»To je fantastična zmaga!« je vzkliknil po odličnem rezultatu predsedniških volitev. Vedel je, da se z njim strinja 30 odstotkov volivcev na Mariboru in Ptuju in okoli 20 v povprečju po celi državi. Vedel je, da seveda ni zmagal, da pa so mu nasmiha takšna sreča v prihodnje. Poskusimo številne analize progresirajočih volilnih uspehov prvaka nacionalistov zabeliti z naslednjo tezo: ne drži, da so izraz nezadovoljstva nad gospodarsko neuspešnostjo te vlade ali veliko privrženostjo nacionalistični demagogiji, temveč predvsem naveličanosti nad učinkovitostjo etablirane politike. Zmago Jelinčič stavi na tiste, ki jih delitve na leve in desne utrujajo, tako kot jih vedno manj zanimajo ideološke polarizacije. Težko je verjeti, da mu demagogija uspeva le zato, ker so socialni problemi v državi vedno večji, njegov uspeh utegne temeljiti na nekakšni redukciji zaupanja volivcev: v prvem krogu se je leta 2004 z demagoško diskreditacijo izganjalo levico in pretežni del volilne baze je začel upati na desnico. Njihova vera je zdaj omajana, zato stavijo na nekaj tretjega, onstran obojega. A tu že tiči zagata, kajti njihov glas za Jelinčiča je nekakšen protestni glas. Matrica, glede katere se ne bi smeli slepiti, kajti na njej temeljijo veliki totalitarni sistemi, zaradi katerih se potem cela stoletja držimo za glavo…
Ta element presežka iz naveličanosti in izgubljenega zaupanja je ob dveh stebrih, očitnem nacionalističnem zastavku desnice z Novo revijo na čelu in premikih k desničarskemu radikalizmu po Evropi, verjetno odločilen. Jelinčič se, tako kot novorevijaši in Janša, sklicuje na slovensko nacionalno substanco, na mitični pomen osamosvojitve, na terapevtske učinke samostojnosti. Vsebinsko ne ponuja prav dosti in po svoje celo preveč. Je mogoče, da državljane prepričajo instantne vojne rešitve težav s sosedi, sovražni govor, rasizem in diskriminacija, kršitve zakonov, komoditetni bonvivanski stil življenja, strast do zbiranja orožja in njegove uporabe? Verjetno ne, jih pa ne motijo. Kar ga dela za drugačnega in prepričljivega, je predvsem verbalna odrezavost in smelost. On si upa, »nima dlake na jeziku«, pravijo temu na ulici. Zmagovite in zato vredne pretresa so torej nekatere značilnosti in elementi njegovega diskurza. Za pedagoške namene bomo takšno postopanje razumeli kot obliko političnega sarkazma, principa delovanja, ko se nekdo brez bojazni, prav nič nergaško, temveč po gosposko hrabro in zabavljaško, loteva diskreditacije in zaničevanja drugih.
Oscar Wilde je sarkazmu nekoč rekel »najnižja oblika humorja«. Prostaškost tega jedkega posmeha je treba razmejiti od dveh njemu sorodnih prijemov, ironije in cinizma. Ironija je največkrat komično sprevračanje sporočila, ko želimo povedati natanko nasprotno od tega, kar smo rekli. Če rečem »Kako si pameten!«, potem je naša intenca, odvisno seveda od konteksta, ironično povedati »Kako si nespameten!«. Ironični smo s »Kako si pameten!«, cinični z »Nikar se preveč ne muči uporabljati svojo pamet!«, sarkastični z »Zaradi takšne pameti, kot je tvoja, so polna pokopališča«. Ironija želi biti duhovita, cinizem je prezirljiv, sarkazem ima ambicijo žaljivosti.
Omenjeni slogi lahko postanejo del političnega ravnanja in cinizem je recimo skorajda diskurzivni moto te oblasti. Njegov kredo, prosto po Žižku, je naslednji: vemo, da je to narobe, pa vseeno to počnemo. Cinizem manipulira in vara s figo v žepu, ironija je intelektualno nevtralna, benevolentna in brez želje po manipulaciji, sarkazem pa želi biti skozi performativno gesto okrutno zajedljiv. Ko gre za politični infotainment, postane najprikladnejši retorični trik za najširše množice – destruktivnosti cinika v principu ljudje ne marajo, ironija se jim ne zdi dovolj vabljiva in prodorna, sarkazem pa se, kot pove že sama beseda (»sarkazo« pomeni »razmesarim«, sarkazem torej obeta več mesa) lepo zažre v dušo ne preveč zahtevnega volivca in je ravno dovolj krvav. Ko Jelinčič navrže, da so Hrvati goveda, to ni le demagoška žaljivka. Ko za predsednika države ob obisku Jelke Strojan komentira, da se mu je zazdelo, da jo bo zaprosil za roko, potem ni enostavno zabavljaški. Ko se brani svojih zvez s tajnimi službami, češ po meni so posneli prva dva filma o Jamesu Bondu, ni zgolj duhovit skozi dejstvo, da je resno obtožbo v trenutku uspešno spremenil sebi v prid. Kajti tak infotainment, zafrkljiva zabava kot nekakšno nadgrajevanje resnih levo-desnih konfliktov, je tu prevzel vlogo posebne »iskrene« verbalne terapije za množice.
Cinizem je perverzen, ko v imenu morale uvaja nemoralo, politizira v imenu depolitizacije, dedemokratizira v imenu demokracije. Političen sarkazem je pravoveren: je nemoralen na način, da smeši in pervertira obstoječo moralo, političen tako, da je žaljiv in demokratičen prav toliko, kolikor je demagoški. Cinizem igra na karto mimikrije in skrivanja, sprevračanja smisla in pomena, sarkazem stavi na prostodušnost »prave« resnice. V nekem smislu je cinizem intrinzično resen, sarkazem zabavljaški. Prvi se izdaja za poštenega, a je goljufiv, drugi pristaja na goljufivost, ki jo ima, največkrat skozi kot intelektualni gag, za poštenost. Spomnimo, v čem je prevara. Ko se Jelinčič moral braniti pred očitki bivšega varuha o sovražnem govoru, zabrusi: »Sovražnega govora ni, je le govor, ki govori resnico.« Epistemološko načelo sarkazma je torej, da se pretvarja, da govori v imenu resnice, da ne ovinkari. In prav to je menda vrlina tistih, ki ga podpirajo: »brez dlake na jeziku«, »pove, kar misli« so vse po vrsti že napačne ocene za nekoga, ki ponuja prezir in ignoranco kot že-resnico, nemoralo kot že-moralo. Reči, da so domobranci golazen, pedri izmečki družbe in cigani tatovi implicira po tej logiki zgolj povedati vso-resnico. V tem smislu je ambicija Jelinčiča venomer izrazito epistemološka – sklicuje se na pogum glede nje, na vso-resnico kot tako.
Jelinčičev vsebinski in slogovni mačizem nadalje ponuja prototip nekoga, ki se giblje na meji zakona ali onstran njega, pa se mu nič hudega ne zgodi. Celo več, uspešno raztegne pojem nezakonitosti na absurd, ki se mu je treba posmehovati. Ko si prižge cigaro, je zgolj kršil bebav restriktivni zakon. V tem smislu jemlje Janševo zapuščino izključevanja, netolerance in nezakonitosti resno in s »plemenito lažjo« širi cinizem v območje sarkazma.