Prostovoljstvo se je sprva razvilo kot neplačana dejavnost, ki jo posamezniki v majhnem obsegu ur opravljajo v svojem prostem času, torej posamezniki, ki imajo svojo eksistenco že zagotovljeno in želijo s prostovoljnim delom skrbeti za skupnost. V zadnjih desetletjih pa se pojavlja nova oblika prostovoljstva, ko prostovoljci postajajo pretežno ljudje, ki nimajo rednih prihodkov, ki so brezposelni in v prostovoljstvu iščejo še tisti zadnji preostali način vključenosti v družbo, iz katere so kot brezposelni izključeni.
Prostovoljstvo ni nekakšna postranska dejavnost ljudi v družbi, temveč pomeni močan in pomemben del aktivnosti vsake družbe; ne le v sodobnosti, temveč tudi v preteklosti. Seveda je prostovoljsko delo privzemalo zelo različne oblike v različnih časih in situacijah, zato lahko v tej skupini prepoznamo delovne brigade v socialističnih režimih, skavte in druge katoliške skupine v močno versko organiziranih skupnostih, pa tabornike, prostovoljne gasilce, ki jih je npr. v Sloveniji nekje okoli 120.000, in podobno. Zanimiv statistični podatek nam poda študija, ki jo je opravil Inštitut RS za socialno varstvo: prostovoljci so v Sloveniji v letu 2004 opravili 1,3 milijona delovnih ur, kar ustreza opravljenemu delu 7125 polno zaposlenih delavcev v enem letu; verjetno pa je številka še bistveno večja, če bi upoštevali še vse neregistrirano prostovoljsko delo. Že samo dejstvo, da imamo pri nas več kot 20.000 društev in še mnogo drugih nevladnih organizacij, ki delujejo pretežno na podlagi prostovoljskega dela posameznikov, nam priča, da smo kar solidno »prostovoljen« narod.
Prostovoljsko delo se večinoma obravnava kot izjemno pozitivna značilnost družbe in z določenega vidika je to povsem upravičeno. Pripravljenost ljudi, da brez plačila delajo in s tem pomagajo drugim posameznikom ali skrbijo za skupno dobro, je namreč lahko razumljeno kot dokaz, da nismo povsem podlegli kapitalistični logiki akumulacije, po kateri so se ljudje pripravljeni truditi le za primerno plačilo. Porast prostovoljstva v vsaki družbi bi zato lahko po eni strani razumeli kot vidik upora sodobnemu ekonomskemu sistemu. Vendar pa nas pozitivna plat prostovoljskega dela lahko zavede in zato ne opazimo slabosti, ki spremljajo to obliko dela v sodobni družbi.
Prva težava se nam odpre, če se vprašamo, kakšno delo najpogosteje opravljajo prostovoljci. Če naštejemo nekaj primerov, lahko vidimo, da opravljajo večinoma dela, ki sodijo v sklop pravic s področja varstva, sociale in kulture: skrb za ostarele, skrb za socialno ogrožene, inštrukcije za otroke iz socialno šibkejših družin, rehabilitacija in reintegracija ljudi z duševnimi težavami, varstvo okolja, požarno varstvo, pravno varstvo, boj za pravice manjšin in živali, lokalne kulturne dejavnosti, razvoj družbenih dejavnosti, vzpodbujanje aktivnega udejstvovanja pri oblikovanju družbe in države itd. Skratka, prostovoljci precej skrbijo za zadovoljevanje tistih pravic ljudi, ki bi jih morala pravzaprav vse zagotavljati država. Varnost, sociala, izobraževanje, kultura, zagotavljanje pravic so osnovne naloge države, ki se legitimira kot pravna in socialna država. Tukaj se pojavi vprašanje, zakaj obstaja tolikšna potreba po prostovoljskem delu v sociali, varnosti in kulturi, če gre pri tem za naloge, ki bi jih morala v celoti zagotavljati in financirati država. Nesporno je, da država računa na prostovoljce. Država ima v svojem planiranju že vkalkuliran precejšen obseg prostovoljskega dela, ki bo povsem pro bono poskrbel za zagotavljanje določenih pravic državljanov. Prostovoljci tako nastopajo predvsem kot pomemben element varčevalnih ukrepov države, ki vedno več svojih temeljnih nalog prelaga na ramena civilne družbe, in to brez primernega financiranja.
Drugi, še pomembnejši problem se pokaže, če se vprašamo, kdo so ljudje, ki opravljajo prostovoljsko delo. V izhodišču je bilo prostovoljsko delo zamišljeno kot delo, ki ga brez plačila nekaj ur na teden ali na mesec opravljajo ljudje, ki so sicer eksistencialno stabilni, so zaposleni ali študentje ali upokojenci, ki želijo v prostem času storiti nekaj dobrega za druge in za skupnost. Danes pa prostovoljci temu profilu ne ustrezajo več, temveč so prostovoljci vse pogosteje ljudje brez zaposlitve, brez zadostnih sredstev za življenje in predvsem ljudje, ki so iz produkcijskih procesov izključeni. Pojavlja se prav paradoksalna figura »brezposelnega prostovoljca«, ki se zato, da bi pridobil izkušnje in si odprl možnosti za zaposlitev ter predvsem, da bi se čutil vključenega v družbo, vključuje v prostovoljsko delo. In tukaj ne gre le za prostovoljsko delo, ki ga opravljajo ljudje v civilni družbi, temveč tudi za neplačano delo, ki so ga zaradi nedostopnosti zaposlitev pripravljeni sprejeti v gospodarskih družbah (npr. neplačano uvajalno delo) ali v javnem sektorju (npr. neplačana pripravništva v šolstvu, v knjižnicah ipd.).
Skratka, prav nič čudno ni, da je prostovoljsko delo v pravem razmahu v zadnjih desetletjih, ko ekonomski procesi vse bolj težijo k t. i. jobless growth (rasti brez zaposlenosti), ko je vedno večje število ljudi izključenih iz produkcijskih procesov in s tem iz družbe kot take. Posamezniki zato vse pogosteje iščejo možnosti samopotrjevanja in vključevanja v družbo v prostovoljskem delu, ki pa je potemtakem »prostovoljno« zgolj v navednicah. Kje je tukaj »prosta volja« posameznika, ki je brezposeln in brez prave možnosti za zaposlitev ter posledično za vključitev v družbo? Imenovati brezposelnega, ki opravlja neplačano delo, prostovoljec, je enako paradoksalno, kot reči mu, da ima veliko prostega časa.