Že Platon je ugotovil, da se nam ljudje zdijo smešni takrat, ko imajo napačna prepričanja o svojem znanju ali sebi. Ko se je te dni predsednik vlade Borut Pahor vrnil iz Libije in sebe primerjal z Josipom Brozom Titom, ki je na sprejem pri predsedniku Gadafiju čakal celih šest ur, njemu pa je uspelo priti v avdienco v eni sami, smo pomislili na bistroumne analize starogrškega filozofa. Ob neki drugi priložnosti, ko se je pošalil, da je vlada je sklenila, da bo slovenska reprezentanca premagala rusko z 1:0, je bil bolj uspešen. Vzemimo ponesrečen dovtip iz libijskega epizode za paradigmo ob premisleku o tem, koliko humorja premorejo naši politiki. Ali celo, na kakšne načine je talent za šalo ustrezna sestavina politične kulture in omike, če je serviran cum grano salis, torej s ščepcem in hkrati s pravim ščepcem soli. Da bi namreč državo prepustili voditi zabavljačem, in še to takšnim, ki stresajo dolgočasne šale, zanesljivo ni želja nikogar.
Krucefiksi in Borati
Je aktualna leva vladajoča koalicija dovzetna za smeh? Vprašanje zveni profano in neustrezno. Marsikdo bi utegnil reči, da takšne kompetence od nje niti ne pričakujemo. Ost razmisleka je drugje, v premisleku o tem, na kakšen način humor morebiti razkriva politično kompetenco ali se meša s svetovnim nazorom. Bežen pregled ministrske ekipe in njenih nastopov nam daje slutiti, da smehu ni preveč naklonjena. Čeprav je pravilno doziran zaželena sestavina javne prezence, simpatično znamenje inteligence in sofisticiranega duha, ki se verjetno nemudoma odraža v priljubljenosti, ratingih in prepričljivosti uveljavljanja tudi povsem političnih odločitev, se humorja poslužujejo le redki. Že res, da so časi gospodarske krize in lačnih želodcev neprimerni za zbijanje šal, toda obraza Katarine Kresal in Gregorja Golobiča delujeta (za)resno. Med ministri želita v svojimi nastopih biti med bolj zabavnimi Karl Erjavec in Borut Miklavčič, drugoimenovani nesporno z več prefinjenosti. Mimogrede, tudi prejšnja, desna vlada, se ni odrezala kaj veliko bolje, četudi je obetala »sproščenost«. Ta se na fiziognomiji ali govorici Janeza Janše nikoli ni poznala. Vse, kar je dosegla njegova stranka v zadnjih letih, in tega res ni malo, kar se volilnih rezultatov in javne podpore tiče, je izpeljala z izrazi izjemno resne in zaskrbljene mimike. Če kaj, potem se Janši ne prilega zabavnost. Toda afektivnost aktualnega predsednika vlade, za katero se včasih ne moremo odločiti, ali je teatralična ali pristna, žanje različne odzive glede svoje retorične prepričljivosti.
Je torej Pahor v navedenem dovtipu čakanja na avdienco pri Gadafiju bil smešen, in ali je bil pri tem uspešen? Zaenkrat ne moremo dvomiti, da takšen ni želel biti. Kot dober dovtip nam je primerjalno ponudil dokaz o svojih prednostih pred pokojnim maršalom Jugoslavije. Toda zgodilo se je nasprotno: četudi je možno, da se je marsikateremu državljanu zazdel zabaven, se marsikomu ni. Za takšne predsednik vlade zaradi neustrezne primerjave verjetno ni dosegel humornega učinka in ni uspel kot akter komičnih besed, ampak je lahko celo sam postal del posmeha. Namesto da bi se naša pozornost osredotočila na njegovo poanto in posredno častila izvajalca, se je preusmerila na samega izvajalca. Kar se Pahorju, nenazadnje, dogaja večkrat, ko njegovo afektirano govorico (znova kot paradigmo navedimo nedavni vzklik »Krucefiks!«) ne vzbuja nujno simpatij, temveč mogoče še pogosteje zabavno averzijo.
Za tistega, ki v politiki ni smešen, pa je to želel biti, sledi kazen. Že zaradi take posledice bi morali razmišljati o tej sestavini nastopanja; nekoliko degutantne zgodbe o slovenskem Boratu, ki jih z veseljem producira del javnosti, so že takšnega kova. Humor je nenazadnje tudi bitka za politične točke – nasprotnika je treba prikazati kot nesimpatičnega tepčka. Povedano drugače: v politiki obstaja tudi vojna za interpretacijo, kdo je smešen in kdo ne ter kaj je takšno in kaj ni.
Ko se konzervativci smejejo več
Če dober vic ne poskrbi le za pol zdravja, temveč tudi za dvig ratingov, pa je hkrati, rečeno bolj grobo, lahko pokazatelj mentalnega stanja v državi. Pred tremi leti je teolog dr. Ivan Štuhec plediral, da bi javni zavod RTV Slovenija moral najti dobre, celo boljše humoriste. Po njegovem sta bili v socializmu dve temi tabu: politika in seks. Zdaj sta pa ravno to temi, ki nista več tabu. In humor se je pretirano zreduciral na politike in seks. Kot lahko vidimo, ima sedanje, nedvomno politično nastavljeno vodstvo zavoda, velike težave s humoristi in satirična oddaja Hri-bar je postala zanj tako rekoč notranji sovražnik številka ena. Kakšnemu tipu humorja bi potem sploh morali slediti, da bi to bilo adekvatno mentalnemu stanju državljanov? Seveda je zahteva po reguliranju humorja v svojem bistvu abotna; česa takega pač ne moremo početi. Če bi obstajal kak recept, bi ga znova z veseljem lahko uporabili upravljalci države. Denimo tako imenovana večvrednostna teorija humorja pravi, da se ljudje smejimo nesreči drugih, kajti njihove tegobe nas prepričujejo v našo večvrednost prav na podlagi slabosti drugih. Nekaj podobnega sta verjela Platon in Aristotel. Smejati se šibkim in grdim je elementarna reakcija, ki nas okrepi v naši lastni veličini. Kdo bi si upal uporabljati takšno grobo obliko proizvodnje smeha? In kdo jo, nenazadnje, res uporablja? Čeravno recepture ne obstajajo, je smiselno in povsem neraziskano vprašanje, kakšnim oblikam sledijo slovenski politiki in katere tipe publike z njim naslavljajo.
Dan Ariely, ameriški behavioristični ekonomist in psiholog, je lani pokazal, da se konzervativci smejejo več od liberalcev. Spoznanje je šokiralo javnost, kajti v Ameriki je veljalo, da imajo liberalci bistveno večji smisel za šalo. Oziroma točneje rečeno: pokazalo se je, da so za konzervativce vici bolj smešni. Ariely je ljudem v Bostonu, ki so se pred tem opredelili za prve in druge, razdelil vice in jim zelo preprosto naročil, da jih označijo na skali smešnosti. In vici različnih »kategorij« so bili bolj smešni konzervativcem: pri njih so prejeli več točk. To je akademsko sfero, ne samo njo, presenetilo, ker je obstajal predsodek, da so ti manj nagnjeni k humorju – izkazalo se je, da gre verjetno za stereotip liberalnih profesorjev. Pravzaprav gre za splošen stereotip liberalcev. Še huje, ne le, da so vici konzervativcem bolj smešni, študija je pokazala, da liberalci dajejo svojim lastnim vicem višje ocene kot konzervativci svojim. Da torej bolj cenijo svojo lastno smešnost. Takšno dodatno spoznanje sicer ni bilo tako protislovno, kot se zdi na prvi pogled. Rod Martin, avtor knjige »The Psychology of Humor«, je kasneje komentiral, da ni povezave med obojim – eno je, da si smešen, drugo je, da se čemu smeješ. Ocena humornosti ni isto kot proizvajanje humorja. Zato, ker se nekdo zabava ob šalah, to še ne pomeni, da je tudi smešen in da bo verjetneje pripovedoval šale in zabaval druge.
Potemtakem ameriški liberalci mogoče živijo v dveh zablodah: da so bolj smešni in humorni, ter da bolje razumejo smešnost od konzervativcev. Bi kaj takega veljalo tudi za slovenske liberalce in konzervativce, morebiti levico na eni in desnico na drugi strani? Liberalce čaka še en udarec, kajti so tudi manj srečni od konzervativcev, kot kažejo neke druge raziskave. Zakaj? Ker konzervativni pogled racionalizira družbeno neenakost, sprejema svet, kakršen je, medtem ko liberalen do nezadovoljstva s svetom in k temu, da se stvari morajo spremeniti, preden smo res srečni. Zaradi tega jih naredi za manj srečne in zadovoljne, s konkretnimi življenjskimi okoliščinami in družbenim stanjem sprijaznjeno desnico pa za bolj pomirjeno s sabo.
Preganjanje humorja
Zaenkrat še nihče ni raziskal morebitnih metodoloških pasti omenjene raziskave. Humor je lahko kulturno določen; mogoče so šale iz raziskave pretežno konzervativne, stvar mentalnih vzorcev zgornjega srednjega sloja Američanov. Nadalje so vici liberalcem lahko manj smešni, ker v njih prej porajajo nelagodje. Zaradi tega so bolj pazljivi, da koga ne bi prizadeli in se zato ne smejejo ob določenih šalah. Oziroma se sploh ne, če gre za take, ki temeljijo na diskriminaciji, nestrpnosti in podobnem. In čemu se smejejo državljani v Sloveniji? Če naj zaupamo javnemu servisu, obstajata dva tipa humorja: tisti domačijski, ki ga gojijo v oddaji Na zdravje, ali tisti sofisticiran (kot mu pravijo), ki ga srečamo v oddaji Hri-bar. Zadnje čase je sicer ena od teh dveh vrst deležna cenzure. Recimo: programski svet RTVS je sprejel sklep, da urednik razvedrilnega programa TV Slovenija Petar Radović ni kršil svojih pooblastil, ko je dal iz oddaje Hri-bar izrezati del, ki je govoril o direktorju televizije. So pa istočasno sklenili, da je bil sam poseg nepotreben. To dvoje skupaj, češ kršenja pooblastil ni bilo, a je šlo za nepotrebno dejanje, bi moralo povzročiti krohot. Če gre za tip humorja, ki ga desnica ne more ali želi razumeti, bi ciničen nasmešek pričakovali vsaj od leve vlade. A ga ni bilo, kot tudi ne obsodb.
Morebiti slovenska zgodba vendarle daje priložnost, da rešujemo občutek za smeh. Nekdo bi moral izmeriti, kako se levica odziva na smešenje same sebe. Če javni zavod sprejme povsem izmišljen neutemeljen ukrep, po katerem humoristom prepove omembe vodstva, to pomeni le, da ne dovoljuje šal na svoj račun: smejati se vodstvu RTV je prepovedano. Natanko to je priložnost za obstoječo vladajočo koalicijo: pokazati, da je levica boljša od desnice, ker sprejema kritiko in šalo na svoj račun. In se ji kdaj tudi nasmehne. Ali celo: da je ob tem srečna, če že ne more biti ob nesreči drugih.