O nekompetentnosti prenavljanja slovenskega šolstva, zlasti srednjega in gimnazije, sem v minulih letih veliko razmišljal in napisal. Ključna teza, ki jo zastopam, je, da se vsaka nova oblast, vsaka nova ekipa strokovnjakov, ki jo navdahne ta ali oni zgled iz tujine, loteva prenavljanja neodgovorno.
Osnovni problem je, da so v očeh prenoviteljev vsi ukrepi zmerom uspešni. Kako je to mogoče, se nihče ne vpraša in nihče ni pripravljen oceniti posledic vsakokratnih reform z vidika 10 ali celo 20 let, ko ukrepi dejansko proizvedejo posledice. Da se glede te neodgovornosti in nepripravljenosti premisleka o srednjeročnih posledicah prenovitvenih ukrepov ni pri nas nič premaknilo, pričajo tudi najnovejša prizadevanja, nanašajoča se na prenovo gimnazije. Sedanji oblasti gre sicer čestitati, ker je vsaj malo zaustavila podtalno prenovo gimnazije, ki jo je sprožila prejšnja vlada, in je šole odprla neoliberalnim vzorcem obnašanja, vendar pa s tako imenovanim poskusom »pogumno« koraka po isti poti. Res, ni mi jasno, kako je mogoče, da najbolj odgovorni (vključno z ministrom), ki v javnih občilih jamrajo zaradi neoliberalne miselnosti, dopuščajo projekte, ki so ideološka posledica te iste miselnosti.
Osnovna ideja poskusa je, da bi se na nekaterih gimnazijah oblikovali oddelki, kjer bi dijaki opravljali gimnazijo po novih učnih načrtih in zlasti po novi organizaciji dela. Najbolj radikalni eksperimentatorji si želijo izrazito modularnost, izbirnost in nivojskost. Vidite, to so ključne besede, ključne vrednote in vse spreminjajo izobrazbo v deklo ekonomske logike in se podrejajo tekmovalnosti, fleksibilnosti, logiki, da je izobrazba zasebna dobrina itd. Res je sicer, da skušajo z nekaterimi ukrepi popraviti tudi napake predhodnih reform gimnazij, ki so gimnazijski program odprle za 40 % slovenske populacije in uvedle gimnazije v skoraj vse malo večje kraje v državi (v imenu tekmovalnosti kajpada). A ker tedaj ni nihče pomislil, da je gimnazijski program zahteven, kakovosten itd., mu sedaj vsaj tretjina dijakov ne zmore več slediti. Zaradi logičnega nižanja meril gimnazijske izobrazbe prenovitelji zdaj menijo (hecno ali ne, da v imenu kakovosti oz. odličnosti), da bi bilo treba vpeljati nivojski pouk, saj se bodo bolj nadarjeni in pridni drugače izpridili. Prav, bi lahko rekli. Ker je vendarle bolje, da je čim več državljanov čim bolje izobraženih, morda večja nivojskost ni takšen problem. A čemu bi uvedli večjo izbirnost (predmetov) in zakaj bi nekatere predmete (po vzoru finskih modulov) dijaki poslušali strnjeno, recimo eno leto (in v tem letu veliko ur), nato pa nikoli več? Ali ni bolje, če hočemo izoblikovati razgledane, delovne, aktivne državljane, da dijake izpostavimo posameznim vsebinam čim dlje? Ali tega ni mogoče upravičiti s tem, da bomo z intenzivnostjo in modularnostjo samo povečali kampanjsko učenje in znova znižali raven obče izobrazbe, saj se bodo mladi nekega intenzivnega tečaja (predmeta) sicer udeležili, se to kampanjsko naučili, nato pa o teh vsebinah ne bodo nikoli razmišljali?
Sam ne pravim, da je odgovor nujno nikalen ali pritrdilen, kar trdim, je, da si prenovitelji in snovalci poskusov na posameznih gimnazijah takšnih vprašanj sploh ne postavljajo. Na primer, na Posvetu gimnazija včeraj – danes – jutri, ki se je zgodil aprila 2010 na II. gimnaziji Maribor so najbolj odgovorni na moje vprašanje, kaj se mora zgoditi in po katerih merilih, da bodo prenovitelji ocenili, da poskus morda ni uspešen, odgovorili, da v resnici sploh ne gre za poskus, da si moremo privoščiti, da poskus ne bi bil uspešen ipd. Bizarno, ali ne? Še posebno, ker smo ves večer govorili o poskusu, ker o tem govorimo že celo leto, ker so razvojni timi na posameznih gimnazijah, ki so se prijavile za poskus, pripravljali poskuse itd.
Ah, ja, očitno je, da smo začeli spreminjati pomene besed in da beseda poskus več ne pomeni, da se nekaj preizkuša in da to nekaj morda ne bo uspešno itd. Prav tako je očitno in to samo še enkrat več, da se pri nas reform šolskega prostora lotevamo nekompetentno oziroma brez meril. Osnovna logika in poštenost spreminjanja nečesa je namreč v tem, da že vnaprej predvidimo določene učinke – nekaj zaradi česar lahko rečemo, da poskus ni bil uspešen. Pri nas so takšna merila odsotna. In ker so odsotna, lahko vsakdo, ki sedi, se oklepa javne službe in ni nikoli prebral nobene knjige o ciljih izobraževanja, kritičnem mišljenju, snovanju šolskih programov ipd., spreminja šolo, kakor se mu pač zdi.
Morda le še to – zaradi zgodovinskega spomina in pripisovanja odgovornosti po desetih in dvajsetih letih, ko bo odličnost slovenske splošne gimnazije uničena. Gospodje, ki so pritegnili glasu, da poskus v resnici ni poskus, so bili: Gregor Mohorčič (direktor Zavoda RS za šolstvo), Slavko Gaber (bivši minister), Ivan Lorenčič (sedanji ravnatelj II. gimnazije v Mariboru), Vinko Logaj (direktorat na Ministrstvu za šolstvo), Jože Mlakar (ravnatelj Škofijske gimnazije v Ljubljani).