Premier je zadnje tedne večkrat pozval k »enotnosti« vlade in celo državljanov ter omenil delitve, zaradi katerih je takšno poenotenje menda postalo nuja. Enotnost predvsem terja, in tega ni skrival, bližajoče predsedovanje Evropski uniji in v razmerah brez nje je menda nemogoče delati. Dva razloga je naštel v dokaz temu, da je narušena. Po njegovem sta jo sesula opozicijska SD in deloma Zares, ki se ne držita »pakta o nenapadanju«, zato je sporazum postal le mrtva črka na papirju. Drugi je bil, da SD konspirativno deluje z roko v roki z novinarji, nakar v »tujini« načrtno in sistematično blati Slovenijo. Po tem zarotniškem scenariju, kot ga riše pogled na stanje stvari, je bilo glasovanje o zaupnici vladi dejanje, ki mora doseči porušeno uniformnost in nekakšno domoljubje. A tisto, kar želi g. Janša vzpostaviti, močno asociira na nekakšno vlado narodne enotnosti, kakršne poznamo na Bližnjem vzhodu (Palestina, Libanon) v času kriznih razmer in vojn. Toda ali jo imamo, vojno namreč, tudi v Sloveniji?
Žal moramo pritrditi takšni ugotovitvi. Percepcija premierja v njegovem govoru, skoraj v celoti posvečenem medijski situaciji, je namreč bila resignirano spoznanje, da »nihče, ki se je šel v vojno z mediji, ni preživel« in da »te bitke ni možno dobiti«. Toda ne, on se je navzlic opozorilom vendarle odločil, da vztraja in se bori do konca. Celo več, parlament je uspel prepričati, da sredi domnevnih izrednih razmer glasuje o zaupnici vladi, a glede na razpravo se je ta sfižila v glasovanje o nezaupnici novinarjem. Katastrofalno za demokracijo je bilo videti, kako je celih 51 koalicijskih članov parlamenta podprlo takšno oceno. In bili so enotni, prav takšni, kot se od njih pričakuje! Od kod paranoičen umislek o vojni z mediji? Uspešno ga je uvedel že zunanji minister s svojim famoznim »Ponekod bi lastniki medijev temeljito razmislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah.« in jo kasneje še dopolnil z »V Sloveniji imamo medijsko vojno proti politiki, ki uresničuje program slovenskega sproščanja in evropskega povezovanja.« Seveda je bilo zlo že v pogledu, ki vidi zlo, vojno so videli in želeli tisti vladniki, ki so jo potem tudi bojevali. Medijske hiše so padale kot dobro osvojene trdnjave in rezultate, tako zelo zanikane, poznamo. Paranoidizacija politične sfere je na pritlehne načine pripeljala še do discipliniranja medijev.
Vlada narodne enotnosti, ki se bori proti novinarjem, je več kot obskurna zadeva. Njene žrtve so znane, njeni zmagovalci pa bi se celo radi slikali pred Evropo z nadvse neobičajnim skalpom. Ne preseneča torej, da so premierja predvsem zmotile številne reakcije na peticijo v tujini, ki jih je označil za »blatenje« nad podoben način, kot je že ožigosal bivšega varuha človekovih pravic, ki je v Evropo poslal dokaze o »koncu pravne države«. Tako kot v Potemkinovi vasi gledajo štruce kruha iz vseh smetnjakov zato, da je Evropi lažje predsedovati, bi morali tudi novinarji pridno beležiti, da cesarju oblačila zelo pristojijo in da niso niti najmanj blatna. Enako obskurno je zvenelo zatrjevanje, da domačega perila ne smemo prati na »tujem«. Vse bi se morali zmeniti doma. To spominja na star izgovor iz zgodb o družinskem nasilju: če mož pretepa ženo, mora to pač ostati v družini, da ne bo izvedela cela ulica!
Vojaška strategija obračuna z novinarji je bila od tod naprej jasna. Prva taktična poteza se je zgodila s klasičnim trikom iskanja »političnih motivov« in povsem neprepričljivo obtožbo, da so podpisniki peticije orodje politike. Pisali so po nareku stranke SD, kar so v njej zanikali in povedali, da je njihova ocena nastala mesec kasneje. In obe sta, mimogrede, različni. Manipulacija spominja na še svežo, po kateri se je premier izgovarjal, da je njegova izjava o štrucah v smetnjakih vzeta iz konteksta, ki ga je naknadno priložil v dokaz. Ampak iz njega je razvidno, da dekontekstualizacije ni bilo, da je ta le njegov slepilni manever! Druga poteza je bila spreti novinarje med sabo. Obtožba, da je peticija ponarejena, da je bila na začetku drugačna, da so nekateri podpisniki zahtevali umik svojega imena in da niso vedeli, da bo poslana v tujino, služi temu namenu. Tretja je bila delitev novinarjev na prave in neprave. Janša je rekel naslednje: »Na to peticijo, ki je šla v tujino in ki je Slovenijo obtožila, da predstavlja grožnjo za sedanjost in prihodnost Evropske unije, se je odzvalo kakšnih 30 stanovskih kolegov teh podpisnikov in so se zavzeli za profesionalnost. Razmerje je približno takšno, 570 proti 30. Ne delam si iluzij, da se bo čez noč spremenilo. Tukaj ni možno zmagati, vsaj ne kratkoročno.«
Potemtakem se moti Društvo novinarjev Slovenije, ko priporoča premierju, naj neha preštevati podpisnike pod peticijo. Stvar je namreč hujša, uvedel je licitiranje med slabimi in dobrimi novinarji vobče. Odkrito priznanje, kateri so pravoverni in kateri niso (pravih je namreč 30 podpisnikov ti. Steinbuchovega poziva) nam namreč pove, kakšni so trenutni proporci glede novinarske profesionalnosti v Sloveniji. Povedano po domače: pošten je vsak 19. novinar, oziroma 5 odstotkov med njimi. In nekdo je pač močno žalosten zaradi tega.
Vlada narodne enotnosti, katere idilo rušijo neprijetni odmevi v tujini, je s tem po svoje odkrito priznala, kakšne so njene želje po obvladovanju medijev. Podobno kot je to storil poslanec Branko Grims, ko pravi, da je problem te vlade v tem, da nima vpliva nad mediji. To sta namreč dva problema: prvi je, da je to zanj problem, drugi pa, da ne govori resnice in da problema ni. Zato so prav storili novinarji, ko so se obrnili na »tujino«, ki ji bo kmalu predsedoval g. Janša. Podobno kot v društvih za zaščito žena pred nasiljem (prav te dni se je oglasil ženski odbor SDS) pozivajo k temu, naj te spregovorijo, je tudi glede političnih pritiskov in cenzure treba povedati resnico. Pometanje pod preprogo tri mesece po tistem, ko je Janša na vse pozive novinarjev molčal (kar sicer počne že dve leti, odkar ga seznanjajo z zgodbami o pritiskih), pač ni nobena rešitev. Mediji so opomnik resnice in skrbijo, vsaj nekateri, med drugim tudi za stik politike z realnostjo. Če verjame v Potemkinove vasi ali jih celo gradi, potem tej vladi ni pomoči.