»Študenti dandanes prispejo na univerzo popolnoma nevedni o [naši] politični dediščini in popolnoma nesposobni, da bi jih le-ta navdušila ali da bi do nje gojili kritično distanco.«
Allan Bloom
Študent naj bo, je bil moto, ki so ga generacije staršev ponavljale ob misli na prihodnost svojih otrok. Izobrazba je pomenila prihodnost in “socialistični starši”, ki so si v potu svojega obraza prislužili svoj kruh, so bili pripravljeni dati še zadnji krajcar, da bi njihov sin ali hčerka imela boljšo prihodnost. Diploma je pomenila službo in služba stabilnost, za povrh pa še čast in slavo, ki pripada tako diplomirancu kot ponosnim staršem. Koliko je danes še ostalo od starega ideala izobraženca?
Kako in čemu (sploh) odrasti?
Če si nalijemo čistega vina, kmalu ugotovimo, da diploma več ne zagotavlja službe. Včasih je previsoka izobrazba lahko celo ovira na poti do zaposlitve. Študentje so že davno ugotovili, da država študij uporablja kot socialni korektiv in da je najbolj racionalna stvar, ki jo lahko naredijo – da čim dlje študirajo, karkoli se pač da študirati. Po opravljeni diplomi si najdejo kak podiplomski študij in po njem še morda kak doktorat. V primeru, da na koncu izpadejo nezaposljivi, so vsaj preživeli skoraj desetletje relativno lagodnega časa. Poleg tega jim v odraslost (še) ni bilo treba vstopiti.
Stari in novi svet
Ko sem se pred kratkim pogovarjal s kolegi iz Amerike, mi enostavno niso mogli verjeti, pod kakšnimi pogoji študiramo študenti v Sloveniji. Pravice, katere tukaj tako vehementno zahtevamo, so se jim zdele le socialistična navlaka, katere se je potrebno čim prej znebiti. Morda ni tako pomembno, da ugotavljamo, kdo ima prav ali kateri sistem je boljši, saj je bilo o tem prelitega že veliko črnila. Oba sistema imata prednosti in slabosti, odvisno od širše umeščenosti študija v družbo. Če je naš cilj ustvariti strokovnjaka oz. specialista za določeno področje, ki je manj splošno razgledan, je ameriški sistem zagotovo boljši. Če pa je naš cilj ustvariti razgledanega posameznika, se pravi intelektualca v starem pomenu besede, pa je morda naš sistem, ki je zasnovan na Humboldtovi ideji univerze, bolj primeren. Želimo nekoga, ki vse ve o nečem ali nekaj o vsem?
Paradigme in parade
Debata o tem, katera paradigma naj bi prevladala, že dalj časa poteka tudi v slovenskem prostoru in konstantne reforme in reforme reform, od Bolonjske pa do sprememb osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja, deloma odražajo boj med različnimi paradigmami izobraževanja. Ta debata je zelo zanimiva in o tem poglobljeno v Katedri piše filozof in sociolog Andrej Adam. Moj namen pa je pogledati resničnost študentskega življenja v Mariboru in pokazati na prepad med idealom študenta in resničnim študentom. Začnimo z anekdoto.
Ko sem se pred kratkim sprehajal po ulici blizu študentskega kampusa, sem med glasbo zaslišal tudi govor neznanega govornika, ki je ponosno razlagal, da imajo hladno pivo, dobro glasbo in to zahvaljujoč instituciji, ki skrbi za študente in jim daje, kar želijo in posledično – kar potrebujejo. Študij je vsekakor čas, v katerem se moremo in moramo zabavati in vsekakor je ena izmed nalog študentskih institucij, da poskrbijo za zabavo študentov, ki si po napornem dnevu študija in guljenja knjig odpočijejo možgane ob mrzlem pivu in se pripravijo na preizkus. [Kdor ni opazil ironije, naj še enkrat prebere zgornji odstavek in se potem odpravi na sprehod v sredo zvečer po mariborskem kampusu.]
Vodje in vodeni
V medijih smo nedavno slišali o plačah teh in onih študentskih funkcionarjev. Afere, v katere so (bile) vpletene institucije, ki naj bi predstavljale študente, so že v analih časopisja. A problem se ne skriva v tem ali onem pokvarjenem direktorju, »VIP personah« ali neformalnih mrežah, (pravzaprav je vse to le površinski problem, ki je do določene mere prisoten v vsaki instituciji), ampak v razumevanju takšnega delovanje institucij kot normalnega. In če si dovolim šalo, celo kot primer dobre prakse. Obstaja nevarnost normalizacije korupcije. Vendar preden zahtevamo glave aparatčikov, je smiselno najprej pomesti pred lastnim pragom.
Študentje imamo takšne institucije, kot si jih zaslužimo. Če nismo zmožni ali voljni zahtevati transparentnosti in odgovornost od naših zastopnikov, ker se nam hladno pivo in študentsko kosilo pač preveč dopadeta, (p)ostane vsako tarnanje nad skorumpiranostjo »tistih tam zgoraj« le oblika gostilniškega bentenja.
Tudi ideja, da potrebujemo dobre predstavnike, ki bodo počistili z nesnago, je sicer ljubka, a kratkovidna. Herkula, ki bi očistil Avgijev hlev, enostavno ne bo, niti Martina Krpana, ki bi Brdavsu odsekal glavo, še manj je vredno čakati na Petra Klepca, ki bi nas rešil pred hudobnimi pastirji.
Če parafraziram Eeugena Debsa, smem reči, da današnji študent, če želi izboljšati svojo [študentsko] skupnost, ne sme iskati rešitelja, niti naj si ne prizadeva, da bo sam postal rešitelj, ampak naj poskuša svoje študentske kolege brez pretenzij po več(vr)ednosti (pod)učiti o tem, da morajo na eni strani razumeti osnove kritičnega mišljenja, da se lahko vključijo v debato o svoji prihodnosti, na drugi strani pa pogledati okoli sebe, da preverijo, koliko se njihova teorija potrjujejo v praksi. Na koncu naj pogledajo še vase in se vprašajo, zakaj počnejo to, kar počnejo, spoznajo naj koristoljubneža v sebi.
Če bi si vsak študentski funkcionar zjutraj in zvečer iskreno zastavil ta vprašanja, si upam trditi, da bi se vsaj problemi s korupcijo zmanjšali, ugled institucij bi se dvignil in morda bi celo kdaj dosegli slavo, ki (upravičeno ali ne) obdaja zlate čase študentskih organizacij.
»Se naj za to borimo«?
Zamislimo si za trenutek stanje, v katerem smo dosegli to, kar sem opisal na koncu zgornjega odstavka. Imamo poštene vodje, kritične študente in začetek resnih debat o vlogi študentov v civilni družbi in javnem življenju. Namesto da razpišemo še en referendum, kar postaja slovenski nacionalni šport, bi bilo morda smiselno razmisliti, kakšne teme bi bilo vredno odpirati.
Bi se bili zmožni odpovedati hladnemu pivu in morda brezplačnemu kosilu v zameno za obštudijske dejavnosti, ki bi poleg izobraževanja v kritičnem mišljenju skozi prakso vodenja debat in konkretnih akcij počasi privzgajale to, kar naj bi bil cilj vzgoje za kritično mišljenje – kritično držo. Dilemo je jasno izrazil filozof John Stuart Mill, ko je trdil, da bi vsak razumen izobražen posameznik, če bi imel na izbiro zaboj piva in Shakespearjeva zbrana dela, izbral Shakespearja. Morda smo lahko danes malo bolj skromni in upamo, da bo študent vsaj poznal kakšno Shakespearjevo dramo in bi ob jutranjem pivu zmogel citirati kak vmesen citat.
Ni dovolj, da poznamo sklepanja in razstavljanje argumentov na premise in sklep, ampak moramo biti zmožni naše znanje aplicirati tudi na praktično življenje. Glavni problem dandanes morda ni v masi poneumljenih študentov, [čeprav je to del problema] ampak to, da imamo tudi del visoko izobraženih, pametnih in sposobnih študentov, ki zelo dobro razumejo družbo in svet okoli sebe. V njem so zmožni poskrbeti zase in za svoje bližnje, vendar jim na trenutke zmanjka širine, da bi znali svoje znanje integrirati v širši okvir vednosti in od teoretskega premisleka (pre)skočiti k akciji. Širši pogled na problem nam pokaže maso prostovoljno poneumljenih študentov in manjšino “šamanov”, ki s kruhom in igrami upravljajo z množico. A tukaj težko najdemo žrtev in krvnika, saj položaj ustreza obojim. Lahko bi rekli, da današnji aktivizem potrebuje filozofijo in obratno, da filozofija potrebuje aktivizem, sploh v času, ko nekateri protestirajo brez razmisleka, drugi pa razmišljajo brez protesta.
»Nemrtve institucije«
Do zdaj smo na problematiko študentov gledali z vidika posameznika in se spraševali o tem, kakšnega posameznika bi bilo vredno vzgajati. A tudi če je ta problem rešen ali vsaj rešljiv, smo kmalu soočeni z dejstvom, da vsaj zaenkrat brez institucij enostavno ne gre. Če sprejmemo to predpostavko (kar ni nujno in je lahko stvar debate), se je smiselno vprašati, kakšne institucije si želimo. Na eni strani si je smiselno prizadevati za avtonomijo takšnih institucij, tako od trga kot od države, saj je to način, da se ubranimo zunanjih pritiskov. Po drugi strani pa se je smiselno vprašati ali je ustvarjanje »države v državi«, ki ni odgovorna nikomur in nadzoruje samo sebe, dolgoročno res modra poteza. S tem tvegamo razvoj, nastanek in obstanek t.i. »zombie institucij«, se pravi institucij, ki so same sebi namen. Smiselno si je prizadevati za aktivne študente, za žive, pretočne in odprte institucije in za ozračje, v katerem institucije ustvarjajo takšne posameznike in posamezniki obenem gradijo te institucije. Če se bomo prepustili toku apatije in namesto trdnih temeljev stopicali na živem blatu, se bomo pogrezali globlje in globlje v zadušljivo ozračje cinizma, v katerem rastejo »zombi institucije« in »nemrtvi« študenti. Plače direktorjev bodo rasle, nesmiselni referendumi se bodo množili in kmalu bomo vsi udobno otopeli.