Filma, ki se je po nekem srečnem naključju znašel v slovenskih kinematografih in s svojo domnevno šokantnostjo še zmerom buri duhove, se v njegovem sporočilnem jedru drži neka kontroverznost. Sprožena ugibanja, ali je Dragojeviđev film Lepa sela lepo gore, srbski film srbskega avtorja o srbskem pogledu na vojno v BiH, zgolj spretno maskirana propaganda oziroma opravičilo za srbske vojne grehe, ali pa je le antivojni film, so gledalce, pa tudi širšo javnost na mah razdelila v dva tabora. Seveda je v takih primerih, ko lahko v oceni, recepciji nekega umetniškega dela, še posebej, če gre za tako kompleksni žanr, kot je film, naletimo na dve navzven enakovredni, toda diametralno nasprotni stališči, vselej potrebno postopati previdno. Prva stvar, ki jo lahko zaslutimo, tudi če filma nismo videli, je ta, da gre pri ocenjevanju za očitno ideološko ali idejno pogojenost. Umetnost, kar zadeva vrednotenje, zanesljivo ni tako zelo fiksno in ozko področje, da bi lahko neko stvaritev določili enoznačno, toda še zmerom se bomo ponavadi po določenih kriterijih strinjali, da se ta in ta stvaritev vrednostno nahaja v tem in tem rangu. Da bi jo označili z dvema ekstremnima ocenama, se dogaja zelo redko. V filmski umetnosti, kakor tudi teatru, pa se zaradi eksplicitno sporočilne komponente takšna vrednostna diferenciacija dogaja pogosteje. Večkrat idejna in manjkrat ideološka. Poglejmo si torej, v kakšni meri je ta ideološki segment, kar je moja teza, prisoten v omenjenem filmu.
Naj takoj na začetku povem, da so Lepa sela lepo gore bila deležna in so še zmerom predvsem učinkov ideologizacije, ki jo ostro zavračam iz najmanj dveh razlogov. Prvi je načelne narave: filma pač ni treba meriti ob zunanjih kontekstih, ki ga utegnejo doleteti, še posebej ne, če se mu mora za kaj takšnega podtikati nekaj, kar se v njem ne nahaja. Drugi je interpretativne narave: da bi v filmu videli nekaj, kar se v njem ne nahaja, in to pod pogojem, da v njem dejansko to vidimo (in torej ne gre za politično-ideološki zunanji konstrukt), mora obstajati neka psihološka logika, ki nas v takšno videnje, percepcijo filma in njegovo interpretacijo prisili. Tisto, kar sem sam videl v njem, je le protivojno sporočilo. Naj mi bo dovoljeno napisati nekaj o tem videnju, kakor tudi o prvem.
Kakšna je standardna struktura protivojnega filma? Rojen 4. julija, sicer film s tipično ameriško fantazmo o Vietnamu, je film s protagonistom, ki je že protivojni veteran. Protivojna ideologija je torej že ekspliciten in neposreden zastavek zgodbe, ki se dogaja post festum. Apokalipsa zdaj obsoja vojno eo ipso s tem, ko riše njene grozljive plati z vietnamskimi prizorišči borbe in ostalim. Hoče se torej spraševati po smislu vojne s tem, ko jo riše. Italijanski film Mediterraneo duhovito riše idilično življenje vojakov, ki se po naključju zatečejo na otok, torej podaja antivojno sporočilo na način tega, da ironično predoči alternativno situacijo miru sredi vojne, s tem pa na komičen način kontrira vojnim scenam in gledalca po tihem sprašuje: “čemu vojna, ko pa se lahko imamo fajn v idiličnem miru?”
Film Lepa sela lepo gore ne prinaša nobene zgoraj opisane matrice, ki bi se je v svoji protivojni naravnanosti želel držati. Res je sicer, da nam na krut in grozovit način oriše vojna dogajanja skupine srbskih vojakov, ki se je zatekla v opuščen predor, nato s spretno manevriranimi flashbacki razloži še dogajanje pred vojno in po vojni (v vojaški bolnišnici), hkrati pa poskuša podati še genezo srbsko-muslimanskega sovraštva z opisom življenjske poti dveh mladostnih prijateljev.
Vendar pa je način, na katerega nam film prezentira vojno realnost, že od prvih prizorov pa vse do zadnjega, prvemu identičnega, povsem razpoznavno in ves čas konsistentno zavestno ironičen oz. posmehovalen, posamični kadri pa narejeni celo humorno karikirano. Nobenega dvoma torej, da filmska pripoved sploh noče oponašati realnosti in slikati stvarnost preteklih let, biti objektivna ali celo prikazati trpljenje srbske strani, ampak se od njega distancira s komiko. Dogajanje je kompenzirano s vprašanjem po smislu vojnega dogajanja, avtorjev odgovor pa v vsakem trenutku filma podan, pač za tistega, ki ga hoče videti – nesmiselne, večkrat pretirane scene, naključne situacije ob vpoklicu vseh prisotnih – vojaških obveznikov, ironična zgodba nekega prijateljstva, grozljiva absurdnost sovraštva na bolniško posteljo priklenjenega protagonista in njegovih spominov, ter navsezadnje je tukaj še tunel, simbol “bratstva in enotnosti” pred vojno in po njej, ki nam v začetni in končni sekvenci zatrjuje, da se z vojno ne da ničesar zanikati ali spremeniti, če le ob otvoritvi uspemo brez krvi razrezati slavnostni trak.
Truffaut je nekoč rekel, da je protivojni film pravzaprav nemogoče ustvariti, saj se sekvence vojne nujno dogajajo na vznemirljiv način, tako da publiko vzpodbudijo k identifikaciji bodisi z eno ali drugo stranjo, vpleteno v vojno. Podobno težko bi bilo, denimo, narediti film, ki bi se distanciral od mamil, saj življenjski stil, avanturizem, večna gonja za denarjem, ki je potreben za droge, ustvarjajo suspenz, privlačnost za gledalca, vsaj do tragičnega trenutka smrti, ki lahko v filmu nastopi. Spomnimo se samo na aktualni Trainspotting. In če je temu tako, če se osnovno sporočilo režiserja v gledalčevih očeh venomer pervertira, če torej gledalec zaradi lastne psihološke ekonomije, načina percipiranja NOČE dojeti sporočila filma, ki mu ga ponuja avtor – mar bomo tedaj res upravičeni režiserju podtikati intenco, ki smo jo v film vpisali mi sami?
Še več: ali ni celo tako, da pozornemu opazovalcu gledalčeva percepcija filma ravno lahko razkrije njegov lasten simptom, saj mu predoči fantazmo, ki ga drži v krempljih in skozi katero meri vsak zunanji impulz, ki mu pride nasproti, četudi filmski?
Takšen gledalec je še najbolj podoben mlademu pacientu iz znanega vica, ki se je srečal s psihologom: slednji mu je na kos papirja narisal črto in ga vprašal, kaj na njej vidi. Odgovor pacienta se je glasil: “Golo žensko”. Tudi po narisanem krogu, trikotniku, zvezdici in tako dalje je pacient na isto vprašanje venomer odgovarjal isto. Na koncu mu psiholog zabrusi: “Videti je, da vam ves čas po glavi rojijo zgolj gole ženske!” In pacient mu odgovori: “Ohoho, to pa ne bo držalo! Le kdo jih pa ves čas riše, vi ali jaz?”
Če naj sklenem: neskrite strasti povsem subjektiviziranega pogleda bodo v filmu Lepa sela lepo gore videle tisto, kar hočejo videti: namreč ogabno enostrano propagando in opravičevanje vojne, apologijo srbskega uporniškega krvništva, ki je brezsramno in nesramno predstavljena kot edina zveličavna, in celo na zabaven način. Kolikor večja je njihova fantazma (ali celo doživeta realnost, če gre za kakšnega muslimana), s katero bodo že prišli v kino, toliko večji bo njihov bes, ko bodo iz kina odhajali. In prav v tem je po mojem največje moralno zlo, ki si ga lahko predočimo: v svoji zaslepljenosti obtožiti neko umetniško stvaritev pristranskosti in apologetičnosti vojne, četudi v njem, vključno z intenco ustvarjalcev, ni moč najti nič takšnega. Kakorkoli sem vsa ta leta osebno ostro obsojal vojno na področju nekdanje Jugoslavije in še posebej v BiH ter bil zelo enoznačen v obsodbi Srbov, pa mi je vendarle v filmu Lepa sela lepo gore uspelo videti samo tisto, kar v njem po mojem skromnem mnenju tudi lahko najdemo, namreč odlično narejen film s protivojnim sporočilom, poln srbske samoironije in cinizma, črnega humorja in avtosarkazma, brutalnega destruktivizma, ki se vrača na same protagoniste, samoobtožbe srbskega deleža v vojni in hkrati ironičnega spraševanja po smislu vojne kot takšne. Tistih, ki jim kaj takšnega ne uspeva, bi se pravzaprav želel bati, in to iz dovolj jasno nakazanih razlogov.