Omejevanje referenduma v neki državi je mogoče videti le kot nezaupanje v državljane. Res je, tudi v naši državi smo imeli kopico referendumov in to »uspelih«, na osnovi katerih bi lahko podvomili v zdravo pamet državljanov. Omenimo samo referendume o izbrisanih, o oploditvi samskih žensk, o družinskem zakoniku. Ali pretiravamo z izjavo, da je na njih zaslepljena večina odločala o pravicah manjšine? Odgovor je jasen: ne, ne pretiravamo. Ob tem nekoliko zastanemo zaradi silovitega čustvenega vložka, ki so ga izkazovali pobudniki teh referendumov, se vprašamo, o njihovi življenjski filozofiji, o dobrem, ki ga gojijo, o nestrpnosti, ki so jo izražali, o nepripravljenosti, da bi prisluhnili težavam manjšine itd. Toda z omejitvijo referendumske pobude celo o teh vprašanjih (pravic manjšin), bomo državljane obsodili na nestrpnost, nepripravljenost sprejemanja manjšin itd.
Velika težava preteklih referendumov je bila tudi ta, da se državljani na njih pogosto niso toliko izrekali o samih referendumskih vprašanjih, temveč so preko tega instituta izrekali zaupanje oziroma nezaupanje politični opciji na oblasti. Največkrat je bilo tako, da se je opozicija preko referenduma maščevala poziciji, pri tem pa zlorabila politično telo in seveda tudi čustva vsakokratnih predlagateljev danega referenduma. Na ta način smo zamudili možnost plemenitenja javnega političnega prostora, poglabljanja kakovosti javne politične razprave. Dovolj je preleteti kakšen forum katerekoli medijske hiše, da nam bo jasno, kaj smo v resnici zamudili. Velika večina razprav na forumih je žalostni pokazatelj demokratične zavesti pri nas. Toda ali lahko za to enostavno krivimo le množice državljanov, ali pa bi morali pokazati tudi na politične elite, ki niso želele spodbuditi kakovostne javne razprave in so si na referendumih in z referendumi nabirale politične točke.
Z omejitvijo referendumske pobude bomo tudi to stanje pustili nedotaknjeno. Očitno je, da so politične elite svoje točke unovčile, na državljane pa pozabile. Pred časom sem prevajal knjigo, v kateri piše naslednje (se oproščam za nekoliko daljši navedek):
»Po eni razlagi daje trenutno stanje demokracije ljudem zelo malo spodbude za pridobitev političnega znanja ali veščin. Naprošeni so, da vsake štiri ali pet let izberejo med strankami in to je vse. Ker je poleg tega razumevanje podrobnosti posameznih programov navadno nepomembno, vam za takšno izbiro ni potrebno veliko vedeti o politiki. Tako se soočamo s problemom o jajcu in kuri. Obči javnosti bi bilo tvegano prepustiti sprejemanje pomembnejših političnih odločitev, razen če nima strokovnega znanja in informacij, potrebnih za dobro presojo; toda spodbude za pridobitev le-teh nima, če ji niso prepuščene pomembne odločitve. Ali nas mora skrbeti, da ostaja naša demokracija nepopolna, dokler je politična vloga navadnih državljanov omejena predvsem na oddajo glasu na volitvah in nemara še na občasno dejavnost, ko je v igri kakšen njihov delni interes (denimo sprejetje načrta, ki predlaga novo cesto ali izgradnjo stanovanj na njihovem dvorišču)? Sam mislim, da bi nas moralo. Beseda »idiot«, izvirajoča iz grškega termina idiotes, opisuje nekoga, ki se je popolnoma umaknil v zasebnost in se ni udeleževal javnega življenja v mestu. Ker se danes večinoma ne trudimo več razumeti politike, smo tudi mi idioti; navajeni na popolno predajo politične avtoritete v roke izvoljenih predstavnikov (Miller 2007).«
Ali vidite o čem je govora? O majhni spodbudi, ki jo imajo državljani za politično odločanje, o neki samoumevni in nepreizprašani ideji, da je državljanom tvegano prepustiti odločanje o pomembnejših političnih odločitvah, o vsiljenem idiotizmu državljanov. Ampak omejevanje pravice do referendumov samo še zmanjšuje spodbude državljanov in povečuje njihov (naš) idiotizem.
Toda ali ni veliko bolj res, da je, če se že gremo demokracijo preprosto treba tvegati in izpeljati učno dobo demokratičnega odločanja in netenja javnih razprav o pomembnih stvareh do konca? Dandanes mnogi kažejo na Švico in njen vzporedni sistem posredne in neposredne (referendumske) demokracije. Radi nas opomnijo, da se tam odločajo tudi o izjemno pomembnih vprašanjih – denimo pokojninski reformi, o čemer se po novem pri nas ne bi več mogli odločati. Toda kako je prišlo do tega, kako se lahko Švicarji zrelo odločajo? Ali so v načelu in v povprečju inteligentnejši kakor državljani Slovenije? Odgovor je tudi tokrat jasen: ne niso. Vendar imajo prednost – razrešili so problem o jajcu in kuri. In kako? Tako, da so demokracijo vzeli zares, resneje kot pri nas; tvegali so in učno uro demokratičnega odločanja privedli do konca. Rečeno po šolsko: maturirali so, odrasli, v nasprotju z nami.
Ob omejevanju referendumskih pobud, se lahko vprašamo še, ali so politične elite kaj bolj sposobne za politično odločanje. Odgovor smo zgoraj že nakazali, ko smo jih obremenili s krivdo za žalostno zgodovino referendumov v naši državi. Že zgolj to, da so institut izrabile za dnevna politična obračunavanja jih ne kaže v najbolj kompetentni luči in sedaj bi stanje, ki so ga povzročile, rade popravile tako, da bi kaznovale državljane.
Še več, tudi če gledamo zgolj načelno, bi zelo težko trdili, da je nek poslanec – izvolite, izberite si kateregakoli – kaj bolj usposobljen odločati o pomembnih političnih vprašanjih, kot ste vi. Ali ni prej res, da za večino vprašanj že vnaprej vemo, kako bo kdo glasoval, namreč po strankarskem ključu? Ali se vam ne zdi neverjetno, da se poslanci neke stranke prav ob vseh vprašanjih, o katerih presojajo v nekem mandatu, odločajo enako? Ali so res tako enakih mnenj prav o vsem? In sedaj bi vam ti poslanci, navsezadnje ste jih izvolili sami, odvzeli neko pravico, ki je bila, ko je bila zapisana v ustavo, dobro mišljena.
Omejevanje referendumske pobude je napaka. Je v službi elit. Tistih elit, ki vam jemljejo ostanke socialne države, ki vas želijo prepričati, da je kriza naravno dejstvo, da je pot iz nje ena sama, zaradi česar vas vsak dan znova prestrašijo s kakšnim strokovnjakom, ki sanja o Angeli Merkel, tako da se na koncu predate in udobno zrušite v nekaj idiotskega, v kvazi državljana, ki se bo vsake štiri leta ulovil na limanice predvolilnega golaža.