Kinematografija, filmski festivali in vsakodnevno gledanje filmov na televiziji, računalniku govorijo o tem, kako ljudje uživamo ob gledanju še tako bizarnih in mukotrpnih filmov. Hkrati pa nekako pozabljamo, da sami živimo v njem. Igramo v različnih filmih … v nekaterih imamo glavno vlogo, v nekaterih smo dive dneva, v drugih smo osovraženi tekmeci, ponekod imamo le majhno stransko vlogo, kljub težnji, da bi bili vsaj glavni stranski lik.
Odločitev, katero vlogo igramo, je delno povezana s tem, v katerem življenjskem obdobju se nahajamo in katere travme (ponavadi iz otroštva) rešujemo. Prav tako na nezaveden način izberemo soigralce in predstava se prične. V primeru občutka osebne prizadetosti in bolečine se vedno krivi soigralca, ki ni ugodil želenim pričakovanjem. Če se zavedamo, da le igramo vloge, zakaj je tako težko pogledati nastalo situacijo z drugega vidika in se pri tem odtegniti iz čustvene dramatičnosti ob nastali situaciji?
Pa vendar so določene vloge skozi različna obdobja nosila različna (družbena) pričakovanja. Tako kot fanti naj ne bi jokali, sem v tem stilu naletela na izsek članka iz ne tako oddaljenega leta 1955, ki je reklamiral priročnik za ženske, imenovan Hišna ekonomija, v katerem naj bi žene našle nasvete, kako biti dobra žena.
Med drugim je bilo možno prebrati, da naj se žena 15 min pred prihodom svojega moža spočije, popravi šminko in pričesko ter vsa sveža pričaka moža, z obrazom sreče, da ga ponovno vidi. Kljub temu da ima verjetno tudi sama veliko za povedati, naj bo raje tiho in prisluhne njemu, saj ima on pomembnejše stvari za povedati.
Izpostavljen je bil tudi nasvet, naj nikoli ne dvomi v njegovo sposobnost odločanja ali integriteto, pa čeprav pride domov pozno zvečer ali če gre zvečer na večerjo brez nje. Pri tem naj ne pozabi, da je on gospodar hiše in kot tak bo vedno njegova volja izražena, pošteno in pravično. Kot pika na i je podana misel, da dobra žena ve, kje je njeno mesto.
Ob prebiranju tovrstnih ‘nasvetov’ se ne čudim, da je v tem obdobju na tržišče prišla igrača Barbie, ki je utelešala nasvete tega obdobja.
Skozi čas so se vloge spreminjale, pa vendar smo še vedno ostali v kalupu spolov, le da so se pričakovanja spremenila. V bistvu nismo odprli nekakšnega novega okna možnosti, ampak smo le do sedaj uporabljeno okno malo bolj razširili. Pričakovanja so še vedno pogojena z vlogami spolov, ki so včasih prešle v vojno med spoloma.
Podoben scenarij je možno videti na področju verskih, političnih, rasnih, nacionalnih, istospolno usmerjenih in drugih vlog.
Demonstracije so v imenu prebijanja okov pričakovanih vlog nosile za seboj gibanje s sporočilom, da je bilo dovolj. In tako kot nekdo hoče izhod iz vloge, je zanimivo dejstvo, da se določeni v vlogah počutijo varno. Vedo, kaj se od njih pričakuje in kaj lahko pričakujejo, ter nočejo razdreti navidezne varnosti. Ne dovolijo, ne pustijo, ne izpustijo tako druge kot sebe iz filma. Pri tem se mi poraja vprašanje, ali je možno preklopiti iz vloge, brez odobritve soigralca? In čemu ta reagira z jezo, kadar se nekdo noče igrati igre vlog? Če grem korak naprej, se sprašujem, kdo piše te scenarije in zakaj jih sprejemamo ter kako se je moči iz njih izpisati.
Dimenzije, kako močne so določene vloge, so nekako bolj vidne pri množici ljudi, ki se opredeljuje s skupno vlogo, saj je intenzivnost z množičnostjo močnejša. Pa vendar se skoraj identični scenariji odvijajo na individualnih ravneh, saj so procesi, ki se odvijajo na makro ravni, identični procesom na mikro ravneh. Karikirano rečeno, kakor v nebesih tako na Zemlji.
Tako lahko zmeraj tiha in pasivna sestra šokira svojo družino, ko se upre starejšemu bratu, ne zavedajoč se, da se upira vlogi, ki jo je do sedaj igrala, in da brat, tako kot ona, igra le eno od vlog v filmu ‘Srečna družina’. Identična zgodba se ponovi med prijatelji, ki si skozi proces prijateljstva postanejo tako blizu, da si odprejo rane, ki so povezane z dejanji iz preteklosti.
Kadar se dva intimno zbližata, postane dinamika intenzivnosti hitrejša in močnejša. Proces zbliževanja, povezovanja in posledičnega odpiranja nosi s seboj ne samo željo po biti sprejet in ljubljen, ampak se prav tako prične proces odpiranja ran ter možnost celjenja. Pa vendar, kadar smo tako ujeti v vlogo, ki jo igramo in jo pri tem ne spregledamo, samo ponovimo že znano zgodbo in tako pristanemo ali zaključimo razmerje, ki je skoraj identično predhodnemu.
Pri vsej tej obuditvi bolečine in vloge, v kateri se počutimo neugodno, obtožimo druge, da so nas potisnili v nezaželeno vlogo in s prepirom načnemo vzpostavljati občutek moči, ki je v bistvu le odraz nemoči. Pri tem, ko ustvarjamo dramatično doživetje in izpostavljamo lastne tegobe, ki nam jih je druga oseba povzročila in krivimo druge za svoja počutja, nekako pozabljamo, da je to le naš film. Druga oseba ima verjetno čisto drugačnega.