Po opravljenih lokalnih volitvah samo lahko slišali, kako izvoljeni in neizvoljeni kandidati za župane, izvoljeni in neizvoljeni predstavniki občinskih svetov in politični analitiki meljejo oguljeno frazo – volivci imajo vedno prav. Izvoljenim se morda res zdi, da imajo (so imeli) volivci prav, toda poraženci in zlasti politični analitiki bi se morali vendarle popraskati za ušesi.
Zakaj neki bi naj imeli volivci vedno prav? Ali imajo prav volivci Ljubljane, Maribora, Celja? Ali si v teh mestih izvoljeni župani v resnici zaslužijo svoje funkcije? Kaj pa, če so si jih ohranili – v vseh treh naštetih mestih smo dobili stare nove župane – zgolj zaradi cenenega populizma, uspeha ene same (pri volivcih) nikoli zares premišljene volilne krilatice ali pa preprosto zaradi nizke volilne udeležbe in popolne nekompetentnosti večine tistih, ki jih je obkrožila?
Seveda boste rekli, pa saj to je demokracija – vsakdo lahko pride ali ne pride na volitve in glas vsakogar šteje enako. Če demokracijo imamo in če je volja ljudstva takšna, kot se je izkazala na volitvah, potem nam ne preostane drugega, kakor to voljo sprejeti. Toda, če to voljo sprejmemo, ali to pomeni tudi, da ima taista večina tudi prav.
Politični teoretiki bi dejali, da je vprašanje, ali imajo volivci prav oziroma ali lahko zaupamo njihovi, večinski odločitvi, povezano s tem, ali so se sploh sposobni politično odločati – pa čeprav samo na volitvah. Zato je dobro vedeti, iz česa sestoji politično odločanje (torej tudi izbira kandidatov na volitvah). Teoretiki bi navedli troje: (1) poznavanje dejstev in predvidevanje posledic posameznih odločitev; (2) poznavanje in upoštevanje želja posameznih segmentov volilnega telesa in (3) moralno odločanje.
Glede na to, se pojavi naslednje vprašanje: ali bi naši volivci, denimo volivci v zgoraj naštetih mestih, opravili preizkus ob vsakem izmed teh elementov? Taisti teoretiki bi gotovo dejali, da bi večina – vsaj v načelu – takšen izpit opravila. Toda bodite pozorni, rečeno je bilo – načeloma. To implicira, da morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, med katerimi so gotovo določene izkušnje pri odločanju. Ali lahko rečemo, da so volivci, od katerih se ne pričakuje drugega, kakor da vsaki dve leti (na državnozborskih in lokalnih volitvah) oddajo glas in tu in tam še na kakšnem priložnostnem referendumu, kompetentni? Mislim, da ne. Ali lahko rečemo, da so volivci, ki jih vsake toliko (v času predvolilnih kampanj) politične klike zasujejo z obljubami, propagandnim gradivom in napolnijo s ceneno hrano, kompetentni? Mislim, da ne. Če bi bili, takšnih neumnosti ne bi potrebovali in tudi ne bi dopuščali, da jim vsak klovn pod nosom maha s sončnicami.
Skratka, čeprav so volivci bržkone načeloma res sposobni političnega odločanja, to nikakor ne pomeni, da so v danem trenutku temu dejansko kos in da imajo vedno prav. Daleč od tega. Ker nimajo skoraj nobenih praktičnih izkušenj, ker se o kandidatih odločajo po kar najbolj sumljivih merilih – recimo s trkanjem kandidata po lastnih prsih, kako rad ima kraj, v katerem kandidira, in kako nesramni so tisti iz drugega kraja –, je veliko verjetneje celo to, da imajo zelo redko prav; še več, da tudi ko morda imajo prav, imajo po golem naključju.
Če smo, preden strnemo, kar se da neposredni. Volivci – in rezultati zadnjih občinskih volitev to kar se da nazorno kažejo – so idioti, idioti v izvornem, starogrškem pomenu te besede. Teoretiki bi vam namreč znali povedati, da je beseda idiot v antičnih časih označevala človeka, ki se je umaknil v zasebnost (morda zaradi številnih razočaranj v javnem življenju) in se prenehal zanimati za zadeve skupnosti. In sedaj povejte? Ali ni povprečen državljan Republike Slovenije natanko nekdo, ki se je umaknil v zasebnost, iz katere pomoli nos le ob redkih priložnostih (ko zavoha predvolilno klobaso in dva decilitra rujnega), sicer pa zadovoljno životari, bodisi visi za šankom bodisi izčrpuje svoje žleze v adrenalinskih športih, se igra priložnostnega esteta, modreca in učitelja drugih; nato pa, na vsem lepem, nenadoma zbere vse tri grahe, ki jim pravi pamet, se odpravi na volitve, kjer – bog ve po kakšnem ključu – obkroži neko ime, ki ga potem zalije (ali pa tudi ne) s čim domačim in predomačim. Ali bi torej temu lahko rekli kompetentna, za javno dobro dobra odločitev? Ali bi lahko rekli, da imajo volivci, rekli smo idioti, prav?
Če strnemo. Reči, da imajo volivci vedno prav, je ob vseh spremljajočih dejstvih samo še en idiotizem, samo še ena krilatica tistih, ki štiri leta medlijo v zasebnem občudovanju samega sebe, v ljubečem negovanju osebnih problemov, medtem ko jih po levi in po desni prehitevajo natanko tisti, ki sploh nikdar ne bi smeli sesti za volan.