»Vrednost demokracije se meri po obsegu svobode, ki jo ta nakloni svojim disidentom, ne svobodi, ki jo da njenim najbolj asimiliranim konformistom.«
Abbie Hoffman
»Odločitve so zares vredne, če izhajajo iz osebne vesti.«
Taras Kermauner
Winston Churchill je za demokracijo dejal, da je najboljša od najslabših oblik vladavine. V zahodnem svetu je demokracija danes prevladujoča oblika vladavine ali vsaj ideal, h kateremu se stremi. Če nekoga označimo za nedemokratičnega, je to huda obsodba. Zdi se, da vsi razumejo, kaj demokracija pomeni. Obstoj demokracije predpostavljamo, kot zrak, ki ga dihamo. Vendar tako kot marsikdo, ki zrak sicer diha, ne pozna njegove kemične sestave, marsikdo, ki v demokraciji živi, pravzaprav ne ve, kaj demokracija v resnici pomeni.
Najboljši vseh možnih svetov
Pred kratkim preminuli ameriški komik George Carlin naj bi bil v enem izmed svojih nastopov izrazil naslednjo misel: »Vsaka štiri leta obkrožite številko pred imenom in temu pravite demokracija?« Filozof Herbert Marcuse je podobno idejo izrazil z mislijo: »Svobodne volitve naših gospodarjev ne odpravijo ne gospodarjev ne sužnjev«. Iz omenjenih citatov ne sledi nujno, da je demokracija popolna farsa in nam kot možna ureditev življenja skupnosti ne ponuja več kot totalitarizmi, ampak da demokracija ni nekaj, kar je dano vnaprej, ampak nekaj, za kar si je treba vedno znova prizadevati. Če državljani ne sodelujejo aktivno pri javnih zadevah in v dobri veri prepustijo upravljanje svojega življenja oblastnikom, lahko demokracija zares prav hitro postane le črka na papirju.
Nelagodje v demokraciji
Ne bomo se spuščali v razpravo o vseh problemih demokracije, saj bi to zahtevalo več prostora, ampak bomo navedli dva pereča problema, ki se danes kažeta tudi v Sloveniji. Začenši s pomanjkanjem politične kulture.
Pred kratkim je Janez Janša vložil ustavno obtožbo proti predsedniku Danilu Türku zaradi odlikovanja Tomaž Ertla. Odlikovanje lahko označimo kot sporno, vendar se zdi, da je aparat ustavne obtožbe treba uporabljati premišljeno. Obtožba, ki jo podaja Janša, pa je milo rečeno smešna. Predsednika Türka obdolžuje kršitve nekaj ducatov členov ustave. Razumnemu državljanu se postavi vprašanje, kako točno lahko človek sploh prekrši toliko členov ustave. Če si dovolim karikaturo: tudi če bi predsednik zažgal slovensko zastavo, preklel Slovenijo in Slovence ter organiziral orgijo z bulmastifi, bi bilo to sicer popolnoma nesprejemljivo, dvomim pa, da bi mu uspelo prekršiti toliko členov ustave.
Drugi problem so tožbe proti novinarjem. Novinarji naj bi predstavljali četrto vejo oblasti, ki služi kot neformalni nadzor dela drugih. Da lahko novinarji to nalogo uspešno izpolnjujejo, potrebujejo pri svojem delu avtonomijo in zagotovilo, da jih nezadovoljen politik ne bo tožil, ko bodo poročali o neprijetni resnici o določenem politiku. Zadnji eklatantni primer je Zmago Jelinčič, ki toži tujega novinarja Jamesa Smoota; ta naj bi bil z opozorilom na ekstremistična dejanja in besede Zmaga Jelinčiča »škodoval podobi ugledne javne osebnosti«.
Pri Janezu Janši so tožbe postale že navada. Toži domače kritike, na primer Vlada Miheljaka, in tudi tuje, na primer finskega novinarja Berglunda. Agencija International Press institute je Slovenijo na lestvici svobode tiska uvrstila blizu Turčije. Uvrstitev, ki bi se je demokratična Slovenija morala sramovati. O Jelinčičevi tožbi v februarski Tribuni podrobneje piše Simon Tretnik, o limonadi s patriami pa lahko berete praktično v vseh medijih.
A očitno nas sramotna uvrstitev na lestvico svobode tiska in igra skrivalnic bivših in sedanjih voditeljev ne skrbi, saj lahko s ponosom povemo, da smo na indeksu ekonomske svobode trga vsako leto više in više. Sproščeno torej. Morda bi bilo najbolje, da se ne obremenjujemo preveč z zastarelimi koncepti svobodnega raziskovalnega novinarstva, informiranega državljana ter tako kot zdravstvo in šolstvo in vse ostalo, zadeve popolnoma prepustimo trgu. Saj res, to že počnemo. Živela svoboda.
Kraljestvo vzhodno od raja
Včasih smo omenjene probleme lahkotno zavrnili z razlago, da smo pač mlada demokracija, vendar bi ob 20-letnici morda lahko začeli razmišljati o tem, da počasi odrastemo in se pridružimo zrelim demokracijam ter svojo več-kot-polnoletnost dokažemo tudi v praksi. Morda bi se morali učiti od zrelih demokracij?
Dober kandidat se zdi Avstrija. Avstrija je znana po svoji politični kulturi, zrelosti in demokratičnosti. Včasih smo bili dunajski kočijaži, danes pa lahko kot samostojna država našo partnerico v Evropski uniji prijazno zaprosimo za nasvet o tem, kako (so)vladati zreli demokraciji.
Predlog se mi je zdel zanimiv in uporaben, dokler nisem pred kratkim slišal zgodbe Martina Ballucha, avstrijskega aktivista za pravice živali, doktorja matematike, fizike in filozofije. Zgodba se sliši kot scenarij kakšnega filma. Sredi noči so policijski specialci vdrli v njegovo stanovanje, ga zvlekli iz postelje, strpali v samico in ga več kot 20 dni zadrževali brez obsodbe ali kakršnekoli razlage. Spustili so ga šele, ko je množica protestnikov zahtevala, da ga v imenu spoštovanja pravne države in človekovih pravic izpustijo ali pa naj proti njemu vložijo obtožnico. Kasneje je izvedel, da so njemu in njegovim kolegom prisluškovali in mu sledili. Prav tako so jih ovirali na vsakem koraku in jim posredno grozili.
Predpostavimo, da je Balluch res nevaren terorist, kot ga obtožujejo, čeprav za to, kljub trdemu delu tajnih služb, nimajo nobenega dokaza. Habeas Corpus in človekove pravice veljajo za kogarkoli, tudi za vojne ujetnike, zločince in pedofile. Postopanje države je sporno tudi v tem primeru. Dejstvo, pa je, da Balluch sam zastopa načela nenasilne direktne akcije, priznava državi monopol nad nasiljem in se je pripravljen proti nepravičnemu sistemu boriti po pravilih in v duhu demokracije, kar teoretično podkrepi v svojem delu Widerstand in der Demokratie (Upor v demokraciji). Zdi se, da teroristične dejavnosti tukaj ne izvaja Balluch, ampak država Avstrija. Pojem terorizma prevečkrat omejimo na posameznika, ko pa je jasno, kot v svojem delu Terorizem zapiše dr. Igor Primorac, da je teroristična lahko tudi država. Ali obtožujem Avstrijo, da je teroristična? Ne, zadeva je dosti bolj kompleksna.
Denar demokracije grobar
Čeprav se zdi, da moj dramatični in parcialni (čeprav resničen) opis primera nakazuje, da smo v Avstriji priča koncu pravne države in se tako Slovenci od Avstrijcev nimamo ničesar naučiti, je resnica ravno nasprotna. Iz tega primera se lahko veliko naučimo. Čeprav ne moremo vedeti zagotovo, je najbolj verjetna razlaga ta, da se je sistem spravil na aktivista, ne ker ga želi zatreti, ampak zaradi pritiskov kapitala, ki zlorablja vzvode sistema demokratične pravne države, da bi dosegel svoje cilje. Balluchu je v okviru njegove organizacije uspelo doseči prepoved baterijske reje jajc (prepoved, da bi kokoši vso svoje življenje živele v zelo majhnih kletkah in posledično zelo trpele). In s tem je industriji, ki je s takim načinom gojenja jajc z zniževanjem stroškov povečevala profit, vzel kos kolača. Greh, ki ne more iti mimo nekaznovan, in Ballucha je treba križati, da nikomur več ne pride na misel kaj podobnega. Njegov greh ni le, da se je uprl, naglavni greh je, da mu je uspelo.
Tako pridemo do srčike problema. V demokraciji velja načelo enakopravnosti. Vsak glas šteje enako. Skupaj s pravico vsakega državljana, da kandidira za predstavnika sodržavljanov, naj bi to zadostilo pogojem za izražanje skupne volje. Pozablja pa se, da je moč s tem teoretično res dostopna vsakomur, vendar ima posameznik, ki ima v lasti več kapitala, tudi več moči. Za kapital pa posamezniki v kapitalizmu tekmujejo na prostem trgu, kjer demokracija, pravičnost in druge vrednote nimajo prostora. Tako kot v vojni na trgu ne zmaga tisti, ki ima prav, ampak tisti, ki je močnejši ali zvitejši. To ne pomeni, da nujno vedno zmagajo ljudje, ki jim ni mar za skupno dobro, vendar nas zgodovina uči, da je temu pogosto tako.
Uporna vitalnost in vitalnost upora
O problemih, ki sem jih nakazal, so politični filozofi skozi zgodovino že razpravljali in do zdaj še nobenemu ni uspelo najti popolne rešitve. Večina teoretikov demokracije pa se strinja, da se lahko pritiskom kapitala zoperstavimo z močno civilno družbo. Kljub problematičnosti definicije menim, da je v demokraciji civilna družba nujno potrebna. Balluch v svoji knjigi razvije teorijo upora v demokraciji.
Delni povzetek bi se glasil takole: demokratična politika je borba različnih interesov za prevlado po pravilih demokracije, ki izključujejo nasilje, saj monopol nasilja ostaja pri državi. Moč je v praksi demokracije neenakomerno porazdeljena. Posamezniki, ki posedujejo več kapitala, imajo več moči kot tisti, ki ga ne. Posamezniki z več moči lahko vplivajo na medije, lobirajo pri politikih in svoj kapital na različne načine uporabijo za uveljavljanje lastnih interesov. V demokraciji ima vsak posameznik ali skupina pravico do enakovredne zastopanosti svojih interesov. Povprečni državljani morajo najti načine, da za uveljavljanje svojih interesov pridobijo moč. Edina realna možnost, da lahko konkurirajo posameznikom ali skupinam z močjo kapitala, je medijska moč. Zato imajo državljani pravico do nenasilnih protestov in direktnih akcij, s katerimi pridobijo pozornost medijev in poskušajo vplivati na oblast. Ker so se ti posamezniki odrekli nasilju, mora država biti do njih strpna in ne zlorabljati monopola nad nasiljem. Če ti posamezni ali skupine prekršijo zakon, sprejmejo posledice in plačajo kazen. Posamezniki so torej pripravljeni dosegati svoje cilje po pravilih demokracije in država se mora do njih obnašati kot do državljanov in ne kot do teroristov.
Balluch nadalje navaja primere Martina Luthra Kinga in drugih zastopnikov državljanske neposlušnosti, ki so za svoja prepričanja pristali tudi v zaporu. Balluchu se lahko kaj hitro zgodi kaj podobnega, saj proti njemu trenutno teče sodni proces, in če bo spoznan za krivega, mu grozi 5 let zapora. Zaradi nepravilnosti in kršitev človekovih pravic so se v Avstriji že združile različne skupine, nevladne organizacije in posamezniki, ki ostro nasprotujejo travestiji pravne države, ki se dogaja v Avstriji. Nazadnje so mi sporočili, da se je na policijski postaji zglasilo več ljudi, ki zahtevajo, naj jih obtožijo istih »zločinov« kot Ballucha. Med njimi tudi duhovnik, znani avstrijski kantavtor, nuna in več drugih posameznikov.
Priča smo praktični izvedbi teorije, ki jo Balluch razlaga v svojem delu, kar ni naključje, saj je navdih za teoretično delo črpal iz svoje aktivistične prakse.
Demokratično sojenje ali sojenje demokraciji?
V začetku sem omenil, da si je treba za vitalno demokracijo vsak dan znova prizadevati. V primeru Balluch v resnici ne sodimo samo njemu, ampak je na preizkušnji moč avstrijske demokracije, da se upre pritiskom kapitala. Poleg tega gre za pravni predecens, saj bi lahko uspešna obsodba Ballucha služila kot vzor za nova preganjanja aktivistov po svetu. Civilna družba v Avstriji in po svetu se tega zaveda in se je že zbudila in se postavila v bran demokraciji. Voltairu pripisujejo naslednji citat: »Gospod, ne strinjam se z vami, ampak do smrti bom branil pravico, da svoje mnenje izrečete.« Ni nam treba biti vegani, da bi branili Balluchovo pravico, da si v duhu demokracije in nenasilja prizadeva za pravice živali, saj je od njegove pravice dolgoročno odvisna tudi naša pravica, da si prizadevamo za naše vrednote. Sklenem lahko s Hemingwayem: Komu zvoni? Tebi.