Pred nedavnim je šel precej neopazno mimo apatične slovenske javnosti, organov oblasti, uradnega varuha človekovih pravic in brezštevilnih samooklicanih skrbnikov demokracije in pravne države skrb vzbujajoč dogodek: vaščani belokranjske vasi Maline so s silo preprečili štiričlanski romski družini vselitev v hišo, ki jo je zanjo odkupila grosupeljska občina. Razen krajših notičk v črnih kronikah, ki so ga praviloma obravnavale kot primer bizarne lokalne folklore ali pa, v najboljšem primeru, tleče romske problematike, dogodek z redkimi izjemami – omenimo samo briljanten komentar Melite Zajc v Mladini – ni bil deležen poglobljenih medijskih analiz ali kritičnih odmevov. Da je večji del slovenske javnosti ob tem izpričal popolno neobčutljivost do ksenofobije, nestrpnosti in militantnosti krajanov Malin, ki so bili pripravljeni za ohranitev “rasne” čistosti svojega kraja iti tudi čez trupla, bi nas moralo v prvi vrsti zaskrbeti kot ljudi in kot prebivalce države, v kateri lahko po vsem sodeč kdorkoli po mili volji začasno ali trajno suspendira pravno državo z njenim monopolom nad sredstvi prisile vred – če se le počuti dovolj ogrožen. Kot filozofi pa moramo zastriči z ušesi najpozneje tedaj, ko se skozi zven groženj in žvenketanje orožja in orodja do nas prebije zvok glasov razjarjene množice, z njim pa obrisi logike razmišljanja akterjev, ki nas zaradi svoje sprevrženosti ne more pustiti ravnodušne.
Malinčani bi namreč hoteli, da v izrečenih smrtnih grožnjah članom romske družine, v polaganju (resničnih ali namišljenih) min okrog njihovega bodočega domovanja ter spremljajočih verbalnih in vedenjskih izrazih osebnostnih in značajskih potez, na katerih je nekoč uspešno gradil nacionalsocializem, vidimo le način, kako so se postavili v bran svojim pravicam. Ker ni razloga za dvom v njihovo iskrenost, smemo sklepati, da to tudi zares verjamejo. Zagovor nasilniškega ravnanja s sklicevanjem na pravice ni nič izjemnega – krajani Malin se z njim vpisujejo v zdaj že kar obsežno tradicijo ruralnih in urbanih dogajanj ljudstva, ki so jih sprožile odločitve oblasti, da bodo v lokalnem okolju uredile odlagališče odpadkov, speljale avtocestno traso, namestile begunski center, skupnost za zdravljenje narkomanov ali pa skupnost za integracijo duševno prizadetih v družbo. Poskusi, da bi tovrstne upore prikazali kot obrambo legitimnih pravic, so po svoji strani spet le del širšega tranzicijskega fenomena – pravice so postale konvertibilna valuta. Tako kot smo se nekoč trudili vsak prihranjen dinar pretopiti v marko, skušamo danes vsako še tako arbitrarno željo ali v preteklosti pridobljen privilegij čim prej neopazno pretopiti v pravico: študentje si tako ne pustijo vzeti svoje neodtujljive pravice do subvencionirane prehrane in do sobe v študentskem domu (ali vsaj do subvencionirane najemnine), upokojenci dvigujejo glas proti zmanjševanju pravice do že zdavnaj preživelih meril za upokojevanje in določanje pokojninske osnove, televizijski gledalci vztrajajo pri pravici do kvalitetnega programa, ljudje, ki jih spremlja smola, pri pravici do sreče, tisti, ki nimajo ali ki imajo premalo, pri pravici do tega, da imajo oz. da imajo dovolj, nesrečno zaljubljeni pri pravici do uslišane ljubezni,… Da je tak trend podvržen svojevrstni “monetarni” logiki – s kopičenjem pravic se namreč nezadržno znižuje njihova “tržna” vrednost, se pravi njihova teža in pomen – za katero je večina prisvajalcev pravic slepa, bi nam lahko izvabilo kvečjemu prizanesljiv nasmešek. Ko pa začne enkrat sklicevanje na pravice vse pogosteje prevzemati funkcijo zastora, za katerim se, kot v primeru Malin, skrivajo najbolj pritlehna nestrpnost, ksenofobija in šovinizem, je skrajni čas za demistifikacijo pojma pravice, z drugimi besedami, za ščepec trezne filozofske analize.
Kaj sploh je pravica? Preprosto rečeno je pravica upravičena zahteva po nečem. Imeti pravico do nečesa pomeni biti upravičen do nečesa – če obstaja nekaj takega kot pravica do brezdelja in jaz tako pravico imam, potem smem upravičeno zahtevati, da naj me nihče ne sili k delu, in se lahko upravičeno pritožim nad tistim, ki bo mojo zahtevo preslišal. Za pojem pravice sta torej bistveni dve komponenti: zahteva po nečem in njena upravičenost. Za to, da bi imel pravico do nečesa, ne zadošča, da si to želim ali da hočem, da se to zgodi. Če naj nek objekt moje želje ali volje postane vsebina moje pravice, mora biti moja zahteva podprta z dovolj tehtnimi moralnimi razlogi. Volja ali želja sama po sebi preprosto ni vir moralno legitimnih zahtev v enakem smislu, kot je njihov vir objektivna človeška potreba ali interes.
Če je merilo za razlikovanje med dejanskimi in namišljenimi pravicami moralna upravičenost zahtev, ki jih le-te implicitno vsebujejo, kam torej sodi domnevna pravica krajanov Malin, da živijo v skupnosti brez priseljene romske družine, med prve ali med druge?
Med ustavno zajamčene človekove pravice sodi med drugim tudi pravica do svobodne izbire kraja bivanja, tj. pravica do tega, da živimo v okolju, ki si ga sami izberemo. So se morda krajani Malin le na malce (pre)grob način postavili v bran omenjene pravice? Zagovor takega stališča predpostavlja, da pravica do izbire kraja bivanja vključuje tudi pravico do izbire ljudi, s katerimi bomo živeli skupaj, posledično pa tudi pravico, da nekomu odrečemo gostoljubje v izbrani skupnosti. Toda tako razumevanje vsebine pravice do svobodne izbire kraja bivanja vodi v absurd – omenjeno pravico bi namreč v tem primeru vsakdo lahko uveljavljal le pod pogojem, da je drugi ne bi imeli. Taka implikacija je lepo razvidna iz naslednjega primera. Vzemimo, da si oseba A za kraj bivanja izbere Maline; v skladu z omenjenim tolmačenjem bi iz njene pravice do svobodne izbire kraja izhajalo, da ima pravico izbrati tudi ljudi, ki bodo skupaj z njo živeli v Malinah. Če A za sokrajana ne želi B-ja, ta pa bi se želel kljub temu naseliti v Malinah, potem bo iz A-jeve pravice do svobodne izbire kraja bivanja izhajalo, da se B ne sme naseliti v Malinah, iz B-jeve istovrstne pravice pa, da ta to sme storiti (in da mu torej A tega ne sme preprečiti). Torej bi lahko A svojo pravico do svobodne izbire kraja bivanja uveljavil le pod pogojem, da B te iste pravice nima, še več, v primeru, da bi hotel v Malinah živeti sam, bi lahko tako pravico uveljavil le tedaj, če je razen njega samega ne bi imel nihče drug. Edino plavzibilno in pojmovno neprotislovno tolmačenje pravice do svobodne izbire kraja bivanja je zato, da gre v omenjenem primeru za pravico v smislu svoboščine, za t.i. negativno pravico do tega, da nas nihče ne sme prisiliti živeti v okolju, ki nam ni pogodu, oz. da nam nihče ne sme preprečiti, da bi se (vsaj znotraj lastne države) naselili v okolju, ki nam ugaja. V skladu s takim tolmačenjem pa so bili člani romske družine in ne krajani Malin tisti, ki jim je bila omenjena pravica kratena.
Nič bolje se po premisleku ne odreže predlog, po katerem pravica Malinčanov do življenja v skupnosti brez romske družine izhaja iz njihove pravice do razpolaganja z vasjo. V skladu s tem predlogom bi bila pravica Malinčanov do izbire sokrajanov podobna pravici lastnika hiše, da sam odloči, kdo sme sedeti za njegovo kuhinjsko mizo, ali pa pravici lastnika elitnega golf kluba, da po lastni volji in presoji določa pogoje za članstvo v njem. Ta analogija pa je očitno zgrešena – Malinčani, tudi če imajo v lasti večino hiš in polj, niso (izključni) lastnik vasi (vsaj ena hiša je, ki ni njihova last, namreč tista, v katero naj bi se naselila romska družina) in torej nimajo razpolagalne pravice do vasi, brez nje pa tudi ne pravice odločati o tem, kdo bo živel v vasi in kdo ne. Še več, če je vsaka lastninska pravica po vsebini bistveno pravica do razpolaganja z lastnino, do njene uporabe torej, potem je sklicevanje Malinčanov na tovrstno pravico nedosledno in skregano z logiko človekovih pravic – sebi so pridržali nekaj, kar v isti sapi odrekajo osovraženi romski družini.
Če že upora Malinčanov ni mogoče upravičiti s pravico vsakega posameznika, da odloča o tem, kdo bo živel z njim v dani skupnosti, ali bi lahko imela njihova zahteva po ohranitvi čiste etnične podobe vasi kak drug moralni temelj? Najbolj dobronamerna razlaga, ki se je lahko domislim, je naslednja: krajani Malin prihodu romske družine ne nasprotujejo zato, ker gre za Rome in ker teh ne bi marali (tudi če to drži), temveč predvsem iz strahu pred dolgoročno degradacijo bivanjskega prostora, ki bi jo kraju in njegovim prebivalcem prinesla naselitev romske družine. Z drugimi besedami, to, kar daje moralno legitimnost njihovemu uporu, je dejstvo, da se skušajo na ta način zgolj zavarovati pred škodo, ki bi jo sicer v nasprotnem utrpeli – pred poplavo novih romskih družin, pred umazanijo, ki jo te prinašajo, pred kriminalom, ki jih praviloma spremlja, z eno besedo, pred ultimativnim zlom, ki jim je bilo doslej prihranjeno. Toda ali strah pred Romi Malinčanom res daje pravico do tega, da jih preganjajo? Odgovor bo pritrdilen, če bi naselitev ene same romske družine resnično ogrozila kvaliteto življenja v vasi – v tem primeru pa vsaj poseganje po tako skrajnih sredstvih ne bi bilo upravičljivo. Pa vendar, ali je bojazen Malinčanov, da bi se utegnil tak katastrofični scenarij uresničiti, sploh utemeljena? Očitno ne, ker se namesto na dejstva o konkretni romski družini in njenih življenjskih navadah opira na nekritično prevzete ljudske predstave o vedenjskih značilnostih Romov nasploh. Predvidena naselitev romske družine v Malinah lahko vzbuja strah krajanov le, če je ta poprej že deležna diskriminatorne obravnave, se pravi le tedaj, če krajani o “primernosti” njenih članov ne sodijo toliko na podlagi njihovih dejanskih individualnih značilnosti kot na podlagi hipotetičnih pregreh (nesnažnosti, nagnjenosti h kriminalu in brezdelju, ipd.), ki jim jih pripisujejo kot domnevno tipičnim predstavnikom določene kategorije ljudi. Tudi sodba o ogroženosti kvalitete življenja v Malinah potemtakem ne more legitimna moralna podlaga nasilnemu odporu vaščanov, saj izhaja taka sodba iz diskriminatornega obravnavanja članov romske družine, ki je moralno nedopustno.
Če sklenem: za nasilništvo krajanov Malin ni moralnega opravičila – ne v moralni pravici, ki bi jo na ta način zavarovali pred kršitvijo, in ne v kakšnem moralno legitimnem interesu, s katerega bi tako odvrnili grožnjo. Zanj lahko najdemo izgovore in opravičila, ki bodo pomanjšala njihovo odgovornost, z njihovimi namišljenimi in dejanskimi stiskami lahko tudi čisto po človeško sočustvujemo, a vse to ne more spremeniti osnovnega dejstva, da je bilo namreč njihovo ravnanje moralno nedopustno in bi zato zaslužilo precej ostrejšo obsodbo, kot so jo bili sposobni in voljni sestaviti na eno oko slepi in na eno uho gluhi glasniki kritične javnosti.