Ne more biti nobenega dvoma: Janez Janša nujno potrebuje zajeten priročnik za samopomoč. Njegova kredibilnost je načeta kot še nikoli, obtožni predlog nevarno dolg in zanj obremenilen do te mere, da mu zaradi vpletenosti v korupcijo v aferi Patria grozi zapor. Zdaj gre zares, na preizkušnji je njegova politična usoda, cele stranke ali kar političnega pola. Oblikovala sta se dva tabora: prvi že ve, da Janša ni kriv. Drugi že ve, da je. Toda goreči privrženci ne bodo dovolj. Kar krvavo potrebuje, so pravi nasveti za nevtralizacijo političnih učinkov, dober alibi, krizni štab, prepričljive poteze. V Slakovih Pogledih Slovenije je deloval zmedeno, kot nekdo, ki težko kontrolira vse dele zgodbe, ne da bi zapadel v nekonsistenco. Kot nekdo, ki ga ne smejo dobiti na laži. Namen tega zapisa, kjer se ne izrekam o njegovi krivdi, je razgrniti Janševe taktike, pogledati skozi njegove oči in predvideti obrambne strategije, s katerimi bo ali je že poskušal prepričati javnost. Zato, da jih bomo lažje prepoznali in razumeli.
Ena pomembnejših je padla v vodo: na trenutke je sicer poskušal prodajati zanj pomembno fantazmo, v skladu s katero je v Mladini objavljeni dokument fiktiven. Takšen status, neotipljive imaginarnosti namreč, so nujno imele objave vseh dosedanjih evidenc, s katerimi so stregli mediji, predvsem Mladina, Dnevnik in Delo. Z obtožnim predlogom se je fiktivni status omenjenih dokumentov opredmetil in postal konkretna grožnja, ob kateri več ne bo mogel zamahniti z roko. V Pogledih Slovenije, nesporni v patetičen nacionalistični okvir postavljeni repliki poptevejevskih Trenj, je vidno skrušeni prvak SDS že nakazal nekaj svojih manevrov in poskušal ponuditi svojo razlago, zakaj tako dobro pozna ozadja afere Patria: doslej se z njo ni ukvarjal, pravi, zdaj se na vse pretege mora. Intenzivno. Njegova ključna težava bodo, še sreča, predvsem posredni dokazi. Kar praktično pomeni, da ga zaenkrat pretežno obremenjuje zgolj sklicevanje na njegovo ime, elektronska sporočila, zapiski in drugi indici o sestankih z njim ali njegovih besedah. Z indici kot dokazno podlago pa je lažje manipulirati, saj že po definiciji niso povsem prepričljivi. Katere so torej strateške poteze, ki naj odvrnejo mnenje državljanov, da je resnično vpleten v afero? Kratek priročnik bi lahko izgledal takole:
1. Zanikaj vednost! Trditi mora, da ničesar ni vedel. Radikalno, kajti isto je trdil od samega začetka. Zahteva je postavljena visoko in predpostavlja, da nikoli ne bo smel priznati nobene, niti najmanjše partikularne vednosti. Ker bo težko zanikati finančne poti, transakcije, torej realne dogodke in vpletene osebe, ta scenarij zahteva element »žrtvenega jagnja« – če ni vedel on, so drugi. Ampak zato bodo tesni sodelavci neizogibno morali zaradi zaščite biti žrtvovani, vsaj nekateri. Janša bo torej na neki točki sodnega postopka moral priznati obstoj vsaj dela obremenilnih dokazov ali indicev, ker bo evidenca premočna. Ne bo mogel trditi, da je vsa korupcijska mreža izmišljena. Zdi se, da je že prispel do te točke, čeprav reči »nisem vedel« nemudoma predpostavlja, da so podkupnine res stekle prek njegovih sodelavcev. Preostane mu scenarij zlorabe, že uporabljen v oddaji Slakovi oddaji. Težko bo npr. zanikal vpletenost prvega moža ob sebi, Jožeta Zagožna. Dogajalo se je čisto blizu njega, a neverjetna smola: ni vedel.
2. Problematiziraj obtožni predlog! Ponavljati mora, vsaj v tej fazi, da je nedopustno, da je obtožni predlog prej prišel v medije kot do njega. V tem pogledu ima namreč vendarle prav. Vendar za to napačno krivi sam medij in še bolj zgrešeno plete neprepričljive teorije zarote. Iz tega, da je nekdo namerno s političnim motivom posredoval obtožni predlog, če ga je res, še ne sledi, da je sama vsebina v njem »namenska« in prirejena. Celo do te mere, da bi ga kot predsednika vlade risala kot center mreže podkupovanj.
3. Napadi avtorja obtožnice! Diskreditirati mora vpletene strani, predvsem avtorja obtožnega predloga, torej tožilko. V priročniku je ta točka že odkljukana. Poteza sicer ni priporočljiva, a je diskvalificirajočega postopanja pač vajen. Še več, velja za doajena insinuacijskega in žaljivega govora v Sloveniji. Asociacije so znane: obtožbe »ad personam«, gnusna zloraba, velika udbomafija v ozadju, obremenjujoče sorodstvene vezi, stigmatizacija in demonizacija posameznikov. Pravosodje je sploh v rokah LDS, torej je za vse kriva politična opcija, ki je že itak za vse kriva.
4. Udari po slu! Diskreditirati mora kurirja, ubiti prinašalca slabih novic (»Kill the messenger!«). Nizkonakladni tednik Mladina je kajpada kriv vnaprej, bil je dokazljivo obsojen zaradi ponaredkov, pravita Janša in Tone Krkovič. Novinar Borut Mekina je režimski plačanec, tednik je zadnja smet na medijski sceni, ki je nihče ne jemlje resno. Podobno je pred tem storil z Delom in Dnevnikom. Kako gre napad na sla skupaj s priznanjem, da je obtožni predlog »realen«, se mnogi državljani sploh ne bodo vprašali. Odgovor: kot krava in kotalke.
5. Ponudi alternativno resnico! Zgodbo je treba nevtralizirati s »pravo resnico« o aferi Patria. Če Rajku Geriču na Televiziji Slovenija ni uspelo posneti obljubljenega drugega dela »Resnice o Patrii«, s katero bi zaščitil delo in lik svojega junaka, je to uspelo Dejanu Kalohu, seveda kar z junakovo pomočjo. Kaloh je namreč kot samooklicani simpatizer SDS napisal knjigo, izdano pri SDS-ovi založbi Nova Obzorja, ki izdaja Demokracijo. Kot zdaj vemo, je vodja opozicije avtorju ekskluzivno odstopil celoten zapisnik z zaslišanja Draga Kosa na Finskem in ga pred izidom knjige reklamiral kot »dodano vrednost«. A kot se je po nerodnem razkrilo v Slakovi oddaji, je bil Janša tisti, ki je dokument izročil Kalohu, še pred tem pa ga je v bizarni trgovini izsilil od Delovega novinarja. …. Zaenkrat še nihče ni ponudil prepričljivega rezervnega scenarija za obstoj obremenilne evidence, ki bi razbremenil vpletene, zato se alternativna resnica bere kot nekredibilna razlaga o političnih intrigah in teorijah zarot. Nič hudega, Slovenci to obožujejo.
6. Ponudi slamnatega moža! V pogon je treba spraviti stranko in izrabiti njeno realno nemajhno moč v parlamentu, da bo fokus zanimanja potisnjen nekam stran. Ker bi bilo preveč prozorno, če bi ga usmerila povsem drugam, mora ostati pri »zadevi Patria«. In res se strankarski kolegi niso obirali – nemudna zahteva po ustanovitvi parlamentarne preiskovalne komisije, sprožena s strani SDS in SNS le nekaj dni po objavi v Mladini, naj bi raziskala daljno predzgodovino nakupa oklepnikov. Kajpak zgolj prozorni slepilni manever za mešanje megle in odvračanje pozornosti, a odlična poteza nastavljanja slamnatega moža, po katerem se bo udrihalo, da bi se uteklo vročim razpravam o prejemu podkupnin. Sicer pa je taisti Janša zgolj pred nekaj pičlimi leti znal povedati, čemu se ustanavljajo komisije. Prosto po Churchillu zato, da problema sicer ne bodo rešile, a bomo imeli vsaj komisijo!
7. Aktiviraj podporne mreže! Nujen je vpoklic garde starih podpornikov in medijev. Prvih ni težko identficirati, odpreti je treba npr. zgolj famozne brezplačnike, ki so menda že itak obremenjeni z denarjem iz iste afere. Aktivirati je treba mnenjske voditelje, npr. Mateja Makaroviča, Matevža Tomšiča in druge neodvisne politične komentatorje, za katere se novinarji Dela, Večera in RTV Slovenija zelo radi pulijo. Makarovič je že storil korak dalje in na predstavitvi Kalohove knjige ponudil akademsko razlago tega, kako je razmišljal »mastermind« zarote in domislil tisto, čemur konspiratologi pravijo »teorija velikega poka s Finske«. Po Makaroviču namreč ljudske množice tujca dojemajo kot objektivnega in nevtralnega – kar ugotavlja že sociolog Georg Simmel, še dodaja. Pomen je iz konteksta nedvoumen: zarotniki so morali oditi na tujo zemljo, na Finsko, da bo stvar delovala povsem prepričljivo. Skoraj zanesljivo se bodo podporne mreže organizirale širše, zato lahko pričakujemo tudi spontane proteste in iskrene peticije. Ne takšne sfabricirane, kakršna je zloglasna peticija 571.
8. Napovej tožbe! Da bi podkrepil resnost svojega stališča, moraš vrniti udarec, napovedati nove tožbe, npr. proti Dragu Kosu. Retorično spretno jo je že v omenjeni oddaji, a nihče ni opazil, da Janša zdaj zahteva od Kosa dokaz, da je bil »sošolec brigadirja» in da je Darko Njavro njegov »tesen prijatelj». Bizarni in seveda neiztožljivi razlogi, ni kaj. Toda kaj bi bili malenkostni, pomemben je seveda zgolj učinek na občinstvo.
9. Ponudi protievidenco! Če te toliko dokumentov obremenjuje, ponudi nekaj, kar te razbremenjuje. Možnosti so tu številne. V posrednem smislu lahko v neskončnost serviraš obremenilne insinuacije proti tožilcem, novinarjem, politični opciji. V neposrednem smislu lahko ponudiš materiale, ki direktno dokazujejo nedolžnost, npr. svoj elektronski koledar (kar je že storil), nekaj, kar zagotavlja alibi, drugačno semantiko besed in imen v obtožnem predlogu, račune hotelskih sob in podobno.
10. Razširjaj teorije zarote! Čeprav ga navajam na zadnjem mestu, je to navodilo za samopomoč prvo in edino uspešno zdravilo. Je tudi nujna sestavina številnih poprej naštetih točk. Zahteva je sicer huda žalitev zdrave pameti, ker zgodba v aferi predpostavlja izjemno široko, tako rekoč svetovno mrežo zarotnikov, toda ob nezahtevni publiki, kot je slovenska, prepojeni in dolga leta trudoma preparirani s paranoidno mentaliteto, spet ne nedosegljiva. Doseči je treba vtis, da je afera podtaknjena zarota levice, ki želi doseči umik Janše iz politike. Dokazovati je treba prepletenost vseh spletkarjev, risati interesne in politične hobotnice ter sploh storiti vse, da se razgali, kako so novinarji, preiskovalci, policisti, politiki in državniki kar nekaj držav skrivoma sestankovali, recimo v tisti Baričevičevi garaži, skicirali peklenski načrt in se zarotili proti njemu. Igrati je treba na karto ultimativne žrtve. Ni nemogoče!
Osnovno realno vprašanje, ali je Janša prejel podkupnino ali ne, se utegne na sodišču sprevreči v ključno dilemo, ali je vedel ali ne. Opaziti velja, da je druga trditev bistveno močnejša. Kajti v nadaljnjih postopkih in dejanjih, na sodišču ali izven njega, se lahko kaj hitro zgodi, da mu prejema podkupnine ne bo mogoče dokazati. Toda v istem kontekstu je prav tako celo verjetno, da se bo razkrilo, da je vedel. V tem primeru bi obveljal za neprekosljivega lažnivca, obremenjenega s sumom, da je storil sicer nedokazano kaznivo dejanje. Postal bi slovenski O. J. Simpson. Kar bo dovolj velik moralni madež, ki učinkoval enako močno na njegovo prihodnost kot pravnomočna obsodba. Kajpada le v primeru, če je v državljanih še preostalo kaj občutka za zdravo pamet in moralne principe. Nekateri v to resno dvomijo.