Predlog družinskega zakonika, ki ga je pred kratkim sprejela vlada in ga poslala v razpravo v parlament, buri duhove. Kar je bilo pričakovati, saj ta predlog prekinja s tradicijo privilegiranega obravnavanja klasične družine tipa »oče, mati in otroci« in daje pravno podlago za izenačitev socialnega položaja drugih oblik življenjskih skupnosti.
S predlogom novega družinskega zakonika se je zrelost naše družbe in naše države znašla na eni ključnih preizkušenj. Sprejetje tega zakonika bo pokazalo, da je vladna politika še zmožna dejansko zagotavljati enake pravice vsem in slediti praksi družbenih sprememb ter da je družba kot taka zmožna sprejemati novo in drugačno. Zavrnitev tega zakonika bi pokazala prav nasprotno, da kot družba in država nismo zmožni bistvenega napredka, namreč napredka, ki nima prav nič opraviti z gospodarsko rastjo in tehnološkim napredkom, temveč gre za napredovanje družbe v načinih, kako ljudje svobodno in kreativno oblikujemo svoje življenje z drugimi.
Nov koncept družine, zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti
Tisto, kar pri novem zakoniku najbolj moti reakcionarne skupine (cerkev, desnica, nekatere civilne iniciative ipd.), je vsekakor nov koncept družine, ki ga vpeljuje. Po starem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je družina definirana kot skupnost moža, žene in otrok. Otrok je konstitutiven element družine, tako v starem kot novem zakonu. Če ni otroka, ni družine. V prvi vrsti je družinsko pravo namenjeno varovanju koristi otrok. Nov zakon razširja koncept družine in družino opredeljuje kot skupnost otroka z enim ali dvema staršema. V 2. členu novega zakonika beremo: »Družina je življenjska skupnost otroka z enim ali obema staršema ali z drugo odraslo osebo, če ta trajno skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene dolžnosti in pravice. Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države.« V 3. členu beremo: »Zakonska zveza je življenjska skupnost dveh oseb, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakonik.« 4. člen: »Zunajzakonska skupnost je dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh oseb, ki nista sklenila zakonske zveze, vendar pa ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Taka skupnost ima v razmerju med njima enake pravne posledice po tem zakoniku, kot če bi sklenila zakonsko zvezo; na drugih pravnih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa.« Ključne novosti, predvsem tiste, ki razburjajo desnico in katoliško srenjo, so torej te: 1. zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnost tvorita dve osebi (istega ali različnega spola). 2. posledično je torej posvojitev otrok možna tudi s strani življenjskih skupnosti, ki jih tvorita osebi istega spola. 3. kot družino se obravnava vsako skupnost otroka z odraslim, ki skrbi zanj (tudi samohranilke in samohranilci ter drugi skrbniki). Tradicionalna podoba družine, ki jo tvorita mož, žena in otroci, tako postaja le ena od možnih oblik življenjske skupnosti, čeprav seveda prevladujoča oblika, a vendar ne edina, ki je deležna posebnega varstva države.
Enoten zakonik – pogumna novost
Posebnost slovenskega predloga novega zakonika v primerjavi z drugimi državami je v tem, da se z enotno obravnavo različnospolnih in istospolnih skupnosti v enem zakoniku izkaže kot prava redkost. Večina držav, ki ima pravno urejen status istospolnih skupnosti, je ta status uredila s posebnimi zakoniki, podobnimi našemu zakonu o registraciji istospolnih skupnosti, kjer je še vedno prisoten element diskriminacije, saj gre za ločeno obravnavo različnosti na podlagi spolne usmerjenosti, kar je tudi naše ustavno sodišče ugotovilo v primeru našega zakona o registraciji istospolnih skupnosti. Tako poznajo poleg zakonov o zakonski zvezi v Nemčiji še »Zakon o registriranem partnerstvu« iz leta 2001, na Švedskem podoben zakon iz leta 2002, v Veliki Britaniji zakon o »civil partnership« iz leta 2004, v Franciji zakon » pacte civil de solidarité« iz leta 1999. Četudi mnogi od teh zakonikov istospolno skupnost v praksi izenačujejo s klasično zakonsko zvezo, so kljub temu tukaj različne oblike življenjskih skupnosti opredeljene z različnimi zakoni. Predlog našega novega zakonika je zato pomembna novost in napredek na tem področju, saj enoten zakonik identično obravnava istospolne in različnospolne partnerske skupnosti.
Možnost oblikovanja aseksualne partnerske skupnosti in družine
Novosti na področju družinskega prava, tako pri nas kot v drugih državah, se ne tičejo le pridobitev na področju pravic za istospolno usmerjene. Ker je ta vidik novosti zaradi odpora določenih skupin večinoma v ospredju medijskih kontroverz na tem področju, spregledujemo določeno zelo pomembno dimenzijo teh novosti. Zaradi tradicionalne podobe zakonske zveze moža in žene, ki s prakticiranjem spolnosti zagotavljata reprodukcijo družbe, je naša predstava o vsaki življenjski skupnosti, tako zakonski zvezi kot zunajzakonski skupnosti, tako istospolno kot različnospolno usmerjenih, obremenjena s predstavo o tem, da sta dve osebi v takšni skupnosti tudi v seksualnem oziroma intimnem razmerju. Sodobno družinsko pravo v mnogih državah, najverjetneje nevede in nehote, počasi odpravlja te tradicionalne predstave, ki temeljijo na tesni asociaciji zakonske in zunajzakonske zveze s spolnostjo. Nemški »Zakon o registriranem partnerstvu«, ki smo ga omenili, omogoča zunajzakonsko skupnost dveh oseb istega spola, ki nista nujno homoseksualca. Takšno skupnost lahko torej oblikujeta dve osebi istega spola, ki nista v intimnem razmerju, npr. dva prijatelja ali prijateljici, ki zaradi čustvenih, socialnih in ekonomskih razlogov živita skupaj in skrbita drug za drugega. Podobne skupnosti omogoča omenjeni francoski »pacte civil de solidarité«, kjer gre za civilno-pravno pogodbo o solidarnosti, ki jo lahko skleneta dve osebi, ki nista nujno homoseksualni par. Civilni status oseb, ki vstopita v tak pakt, je uradno »samski«, vendar kljub temu iz tega pakta izvirajo določene pravice kot npr. zavarovanje, po določenem času tudi oprostitev davkov na darila in dedovanje ipd. Edini pogoj takšne zveze je »stabilnost in kontinuiteta zveze«, nikakor pa sklenitev takšne zveze ni vezana na spolno razmerje med partnerjema.
Možnost oblikovanja aseksualne partnerske skupnosti vsebuje tudi predlog našega novega družinskega zakonika. V 17. členu beremo: »Zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči.« Tej definiciji ustrezajo tako pari istega in različnega spola, ki so tudi v intimnem, seksualnem razmerju, kakor tudi prijateljska razmerja med ljudmi. Nov zakon tako nevede dohaja tudi dejstvo, da se v družbi oblikujejo življenjske skupnosti, ki ne temeljijo na seksualnih razmerjih ali na elementu t. i. zaljubljenosti, temveč so to skupnosti solidarnosti, človeške povezanosti in družabnosti. Glede na pogostost ločitev in razvez je povsem smiselno pričakovati, da se bo povečalo število takšnih skupnosti. Predstavljajmo si npr. dve ženski, ki sta prijateljici in ki sta zaradi ločitev postali materi samohranilki. Povsem smiselno je zanju, da iz čustvenih, socialnih in ekonomskih razlogov oblikujeta aseksualno življenjsko skupnost, ki bo njima in njunim otrokom omogočila določeno varnost, socialne pravice in ekonomske prednosti.
Pričetek konca meščanske podobe družine
Podoba družine, ki jo danes mnogi razumejo kot tradicionalno, pravzaprav nima tako zelo dolge tradicije. Ideja o družini, ki jo sestavljajo oče, mati in otroci, je meščanska podoba družine, ki se je razvila šele v 18. in 19. stoletju, torej hkrati z modernimi oblikami industrijskega in uradniškega dela, ko se prične službeni prostor ločevati od domačega, zasebnega prostora. Kmečka in obrtniška družina pred tem ni imela tako ozke podobe, vključevala je več generacij, stranske linije tet in stricev, pa vajence, hlapce, dekle ipd. Družina pred kapitalističnim vekom ima povsem drugačno podobo od družine zadnjih dveh stoletij. Starogrška beseda za družino oîkos je pomenila gospodinjstvo oziroma hišno gospodarstvo. V zgodovini je bila tako družina prvenstveno razumljena kot ekonomska življenjska skupnost tistih, ki skupaj skrbijo za svojo prehrano, streho nad glavo, higieno in varnost. Poudarjeni elementi intimnosti, seksa, zaljubljenosti ipd. pa so značilni šele za meščansko podobo družine. Kot je ugotovila neka antropologinja, družina pred moderno dobo ni pomenila tistih, ki skupaj spijo, temveč tiste, ki skupaj jedo.
Zelo pomemben vidik napredka, ki ga omogočajo spremembe na področju družinskega prava, je torej v tem, da gre za povsem nenačrtno in nenamerno naklonjenost oblikovanju povsem novih in drugačnih življenjskih skupnosti, ki presegajo staro formulo partnerske zveze, ki temelji na seksu, naklonjenost oblikovanju skupnosti, ki temeljijo na potrebi ljudi po vzajemni skrbi, na zaupanju in človeški povezanosti, ne glede na to, katerega spola so partnerji, ne glede na to, ali partnerji spijo v istih posteljah, in ne glede na to, kaj tam počnejo. V zadnjem desetletju se v mnogih državah sprejemajo zakoni, ki nevede prekinjajo s tradicionalno tesno navezavo koncepta življenjske skupnosti na spolnost. Takšne prekinitve s tradicijo so redke in težke, zato lahko nesporno trdimo, da smo ob sprejemanju novega družinskega zakonika priče dejansko velikanskemu napredku na področju pravic človeka, da svobodno in kreativno oblikuje svoje odnose z drugimi. Priče smo temu, da je družba dejansko sposobna spremeniti celo svojo lastno »celico«, družino kot celico družbe in se na ta način od znotraj prestrukturirati. Nov zakonik ne pomeni le emancipacije homoseksualcev, temveč emancipacijo vseh, ki se bodo lahko odslej odločali za različne življenjske skupnosti, brez da se pri tem odpovedo socialnim pravicam, ki so jih deležni tisti, ki izberejo tradicionalne oblike.