V neki šali si kapitan ladje dlje časa prizadeva za pozornost privlačne potnice Eve, nato pa si zagotovi njeno ljubezen na ta način, da ji zagrozi, kako bo potopil ladjo z vsemi potniki, če se mu ne bo vdala. Z nekaj obotavljanja se lepotica Eva vendarle odloči in zvečer stopi v kapitanovo kabino ter z njim preživi noč. Naslednji dan se zaupa svoji kolegici z sledečimi besedami: “Bilo je tako čudovito: kapitan je enkraten ljubimec, povrhu pa sem reševala še na stotine življenj!”
Ko smo pred kakšnim mesecem na Pop Tv v oddaji Argumenti lahko gledali predstavitev kandidatov za poslance, se nam je trojica estradnih pevskih zvezd v postavi Tadej Hrušovar, Jerca Mrzel in Alenka Pinterič vtisnila v spomin predvsem po decidiranem in brezsramnem vztrajanju pri svoji odločitvi o vstopu v politično areno, četudi je bilo čutiti kulpabilizirajočo atmosfero v vsakem trenutku oddaje. Dovolj ofenziven in direkten nastop obeh moderatorjev, ki sta od glasbenikov poskušala zvedeti, kako je mogoče narediti korak iz estradne srenje v politični babilon in kaj lahko človeka k temu sploh vodi, je ob siceršnjem nizkem javnem mnenju o delu, predvsem pa morali poslancev samo še prilil ognja k našemu nezaupanju in dvomu v njihove “čiste” namene. Nič ni pomagalo, da kandidati niso pokazali niti najmanjše mere politične spretnosti in znanja: vprašanju, če lahko navede kakšen člen iz slovenske ustave, se je denimo Alenka Pinterič kar naravnost izognila z besedami: “Veste, to sploh ni pomembno; važno je tisto, kar človek čuti v srcu!”
Dragi poslušalci Marša torej: zdaj so volitve končno za nami. Stari in večni obsceno prijetni občutek, da so nas spet nategnili, bo z vsakim dnem začel dobivati nove konkretne podobe. Življenje navadnega smrtnika je ob soočanju s politično sfero zaradi odtujenosti slednje na las podobno tisti situaciji iz šale, vendar veliko bolj tragično: ko stojimo v vrsti pred kabinami na volišču, si vsak po svoje domišlja, da je kapitan in da ga tam notri čaka prijazna in radodarna dama. S svojim glasom upa, kako se bo imel čudovito, medtem ko bo njegov izpolnjeni volivni listič reševal na stotine življenj. Zgodi pa se ravno obratno. Predvsem pozablja, da ni kapitan in da v njegovi moči ni tisto, kar je upal, namreč možnost političnega udejstvovanja. Je zgolj voyeur, ki lahko opazuje ljubezenski akt in se ob tem kvečjemu obsceno naslaja, pač v primeru, ko je dojel nemoč lastne situacije. Tako so lepe Eve, glasbene muze, edine, ki lahko upravičeno porečejo isto: s poslanskimi plačami se bodo imele čudovito in s svojimi odločitvami bodo dejansko krojile usodo tisočerih. Povabilo v kapitanovo kabino kot sfero političnega je v slovenskem prostoru na žalost pač takšno: politika in lepa Eva sta sklenili pakt, kjer življenje volivcev ves čas visi na nitki in je odvisno od dobrega razpoloženja kakšne Alenke Pinterič. Da je zanjo politika dovolj dober ljubimec, je očitno jasno. Bolj zaskrbljujoče je seveda dejstvo, da takšna ljubezenska zveza pogojuje življenja tisočerih Slovencev, ki jim ne preostane nič drugega kot to, da upajo v njun čim bolj strasten objem. Ali z besedami naše Alenke: “Važno je tisto, kar človek čuti v srcu.”
Ob tem lahko zgolj ponižno gojimo upanje, da je njeno vsaj toliko širokogrudno in se bo ob kapitanu v njem našel še kakšen naiven zaljubljenec, ki se jima je z napačnimi pričakovanji voyeursko pridružil v volilni kabini. Napačnimi v tolikor, ker si je domišljal, da je boljši ljubimec od politike in ga tam notri čaka nežen poljub srčne dame. Sicer pa to niti ni pomembno: najvažnejši je Evin občutek, da se ima dobro in da imaginarno rešuje na stotine življenj. Obstaja še kakšna boljša definicija slovenskega poslanca?