Ste kdaj premišljevali o tem, v kakšni družbi bi najraje živeli? Kje bi bili najbolj srečni? Kaj vse bi se moralo uresničiti, da bi se počutili varne? Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni, da bi lahko kolikor toliko predvideli prihodnost in jo načrtovali? In naprej, ali ste razmišljali, kako bodo napovedujoče se gospodarske reforme v naši državi vplivale na način in kvaliteto življenja? Ste se vprašali, ali bo Slovenija čez deset let še država, v kateri bi radi živeli?
Nekaj odgovorov na zastavljena vprašanja lahko najdete v zanimivi knjigi Stevena Lukesa, ki nosi naslov Nenavadno popotovanje profesorja Caritata. Branje ni težavno. Četudi gre za razpravo s področja politične filozofije, človek ne potrebuje univerze, da bi razumel obravnavano problematiko. Knjiga je napisana kot roman. Avtor pošlje glavnega junaka v različne države in družbene ureditve, ki si vsaka po svoje prizadevajo doseči najvišje možno dobro za svoje prebivalce, in kjer doživlja prigode, ki so mogoče v posamezni družbi. Poudariti velja, da Lukes slika posamezno družbeno ureditev v njenem čistem stanju, torej tako, kot da bi jo zgradili po načelih samo enega pogleda na odnose med ljudmi oziroma samo ene filozofije. Ideja takšne zastavitve je preprosta. Ugotoviti poskuša, kakšna bi bila država, če bi jo izročili v roke predstavnikom tega ali onega pogleda in jim pustili, da jo oblikujejo izključno po lastnih načelih.
Poglejmo torej, kaj je profesorja Caritata čakalo v Libertariji, državi zasnovani po načelih neoliberalizma. Pričnimo z nenavadno epizodo, ki se odvija na univerzi, kjer Caritat obišče predavanje iz ekonomije. Najprej izve, da je ustvarjanje denarja s čim manjšimi stroški cilj, h kateremu vsi težijo, vendar ga dosežejo le redki. Nato sliši nasvet predavatelja, naj čimprej kupijo delnice narodne knjižnice, ker so jo začeli privatizirati. Nekoliko ga začudi, ker študenti niso pokazali posebnega navdušenja. Toda kmalu izve, da si z bednimi posojili ne morejo kupiti niti skript, kaj šele, da bi se vključili v kapitalski trg.
Po predavanju se Caritat zaplete v kratek pogovor s predavateljem. Slednji je Caritata zelo vesel, pravzaprav je vesel vsakogar, ki si pride pogledat, kako deluje ekonomija svobodnega sveta. Toda tokrat je še prav posebno navdušen, saj Caritatov obisk sovpada s časom, ko nova vlada vse privatizira. Kako to gre, pove naslednji citat: »Kmalu ne bomo več vedeli, kaj pomeni beseda ´javno´! Ta emisija delnic narodne knjižnice je šele začetek. Ko bodo s tem končali, bodo privatizirali javne knjižnice, potem muzeje, umetniške galerije, opere in spomenike, javne parke in plaže pa bodo prodali v obliki časovnega zakupa. To je prelepa eksplozija svobode – svobode kupovanja in prodajanja, predvsem pa lastnine. Čudovito! Čudovito, se ne strinjate?« Nekoliko naprej Caritat v pogovoru z nekim neznancem izve, da država odmira in da se sploh vse privatizira: železnice, avtobusi, voda, plin, pošta, sodišča, policija itd. Množica nadzorov in predpisov je odpravljena, vlada pa je uvedla tudi davčno reformo. Ali je vse to zares tako čudovito, se Caritat še ne izjasni, odloči pa se kupiti nekaj delnic. Pred prodajnim okencem ga preseneti dvoje: drenj in osebnostna poteza, ki je doslej ni poznal, namreč, da je pripravljen tvegati in bodisi vse izgubiti ali veliko pridobiti. Skratka odkril je, da skriva v sebi »pohlep kvartopirca«.
Nato po spletu okoliščin prisostvuje govoru premierke Libertarije. Ta poudarja, da je svoboda posameznika vsak dan večja, beseda socialno pa je izgnana iz besednjaka. Morda kratek citat: »Ni več socialnega tega in onega! Ni več socialne pravičnosti, socialnega blagostanja, socialne politike, socialnih problemov, socialnih podpor, socialne varnosti! […] Obstajajo samo posamezniki in njihova svoboda vsak dan narašča.« Če bi dodala še, da so sindikati relikt preteklosti, bi to bilo povsem v duhu njenega govora. Tega sicer ne reče, zato pa v imenu privatizacije zdravstva ukine psihiatrične oddelke v državi in njihove prostore prepusti oddelkom za plastično kirurgijo, ki so veliko donosnejši. Pacienti se bodo morali postaviti na noge, postati samozavestnejši in se vključiti med druge potrošnike, psihiatrom pa svetuje zasebno prakso. Kako je privatizacija zdravstva vplivala na druge zaposlene: na bolničarke, vratarje, čistilce itd.? Delali so sicer še, toda plače so se jim zmanjšale, poleg tega so izgubili večino pokojninskih pravic in plačan dopust. Poleg teh neposrednih posledic privatizacije velja posebej poudariti tudi posredne, tiste, ki se kažejo v medčloveških odnosih. Tako so svobodne bolnišnice postale svobodne za tiste, ki plačajo, in osvobojene tistih, ki ne plačajo. Kvartopirska pohlepnost torej ni edina osebnostna lastnost svobodnih posameznikov, dodati ji moramo še brezčutnost do drugih. Ta je vsesplošna. Caritat namreč ne opaža le, da nikomur od zaposlenih ni mar, kaj bo z nezaposlenimi, temveč tudi, da zaposleni svobodni posamezniki več ne delajo kot tim. Zaradi preobilice dela so večinoma vsi izžeti in jim je vseeno, kaj se dogaja s pripadniki drugih poklicev, zaposlenih v isti ustanovi. Rečeno drugače, med zaposlenimi je zavladalo vzdušje popolne anonimnosti.
Če strnemo Caritatove vtise v Libertariji dobimo naslednjo sliko. Libertarija je družbena ureditev, kjer, razen denarja, ni nič sveto. Na prodaj je prav vse: znanje, zdravje itd. Kdor nima denarja, bodisi ne more do izobrazbe ali pa se mora zadolžiti, prav tako ne more računati na zdravstveno oskrbo. Socialna država je sploh popolnoma izumrla. Zagovorniki takšne ureditve bi nemara dejali, je slednje pozitivno, saj je z izumrtjem države konec vmešavanja države v osebno svobodo posameznikov. Le-teh nihče več v nič ne sili in vsakdo lahko izbere način življenja, ki mu najbolj ustreza. Skratka, država pusti posameznike pri miru in prav zato so svobodni. Težko bi zanikali vrednost tega ideala, toda kritiki bi lahko odvrnili, da je to nujni pogoj svobodne družbe, nikakor pa še ne zadostni. Pri tem bi se lahko sklicali na idejo, da je za pravo svobodo potrebna še neka osnovna, zajamčena in razumna mera varnosti (ekonomske, socialne, zdravstvene…). Če hočete svobodno izbirati med različnimi možnostmi, mora biti zagotovljeno vsaj to, da lahko pretehtate prednosti in slabosti posamezne poti. Pri takšnem preudarjanju se izhajajoč iz pogojev, ki so na voljo, nanašate na prihodnost. Razmišljate približno takole: če v danih razmerah napravim to ali to, bodo posledice takšne in takšne. Toda skrajno libertarna država ali država svobodnih posameznikov onemogoča takšno sklepanje. Zakaj? Ker spodjeda vse pogoje, na katerih temeljijo vaša predvidevanja. Jasno je, da v resničnem življenju takšne pogoje predstavljajo predvsem institucije socialne države. Primer: le če živite v družbi, kjer je zagotovljeno, da v času upokojitve ne boste čisto navadno breme družbi, temveč bo za vas poskrbljeno, kot se to ljudem spodobi, bodo vaši načrti za prihodnost imeli nek temelj. Ko pa se o osnovnih oblikah solidarnosti prične govoriti v terminih potrošnje, je jasno, da ste v težavah. V resnici nikoli ne morete vedeti, kaj boste postali v izračunih strokovnjakov. Jasno je edino, da morate poskrbeti zase in to čim prej. Del denarja, ki ga zaslužite morate nameniti za stare dni, v kakršni koli obliki. To vam utegne prinesti nekaj varnosti, toda priznati morate, da se na to ne morete zanesti z enako mero gotovosti, kot ste se v institucije socialne države. Kaj pa vam zagotavlja, da se bo, v razmerah popolnoma svobodne konkurence, naložen denar oplemenitil. Kaj pa, če ga boste izgubili? Priznati morate, da je sedaj tveganje veliko večje; večja je moč naključja, ki lahko spremeni ali izniči vaše načrte. Podobno velja za iskalce dela. V razmerah popolnoma svobodnega podjetništva vas lahko lastniki podjetij najamejo in odpustijo v skladu z njihovimi preferencami. Četudi jim za vas ni mar, to, najbrž zaradi lepšega, opravičijo z nujnostjo takšne ureditve za fleksibilnost in konkurenčnost gospodarstva. A kaj to pomeni za vas? Prvič, ne smete si »privoščiti« bolezni. Jasno, delodajalec vas bo odpustil. Drugič, ne morete načrtovati nekaterih ključnih stvari, ki zadevajo vaše življenje. Zamislite se za hip nad vprašanji: kje najeti ali kupiti stanovanje, kje se bodo šolali otroci, s kom se boste družili? Ste se zamislili? Če se niste, dobro, če ste se, jih lahko odmislite, saj za vas niso pomembna. Postali boste seleča se delovna sila, ki bo v razmerah neoliberalne države hodila za zaposlitvijo. Kjer boste našli zaposlitev, boste najeli stanovanje, tam se bodo šolali tudi vaši otroci, tam boste imeli prijatelje. Ali pa tudi ne. Zakaj, spomnite se, vaši sosedi in vaši sodelavci bodo predvsem anonimni svobodni posamezniki. Tudi ta primer potemtakem kaže, da bo o tem, kje, s kom, kako boste živeli, v največji meri odločalo naključje. Vaši načrti bodo nepomembni.
Zaključimo. V redu je, da se ljudje zavedajo, kako so predvsem sami odgovorni za svojo usodo. Toda pogoj, da ste sploh lahko odgovorni, je zmanjšanje naključij, ki se utegnejo vpletati v vaša življenja, na čim manjšo mero. Ne morete namreč biti odgovorni za dogodke, na katere niste imeli vpliva. In naključja so takšni dogodki. Preprosto se vam primerijo in so onstran vaših moči. Če bi izgradili državo zgolj in izključno na podlagi neoliberalnih idealov, je jasno, da bi ustvarili strukturo družbe, kjer bi se količina naključij, ki bi vplivala na vaša življenja, izjemno pomnožila. Zagovorniki takšne države kot da živijo v sanjah. Govorijo nam, da bodo izboljšani pogoji za gospodarstvo, kamor sodi tudi zmanjševanje nekaterih socialnih pravic, splošno blaginjo samo povečali. Strinjamo se, da je uspešno in zdravo gospodarstvo nujen pogoj obče blaginje in da je potrebno pogoje za njegovo delovanje izboljšati. Toda ne na račun že izborjenih socialnih pravic. Neoliberalci ne vidijo, da manjšanje socialnih pravic (kakršna je, denimo, zahteva po lažjem odpuščanju delavcev) daje priložnost naključjem, ta pa, kot smo pokazali, nikakor ne zagotavljajo blaginje. Če, kaj povzročajo, povzročajo atomizacijo posameznikov, ki skrbijo izključno zase. Povzročajo egoizem najslabše vrste. Kaj se zgodi s takšnimi posamezniki, smo lahko z grozo opazovali v New Orleansu. »Navadna« naravna katastrofa jih razčloveči do te mere, da popolnoma pretrgajo družbene vezi.