Paul Standish v članku Narava in cilji vzgoje in izobraževanja opozarja, da »se v Beli knjigi Evropske unije, Teaching and Learning – Towards the Learning Society, samozavestno izjavlja, da so razprave o ciljih vzgoje in izobraževanja končane (Evropska komisija 1996) – cilj izobraževanja je namreč služenje ekonomiji.« Tisti, ki jim je kaj do šole, so zaradi tega ogorčeni ali pa razočarani. To namreč pomeni, da so »reakcionarne težnje […] ob soočenju z globalizacijo združile z mrzličnim ›inovatorstvom‹ v službi nepredvidljivih zahtev trga. Z nastopom pojmov, kakršna sta uspešnost in učinkovitost, z uvozom nadzora nad kakovostjo iz industrijskih praks in z mantrami o standardih in odličnosti je prišlo do zadušitve resnega razpravljanja o naravi in smislu izobraževanja. Za vakuumom vrednot, ki jih te besede prikrivajo, se kaže neka vrsta nihilizma.« Kogar zanima celoten prevod Standishevega članka, ga najde v reviji Vzgoja in izobraževanje (št. 4, 2008).
Zakaj menim, da bi moral vsak učitelj, ne glede na to, kje poučuje, brati članke, kakršen je Standishev? V prvi vrsti zato, da si priskrbi konceptualni okvir, s pomočjo katerega bo zmožen ocenjevati številne spremembe, ki se dogajajo bodisi na ravni same organizacije dela v izobraževalnih organizacijah ali pa na vsebinski ravni (prenove učnih načrtov itd.). Trdim namreč, da je veliko večino teh sprememb mogoče interpretirati natanko v duhu ideje, da mora šola služiti ekonomiji.
Vzemimo na primer razvpit pojem vseživljenjskega učenja oziroma izobraževanja. Da ne bo pomote, prav nič ni narobe, če se ljudje vse čas izobražujejo, ravno nasprotno: kdo si želi zdravnikov ali učiteljev, ki so knjige po koncu študija za večno postavili v kot? Toda v kontekstu, kjer izobraževanje služi ekonomiji, ima lahko pojmovna zveza vseživljenjsko učenje ali sorodna zveza učeča družba tudi zelo negativen prizvok. Lahko namreč pomeni, da resnica vseživljenjskega učenja v danem kontekstu ni toliko izraz stremljenja strokovnjakov na posameznih področjih po odličnosti (odličnost – še en visoko toksičen pojem), kolikor izraz zahteve delodajalcev, da se je delovna sila sposobna brez bolečih udarcev prilagajati naglim spremembam na trgu. S tega zornega kota imajo potemtakem posamezni pojmi, ki se pojavljajo v kontekstu izobraževanja, predvsem in pogosto izključno ideološki pomen. Na ravni dojemanja povprečnega uporabnika izobraževanja ali povprečnega izobraževalca je ta pomen pozitiven in zaželen, zanj si tudi iskreno prizadeva; toda realno – z vidika kapitalskega interesa – pomeni nekaj drugega; nekaj, kar dolgoročno nikakor ni v interesu bodočih iskalcev zaposlitve (zaposlitve so namreč vse bolj kratkoročne), je pa v interesu lastnikov kapitala, ki znanje kupijo, nekaj časa uporabljajo in nato, ko več ne prinaša dobička, zavržejo.
Če bi torej zaposleni v izobraževanju ali uporabniki izobraževanja (študenti, dijaki, šolarji …) v resnici želeli izvedeti kaj o sebi oziroma o ukrepih, ki jih uvajajo v izobraževanje ali so jih deležni, potem ne morejo preprosto sesti, se o ukrepih pogovoriti in tako ugotoviti, kaj pomenijo; ne, potrebno je pogledati, kaj ti ukrepi dejansko naredijo v danem zgodovinskem kontekstu. Načrtovalec vseživljenjskega učenja na neki ravni sicer lahko ima lepo idejo o tem, kako bo s svojim programom koristil mnogim, jih usposobil za neko stvar, jim nemara celo dvignil samozavest itd.; in čeprav bo pri nekaterih te svoje zamišljene cilje nemara celo dosegel, to nikakor ne pomeni, da ni poleg tega ustvaril še nečesa, česar ni nameraval ustvariti niti v snu. Hegel, denimo, se takšni situaciji ne bi čudil; po njegovem lahko imamo o svojih početjih še tako romantične ideje, ravnamo se lahko po ne vem kakšnih idealih, toda tisto, po čemer se bomo morali prepoznati, so naša dela. To misel lepo izraža tudi ljudska modrost, ko pravi: človek obrača, življenje obrne. Po tej logiki se prava resnica v naših predstavah vzvišenih prizadevanj lahko pokaže šele čez čas in na način, ki je za delujoče nepričakovan, nepričakovan celo do te mere, da jo delujoči, čeprav so k njej pripomogli, zavračajo.
Zgoraj smo omenili ideologijo. Upam, da je iz teksta razvidno, da se ta včasih kaže kot tisto, kar izbriše razcep med tem, kar mislimo, da delamo, in tem, kar dejansko naredimo. Če bi večino izobraževalcev (učiteljev, strokovnjakov na zavodih, univerzah, ministrstvu) vprašali, ali si želijo takšen izobraževalen sistem, ki bo služil predvsem ekonomiji, bi ti najbrž odgovorili nikalno. To namreč pomeni, da bodočih rodov ne vzgajamo v duhu osebne avtonomije, da jim ne dajemo splošne izobrazbe, ki jim šele omogoči izbiro, državljansko zavest itd., temveč jih šolamo za trg delovne sile. Verjamem, da večina teh izobraževalcev zase verjame, da ne sprejema ukrepov, ki izobraževanje spreminja v šolanje (kajti šolamo pse); toda verjamem tudi, da v realnem življenju večina to vseeno počne. Ideologija je, da tega bodisi ne vidijo, ali pa si tega ne priznajo.
Izobraževalne institucije so po Althusserjevi kritični analizi ideološki aparati in njihova funkcija je reprodukcija produkcijskih razmerij – torej služenje zgodovinsko dani ekonomiji. Po njegovem bi moral v ideološkem aparatu, kot je šolstvo – poleg omenjene reprodukcije –, potekati tudi razredni boj, saj si po njegovem »izkoriščani razredi v svojem odporu prav tu lahko poiščejo sredstva in dobijo priložnost, da se izrazijo.« Toda zdi se, da vsaj v danem trenutku – in to je še posebno zaskrbljujoče – tega boja skorajda ni več, da ima Standish prav. To se kaže prav v tem, da ob posameznih izobraževalnih pojmih (zgoraj smo jih nekaj našteli) tako rekoč ni več nič spornega. Izbirnost in nivojski pouk sta naslednja pojma, ki se v naše šole uvajata po hitrem postopku kot nesporna in brez ustreznega razmisleka o morebitnih nenadejanih posledicah teh praks. Običajno ju spremlja ugotovitev, da imajo mladi danes pač pravico, da se čim prej odločijo, usmerijo, in da imajo pravico, da zvedo več, če to želijo, da razvijejo svoj dar. Na to bi lahko odgovorili, res je, komu to najbrž res koristi, toda kakšno družbo prihodnosti s tem ustvarjamo. Ali bo to še skupnost, bomo še poznali solidarnost? Takšnih stvari se skoraj nihče več ne vpraša. Če pa že, če kakšna učiteljica ali učitelj opazi, da je peščica sicer res nekoliko napredovala (vendar veliko manj od pričakovanj), večina pa je v primerjavi s predhodnimi generacijami, ki niso bile podvržene nivojskosti, precej izgubila, tedaj ostane njun glas neslišan ali v šumu vsakdanjega ritma preglasovan kot nekaj nepomembnega. No, tudi to je ideologija.