, da je Slovenija nekakšen otok z dovolj visokimi bregovi, da ga nikakršna poplava ne more prizadeti. Nikakor se, podobno kot njihovi kolegi po svetu, nočejo in verjetno tudi ne zmorejo soočiti z dejstvom, da je rastoča gospodarska kriza posledica povsem podivjanega finančnega »trga«, oboje pa je nastalo iz poglabljajoče se družbene krize, začete najkasneje v času Woodrowa Wilsona, verjetno pa še prej.
Sedanje »krizne« razmere so takšne očitno zgolj zato, da si že tako ali tako neskončno bogati nesposobneži (nesposobni v smislu uresničevanja družbenih interesov, zato pa toliko bolj sposobni in predvsem brezobzirni pri doseganju svojih osebnih ciljev) še bolj napolnijo žepe z davkoplačevalskim denarjem. Ti, davkoplačevalci namreč, poleg tega, da neposredno financiramo bogate, plačujemo tudi vse številnejše varnostne in redarske službe z vse več pooblastili, katerih temeljna naloga je še bolj kot nekoč predvsem varovanje elit pred vsakršnimi neprijetnostmi. Tako smo, na primer, plačali nekaj tisoč vojakov in policistov zgolj zato, da udeležencem konference v Davosu morebitni demonstranti ne bi zakrivali pogleda na obdajajoče jih alpske vršace.
Že zato neštete milijarde dolarjev, evrov, funtov, frankov in še česa, s katerimi si (ne)odgovorni kupujejo čas, v katerem bodo morda, zgolj morda, našli pot nazaj v raj za nekatere, vice za mnoge in pekel za premnoge ne dajejo slutiti scenarija, ki bi omogočal, da bi se ta (dejansko neobstoječi) denar produktivno porabil. Nima se kam »prijeti«, kot si želi Miha Jenko v uvodniku te številke Dela. Ima pa seveda prav, ko pravi, da »zdaj gre zares«. Ampak zares predvsem v družbenem in šele posledično v ekonomskem smislu.
Če hočemo preseči sedanje razmere, se bo potrebno lotiti drugih avtorjev. Tistih, ki od nekdaj menijo, da denar in gospodarstvo ne moreta biti cilj ampak sta le sredstvo.
Seveda pa ljudje, kot je nekdanji slovenski minister za znanost, neustrezen celo prejšnji vladni garnituri, ki je menil, da mu Noam Chomsky res ne more povedati nič zanimivega, tega preskoka brez dvoma ne bodo sposobni.