Se je nadškof Rode v svoji nedavni izjavi zares izrekel proti gradnji džamije? Je v njem napeljeval k verski neenakopravnosti, z našo ustavo zajamčeni pravici, kot mu očita glasnik muslimanov v Sloveniji, mufti Osman Đogić? Slovenski katoliški dostojanstveniki so oboje vehementno zanikali in takšne interpretacije opisali nič manj kot – zlohotne. Pokazali bomo, da gre v obeh primerih reševanja pomena Rodetovih izjav za sprenevedavo manipulacijo, istočasno pospremljeno z dvoličnim moraliziranjem slovenske RKC o verski svobodi, ki v naši državi za eno veroizpoved velja, za druge pa ne.
Začnimo najprej s sila zanimivim dejstvom: tisto, kar je dr. Rode zares rekel, so na strani www.24ur.com, koder se nahaja (uradni) prepis njegovega intervjuja za POP TV in kar se jemlje za osnovo razprave s strani RKC, nehote ali iz določenih razlogov (cenzure?) bistveno skrajšali. Točen zapis njegovih besed se namreč glasi takole: “Ne bi jaz govoril tukaj v imenu slovenske katoliške cerkve. Samo eno pojasnilo bi rad dal. Namreč, ko se odločajo za gradnjo džamije v Sloveniji, morajo politiki vedeti za kaj se odločajo. Namreč, džamija za muslimane ni isto kot je cerkev za kristjane. Džamija v islamskem pojmovanju je politični, kulturni, socialni in verski center. Vprašanje je zdaj, ali so slovenski politiki za to, da je na našem ozemlju neki center, ki je tudi politični in ki predstavlja neko drugo kulturo, neko drugo svetovno silo. To je odločitev, ki je v rokah politikov. In jaz se od tega absolutno distanciram, ker naj prevzamejo svojo odgovornost, ampak naj vedo, kaj delajo.”
V situaciji, ko tehtamo in ugibamo, ali se je izrekel proti gradnji, je skratka nujno imeti pred sabo verodostojne besede. Iz zgornjih smo lahko izvedeli tole: džamija je politični center; (implicitno) katoliška cerkev ni politični center; torej je treba biti distanciran proti gradnji džamije, ker je ta politična; torej je treba posvariti politike, da namesto “saj ne vedo, kaj delajo”, raje “vedo, kaj delajo”, kar pomeni lahko le poziv k prepovedi gradnje. Lok misli, ki smo ga zapisali, je povsem nedvoumen. Iz tega, da obstaja razlika v namembnosti cerkve in džamije, sklepa na to, da bi politiki morali, če se bodo odločili za dopustitev gradnje, prevzeti odgovornost. Stališče, ki se deklarativno “absolutno distancira” od opredelitve, se ni le opredelilo, temveč dodatno poslalo svarilni signal politikom, naj gradnjo preprečijo. In pazite ironijo: to je storil človek, ki je prižnice slovenskih cerkva povzdignil v politični prostor!
Iz povedanega ne sledijo le številni nesmisli (recimo tale: zakaj bi se sploh morali opredeljevati proti džamijam kot religiozno-duhovnih ustanovam le zaradi njihove domnevne političnosti in zakaj kaj bolj kot drugod po svetu, kjer se seveda ne), nekonsistence (v kakšnem smislu je džamija bolj politična od katoliške cerkve) in cenena namigovanja (“političen” tu lahko pomeni toliko kot zagovarjajoč skrajna fundamentalistična stališča, džamije so tako potencialni teroristični centri). Najbolj odbijajoča in nevarna je namreč dvojna morala vodstva slovenskih katolikov, po kateri po eni strani priznava in se zavzema za versko svobodo, po drugi pa jo najbolj eklatantno krši in drugim odreka. Nekako ob istem času je namreč dr. Anton Stres, mariborski pomožni škof, na Brezjah v pridigi pri maši za domovino takole spregovoril o svobodi verovanja kot temeljni človekovi pravici: “Vero imamo pravico svobodno živeti in izpovedovati v svojem zasebnem življenju in v javnosti. Takšna individualna in kolektivna, zasebna in javna verska svoboda je preizkusni kamen svobodne družbe in naroda. Kadarkoli je nekdo zaradi svojega verskega ali drugega prepričanja prizadet, kadarkoli ga okolje sili, da svoje vere ali prepričanja ne pokaže, temveč ga mora prikrivati, ga ne more suvereno in ob vsem spoštovanju drugih pokazati in živeti, sta njegova svoboda in samostojnost močno prizadeti. Zato mora država skrbeti, da v njeni sredi vlada ozračje ne samo strpnosti kot neke vrste potrpljenja z vernimi, temveč ozračje spoštovanja, ki ga zaslužijo vse velike, temeljne in pristne življenjske človeške vrednote. Ni dovolj, če je država samo nevtralna v tem smislu, da je ta zadeva nič ne briga in se z njo ne ukvarja, temveč mora biti nevtralna le v tem smislu, da nobene ne ovira in ne podcenjuje, skrbi pa, da lahko vsak, ki želi biti veren in se želi v svoji veri, ki si jo je svobodno izbral, izpopolnjevati, vzgajati, izobraževati, računa na njeno državno razumevanje in podporo.” (Večer, 4.1.2002)
Če imamo vero pravico svobodno živeti in izpovedovati, če je takšna verska svoboda preizkusni kamen svobodne družbe in mora država poskrbeti, da v njeni sredi vlada ozračje strpnosti, potrpljenja in spoštovanja, hkrati pa še, da lahko vsak veren svobodno izbira, se postavi temeljno vprašanje: za koga velja povedano? Mar mogoče ne velja tudi za muslimane? Kajti če velja tudi zanje, potem je izgradnja molitvenega centra eden najbolj nespornih in minimalnih pogojev, ki ga moramo iz zgoraj izrečenih besed dopustiti.
Seveda je čisto mogoče, da nadškof misli, kako njegov kolega Stres nima prav, ko trdi zgornje. Če se namreč “absolutni distancira” do izrekanja glede gradnje džamije, namesto da bi jo, kot recimo predlaga sociolog religije dr. Marjan Smrke, zavzeto podprl, potem pač lahko domnevamo, da za slovensko RKC islam preprosto ni vera, ki jo opisuje slovenska ustava. Tako da obstajata Vera in vera, zgoraj naštete pravice pa veljajo le za krščanstvo! Bi naša RKC končno blagovolila dovoliti tudi drugim vernikom versko svobodo, strpnost do njih, možnost zbiranja, vzgajanja in izobraževanja? Bi naša RKC končno enkrat zares tudi mislila tisto, kar reče?
Zofijini ljubimci smo že lani ob primeru pastirskega pisma opozorili, da je mogoče klic k neenakosti ver razumeti kot poziv proti z ustavo zajamčeni verski enakopravnosti. Rodetovo izjavo, ki poskuša biti zavito dvoumna, pa ji to spodleti, moramo, žal, skupaj z muftijem Džogićem, razumeti na isti način: kot protiustavno, netolerantno in mogoče natanko – zlohotno.
Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike,
zanje Alenka T. Topolovec, Boris Vezjak, Dejan Levanič, Vojko Pogačar, Uroš Murko