Če gre verjeti N. Chomskemu (naslanjamo se na njegov nedavno prevedeni članek Cilji in vizije), potem živimo v politični stvarnosti, v kateri so ekonomske, politične in ideološke sisteme prevzele velike institucije zasebne tiranije. Te so organizirane hierarhično (kot piramide moči) in si (v boju za duha ljudi) prilagajajo mnenje javnosti. Za ta boj imajo po Chomskem na voljo neznanska sredstva: industrijo za stike z javnostmi, zabavno industrijo in korporacijske medije. Dodali bi, da to še zdaleč ni vse, v zadnjem času vse bolj obvladujejo tudi dele sistemov javnosti: šolo, mreže NVO-jev itd.) S pomočjo pritiskov mednarodnih finančnih institucij in gospodarskih združenj neposredno vplivajo na notranje ekonomske in politične razmere posameznih držav; in če so bile doslej pod udarom tako imenovane države tretjega sveta, se to po novem dogaja tudi nekaterim evropskim državam: Grčiji, Portugalski, Irski, Španiji; številnim drugim (denimo Sloveniji) pa se v imenu istega novoreka grozi s podobno usodo – če seveda ne bomo sprejeli korenitih in »nujnih« reform na vseh področjih družbenega življenja: v gospodarstvu, šolstvu, kulturi, na sindikalni ravni itd. Če se ozremo v Slovenijo, opazimo, kako številni ugledni komentatorji in oblikovalci javnega mnenja (da ne rečemo modreci) kritizirajo sindikate, češ da prav ti s svojo močjo (ki jim je še preostala) predstavljajo poglavitno oviro na poti »nujnih« reform. Takšne kritike so vsekakor simptomatične – kot da niso sindikati (kljub pomanjkljivostim) zadnja realna politična sila, ki si še drzne upirati temu, čemur M. Klein pravi neoliberalna revolucija: sprostitev trga, zmanjševanje davkov za bogate, pokojninske reforme, razprodaja javnega dobrega, reforme v šolstvu, ki mlade generacije vse bolj pripravljajo le še za bitko na fleksibilnem trgu delovne sile itd. Vse to je bolj ali manj znano in se dogaja v številnih državah.
Kaj je torej zgodovinska zasluga sindikatov, ki nam jo obelodanja njihov nedavni predreferendumski boj zoper pokojninsko reformo? Če kaj, potem je njihov boj pokazal, da je vsakršna delitev na leve in desne politične stranke v resnici in dokončno brez pomena. Oziroma natančneje, sama ta delitev služi le še zaslepljevanju državljanov – če ti še obstajajo in se niso dokončno preobrazili v potrošnike. Za 80 ali več odstotkov državljanov je prav vseeno, kdo bo zmagal na naslednjih volitvah: politična garnitura, ki bo nasledila Pahorjevo, ne bo ravnala prav nič drugače, kot je ravnala Pahorjeva. Iz teh ali onih medijev nam bodo žugali kazalci novih talcev prej omenjenih mednarodnih institucij, kar pomeni, da bomo, če se ponovno skličemo na Chomskega, še naprej živeli v tisti obliki absolutizma, ki ugonablja obljubo demokratične revolucije, o kateri smo nekdaj sanjali. Rečeno po naše: zategniti bomo morali pas, sprejeti to in ono reformo, se odpovedati številnim že priborjenim pravicam, gledati, kako si privilegiranih 20 odstotkov potrošnikov deli dobičke in ugodnosti, se jeziti na sindikate in premlevati, kako jim zmanjšati pristojnosti. In vse to bojda v imenu stika z realnostjo, razumnosti, mednarodnih gospodarskih okoliščin, lahko pa tudi popolnega pomanjkanja domišljije, vcepljenega brezupa, opuščenih sanj, miselne lenobe, vpetosti v sedanja oblastna razmerja itd. Ali kot pravi Chomsky: »spremembe v mednarodnem ekonomskem in političnem redu ponujajo možnosti za ustvarjanje nekakšne »utopije za gospodarje«, a kaj slabe možnosti za večino drugih.«
S tega zornega kota so napadi na sindikate in delitve na leve in desne politične opcije politični manever, ki morda ni izgubil stika s stvarnostjo, je pa izgubil stik z ljudmi. Lepo se sicer sliši, da je cvetoča ekonomija pogoj za blaginjo državljanov, cvetoča pa bo samo, če bomo naredili vse potrebne reze itd. Toda pozor! Vsak izmed rezov vendar pomeni rez natančno v blaginjo, rez v neko pravico. Z vsakim rezom so gospodarji še bolj gospodarji in sužnji še bolj sužnji (pa naj eni in drugi mislijo o sebi karkoli že hočejo). Kaj in kje je potem blaginja?
Kako tuje zvenijo danes besede Deweya, ki jih navaja Chomsky: poslednji cilj proizvodnje ni proizvodnja dobrin, ampak svobodnih ljudi, ki jih povezuje enakost. Ali besede B. Russella (tudi te navaja Chomsky): cilj vzgoje je pomagati ustvariti razumne državljane svobodne skupnosti, v kateri bosta cveteli svoboda in individualna ustvarjalnost, delovni ljudje pa bodo gospodarji svoje usode in ne orodje proizvodnje. In kako samoumevno je (pravi Dewey), da poslovni krogi v imenu dobička obvladujejo banke, javne finančne tokove in industrijo, pri čemer jih podpirajo tako sredstva javnega obveščanja kot žebranje politikov vseeno katere opcije. Toda (nadaljuje Dewey), dokler državljani ne bodo tega spregledali in si, bi lahko dodali, začeli te resnice gnati k srcu, bomo po imenu sicer živeli v demokratičnih državah, v resnici pa je v takšnih okoliščinah govorjenje o demokraciji nesmiselno – ljudje ne bomo delali »svobodno in razumno, temveč zavoljo zaslužka«. In to pribije Dewey, je »neliberalno in nemoralno« stanje.
Da so besede Deweya danes tuje opazi Chomsky, toda, dodaja, ko jih je Dewey zapisal, niso bile takšne, temveč so pripadale ameriškemu mainstreamu. Čudne so postale danes, v ZDA celo tako čudne, da jih imajo za protiameriške, pri nas, ker smo skromnejši, pa jim očitamo le, da so ovira napredku ipd. Ampak besede Deweya in Russella koreninijo v razsvetljenstvu in klasičnem liberalizmu. Šele tisto, kar se danes kliče liberalno jih je (po svetu in pri nas) spremenilo v neslane sanjarije in zaviralno silo razvoja. Enako velja za napade na sindikate. Ampak kar je v teh napadih dojeto kot zaviralno in utopično, so vendar sami temelji humane družbe, temelji brez katerih življenje izgubi ves smisel.