Že več kot 60 dni je preteklo, odkar lahko na srbskih ulicah spremljamo tisto, kar nekateri imenujejo za “žametno revolucijo” (npr. češki predsednik Vaclav Havel), sam pa bi to, glede na najbolj uporabljen rekvizit ter dokumentarec “Jajari” Želimirja Žilnika, ki smo ga lahko nedavno tega videli na TV Slovenija, lahko imenoval kar za “jajčno revolucijo”. Nobenega dvoma sicer ni, kako se vrednostno opredeliti do takšnega dogajanja: končno prebujeni glas ljudstva, ki pod krinko zahtev po priznanju zmage opozicije zahteva odstavitev poslednjega evropskega tirana, kot ga imenuje varšavska Politika, v imenu demokracije podpira celotna svetovna javnost. Kakopak upravičeno. Osebno bi želel na tem mestu spregovoriti o dveh, zame problematičnih ali vsaj problematizacije vrednih stvareh: prvič – kakšna je recepcija in kakšni so odmevi te “revolucije” v Sloveniji, predvsem v študentskih in intelektualnih krogih, drugič: kakšna je v bistvu geneza trenutnega dogajanja v Beogradu, kako ovrednotiti proteste?
Najprej k prvemu: sprejem in odzivi študentskega populusa v Sloveniji prav nič ne spominjajo na polpreteklo solidarnost iz časov bivše Jugoslavije, ko se je ob političnih spletkah, idejnih subverzijah, pač v skladu z njihovo delikatnostjo, kar hitelo izražati solidarnost bodisi protestirati zoper demonstracije in ostale vidike “dogajanj množice”. Iz tega bi lahko sklepali na najmanj dvoje: prvič na bodisi trenutno inertnost slovenske študentarije, ki v srbskih dogodkih enostavno ne vidi reakcije vrednega fenomena, celo več: niti kakšne miselne refleksije se ji ne zdi vredno podati, drugič pa na to, da se je Slovenija idejno in ideološko že toliko oddaljila od srbskih razmer, da so ji slednje postale docela tuje.
Slovenska študentarija kot potencialni, in – bojim se, edini intelektualni ter intelektualistični nosilec idejnih tokov družbe, še posebej takšnih, ki bi se jih lahko spomnila izpred nekaj let nazaj, tako v recepciji aktualnih srbskih dogodkov zaostaja za redkimi slovenskimi intelektualci (pa tudi zadnjih je presenetljivo malo), ki so se o dogajanju ob sesuvanju Miloševiča vsaj izrekli, predvsem pa še posebej zaostaja za vso kritično svetovno javnostjo, ki z zelo budnim očesom pričakuje dokončni umik poslednjega evropskega diktatorja. Ni kaj – inverzija v zanimanju na relaciji ex-jugoslovanskega prostora in “the rest of the world”, ki bi zahtevala še posebno razlago.
Morebiti se nam bo kakšen interpretativni explanandum utrnil ob soočenju s poskusom razkritja geneze opisanih dogodkov. Kot vemo zelo dobro, so nosilci protestov, vsaj v njegovih začetkih, torej njihov spiritus agens bili ravno študentje, za katerimi stoji nekaj vidnih beograjskih intelektualcev iz opozicije, med tako imenovano Sv. trojico pa sta ob Vuku Draškoviču celo dva filozofa: Zoran Đinđić in Vesna Pešić.
Naj mi bo dovoljeno moja razmišljanja začeti IN MEDIAS RES, z enostavnim vprašanjem: odkod občutek nepristnosti ob vsej načelni podpori, ki smo se jo namenili podeliti tem dogodkom? Odkod občutek insceniranosti, burkaštvo in teatraličnost, ki smo je od sredine decembra deležni v vsakodnevnih poročilih? Odgovor je enostaven: demonstracije in protesti se odvijajo v času, ko je jasno, da je bitka dobljena. Tudi vsakemu Srbu je že nekaj let jasno, da je Milošević glavni inscenator vojne v BiH in da je obtožen vojnega zločinstva. Čemu odpor proti njemu konec leta 1996 in v letu 1997, v časih, ki so neponovljivo POST FESTUM, skratka po času, ki smo si ga lahko ogledali tudi v filmu Lepa sela lepo gore? Zakaj so se morale zgoditi še ene volitve, v katerih so šele apetiti srbske opozicije ob sicer resda ponarejenih podatkih zbudili narodov srd in njegov “dost mam”?
Moja teza, ki jo želim na tem mestu zgolj navreči, je naslednja: odgovor na zgornja vprašanja je istega izvora kot naše vpraševanje zadnjih let ob spremljanju vojnih grozot na področju bivše Jugoslavije. Tako kot smo se ves čas po letu 1992 spraševali natanko tri stvari, namreč
– ali povprečni Srb sploh ve, kaj se dogaja v Bosni,
– ali tedaj, če ve, to dogajanje tudi podpira in s tem kakopak daje potuho Miloševiču, in –
– ali čemu, če ga ne podpira, tega na glas ne pove,
se lahko analogno temu tudi zdaj – it’s bloody rhetoric, postavimo pred isto dilemo. Srbu Milošević enostavno ni všeč. Toda zanimivo bi bilo vedeti, ali zgolj zato, ker je varal na volitvah ali še zaradi česa drugega.
Po vseh zbranih indicih v Srbiji sploh več ne gre za iskanje pravega, avtentičnega političnega razmerja in štetje volilnih zmag po posameznih enotah. Nasprotno: gre za obračun s poslednjim komunističnim samodržcem, za končni nastop vladavine demokracije, za zlom nekega političnega sistema, za obračun z vojnim hujskačem.
Navzven se skratka zdi, da se je “narod probudio”, da je ljudstvo vendarle ugledalo pravi vampirski obraz svojega voditelja, ki ga bo z veseljem postavilo pod giljotino, pač zdaj, ko je spoznalo vse nakane njegove pokvarjene narave. Krvavi obračun z Miloševićem pa po mojem skromnem mnenju skriva nekaj drugega: namreč tiho, pritlehno in nizkotno pranje krivde, s katero se je z molčečo podporo zadnjih let umazala srbska duša. Tista, ki bi morala stopiti na srbske ulice takrat, ko je to od nje pričakovala krvi sita svetovna javnost.
In če pogledamo na stvari s tega vidika, z vidika narodne samoterapije, čiščenja lastnih umazanih rok polpretekle zgodovine, torej s perspektive drugačne, nezavedno pogojene motivacije srbskega populusa, si bomo tudi lažje znali razložiti množičnost pristašev srbske opozicije, ki po navideznem avtomatizmu hitijo odpirati navidezno zaprte oči navidezno inertno nezainteresiranih Srbov, prav tistih, ki so nemo od blizu in daleč spremljali balkansko morijo. Da ne bo pomote: seveda ne pravim, da taista opozicija v zadnjih petih letih vojne ni obsojala – govorim zgolj o fenomenu reagiranja najširših množic, katerih letargičnost in tiha militantna podpora ostajata sramotna priča zadnjih let.
In zdaj se na koncu lahko vprašamo: koliko so vredni intelektualno-filozofski heroji, ki se danes z jajci v rokah sprehajajo po beograjskih ulicah in vsakodnevno pričakujejo zanesljivo in nesporno politično zmago, ki jo bodo vsak trenutek dosegli?