V tem razmišljanju bom dobronamerno nasprotoval reformnim prizadevanjem na področju slovenskega šolstva. S tem ne nasprotujem vsakršnim reformam, vendar pa skušam opozoriti na možne slabe posledice sedanjih poskusov. Ideja članka je, da reforme niso toliko ideološke (v smislu slovenske folklorne delitve na leve in desne), temveč da se zgledujejo pri napačnih zgledih. O tem nemara pričajo besede ministra za šolstvo v članku Ni si več mogoče zatiskati oči, objavljenem v Večeru, 24. maja 2007, ki pravijo takole: “Toda v zadnjem desetletju smo priče temeljiti rekonceptualizaciji področja vzgoje in izobraževanja, tudi v evropskem in svetovnem merilu.” Iz teh besed torej izpeljujem, da je vzrok za reforme pritisk iz tujine. Takšen pritisk sam po sebi ni sporen, saj je jasno, da mora majhen narod upoštevati svetovna gibanja; toda težava je, ker želimo prakso iz tujine za vsako ceno posnemati. Kaj je v ozadju rekonceptualizacije izobraževanja v svetovnem merilu, ki ga diktirajo največje gospodarske sile (torej ZDA in Britanija), bom pokazal s pomočjo drugega dela BBC-jeve dokumentarne trilogije Adama Curtisa Past: Kaj se je zgodilo z našimi sanjami o svobodi.
Eden izmed pomembnih naukov filma je ta, da družbene reforme in tudi reforme izobraževanja ne tvorijo politične barve, svetovni nazori ipd., temveč naslanjanje na “znanstvene” teorije. Po Curtisu so tako družbene reforme v Ameriki in Britaniji utemeljene na znanstvenem pogledu na človeško bitje, ki nastopa kot preprost robot, racionalno, preračunljivo bitje, katerega obnašanje in celo čustvovanje je mogoče analizirati in upravljati s številkami. Ena izmed ključnih idej tega pogleda je, da javni delavci v resnici ne delajo za javni interes, temveč služijo predvsem svojim interesom. Še več, podobno velja tudi za politike.
A če so nekdanji politiki in politični filozofi verjeli v idejo družbene pogodbe med ljudmi, ki sami sebe niso dojemali zgolj kot potrošnike na trgu, temveč kot državljane, pripadnike skupnosti, ki imajo drug do drugega neke dolžnosti, ki gojijo skupne ideale in vrednote, je zmaga trga spremenila tudi to samodojemanje. Pomeni prevlado pogleda, ki gleda na človeka z vidika hladne vojne in teorije iger, to je kot preračunljivega sebičnega in atomiziranega posameznika.
Prav to pa je tudi osnova, na kateri počivajo rekonceptualizacije izobraževanja v svetovnem merilu, in kot rečeno, stvar ni toliko politično motivirana, kolikor pomeni prej smrt politike – njen samomor. Kar naj bi predstavljajo racionalen sistem vodenja družbe in osvoboditev posameznika na osnovi matematičnih metod in po zgledu tržnih zakonitosti, se je sčasoma sprevrglo v čuden svet nadzora nad ljudmi, poglabljanja družbenih razlik, zmanjševanja svobode itd. Prav reforme na področju izobraževanja, ki so šolo izročile trgu, so k temu še posebno znatno prispevale. Curtis omenja tabelo za primerjanje kvalitete šol. Toda učinki te lestvice so bili zgolj ti, da so staršem pokazali, katera šola najbolje izvršuje zadane cilje. Vlada je s tem želela sicer spodbuditi slabše šole k tekmovanju, posledica česar bi bil dvig meril (standardov) po vsej državi, toda v resnici se je zgodilo naslednje: bogati starši so se preselili v področja z najboljšimi šolami. S tem so narasle cene nepremičnin, zaradi česar so bili revnejši izključeni. Poleg tega je velika večina šol začela učiti učence le gola dejstva, potrebna na izpitih. S tem je posamezna šola sicer dvignila svoj položaj na primerjalnih tabelah, izgubljena pa je bila splošna izobrazba.
Prav slednje je bržčas skupni imenovalec vsake politike, ki se umika pred trgom in tudi druge posledice takšnega umikanja so povsod bolj ali manj podobne. Kar se tiče nas, je treba priznati, da minister poudarja vrednote, toda bistvo reform je vendar tudi pri nas isto: prepuščanje šole trgu in tržnim zakonitostim. In če so bile posledice teh prizadevanj v tujini slabe, se postavlja vprašanje, zakaj bi jih morali v tej temeljni gesti posnemati.