7. marca 2011 je bil sprejet Zakon o socialnem podjetništvu, ki je nedvomno končno določil formalne okvire za zagotavljanje finančne podpore razvoju tovrstnega podjetništva. Hkrati pa se s tem zakonom žal sam koncept socialnega podjetništva zamejuje v okvire zgolj nekakšne korektivne politike, s čimer izgublja svoj potencial dejanske alternativne ekonomije.
Status socialnega podjetja
Zakon o socialnem podjetništvu določa, da bodo različne pravne osebe (društva, zavodi, ustanove, zadruge, gospodarske družbe ipd.) lahko dobile status socialnega podjetja oziroma okrajšavo so. p., če bodo ustrezale pogojem, ki jih določa ta zakon. Najprej je tu glavni pogoj nepridobitnosti, ki določa, kako se lahko razpolaga s presežki prihodkov nad odhodki v takem podjetju. Potem je tu seznam dejavnosti oziroma področij, ki štejejo za dejavnosti socialnega podjetništva: socialno varstvo, varstvo invalidov, znanost, raziskovanje, izobraževanje in vzgoja, mladinsko delo, varstvo in promocija zdravja, socialna vključenost, posredovanje zaposlitve ranljivim skupinam, ekološka proizvodnja hrane, ohranjanje narave in zaščita živali, obnovljivi viri energije in zelena ekonomija, socialni turizem, socialna in pravična trgovina, kulturna in naravna dediščina, rekreacija in socializacija, reševanje in zaščita, razvoj lokalnih skupnosti. Status socialnega podjetja bo lahko dobilo tudi podjetje, ki se ukvarja z drugimi dejavnostmi pod pogojem, da bo pretežno zaposlovalo ljudi iz ranljivih skupin, kamor se uvrščajo: invalidi, dolgotrajno brezposelni, iskalci prve zaposlitve, mladi osipniki iz šolskega sistema, starejši od 55 let, Romi, begunci, bivši kaznjenci, bivši odvisniki, brezdomci. Zakon kot pogoj določa tudi primerno pravno in upravljavsko strukturo podjetja, kar pomeni, da mora biti tako podjetje upravljano po nekakšni demokratični obliki glasovanja, širokega vključevanja vseh deležnikov v upravljanje, neodvisnost od državnih, lokalnih in političnih struktur ipd. Skratka, socialno podjetje ne bo neka nova oblika pravnega subjekta, temveč bo to status oziroma naziv, ki ga bodo lahko pridobili različni pravni subjekti, če bodo ustrezali predpisanim pogojem, na podlagi tega statusa pa bodo lahko črpali iz javnih sredstev, namenjenih spodbujanju razvoja socialnega podjetništva in zaposlovanju ranljivih skupin.
Ožji in širši pojem socialnega podjetništva
Ta zakon je vsekakor velika pridobitev, saj bo končno omogočil sistematičen razvoj novih načinov reševanja ekonomskih problemov, saj bo zagotavljal redna sredstva za ustanavljanje in ohranjanje tovrstnih podjetij in za zagotavljanje delovnih mest, ki niso vezana na tradicionalno profitno naravnano ekonomijo. Vendar pa moramo izpostaviti, da zakon določa socialno podjetništvo zelo ozko in s tem sam koncept socialnega podjetništva skrči na nekakšen družbeni korektiv. Po tem zakonu se namreč socialno podjetništvo omejuje na področje, ki ga pogovorno pogosto imenujemo »socialno«, torej tisto »pomoči potrebno«, tisto, kar izpade iz sistema redne ekonomije, tisto izključeno ipd. Glede na to, da je bil zakon o socialnem podjetništvu pri nas sprejet predvsem zaradi zagotavljanja pravnih okvirov pri razdeljevanju javnih sredstev, ki so namenjena zagotavljanju delovnih mest za pripadnike ranljivih skupin ter za razvoj tistih dejavnosti, ki so tržno manj zanimiva, je seveda razumljivo, da so se pripravljavci zakona osredotočili na ta ožji pomen pojma. Socialno podjetništvo je s tega vidika neke vrste projekt aktivne politike zaposlovanja in projekt prenosa socialnega varstva in ekološke ekonomije na subvencionirano zasebno področje.
Vendar pa ne smemo pozabiti, da je socialno ali družbeno podjetništvo že zelo star koncept, ki je začel zoreti hkrati z razvojem zgodnjega kapitalizma v 19. stoletju. In njegovo bistvo se skozi dve stoletji praktično ni spremenilo. Šlo je za idejo podjetništva, ki je v vseh pogledih podobno tradicionalni ekonomiji, le s to razliko, da v tovrstnem podjetju ustvarjanje in delitev dobička med lastnike ni dopusten cilj delovanja. Kadar torej govorimo o socialnem podjetništvu v najširšem smislu, imamo v mislih zgolj ta en sam pogoj: delitev dobička v takem podjetju ne obstaja, vsi presežki prihodkov nad odhodki se vračajo nazaj v dejavnost podjetja. To širšo definicijo socialnega podjetništva moramo ohraniti v mislih predvsem zato, ker samo ta širši pojem omogoča razmišljati o socialnem podjetništvu kot o alternativi klasičnemu profitnemu gospodarskemu sistemu. Dokler govorimo o socialnem podjetništvu v ožjem pomenu, kot naš novi Zakon o socialnem podjetništvu, tako dolgo socialno podjetništvo razumemo le kot korektivni mehanizem javnih politik, ki poskušajo krpati luknje v družbi, ki jih povzroča brezbrižna klasična profitna ekonomija. Takšna socialna podjetja zato ne predstavljajo alternative klasičnim podjetjem, temveč predstavljajo neko pribežališče za tiste ljudi in tiste dejavnosti, ki jih klasična ekonomija zaradi premajhne storilnosti oziroma premajhne dobičkonosnosti zavrača. Kot alternativa se ne morejo vzpostaviti zato, ker v veliki meri ostajajo odvisna od javnih sredstev, ki pa se seveda napajajo iz klasične ekonomije.
Alternativa klasičnemu profitnemu podjetništvu
Šele z vzpostavljanjem socialnih podjetij, ki ne bodo delovala s pomočjo javnih sredstev, ampak bodo delovala kot klasična podjetja, a s to razliko, da bodo ves dobiček vračala nazaj v dejavnost, bomo lahko pričeli o socialnem podjetništvu razmišljati tudi kot o dejanski, obstoječi in delujoči alternativi klasičnemu profitnemu podjetništvu. Kot primer navedimo, da tovrstna podjetja pri nas obstajajo že dlje časa, pretežno so to kmetijske zadruge. Le-te namreč ustrezajo pogoju vračanja vseh dobičkov nazaj v dejavnost, pri čemer pa niso v principu odvisne od javnih sredstev, niti ne delujejo na tržno nezanimivih področjih niti v osnovi ne zaposlujejo ranljivih skupin s pomočjo subvencij. So povsem običajna tržno naravnana podjetja, ki ne delijo dobička med lastnike oziroma ustanovitelje. To je obstoječi model, ki priča o dejanski možnosti tovrstnih podjetij. Čeprav smo lahko zelo zadovoljni, da se je pri nas končno sprejel Zakon o socialnem podjetništvu, ki bo omogočil razvoj tovrstnih podjetij in s tem zagotovil mnoga delovna mesta za pripadnike ranljivih skupin, hkrati pa spodbujal razvoj tistih dejavnosti, ki so za klasični trg manj zanimive, pa moramo vseeno ostati nekoliko nezadovoljni predvsem zato, da ne pozabimo na tisti potencial socialnega podjetništva, ki daleč presega njegovo zgolj korektivno funkcijo. Skratka, zdaj ko se je pričelo tudi formalno s strani države podpirati razvoj socialnega podjetništva v njegovi korektivni funkciji, si moramo kot cilj na naslednji stopnji želeti razvoj socialnega podjetništva, ki bo presegel to funkcijo in se pričel vzpostavljati kot prava alternativa klasičnemu profitnemu podjetništvu.
Izključevanje ne-tržnih dejavnosti
Pred sprejetjem zakona so si mnogi obetali, da bodo podpore za razvoj socialnega podjetništva prinesle dodatna sredstva tudi za zaposlovanje v kulturnih in civilno-iniciativnih društvih in zavodih. Ta sektor je namreč kronično kadrovsko podhranjen, saj pretežno temelji na prostovoljnem ali slabo plačanem honorarnem kadru. Vendar pa je usmeritev spodbud za zaposlovanje na ozko področje socialnega podjetništva omejila subvencije za zaposlovanje le na neprofitne organizacije, ki delujejo na področju tržnih dejavnosti. Če pogledamo definicijo socialnega podjetništva v zakonu: »Socialno podjetništvo predstavlja trajno opravljanje dejavnosti socialnega podjetništva ali trajno opravljanje drugih dejavnosti pod posebnimi pogoji zaposlovanja, s proizvodnjo in prodajo proizvodov ali opravljanjem storitev na trgu, pri čemer ustvarjanje dobička ni izključni niti glavni cilj opravljanja dejavnosti.« Torej, seveda, ker gre za podjetništvo in ne za družbeno-kulturno delovanje, bodo subvencije za zaposlovanje namenjene le za tiste dejavnosti, ki bodo s svojimi proizvodi in storitvami delovale na trgu.
Ostale dejavnosti, ki jih uvrščamo v t. i. tretji sektor, kamor poleg socialnega podjetništva sodijo pretežno kulturne, humanitarne, družbeno-iniciativne organizacije, NVO-ji ipd., torej tiste organizacije, ki ne morejo veliko svojih storitev oziroma produktov prodajati na trgu, pa so žal ponovno izpadle iz možnosti ustvarjanja subvencioniranih delovnih mest. Za reševanje tega problema bo potrebno ustvariti povsem drugačne zakonske podlage, sicer se bo veliko delujočih društev in drugih organizacij s področja kulture, informiranja, zagovorništva ipd. pričelo preusmerjati v socialno podjetništvo, da bi rešili svojo kadrovsko podhranjenost, s tem pa se bodo pričeli usmerjati v tržne dejavnosti in zanemarili svoje primarne ne-tržne, kulturne, družbeno-iniciativne cilje. Zakon o socialnem podjetništvu torej ne pokriva celotnega področja problematike zaposlovanja v tretjem sektorju, temveč se nanaša le na tržni del tega sektorja, medtem ko ureditev ne-tržnega dela še čaka na svojo zakonsko ureditev. Tako kot zaposlovanje v socialnem podjetništvu lahko tudi zaposlovanje v kulturnih in družbeno-iniciativnih ne-tržnih organizacijah bistveno pripomore k zmanjševanju brezposelnosti in k večanju družbene kohezije, torej istim ciljem, ki so primarno motivirali nastanek Zakona o socialnem podjetništvu.
Če strnemo, Zakon o socialnem podjetništvu je vsekakor velika pridobitev za razvoj določenih družbeno koristnih tržnih dejavnosti ter za zaposlovanje ranljivih skupin v teh dejavnostih. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da ima socialno podjetništvo še mnogo večji potencial od te korektivne funkcije, namreč potencial, da postane resnična alternativa klasični profitni paradigmi. In druga točka, kjer se pri sprejetju Zakona o socialnem podjetništvu ne smemo pustiti zavesti, je, da ta zakon ne rešuje problema zaposlovanja v kulturnih in družbeno-iniciativnih organizacijah, saj socialno podjetništvo zajema le tržni del tretjega sektorja.