Ali smo upravičeni pozvati k državljanski neposlušnosti?
Zadnje dni so nam različni mediji (recimo POP TV: 24 ur, 19.3.2001; Večer, 20.3.2001, str. 3; TVS 1: Odmevi, 20.3.2001) posredovali novico o spremembi Pravilnika o obratovalnem času prodajaln, ki ga je predstavila gospa Tea Petrin, ministrica za gospodarske dejavnosti. Trgovine naj bi poslej lahko obratovale tudi v nedeljo. Njen argument na morebitne ugovore je bil takle: do sedaj so občine odrejale obratovalni čas trgovin, vendar za to ni bilo prave zakonske podlage. Gospa ministrica poleg tega meni, da določanje obratovalnega časa po novem ni v domeni občin, ker je to naloga države. V nasprotnem bi namreč dobili neko neusklajenost: v eni občini bi trgovine delale v nedeljo, v drugi pa ne.
Reakcijo na odločitev gospe ministrice predstavljajo sindikati, katerih predstavniki so svoje stališče prav tako predstavili v omenjenih javnih medijih. Njihova ključna razlaga sprejetja pravilnika pravi, da tiči v ozadju dejanja ministrstva za gospodarstvo močan trgovski lobi, predvsem pa gospod Jankovič. V prispevku na POP TV se ministrici ni zdelo vredno odgovarjati na to stališče, kar pomeni, da ga je razumela kot podtikanje, medtem ko je gospod Jankovič dejal, da sindikati že ne bodo odrejali obratovalnega časa – čeravno ni povsem jasno, zakaj ne – ko pa so se v zgodovini poleg borbe za zmanjšanje delovnih ur ukvarjali tudi z obratovalnim časom, s čimer so gotovo prispevali h kvaliteti človeškega življenja. V prispevku je spregovorila še delavka, trgovka, ki se je potožila, da ji bo nov pravilnik odvzel pravico do zasluženega počitka in celo do časa, ki bi ga morala preživeti z družino.
Kako lahko videno in slišano v medijih razumemo? Posežimo po literaturi, ki dovolj hrabro zareže v tkivo odločitev neke države in njenih predstavnikov. V ta namen se bomo oprli na tekst Johna Rawlsa z naslovom Upravičenost državljanske neposlušnosti. Šele, ko bomo vso opisano situacijo razumeli, bomo odgovorili na vprašanje v naslovu tega sestavka. Omenjeno besedilo razpravlja o razlogih za državljansko neposlušnost v okvirih ustavne demokracije. Ključno vprašanje se potemtakem glasi: Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da so državljani upravičeni do odpora zoper zakonito postavljeno demokratično avtoriteto? Rawls pri tem predpostavlja, da je vsak takšen upor politično dejanje, ki se obrača na čut za pravičnost večine in to s ciljem, da bi izsililo novo gledanje na odločitve, ki so predmet spora. Poleg tega poudarja, da so sporne odločitve privedle do krnitve družbenega sodelovanja. Kaj je namreč glavni namen družbenih ustanov?
Rawls omenja predvsem njihovo učinkovitost in zagotavljanje pravičnosti. Učinkovitost ne pomeni, da vlada ali katera druga institucija sprejema takšne in drugačne sklepe, ampak da morajo ti sklepi (z vidika družbenih ciljev) koristiti vsem. K temu bi lahko dodali, da so družbene institucije tukaj zaradi nas, tako da jih bomo podpirali, če bodo sprejemale pravične in učinkovite odločitve z vidika celote. Na tej točki se že pokaže prva senca dvoma ob našem konkretnem primeru. Res je, da pravilnik, ki dovoljuje vsem trgovinam poslovanje tudi ob nedeljah, ne zadeva vseh državljanov Republike Slovenije, toda pomislite, da boste naslednjič nemara na vrsti prav vi. Argument, ki bo to utemeljeval, vas bo skušal prepričati, da v sosednji občini ljudje v vašem poklicu itak že delajo v nedeljo, poleg tega pa še, da morate strogo ločiti obratovalni od delovnega časa. Rečeno s stališča trgovke ali trgovca: ali naj zato, ker sem se usposobil/a za prav ta poklic in ne za kakšnega drugega, sprejmem, da imajo državljani, ki živijo v isti občini, kakor živim sam/a, a imajo drugačen poklic, zagotovljeno pravico do kvalitetnega počitka in predvsem časa, ki ga lahko preživijo z družinami, medtem ko sam/a te pravice ne morem uživati? Na osnovi tega vprašanja si lahko zastavimo tudi naslednjega: ali mora delavec oz. delavka v trgovini sprejeti pravilnik ministrstva kot politično obveznost?
Vrnimo se k Rawlsu. Možak pravi, da je pravilno pojmovanje, ki zadeva prikaz politične obveznosti v okviru ustavne demokracije, zajeto v teoriji družbene pogodbe. Po njegovem si lahko prav s pomočjo te teorije razložimo, kdaj smo obvezni upoštevati sklepe institucij in kdaj ne. Ko namreč razmišljamo o odnosu ljudi do ustanov, ki so jih legitimno vzpostavili, se moramo sklicati na načela pravičnosti, glede katerih bi soglašali vsi svobodni in racionalni ljudje v prvotnem položaju enake svobode. To pomeni, da se lahko tudi v odnosu ljudi do ustanov skličemo na ta ista načela, in naprej, da morajo ustanove sprejemati sklepe, s katerimi bi soglašali vsi svobodni in racionalni ljudje, če bi se porodila situacija omenjene prvotne pozicije. Povedano enostavno: družbene ustanove so pravične, če zagotavljajo in ščitijo temeljne pravice in svoboščine, za katere bi se odločili v (zamišljenem) prvotnem stanju.
Kolikor si torej zamišljamo skupino svobodnih in racionalnih ljudi, ki posedujejo približno enako svobodo, se lahko vprašamo, ali bi kdo med njimi privolil v sprejem takšnih odločitev, ki bi nekaterim posameznikom v tej skupini omogočil, da lahko od skupine drugih posameznikov zahteva, naj zadovoljujejo njihove interese tudi v nedeljo. Če odgovorimo nikalno, legitimno vzpostavljena ustanova pa takšno odločitev vseeno sprejme, tedaj moramo predpostaviti, da je skupina posameznikov, od katere je zahtevano delo v takšnem obratovalnem razponu, bodisi neracionalna bodisi nesvobodna. Na tej podlagi pa mora postati jasno, da legitimno izvoljena ustanova ne opravlja več svojega poslanstva: ne ščiti več temeljnih pravic in svoboščin, oziroma kot bi rekel Rawls: družbena ustanova ne zagotavlja več enake pravice do najširše svobode, ki jo je mogoče uskladiti z enako svobodo za vse, prav tako pa več ne koristijo vsem, ampak le še nekaterim. Na neki točki – in naš primer kaže prav to – družbene ustanove prenehajo biti pravične.
Prav na tej isti točki zato vzniknejo razlogi, zaradi katerih je državljanska neposlušnost lahko upravičena. Rawls pravi, da je mogoče ravnanja, ki zavestno nasprotujejo odločitvam legitimno izvoljenih ustanov, hkrati pa niso v nasprotju z načeli pravičnosti kot take, opisati kot tista dejanja, ki se naslanjajo na čut za pravičnost večine. Vendar velja opozoriti, da Rawls državljansko neposlušnost priznava kot politično metodo zgolj takrat, ko so odpovedali vsi drugi demokratični postopki. Državljanska neposlušnost je potemtakem upravičena šele tedaj, ko smo odkrili očitno nepravičnost v zakonu (ali pravilniku, ki je iz njega izpeljan) in ko smo poleg tega soočeni z načrtnim preprečevanjem, da bi takšno krivico popravili. Ob našem primeru lahko zatrjujemo le, da smo odkrili očitno nepravičnost v pravilniku, ne moremo pa reči, da ta sklep ne bo preklican, čeravno je hkrati res, da nimamo posebnih razlogov za optimizem. Ministrica Tea Petrin morda iskreno trdi, da nanjo ni vplival trgovski lobi, kar ji očita sindikat delavcev v trgovinah, vendar pri tem vseeno moti njena nepripravljenost na pogovor s predstavniki sindikata, saj je vsakomur jasno, komu moramo pripisati interes, ki postavlja delavce in delavke v trgovinah v situacijo, zaradi katere bodo verjetno stavkali. Četudi ministrici verjamemo, je to za delavce v trgovinah povsem nepomembno, saj je z njihovega vidika njeno ravnanje povsem enako, kot če bi popustila pritisku trgovskega lobija, ki ga je v TV prispevku POP TV dovolj cinično izrazil gospod Jankovič z besedami, da sindikati pač ne bodo urejali delovnega (obratovalnega) časa.
Kakšen bo torej naš sklep? Če se državljanska neposlušnost obrača na čut pravičnosti večine in je poleg tega omejena na bistvene in jasne kršitve, ki zadevajo princip enake svobode za vse in princip enakih možnosti za vse, če poleg tega ustanova ne stori nič, da bi napako odpravila, potem lahko v danem primeru ugotovimo, da moramo gospe ministrici dati čas, da odpravi pravilnik, ki je s stališča omenjenih principov očitno krivičen. Če tega ne bo storila, tedaj bodo izpolnjeni pogoji za državljansko neposlušnost.
Zofijini ljubimci
zanje: Andrej Adam, Boris Vezjak