(skromen namig o tem, čemu zaupati reformam, če nam njihovi predlagatelji vzbujajo nezaupanje)
V intervjuju za časopis Finance je dr. Jože P. Damijan podal nekaj krepkih in simptomalnih. Kozorogovska prognoza novopečenega ministra brez listnice je bila med drugim naslednja: »Vlada uspešno razbija lastniške mreže v zadnjem letu. Pri tem uspešno izkorišča mreže okoli Igorja Bavčarja in Boška Šrota. Po mojem mnenju bo vlada, ko jih več ne bo potrebovala, tudi te razbila. Tak je njen način delovanja.«
V takšni napovedi čisto hobbesovskega žargona najdemo za slovensko ablast in njene naročene ekonomske glasnike zelo indikativno dimenzijo: nova oblast mogoče že res razbija gospodarske mreže, toda le tedaj, ko ji to paše. Odločilni element za razumevanje njene intence je namreč tisti neprikriti »ko jih več ne bo potrebovala«. V kar pa lahko skrijete karkoli, sistemsko upravičena in neupravičena dejanja. Je tak način njenega delovanja? Vsi, ki slepo in v zadregi ob napovedih ameriških dečkov (Kacinov izraz) neprostovoljno čakamo na prve rezultate družbenega eksperimenta, tj. reformne preobrazbe po neoliberalističnih zgledih, strahoma pogledujemo po takšnih izjavah. Pa ne zato, ker bi imeli kakšne načelne pomisleke o tem, ne! Recimo, da priznamo, da o ekonomiji ne vemo nič in da o tem v principu ne želimo soditi. Kaj nam torej ostane? Seveda presoja žargona, kredibilnosti in načelosti teh ameriških dečkov. Ki pa vedno znova razkrivajo dvojna merila, nenačelnost in absurdnost nekaterih svojih (neekonomskih) stališč. Prava dilema: zakaj in s kakšnimi razlogi sploh verjeti in zaupati nekomu, ki nam vliva občutek nezaupanja, ki je apriorno diskriminatoren in mu je zelo verjetno več do pojavljanja v medijih ter zganjanja hrupa kot česarkoli drugega? Ker četudi bi o ekonomiji ne vedeli nič, je lahko vsakomur jasno, da se za takšnimi menda načelnimi stališči o sesuvanju povezav gospodarskih mogotcev skriva zgolj bizarna arbitrarnost: domnevno odločen ne tajkunskim mrežam, toda le, če nam več ne ustrezajo. Le tedaj, ko jih več ne potrebujemo.
Enostavno načelo lahko glede na isto stališče generiramo že na podlagi najbolj splošno zaznavnih nedoslednosti, ki niti slučajno niso opravičljive z mladostno vnemo in samozagledanostjo: velika prijatelja in izvoljenca v rušitvi starih in zablodelih ekonomskih manter, glasnika družbenoekonomske reformacije par excellence, imata povsem drugačna stališča do sposobnosti oblasti, da napovedane reforme izpelje. Dr. Mićo Mrkaić je kot ex-predsednik strateškega sveta svojo tozadevno kariero začel kot vernik in končal z impozantno trditvijo, da je Janez Janša ekonomski analfabet in da ne misli resno. Po drugi plati je minister Jože P. Damijan začel kot vernik in v svoji religiozni pozi še kar vztraja: Janez Janša je edini politiki v Sloveniji, ki lahko izpelje reforme, saj ima jajca, se glasi njegova večkrat ponovljena relevantne atribute iščoča krilatica. Zagreta gospoda bi se torej lahko usedla za mizo in za potrebe narodovega blagorja – ki je ob takšni njuni konsistenci upravičeno čisto zmeden – pri sebi razčistila, kaj od obojega je res: je naš premier analfabet ali mesija? Samo silno ponižno je v nemoči lahko naše upanje, da se ne bi znova strinjala drug z drugim in skupaj obelodanila svojih originalnih spoznanj v smislu: nič ni narobe, če je naš mesija obenem tudi analfabet!