Na koncu smo že vsi skupaj, zofijaši tudi, pomislili, da nadaljevanka “primer Petek” ne bo videla konca. Ker dati v naši državi kaj v roke parlamentarni komisiji pomeni zanesljivo “sapunico” brez konca. Pomeni garancijo, da se zgodba ne bo končala.
To pot je vse drugače. Zamernikova komisija kaže zobe državi. Ko je ob vmesnem poročilu te dni uspela dodobra razjeziti dva generalna v državi, Pogorevca in Cerarjevo, s tem ko je policiji in tožilstvu očital zlorabo zaupanja in ignorantski odnos, je obenem nakazal še možnost, da bo komisija “z nekaterimi iz njunih vrst opravila ponovne razgovore in se odločila, ali jih je potrebno obravnavati kot nekoga, ki je vpleten v primer, ali pa iz nekih drugih interesov zavestno prikriva podatke.” Načeta verodostojnost, ki je doslej bivala le v novinarskih spekulacijah, se je prelevila v otipljivo svarilo. Tako se zdaj vtis, ki ga Pogorevc in Cerarjeva venomer dajeta, namreč skrajne učinkovitosti, totalne involviranosti, neutrudnega dela tožilstva in policije, celo več – rapidnega približevanja ovratnikom storilcev, utegne stopiti kot sveže zapadli sneg v odjugi. In sploh ne zaradi kakšnega dokaza o vpletenosti policije in tožilstva. Ampak iz neke druge perspektive: če se namreč izkaže, da je ves čas obstajala oseba, ki pozna storilce in naročnike, ki lahko morebiti celo dokaže njihovo vpletenost in ki obenem za nameček trdi, da celotna Koroška te brutalne nasilnike itak pozna. Sedanja anonimna priča, ki je nastopila pred parlamentarno komisijo, natanko to tudi trdi in čaka, da jo kdo na tožilstvu in policiji kaj vpraša!
Kaj torej počnejo tožilci in policisti, namesto da bi z obema rokama zagrabili očitno rdečo nit primera, nakazujočo v nasprotju od doslej slišanega, namreč odsotnosti vseh sledi, na njihovo razkošno prisotnost? Ne boste verjeli, toda popolnoma nič! Pogorevc je recimo prostodušno izjavil tole: “Nisem seznanjen o tej ključni priči, vsaj do sedaj nimam podatka, da bi komisija to posredovala. Če je prišla do te ključne priče, potem je primer razrešen. Potem pozivam g. Zamernika, da posreduje tožilstvu ali policiji vse podatke o tej ključni priči.” (POP TV, 24.1.2003)
Če želite tri dobre razloge, zakaj bi moral Pogorevc nemudoma odstopiti iz svoje funkcije, potem jih imate zgoščene že v tej enkratni izjavi. Prvič: generalni direktor očitno sploh ne ve, da obstaja ključna priča, ki je nastopila pred komisijo sredi novembra 2002 in o kateri so – če že ni drugih virov – poročali vsi mediji. (Če so mediji edini način informiranja policije, je to grozljivo po sebi, ker potem v dani situaciji naključni državljan s kuhinjskim radiem na baterije, ker elektrike pač nima, v recimo Velikem Okiču pri Zgornjem Leskovcu pri Ptuju ve precej več o razvoju primera Petek kot slovenski generalni direktor policije). Drugič: tudi če ta ključna priča obstaja, njega očitno ne zanima in z njo ni seznanjen. Pazite, takšen vtis daje človek, ki storilcem dve leti dodihava za ovratnik in je že zaradi neštetih obljub prvoodgovoren, da jih ujame. Tretjič: tudi če tovrstna priča obstaja, potem v proceduralnem smislu to še ni nobeno popolno jamstvo za to, da bi primer zares bil razrešen. Take besede so lahko le rezultat prehitrega nestrokovnega sklepanja ali izraz ironične distance. V prvem primeru Pogorevc razkazuje svojo strokovno nekompetentnost, v drugem moralno.
Ob razlogu iz nevednosti, ignorance in nekompetentnosti, ki smo jih našteli, pa navedimo še četrti kardinalni razlog, zaradi katerega bi moral Pogorevc nemudoma predati stolček komu drugemu: ko poziva Zamernika, da posreduje vse podatke o priči, očitno trdi, da po njegovi vednosti policija teh podatkov nima. Toda Zamernik jih je posredoval tožilstvu že pred dvema mesecema. V isti oddaji je na isti dan to potrdila tudi tožilka Cerarjeva: komisija jih je poslala vodji okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, ki mu je zdaj dodeljen primer, je povedala. Na vprašanje novinarke, ali je o tem obveščena tudi policija, je Zdenka Cerar v isti oddaji zatrdila takole: “Policija pozna ta podatek preko istega tožilca” (POP TV, 24.1.2003)
V katerem grmu torej zdaj tiči resnica? Pogorevc pravi, da teh podatkov policija nima. Cerarjeva pravi, da jih ima. Ker ga po zakonu o neprotislovju (ki eksplicitno res ni vsebovan v naši zakonodaji) ne more imeti in ne imeti hkrati, in ker ni verjetno, da bi tako pomemben in ključni podatek generalni direktor enostavno spregledal, hkrati pa je logično nemogoče, da bi vedel tisto, česar ne ve, lahko iz tega izpeljemo le to, da Pogorevc laže (“ve tisto, kar menda ne ve”) in so policiji bili posredovani. Ali pa laže Cerarjeva in niso bili, Pogorevc pa živi v drugem svetu in se ne ukvarja s primerom Petek. Zdaj res smemo pričakovati, da se med sabo dogovorita, kateri izmed njiju laže in nas o tem obvestita.
Preden bomo spet začeli poslušati razlagalne zgodbice o komunikacijskem zapletu (ki je tudi v tem primeru nemožen!), se raje vprašajmo, kaj nam je Pogorevc še zaupal v svoji kratki izpovedi. Namreč ne le to, da po njegovem podatki niso bili posredovani policiji, temveč tudi tožilstvu. Po njegovi vednosti podatki sploh nikomur niso bili posredovani, Zamernik pa je skorajda obtožen, da jih skriva v svoji domači omari. Ta navidez neznatna informacija razkriva bistvo strogo varovanih kazenskih postopkov, ki morajo ostali javnosti nedostopni, kot zatrjuje Cerarjeva.
Kaj je torej narobe s temi predkazenskimi postopki? Očitno to, da je okvir njihovih dogajanj javnosti še kako dostopen. Kajti Pogorevc in Cerarjeva uspeta v manj kot minuti širni slovenski publiki razodeti, kako med sabo sploh ne komunicirata, kako prvi sploh ne ve za obstoj ključne priče, nadalje niti to, da so mu bili posredovani podatki o njej, hkrati pa tudi ne, da jih ima v rokah tožilstvo. Kdo potemtakem sploh dela na teh postopkih, če policija ne ve, kateri ljudje so del postopkov in kaj morajo raziskovati? Pred javnostjo se torej kvečjemu skriva to, da se nič ne počne, kar novinarji poskušajo trditi že debeli dve leti! In to celo zdaj, ko imajo v rokah skorajda rešitev primera! Če odmislimo ekstremno brezvestnost takega postopanja, nam ostane le razlaga o trudu glede tega, da bi stvar ne bila raziskana.
Kar v celotnem primeru raziskave o primeru napada na Petka najbolj bega že skorajda dve polni leti, je ravno do konca prignano nesorazmerje med vednostjo, ki jo imamo običajni spremljevalci medijev, kamor se prišteva spodaj podpisani, in vednostjo preiskovalnih organov. Pogorevc se je zdaj znova znašel v vlogi nekoga, ki ne spremlja primera Petek niti toliko, da bi bral časopise. Kot nekdo, ki je preprosto prezrl kakršnakoli poročila o anonimni priči, zaradi katerih bi se potrudil do nje. Mimogrede, prav to je ves čas največji sumljivi indic, kako je policija v vsem primeru Petek povsem nedejavna: že večkrat se je izkazalo, najprej najbolj očitno v primeru Erhatičevega “komunikacijskega zapleta”, da vsak državljan, ki bere časopise, ve o tem primeru več kot celotna policijska hierarhija skupaj. Ki mogoče noče vedeti. Kakšna ironija: on, ki se v celotni državi najbolj peha za storilci in vsaj poskuša napraviti takšen vtis, je zanesljivo in na vse strani razbobnano sled za pravim storilcem preprosto prezrl. Če tukaj ne gre za hudo vzvišeno ironično aroganco kakšnega Sherlocka Holmesa, ki se v muzanju naslaja ob nerodnem izvajanju in zgrešeni dedukciji dr. Watsona (alias Zamernik), vedoč pač, da je ta na čisto napačni sledi, na tej točki za generalnega direktorja ni prav nobenega opravičila. Si predstavljate: Pogorevc, ki ves čas, po svojih besedah celo vedno bolj intenzivno storilcev dodihava za ovratnik, zdaj resignirano mimogrede ugotovi: “Aja, torej so krivci že znani?” Manko vsakega začudenja in zainteresiranosti, ki bi ju pričakovali, če nekdo nekaj išče, in to debeli dve leti, pa to najde nekdo drug, je simptomalno presenetljiv.
In ko smo že pri njih: do Zamernikove izjave ob oddaji vmesnega poročila komisije, ki je napisano “dokaj ostro”, sta se tako generalni direktor policije kot generalna tožilka nasršeno ogradila. Smešno in neverjetno, toda njun ločen in dupliciran nastop na dveh televizijah v istem dnevu, kjer sta Zamernikove besede označila za “hude obtožbe”, pozvala k navedbi argumentov in k opravičilu je deloval tako zelo soglasno, da je bilo iz njega mogoče sklepati na njun poprejšnji dogovor in usklajevanje stališč. Po eni plati torej policija in tožilstvo mogoče usklajujeta zahteve po opravičilu, po drugi se ne pogovarjata o delovnih problemih. In glede česa bi se moral Zamernik opravičiti? Sam kot primer zlorabe zaupanja omenja zakrivanje petih možnih motivov za napad na Petka, ki jih je policija komisiji zamolčala, s čimer je ta izgubila eno leto dela. Toda že neposvečeni običajni bralci se bodo spomnili scen loputanja vrat pred Zamernikovim nosom ob obisku na slovenjegraškem tožilstvu, kjer mu niso želeli izročiti dosjejev, prav tako denimo Erhatičevega komunikacijskega zapleta in pojasnil v zvezi z njim pred komisijo, ki so logično protislovna. Prav narobe se zdi, da je več razlogov za opravičila Cerarjeve in Pogorevca parlamentarni komisiji kot obratno. In končno bi se oba morala opravičiti nam, ker nam vsaj eden izmed njiju laže.
Generalni direktor policije Marko Pogorevc in generalna tožilka Zdenka Cerar, ki bi morala zavoljo primera Petek – nenazadnje zaradi lastnega interesa – že zdavnaj odstopiti s svojega položaja, se temu dejanju na vse kriplje izmikata. Kazen zanju bo prišla počasi, toda neizogibno: z vsakim novim premikom v primeru neizbežno toneta v brezno novih nesmislov in nerodnih stališč, ki postavljajo na laž njuno zainteresiranost za razkritje storilcev, kompetentnost glede vodenja preiskave in pravilnost izpeljanih postopkov. Kulpabilizacija, ki sta si jo naprtila na pleča, bo seveda končala v njuni profesionalni degradaciji tako v moralnem kot strokovnem pogledu. Načeta kredibilnost, za katero se na vse kriplje borita, bo z dnem razkritja pravih storilcev napada, če se ima zgoditi, karseda izgubljena. Kajti zdaj je že jasno, da za končanje primera ne bosta imela nobenih zaslug. Prav nasprotno.
Če rezimiramo: dve leti se torej že sprašujemo, kdo v tej državi tako grdo krši pravila novinarske avtonomije in fizično obračunava z njimi. Zdaj imamo ključno pričo, ki bi rada povedala svoje, pa se je nihče ne dotakne. Pogorevc, ki lopove lovi, sploh ne ve zanjo! Je komu res mar, da bi bil primer razrešen? Je komu res mar, da se v tej državi dogaja nasilje nad novinarji? Kdaj bo konec te tragične farse?