Zadnjih nekaj mesecev lahko v medijih redno spremljamo oglašanja mnogih akademikov in raznih branilcev univerze, kako se burno odzivajo na nove vladne dokumente, ki krepko posegajo na področje avtonomije univerz. Intenzivnost obrambe je prav pohvalna. Timing pa zaskrbljujoč. A ni ta obramba znanosti morda najmanj kakšno desetletje prepozna?
Znanost po meri gospodarstva
Vsaj trije vladni dokumenti so v zadnjih mesecih razburili znanstveno stroko. Eden od njih je nova shema sofinanciranja doktorskih študijev, ki predvideva sofinanciranje pretežno le za tiste doktorske kandidate, ki bodo s svojim delom prispevali k razvoju gospodarstva. Drug tak, morda nekoliko manj zaskrbljujoč dokument je Nacionalni program visokega šolstva 2011–2020, ki po mnenju mnogih prav tako zapostavlja humanistične in umetniške študije. Tretji, še posebej rigorozni dokument pa je predlog Nacionalnega raziskovalnega in inovativnega programa 2011–2020 (krajše NRIP), ki znanost v celoti eksplicitno podreja gospodarskim potrebam.
Že prvi odstavek NRIP se glasi takole: »V času resnih gospodarskih težav, s katerimi se soočata Evropa in svet, se je Slovenija znašla v položaju, iz katerega jo lahko reši le celovito prestrukturiranje gospodarstva in podpornih sistemov, vključno z raziskovalno razvojnim in visokošolskim.« Povsem brez sramu so pisci predloga NRIP-a tukaj znanost definirali kot »podporni sistem gospodarstva«. Da ne gre zgolj za lapsus, je razvidno iz nadaljnjega vztrajanja pri takšni dikciji. Kot jasna strateška usmeritev NRIP-a je naveden stavek: »Strateški cilj je izgradnja celovitega inovacijskega sistema s konkurenčnim gospodarstvom in vrhunsko znanostjo z namenom ustvarjanja višje dodane vrednosti.« Najvišji dokument, ki bo na nacionalni ravni urejal področje znanosti v naslednjem desetletju, ima kot osnovni cilj zastavljeno ustvarjanje višje dodane vrednosti. Kakšna avtonomija znanosti? Kakšna resnica? Smoter znanosti je glede na nacionalno strategijo višja dodana vrednost; znanosti ne gre za resnico, gre ji za višjo dodano vrednost. Da pa se ta vladni načrt ne bi ponesrečil, zagotavlja NRIP tudi primeren družbeni inženiring, ki bo zagotovil takšno znanost oziroma tovrstno »znanstveno mladino«, in sicer tako, da kot enega eksplicitnih ciljev navaja: »Usmerjanje izobraževalne politike na vseh ravneh v načrtno krepitev inženirskih poklicev. Spodbujanje in usmerjanje v naravoslovno in tehniško izobraževanje, tudi s tehniškimi vsebinami v osnovnih in srednjih šolah.«
Vsi ti dokumenti nikakor niso zaskrbljujoči le zato, ker zapostavljajo razvoj humanističnih in umetnostnih ved, temveč še posebej zato, ker razvoj vseh znanosti podrejajo praktičnim potrebam razvoja gospodarstva. Znanost, ki ne sledi lastni metodologiji in smotru spoznavanja resnice na svojem področju, pa ni znanost, temveč le še fahidiotizem s krinko znanosti. Ob tej dikciji, ki jo lahko zasledimo v predlogu NRIP-a, bi pomislili, da bo pod njo podpisana npr. Gospodarska zbornica Slovenije ali kakšna podobna institucija, vendar, seveda, nacionalni raziskovalni program ne sodi v njen resor, temveč v resor Sveta za znanost in tehnologijo. Torej, bi morda pomislili, v tem svetu sedi preveč gospodarstvenikov, ki so zakuhali ta dokument, a ponovno bi se zmotili. Svet za znanost in tehnologijo ima 22 članov. Od tega je 6 predstavnikov univerz in inštitutov, ki prihajajo z različnih znanstvenih področij, npr. ekonomije, filozofije, biologije, kemije itd. Nadalje so 4 člani v svetu rektorji štirih univerz. Člani sveta so tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, predstavnik sindikata in predstavnik javnosti. Nadalje še dva ministra (za znanost in za finance) ter 6 predstavnikov gospodarstva. Imamo torej strukturo sveta, ki vključuje 13 predstavnikov s področja znanosti, 2 člana iz politike in 6 članov iz gospodarstva. Kako je mogoče, da Svet za znanost in tehnologijo v takšni sestavi, kjer jasno prevladujejo znanstveniki, napiše tak predlog nacionalnega znanstvenega programa?
Univerzitetni svet, ki »zvoni po toči«
Kot smo že omenili, so bile reakcije na te nove dokumente precej intenzivne, vendar zanimivo, da predvsem s strani humanistov. Kar nas lahko tukaj precej zmoti, je misel, da se humanistika zdaj oglaša predvsem zaradi eksistenčne ogroženosti lastnega področja, ne pa toliko v bran znanosti kot takih. Zdi se, kot da si ostale znanosti, ki so zmožne primerne aplikacije na področje gospodarstva, ob novem programu znanosti obetajo obsežnejše financiranje, saj ta dokument predvideva bistveno zvišanje fondov za raziskovanje. Po domače, tiste znanosti, ki se bodo lahko prodale, se bodo dobro prodale, tiste znanosti, ki se ne morejo prodati (iz tehničnih ali iz etičnih razlogov), pa se zdaj zaradi eksistenčne stiske oglašajo.
V tej liniji razmišljanja lahko zdaj razumemo tudi relativno poslušnost znanstvenega in visokošolskega prostora v celem zadnjem desetletju, ko se je uvajala bolonjska reforma (beri: reforma visokega šolstva po meri gospodarstva). Čeprav so imeli vsi veliko za povedati proti tej reformi, do kakšnega radikalnega upora s strani univerz ni prišlo. Ob uvajanju bolonjskih programov so se posamezni oddelki na fakultetah ukvarjali predvsem s tem, kako napisati nove programe tako, da bodo vsi profesorji še naprej obdržali svoje število ur ipd. Skratka, pretežno, razen redkih izjem, so se ukvarjali z zagotavljanjem delovnih mest svojim zaposlenim, pozabili pa so na obrambo avtonomije lastnih znanstvenih področij. In medtem ko se je znanost deset let ukvarjala z eksistenčnimi vprašanji, ni opazila, da so ji že bili nadeti okovi. Šele zdaj, ko je postal jasno ogrožen obstoj celih področij znanosti, kot so humanistične in umetnostne vede, in ko se v najvišjih dokumentih pojavlja dikcija tipa »znanost kot podporni sistem gospodarstva«, se je univerzitetni svet nekoliko prebudil. Vprašanje je, če ni že prepozno, če ni zdaj znanost le končno dobila svojega pravega imena za tisto, kar se je podtalno dogajalo že celo desetletje in več.
Vendar pa za nastalo situacijo ne moremo kriviti le pretekle zaspanosti znanstvene in visokošolske srenje, temveč se morajo s pepelom posuti tudi študenti oziroma se moramo s pepelom posuti vsi, ki smo študirali v tem polpreteklem obdobju. Podobno kot se je profesorska in znanstvena skupnost v tem času preveč ukvarjala zgolj z lastnim preživetjem in pozabila na avtonomijo lasnih znanosti, tako so tudi študentje študij razumeli le kot investicijo v svojo prihodnost, le kot formalno obveznost, ki pogojuje njihovo eksistenco. Temu primerno se tudi študentje zaradi razpršenosti individualnih interesov niso bili sposobni oblikovati v študentsko telo, ki bi od znanosti in visokega šolstva zahtevalo več kot le proizvodnjo ljudi-strojev za bodoči trg dela. Dokler so študentje še naivno upali, da jim bo diploma prinesla dobro plačano in varno zaposlitev, so tiho sodelovali s sistemom, ki pa jih je seveda na koncu pustil na cedilu. Naivnost ali lastna nečimrnost nas je mnoge vodila k plačevanju šolnin na izrednih študijih ali na podiplomskih študijih, s čemer smo seveda omogočali prenekatero zaposlitev visokošolskega učitelja, ki je s tem vsako leto dobil eno majhno bitko v svoji večni vojni za zaposlitev.
Ustanavljanje novih in širjenje starih univerz je služilo v prvi vrsti ustvarjanju novih delovnih mest na področju visokega šolstva, torej je služilo eksistenčnim zahtevam posameznikov, ne pa toliko potrebam znanosti kot take. S tem je povzročilo pretirano proizvodnjo diplomantov in fiktivno potrebo po akademskem kadru. Tako so se vse visokošolske institucije kakor tudi študentske organizacije znašle v začaranem kolesju ukvarjanja s preživetjem vse številčnejšega univerzitetnega kadra in vse številčnejše študentske populacije. Pretirano ukvarjanje z lastno eksistenco tako pri profesorjih kot pri študentih je v zadnjih desetih letih odvrnilo pozornost s tiste prave fronte, kjer se je tačas bitka že končala v prid kapitala. Kadar sta ljudem materialna blaginja in materialna varnost bolj pomembni kot resnično, dobro in lepo, takrat vselej že vnaprej zmaga kapital.
Nova zatočišča temeljnih znanosti in umetnosti
Danes se mnogi, ne le pri nas, že povsem resno sprašujejo, ali ni nastopil čas zatona univerze kot take. Že se pišejo knjige z radikalnimi naslovi, kot je npr. Poslednji profesor ipd. Povsem utemeljeno se lahko pričnemo spraševati, ali ne bo univerza kot nosilka raziskovanja in prenašanja temeljnih znanj preprosto počasi izginila oziroma se transformirala v nekaj novega, kot bi rekli naši pisci NRIP-a, v »podporni sistem gospodarstva«, v nek »razvojni oddelek« tega velikega podjetja kapitalizma. Univerza bo morda umrla na ta način, da bo postala zgolj še razvijalka in proizvajalka novih kadrov in novih izdelkov za namene razvoja gospodarstva.
Vendar pa se ni bati, da bi to pomenilo konec temeljnih znanosti kot takih. Znanost tako kot umetnost je še vselej preživela v še tako neugodnih družbenih okoliščinah. Znanost je preživela celo teološko uzurpacijo v srednjem veku, in kljub temu da je bilo znanstveno spoznanje dolga stoletja preganjano iz formalnih teološko usmerjenih znanstvenih institucij, se je rodila moderna znanost. Tudi danes bi bilo preveč pesimistično trditi, da bi zaton takšnih univerz, kot jih poznamo zadnjih par stoletij, pomenil konec znanosti in umetnosti. Tudi če univerza postane »dekla kapitala« in izgubi svojo funkcijo najvišje nosilke spoznanja, bodo temeljne znanosti in umetnosti slej ko prej našle svoja nova zatočišča in s tem morda nove smotre in motivacije, ki bi prinesli nove, morda celo paradigmatske preboje na področju mnogih znanosti. Morda je preprosto nastopil čas, ko mora znanost zapustiti svoje stare univerzitetne okvire in si najti oziroma ustvariti nek novi dom in s tem morda celo bolj plodna tla za svoj nadaljnji razvoj.