Da bi pospešila gospodarsko rast, zmanjšala brezposelnost in pobrala več davkov, se je naša vlada odločila razviti novo obliko »prostega trga«, ki temelji na prisiljevanju ljudi v tržna razmerja. Ta nova prisila sliši na razna imena: »plačaj sosedu za pomoč«, »računaj prijatelju«, »ne zidaj si sam«, »vzemi račun« in podobno.
Blagovni odnosi med ljudmi
Pred kratkim smo bili priči novi politični neumnosti, ki je prišla iz vrst Ministrstva za gospodarstvo, javno pa jo je izrazila ministrica Radićeva, ko je suvereno podprla idejo o prepovedi gradnje objektov v lastni režiji. V sklopu predlogov za reševanje zablodelega gradbenega sektorja so na ministrstvu skovali idejo, ki bi omejila pravico do gradnje v lastni režiji le na majhne objekte tipa garaže, ute, lope in podobno. Skratka, onemogočili bi ljudem graditi svoje hiše v lastni režiji in s tem bi gradbincem zagotovili nova naročila. Tukaj nas morata zbosti v oči vsaj dve dejstvi. Prvič, gre za očitno podleganje politike eni močni interesni skupini, tj. gradbeništvu. In drugič, gre za resno poseganje v način življenja posameznikov in skupnosti kot take. Ta predlog je za ljudi družbeno in ekonomsko nesprejemljiv, po vrhu pa še žaljiv. Gradnja hiše v lastni režiji je za mnoge ekonomsko gledano edina možnost, saj je cena gotove hiše v režiji gradbenega podjetja tudi za tretjino dražja kot gradnja v lastni režiji, po drugi strani pa je gradnja v lastni režiji za mnoge življenjski projekt, v katerem se povezujejo v ožjimi in širšimi družinskimi člani ter drugimi posamezniki. Predlog ministrice bi torej mnogim onemogočil dostop do lastne hiše, hkrati pa je tudi izrazito žaljiv do specifičnega načina življenja.
Ta predlog se lepo prilega novi strategiji naše obupane vlade, ki se je odločila poblagoviti čim več odnosov med ljudmi, z namenom seveda, da bi sprožila rast gospodarstva in zaposlenosti, ter da bi posledično pobrala več davkov. Pred kratkim smo bili priča podobni politični neumnosti, in sicer v predlogu zakona o preprečevanju dela na črno, kjer se močno omejuje koncept sosedske pomoči. Tudi tam gre za podobno resno poseganje v ekonomske zmožnosti posameznika in za hudo žalitev skupnostnega načina življenja. Minister Svetlik je sicer v zadnjih dneh večkrat poskušal ta vladni predlog omiliti s svojo interpretacijo, da namreč ne gre za poseganje na področje sosedske pomoči, prostovoljstva in humanitarne dejavnosti, vendar prvotnega predloga kljub izrazitemu odporu javnosti niso spremenili. Samo pomislimo, kako daleč bi tovrstni predlogi lahko šli? Ali nam bo prijatelj, ki je poklicni kuhar, še lahko skuhal večerjo, brez da mu zanjo plačamo in on odvede davek? In če sledimo ideji o prepovedi gradnje v lastni režiji: ali si bomo na koncu lahko sami kosili travo, okopavali grede in čistili stanovanja, ali bomo morali za to najemati druge, samo zato, da pokrpamo probleme brezposelnosti? Vprašati se moramo, ali smo res dali vladi pooblastila za to, da nam zdaj določa, katere dejavnosti v svojem življenju in v kolikšni meri bomo delali za plačilo, katere pa hočemo deliti z ostalimi člani skupnosti kot del življenja, ki poteka izven tržnih razmerij?
Niso vse človekove dejavnosti delo
Česar glavni akterji teh novih zakonskih predlogov ne razumejo, je razlika med delom in drugimi človekovimi dejavnostmi v življenju. Na eni strani imamo delo, ki je po definiciji plačano delo, je torej nekaj, kar človek, čeprav včasih z veseljem, opravlja zato, da prejme sredstva za življenje. Drugo pa so človekove dejavnosti, ki so del življenja posameznika ter skupnosti in nimajo nobene zveze s tržnimi razmerji in plačili. V ta razred sodijo naši primeri sosedske pomoči in gradnje v lastni režiji. Četudi si ljudje v tej prostovoljski domeni pomoči usluge pogosto vračajo in torej na nek način plačajo, teh razmerij ne moremo obravnavati kot tržnih razmerij, saj jih ljudje primarno ne izvajajo zaradi plačila, ampak zato, ker se kot člani neke skupnosti čutijo dolžni skrbeti tudi za druge, hkrati pa lahko sami računajo na pomoč drugih. Gre za družbeno domeno skupine ljudi, v katero država z zakoni in davki ne sme posegati, če ne želi osvojiti naziva totalitarne države.
V primerih novih predlogov zakonov lahko torej prepoznamo težnjo vlade, da bi vse dejavnosti človeka, ki imajo obliko razmerja do drugega človeka, opredelili kot delo, ki je po definiciji nekaj kar je plačano in posledično seveda obdavčeno. Gre za težnjo, da se vse odnose med ljudmi razume kot tržne odnose in da se življenje kot tako in v celoti razume kot dejavnost služenja denarja. Ponovno se je naša vlada izkazala za bolj papeško od papeža, saj zdaj, ko že cel svet končno malo prepoznava mnoge pasti in zablode neoliberalnega sistema, sama v polnem zamahu in sistemsko uvaja neoliberalne kapitalistične principe in jih v prakso prenaša z več gorečnosti kot so je kadarkoli premogli celo njegovi idejni očetje in misijonarji. Naša vlada očitno ne ve, da človekovo življenje ni blago na prostem trgu in da se vse človekove dejavnosti ne morejo kvantitativno ovrednotiti.
»Prosti trg«, ki ga oblikujejo interesne skupine
Ministrica Radićeva koncept prostega trga uporablja enkrat tako, drugič drugače. Kakor pač očitno naročajo interesi v ozadju. Ko je minister za kmetijstvo omenil zakon, ki bi omejil višino trgovskih marž in s tem zaščitil pozicijo nekaterih deležnikov v prehranski verigi, se je Radićeva hitro priročno sklicala na idejo prostega trga, v katerega se ne sme posegati, če naj se pravično in stabilno oblikujejo cene. Ko pa se je pričela rušiti gradbena industrija, je pozabila na to sveto pravilo in si idejo prostega trga prilagodila: gradbincem pa je le pripravljena malce pomagati, da jih ta presveti prosti trg ne bi povsem uničil, in tako se je domislila, da bo ljudem z zakonom naložila, da morajo gradnjo svoje hiše prepustiti gradbenim podjetjem. Vsekakor zelo zanimiva ideja »prostega trga«, morda Radićeva letos prejme kakšno nagrado za inovacije.
To kar je pri tovrstnih zakonih še posebej problematično, je očiten vpliv moči posameznih interesnih skupin v ozadju. Pri zavračanju zakona o maržah so to trgovci. Pri prepovedi gradnje v lastni režiji so to gradbinci. Pri predlogu o ukinitvi obveznih garancij so to proizvajalci in trgovci tehničnih izdelkov. Pri obvezni uvedbi varnostnikov na skoraj vseh javnih prireditvah so to varnostna podjetja. Pri večji obdavčitvi celotnega dviga privarčevanega denarja v pokojninskih skladih prav ti skladi sami in tako v neskončnost. Zakone v Sloveniji očitno pišejo kar določene interesne gospodarske skupnosti. Počasi nam bodo z zakoni začeli določati, katere izdelke naj kupujemo in koliko. Vlada pod pretvezo nekakšnega kvazi »prostega trga« očitno podpira določene interesne skupine. In če tem programom snamemo masko svobodnega trga, vidimo le golo dejstvo zakonskega podpiranja in subvencioniranja določenih politično močnih gospodarskih subjektov; in to na račun resnega poseganja v vsakdanje življenje posameznikov in družbe.
Boj med taktikami malega človeka in strategijami velikih monopolov
Lahko bi rekli, da se veliki monopolni gospodarski subjekti tako močno zavzemajo za sprejemanje zakonov, ki bi stisnili male potrošnike v kot prav zato, ker spoznavajo, da kljub izrazitim poskusom monopoliziranja celotnega življenja pri tem niso stoodstotno uspešni. Sodobnemu kapitalizmu je sicer uspelo napraviti človeka zelo odvisnega od gospodarskega sistema, in sicer tako, da se je samooskrbnost manjših skupnosti precej onemogočila, človek si vse manj hrane in dobrin priskrbi v družini ali ožji skupnosti in je zato vse bolj odvisen od širšega gospodarskega sistema. Največ koristi od te splošne človekove odvisnosti imajo seveda veliki monopolisti in finančne institucije, mali človek pa se čuti vse manj varnega in posledično podrejenega. Vendar pa ta odvisnost človeka ni toliko celovita kot bi si veliki gospodarski subjekti želeli. Človek še vedno premore veliko tega, kar je francoski antropolog Michel de Certeau poimenoval »taktika«. Taktika je po Certeauju človekova zelo naravna veščina, ki mu je skozi vso zgodovino omogočala preživetje v še tako nemogočih okoliščinah. Gre za tisto veščino, ki človeku omogoča pretentati sistem, ujeti prave trenutke in izkoristiti okoliščine tako, da si zagotovi preživetje. Še tako močnim sistemom in njihovim strategijam torej pogosto ne uspe povsem zasužnjiti človeka prav zaradi njegove neverjetne zmožnosti taktičnega plutja skozi sistem.
S tega vidika lahko rečemo, da ima človek nek vztrajnostni mehanizem, ki nikakor ne bo popustil pred sistemom pritiska. Naj se vlada in monopolisti še tako trudijo, če se bo posamezniku ali skupinam posameznikov ekonomsko, socialno, čustveno ali iz drugih razlogov zdelo, da je njegovo preživetje odvisno od dejavnosti sosedske pomoči, prostovoljstva ali »fušanja«, potem bo uporabil vse svoje spretnosti taktiziranja, da bo te dejavnosti ohranil. Te veščine preživetja si človek ne bo pustil kar tako odvzeti, in v tem lahko najdemo vsaj nekaj optimizma pri razmišljanjih o omenjenih problemih vladnih poskusov poseganja v neformalna in netržna razmerja med ljudmi.
Paradoks sistemske razgradnje družbene vezi
Dodati pa moramo še, da je v teh vladnih poskusih nekaj zelo paradoksalnega. V lastno korist ter v korist velikih in močnih akterjev na gospodarskem področju torej vlada žrtvuje tiste oblike skupnostnega življenja, ki temeljijo na neformalnem in neekonomskem povezovanju ljudi, na pomoči in prostovoljstvu, ter konec koncev deloma tudi na sivi ekonomiji. Čeprav seveda lahko rečemo, da ima siva ekonomija določene negativne posledice za družbo, pa moramo vseeno izpostaviti mnoge pozitivne učinke. Po eni strani siva ekonomija omogoča mnogim ljudem, ki bi jih sicer sistem pustil pod ravnijo revščine, da se prebijejo skozi življenje. Hkrati omogoča razmerja med ljudmi, ki niso strogo ekonomska, omogoča torej razmerja, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju, saj gre večinoma za vzajemno izmenjavo brez pogodb, notarskih overjanj, sodnih izterjav in podobnih formalnih procedur. Gre torej za prakticiranje odnosov, ki so edini lahko temelj družbene vezi, torej odnosov zaupanja in skrbi. Če si ljudje »preko plota« izmenjajo jajca in solato, in če manikerka nekomu uredi nohte v zameno za popravilo hlač, ali če nekdo nekomu popravi avto in v zameno dobi popravilo pralnega stroja, a lahko te dejavnosti obsojamo kot družbene probleme? Prav nasprotno, te dejavnosti ljudi so dokazi še zadnjih ostankov družbene povezanosti ljudi, še zadnji temelji tiste skupnostne substance, ki nas brani pred tem, da pademo v totalno formalizacijo in ekonomizacijo odnosov in družbe kot take.
Če torej vlada poskuša razgraditi te družbene vezi, zato da bi iztrebila negativne učinke sive ekonomije ter pobrala več davkov, potem ustvarja več škode kot koristi. Najbolj negativnih vidikov sive ekonomije kot je zaposlovanje na črno in izkoriščanje šibkih ter sistemsko neplačevanje davkov in podobno, se mora vlada lotiti na takšne načine, da male vsakodnevne dejavnosti ljudi, ki tvorijo družbeno vez in mnogim omogočajo preživetje, pusti nedotaknjene. Argumenti o oviranju poštene konkurence tukaj ne pridejo v poštev. Upokojenka, ki preko plota proda dvanajst jajčk, bo prej vsaj majčkeno pozitivno vplivala na razgradnjo monopolnih prehranskih sistemov, ki pritiskajo z vse višjimi cenami, kot pa negativno vplivala na prosti trg. Siva ekonomija je v tem pogledu podobno kot sosedska pomoč in prostovoljstvo del tega skupnostnega temelja, ki družbo drži povezano in stabilno. Država, ki poskuša te vezi razrahljati, dela sebi nepopravljivo škodo, saj družbe brez kohezivnosti ni mogoče držati skupaj drugače kot s totalitarnimi prijemi. A želimo živeti v družbi, kjer bo vsak stik med dvema osebama opredeljen s tržnimi vrednostmi in reguliran z zakonom?
Pomoč, prostovoljstvo in siva ekonomija kot oblike družbene emancipacije
Ker so se v preteklih dveh stoletjih tržna razmerja in primat kapitala izrazito zajedla v vse pore družbenih odnosov, moramo ljudje danes ne le protestirati proti takšnih vladnim potezam, ki rahljajo še zadnje ostanke družbene vezi, temveč si moramo prizadevati po širjenju polja dejavnosti sosedske pomoči, neformalnega izmenjevanja dobrin in storitev, pomoči pri gradnji in podobno. Te dejavnosti lahko danes razumemo kot eno ključnih oblik družbene emancipacije, torej osvoboditve od prevladujočega ekonomiziranja življenja. Dejavnosti, ki niso opredeljene kot plačano delo ali kot storitev na trgu, morajo postati v naših življenjih bolj pogoste, spontane in zaželene. Našo veščino taktičnosti, ki je nujna za preživetje, moramo ohraniti oziroma še dodatno razviti. Na ta način si lahko človek neodvisno od glavnih akterjev gospodarstva kot so velike mednarodne finančne korporacije in monopolni giganti zagotovi preživetje, manj stresno življenje, večjo povezanost z ljudmi v svojem okolju, večjo stopnjo samooskrbe s prehrano in temeljnimi dobrinami in še kaj.
Deloma je sodobna družba pri tem že dokaj uspešna. Imamo veliko prostovoljstva. Predvsem na podeželju imamo še vedno kar nekaj sosedske pomoči. Uvajajo se tudi »časovne banke«, kjer gre za izmenjavo storitev izven denarnega sistema. Imamo spletno dogovarjanje za skupne prevoze na daljše razdalje, ki ljudem nižajo potne stroške in so ekološko bolj sprejemljivi. Te dejavnosti moramo še bolj širiti na nova področja in jih množiti. Nikakor pa pristati na vladne poskuse obdavčevanja teh oblik skupnostnega življenja. Država naj svoje blagajne pretežno polni iz kapitala, ki se danes množi na finančnih trgih povsem mimo vsakdanjega življenja ljudi in brez da bi le-ti imeli kakšne koristi iz tega naslova. Bolj kot bomo ljudje zmožni oblikovati življenja neodvisno od sodobne finančne »religije«, manj kot bomo verjeli v pomembnost in zveličavnost finančnega in tržnega sistema, manj bo ta imel vpliva na naša vsakdanja življenja. Netržni in neformalni odnosi med ljudmi namreč niso le temelji družbene vezi, temveč so tudi temelji možnosti emancipacije družbe.