»Dokler filozofija, ki postavlja eno raso nad drugo, ne bo končno in trajno diskreditirana in opuščena; dokler ne bo več prvorazrednih in drugorazrednih državljanov kateregakoli naroda; dokler barva človekove kože ne bo nič bolj pomembna kot barva njegovih oči; dokler osnovne človekove pravice ne bodo zagotovljene vsem ne glede na njihovo raso; do tega dne bodo sanje o dolgotrajnem miru, svetovnem državljanstvu in vladavini mednarodne morale ostale le izmuzljiva iluzija, ki jo lahko zasledujemo, a nikoli dosežemo.«
Haile Selassie I. v govoru na Generalni skupščini Združenim narodom leta 1963
Vojna je pekel, nihče si ne želi pekla, torej si nihče ne želi vojne. Še manj nepravične vojne. Smiselno si je prizadevati za mir in nerazumno in nemoralno je sodelovati v vojnah, ki mir ogrožajo. Jasno je, da si ne želimo vojne. Bolj zanimivo je vprašanje, ali si želimo vojsko.
Večina Slovencev bi se strinjala z zgornjim sklepanjem in hkrati verjetno ostala razdvojena pri odgovoru na vprašanje. Podobno je s slovensko ustavo. V 124. členu pravi: »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.« Prizadevanje za svetovni mir je zapisano tudi v listinah Združenih narodov, katerih članica je Slovenija. Do te točke se zdi, da je peticija o opustitvi vojske, ki jo je sprožila Mladina, logičen razvoj politike, ki sledi kulturi miru in nenasilja. Problem se pojavi, ker lahko v ustavi preberemo tudi: »Obramba države je za državljane obvezna v mejah in na način, ki ga določa zakon«. Soočeni smo z dvema načeloma, eno izraža našo zavezanost kulturi miru, drugo izraža pripoznanje realpolitičnega in geostrateška dejstva, da država kot suveren akter za obrambo svoje celovitosti in lastnega obstoja potrebuje vojsko, ki jo sestavljajo njeni državljani.
Pax Romana?
Na teoretskem nivoju ugotavljamo nasprotje med idealizmom in pragmatizmom, ki se v praksi izraža kot problem, kako naj liberalne demokracije, ustanovljene na principih kulture miru postopajo v geostrateški resničnosti sveta. Tudi če bi se državljani neke države strinjali glede osnovnih vrednot, ki jih želijo doseči, lahko ostanejo neenotni v tem, kako te cilje doseči. Mir je možno doseči na več načinov. V rimskem imperiju je vladal mir, ker so si rimske legije s silo podredile vse svoje nasprotnike. Mir je tako lahko posledica dominacije. V hladni vojni pa je bil mir posledica ravnovesja moči med ZDA in Sovjetsko zvezo, seveda je to bil negotov mir.
Mir je možno doseči s sklepanjem sporazumov med akterji (državami), torej sprejemanjem odločitve, da se države med seboj ne bodo vojskovale. Problem, ki se tukaj pojavi, je, da se morajo države zanesti na medsebojno zaupanje, ki pa ga v zunanji politiki primanjkuje. Vsak pristop ima svoje prednosti in slabosti. Katerikoli pristop se nam že zdi ljubši, se napetost med tema dvema poloma izraža oziroma bi se vsaj morala še posebej ostro izražati v državi, ki prisega na vrednote liberalne demokracije.
Moralni soldat
V Sloveniji je glavna naloga vojske zaščita slovenskega ozemlja in zagotavljanje njene suverenosti. Ko je Slovenija postala članica zveze Nato so se naloge Slovenske vojske razširile, saj sodeluje tudi v operacijah zveze Nato.
Zadnji vojni v Iraku in Afganistanu, v drugi sodelujejo tudi slovenski vojaki, sta pokazali, da je mednarodno pravo večkrat podrejeno interesom vojaških velesil. S tem je na eni strani vprašljiva veljavnost mednarodnega prava, na drugi pa sodelujočim državam predstavlja vsaj moralni, če že ne politični problem. S podpisom Vilnuške izjave je določena politična elita pod vprašaj postavila verodostojnost slovenske zunanje politike.
Na tej točki bi se lahko spustili v debato o razmerju med mednarodnim pravom, politično prakso in moralnimi obvezami, vendar bi to zahtevalo poglobljeno razpravo, ki presega okvire tega članka. Vprašanje, ki si ga mora Slovenija zastaviti danes, je, kakšno vojsko si želimo in kaj želimo od nje. Če je naš odgovor, da smo pripravljeni (p)ostati plačanci tega ali onega imperija, potem sodelovanje v vojnah velesil ni sporno. Vse, kar želimo, je le del vojnega plena. Kaj pa če bi našo ustavo in tradicijo kulture miru vzeli zares? Si je morda smiselno zastaviti vprašanje o reorganizaciji Slovenske vojske?
Ukinimo vojsko
Peticija Ukinimo vojsko! je vzburila ume in razburila duhove. Odzivi so bili, kot je pri takih temah v navadi: bipolarni. Od slavljenja podpisnikov do sovražnega govora. Lahko bi rekli, da je peticija dosegla svoj namen, začela se je javna razprava o tematiki. Zdi se, da so lahko pobudniki zadovoljni. Vendar se porodi vprašanje, kaj pomeni uspeti. Če je bil namen le gola provokacija in zbrati nekaj tisoč podpisov, je zadeva uspela, če pa je bil namen morda širši, npr. pobuda k resni javni razpravi, pa gre le za začetek in ne konec poti.
Debata je večinoma potekala na gostilniškem nivoju, na eni strani so vojaki na forumih pozivali k linčanju podpisnikov, na drugi so naključni komentatorji pisali ode podpisnikom. Pa vendar je potekala tudi argumentirana debata, čeprav večinoma spregledana.
Zofija in Ares
Društvo za razvoj humanistike Zofijini ljubimci je v javnem pismu odgovorilo1 na peticijo in opozorilo na določene praktične probleme pri ukinjanju oz. reorganizaciji vojske, pokazalo na določene nejasnosti v argumentaciji in vzpostavilo določena izhodišča za debato, Borut Osonkar se je odzval in v svojem pismu pokazal na določene pomanjkljivosti argumentacije Zofijinih ljubimcev. Kljub določenim razlikam sta ti dve stališči blizu, kar umanjka, je resen in argumentiran odgovor nasprotne strani.
V demokraciji je argumentirana debata o javnih zadevah sestavni del politike, če ta izpade, umanjka eden temeljev demokracije. Če zainteresirana skupina državljanov izrazi tehten premislek, se mora vlada argumentirano odzvati na poziv, četudi se jim morda zdi otročji ali nesmiseln. Vlada (še posebej leva), ki prisega na ideale liberalizma, je dolžna stališča državljanov vzeti resno, tudi če se z njimi ne strinja. Kljub temu se zdi, da je debata zamrla, ali pa morda le tli in čaka na prvo krsto iz Afganistana?
Za vero, dom, cesarja
Od trojice, za katero so umirali naši dedje, ima v sodobnosti le ideal doma oz. domovine moč, da prepriča modernega državljana, da prime za orožje in se začasno odpove svoji zavezanosti nenasilju. Naborniška vojska je temeljila na obrambi domovine in uradna ideologija je govorila o obrambi meja. Upravičiti obrambo meja domovine tisoče kilometrov pod tujim poveljstvom z vprašljivo legitimnostjo mirovne misije postaja vse težje. Še toliko težje to postane, ko slišimo o velikem številu civilnih žrtev, kljub najnovejši tehnologiji, katere namen naj bi bil te žrtve preprečiti. Civilne žrtve tako niso le moralno in pravno sporne, ampak pomenijo tudi taktično oviro, saj prebivalci države z »mirovno« misijo ne bodo hoteli sodelovati s tujo vojsko, če ta pobija civiliste.
Kaj se zgodi, ko preidemo na profesionalno vojsko? Na prvi pogled se zdi, da nič. Naloge vojske so še vedno iste. Tisti, ki ne želijo v vojsko, jim tega ni treba. Vojaki so domnevno boljše izurjeni in opremljeni. Zdi se, da je profesionalna vojska logičen razvoj kulture miru.
Vendar se tukaj pojavijo novi problemi. Kako samega sebe doživlja nabornik in kako plačanec? (Idealno gledano) se prvi se bori za določen nabor idealov, drugi za denar. Prvi ubija, ker s tem ščiti ideale, drugi zato, ker si služi plačo. Za prvega je vojna nujno zlo, za drugega služba. Prvi se bori v imenu države za državljane, drugi poleg tega morda tudi v svojem imenu in za kup denarja. Na določenem nivoju se miselnost teh dveh vojakov verjetno razlikuje, morda tudi njuna dejanja.
Če nadaljujemo v tej smeri, bi lahko trdili, da je naborniška vojska bolj usmerjena v obrambo, profesionalna pa v agresijo. A dejstva mnogokrat ne podpirajo te teorije. Jasno pa je, da je vojska, ki svoje naloge ne jemlje kot dolžnost, ampak kot dobro plačano opravilo, manj nagnjena k premišljevanju o moralnih dilemah. Vse to so vprašanja, ki si jih je treba zastaviti v debati o reorganizaciji vojske. Izkušnje iz tujine, primer ameriške korporacije Blackwater, katere profesionalni varnostniki oz. vojaki sestavljajo velik delež preostalih vojakov v Iraku, nam lahko dajo misliti.
Hipokrat ali hipokrit?
Celotna argumentacija teksta temelji na (naivni?) predpostavki, da ima država odgovornost do svojih državljanov in da bo zaveze, ki sledijo iz ustave, vzela zares. Vprašanja izhajajo iz pozicije zaskrbljenega državljana, ki ne razume diskrepance med teorijo in prakso (slovenske) zunanje politike.
Zamislimo si primer povprečnega državljana Slovenije, recimo mu Janez. Janez ni radikalen pacifistični hipi, ampak povprečno miroljuben posameznik, ki se zaveda, da mora včasih svoje nasprotovanje nasilju včasih začasno postaviti na stran. Kljub temu ga preseneča lahkotnost, s katero se v imenu nacionalnega interesa zanemarja javna debata o pomembnih odločitvah, ki bodo vplivale na varnost Slovenije, sveta in posledično tudi na njegovo lastno varnost. Kot svobodnemu državljanu se mu zdi, da bi vlada morala poslušati njegovo mnenje, ki je podprto z argumenti.
Ker se to ne zgodi, se naš sicer leni Janez odloči, da bo napisal pismo v časopis. Po nekaj tednih mu poljubni časnik pismo celo objavi. Ker ni odziva, Janez kliče na ministrstvo in od osebe, odgovorne za stike z javnostjo, zahteva pojasnila. Kljub trudu jih ne dobi. Janez postane jezen in se odloči za organizacijo protesta, za katerega dobi dovoljenje in ga izvede. Po nekaj urah in prepiru s policijo, ki mu ne pusti, da bi simbolično prižgal svečko pred parlamentom, ugotovi, da predstavnikov oblasti njegovo mnenje ne zanima. Kaj preostane Janezu? Če je bolj avtodestruktiven, se odloči za steklenico alkohola, če je bolj agresiven, se odloči izliti svoje gnev nad policisti in pristane v priporu. V vsakem primeru pa si ustvari prepričanje, da oblast dobro ve, kaj počne, vendar ji je preprosto vseeno za njegovo mnenje. Vodijo jo drugi interesi in Janezov glas ne šteje.
Konec medel, vse sivo
Haile Selassie je v nagovoru Združenim narodom poskušal pokazati, da politika dominacije nikdar ne more voditi do trajnega mira. Združeni narodi so poslušali in slišali. Njegovo sporočilo so vzeli zares, vsaj začasno. Zadnje okupacije Iraka in Afganistana, ki so potekale pod medlim blagoslovom ali neuspešnim nasprotovanjem Združenih narodov, to institucijo približujejo podobi brezzobega mucka, ki se vije med nogami strica Sama ter prede ob kvalitetni hrani Whiskas. Morda namen peticije Ukinimo vojsko!, paradoksalno ni nepreklicna opustitev vojske, ampak vprašanje, kaj naj z vojsko storimo oz. kaj naj ona dela za nas. Smo tega zmožni? Haile Selassie I. je zaključil nagovor na Generalni skupščini Združenih narodov s temi besedami: »Pogledati moramo vase, globoko v naše duše. Postati moramo nekaj, kar nikoli nismo bili in za kar so nas naša izobrazba, izkušnje in okolje slabo pripravili. Postati moramo večji, kot smo bili, pogumnejši ter širšega duha in pogleda. Postati moramo člani nove rase, preseči malenkostne predsodke, ker smo dolžni skrajne vdanosti, ne narodom, ampak našemu tovarišu znotraj človeške družbe.«