Poročilo
V petek, 23. septembra je v sklopu prireditve Noč raziskovalcev v Mariboru, v Zavodu Udarnik, v skupni organizaciji Zavoda Udarnik in društva Zofijini ljubimci, potekal večer, na katerem smo si med drugim ogledali projekcijo dokumentarnega filma »News War – What’s Happening to the News« in prisluhnili predavanju dr. Borisa Vezjaka, predavatelja filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, z naslovom »Manipulativnost medijev«.
Tretji del posebne PBSove serije »News War« iz leta 2007, v kateri novinarji oddaje »Fontline« preučujejo stanje današnjega novinarstva, z naslovom »Kaj se dogaja z informativnimi mediji«, se specifično posveča vprašanju stanja novinarstva in informativnih medijev. Oddaja poskuša skozi intervjuje z vodilnimi predstavniki ameriških TV mrež, časopisnimi uredniki, založniki, blogerji, borznimi analitiki in predstavniki internetnih družb kot sta Google in Yahoo!, predstaviti zgodbo o boju za dominacijo na trgu informacij v vse hitreje spreminjajočem se svetu.
Novinarstvo se danes sooča s številnimi izzivi. V ameriških informativnih medijih in dnevnih časopisih so vse večji pritiski po dobičkih, nove izzive predstavlja tudi kabelska televizija, internetna revolucija in novo občinstvo, ki vsi po vrsti rušijo stare vrednote novinarstva in poslovne modele tradicionalnih medijev.
Enega največjih izzivov tradicionalnim informativnim medijem predstavlja starajoče se občinstvo, kar pomeni, da je število gledalcev in bralcev, ki želijo novice prejemati v konvencionalni obliki, vse manjše. Glede na študijo, ki so jo opravili na Univerzi v New Yorku, večina Američanov, ki so mlajši od 25 let, dobi svoje novice na spletu ali preko programov kot je Comedy Central, ki predvaja oddajo »The Daily Show«. »Da na nas gledajo kot na vir informacij« pravi David Javerbaum, producent oddaje »The Daily Show« , »je indikator neuspeha drugih, ne pa našega uspeha.« Čeprav informativni program velikih televizijskih mrež še vedno obvladujejo največji del trga, gledalce in prihodke iz oglaševanja vse hitreje izgubljajo v prid kabelskih postaj.
Da bi zaustavili ta trend padajočih ratingov, producenti uvajajo spremembe, ki nekaterim vidnim voditeljem informativnih oddaj niso ravno po godu. Ko so producenti na ABC želeli namesto oddaje »Nightline na ABC« iz CBS pripeljali oddajo »Late Show with David Letterman«, se je voditelj Ted Koppel odločil, da ne bo obnovil svoje pogodbe z ABC. »To, da danes novinarstvu postavljamo enake standarde kot zabavni industriji.« pravi Koppel, »je lahko ena največjih tragedij v zgodovini ameriškega novinarstva.«
Novinarska ekipa časnika »Los Angeles Times«, enega redkih ameriških časopisov, ki še vedno pokriva večje zgodbe na nacionalnem nivoju, velja za eno najbolj bojevitih v ZDA. Potem ko je ekipa zaradi zmanjševanja stroškov že izgubila na stotine zaposlitev, je bil urednik Dean Baquet s strani lastnikov »Tribune Company« prisiljen odpustit še dodatne novinarje. Zahtevo je zvrnil in bil zaradi tega odpuščen. »Lastniki časopisov odgovarjajo delničarjem.« pravi Baquet. »Za časopise si želijo, da so dobičkonosni in včasih se ta pogled na časopise in moj pogled, ki časopise smatra za javni interes, znajdeta v konfliktu.« Charles Bobrinskoy, podpredsednik investicijskega podjetja »Ariel Capital Management« iz Chicaga, enega vodilnih investitorjev v podjetje »Tribune«, pravi, da mora »L.A. Times« pretehtati svoje poslanstvo. »V ZDA je prostora za mogoče tri nacionalne časopise: »The Wall Street Journal«, »The New York Times« in »USA Today«. Vsak od teh ima svojo nišo, vsi trije so nacionalni časopisi. Mislim, da ni potrebe ali povpraševanja še po četrtem.«
Še večji izziv za časopise in televizijske informativne postaje je naraščajoča moč interneta kot platforme za distribucijo novic, s čemer odteguje potrošnike in oglaševanje stran od bolj tradicionalnih medijev. Jeff Fager, producent oddaje »60 Minutes«, spregovori o CBSovem partnerstvu z Yahoo! News. »Še vedno nimamo modela kako bo televizijsko novinarstvo končalo na internetu. Ampak … zagotovo bo končalo tam. Danes ne vidim nikogar, ki je star med 20 in 30, ki bi novice dobil z gledanjem večernih poročil. Dobijo jih preko spleta.«
Spletni posredniki novic kot sta recimo Yahoo! in Google pravita, da nimata namena sodelovati v poslu ustvarjanja vsebin, zaradi česar se raje zanašata na tradicionalne novinarske organizacije. »Mi smo kritično odvisni od uspeha časopisov,« pravi Google CEO Eric Schmidt, in ima pri tem v mislih »Los Angeles Times« in druge časopise. »Mi ne ustvarjamo vsebin. Nismo v tem poslu. Vse, kar škoduje njihovemu poslovnemu modelu in povzroča, da se morajo znebiti novinarjev, je res slabo.«
Če ne časopisi, kdo bo ustvarjal vsebino za spletne distributerje novice? Markos Moulitsas pisec bloga »Daily Kos«, je eden najbolj popularnih blogarjev na spletu. Njegovo spletno stran obišče od 3 do 5 milijonov obiskovalcev na teden. »Ljudje si želijo biti del medija.« pravi Moulitsas. »Ne želijo več le sedeti in poslušati. Za kaj takega so preveč izobraženi. Naučeni so, da dosegajo rezultate ne pa da sedijo in so pasivni potrošniki. Tradicionalni mediji pa so še vedno utemeljeni na pasivnem potrošniškem modelu – samo sediš in gledaš.«
Toda, ali je to novinarstvo? Bivšega urednika »Los Angeles Times« Johna Carrolla skrbi, da bomo brez sposobnih raziskovalnih novinarjev izgubili pomemben vir informacij. »Ocenjujem, da približno 85 procentov izvirnega novinarstva v ZDA še vedno opravijo časopisi. To so ljudje, ki gredo ven in trkajo na vrata, se prebijajo skozi dokumente, pokrivajo dogodke in tako naprej. Večina drugih medijev, ki posredujejo novice ljudem, v resnici zgolj reciklirajo novice, ki jih zberejo časopisi.«
Predstavljeno oddajo si je mogoče v celoti, ob številnih koristnih in informativnih dodatkih, ogledati na spletni strani oddaje »Frontline«: http://www.pbs.org/wgbh/pages/frontline/newswar/.
V predavanju, ki je sledilo, z naslovom »Manipulativnost medijev«, nam je dr. Boris Vezjak, poskušal pojasniti razdelitev manipulativnosti medijev na dva sklopa: angažirano manipulativnost medijev samih in manipulacijo z mediji s strani drugih, npr. politikov. Pod drobnogled je vzel zlorabo medijev, predvsem njen učinek nižanja rabe razuma in nivojev državljanske racionalnosti. V predstavitvi pa je ilustrativno navedel še sveže slovenske primere.
Uvodoma je predavatelj medijsko manipulacijo definiral kot vidik odnosov z javnostmi, v katerem nek akter (lastnik, interesna skupna, politika) v medijih ali z njihovo pomočjo ustvarja vtis in ponuja argumente, ki podpirajo določene partikularne kapitalske, politične in druge interese ali cilje na način, da uporablja propagandne tehnike, logične zmote, preusmerjanje in predelavo informacij, prikrivanje informacij ali druge taktike manipulacij z njimi ali z javnostmi. Ob tem največkrat določene argumente ali trditve skriva ali ustvarja vtis, da so nepomembni, spet druge pa izpostavlja in usmerja pozornost k njim, čeprav to niso.
Razloge za manipulacijo je dr. Vezjak razdelil na ideološke, sistemsko-družbene in psihološke:
Ideološki so: ideološka polarizacija slovenskega medijske prostora (levo-desno), lastniški pritiski zaradi iskanja profitov, lastniški pritiski zaradi politike in neposredni politični pritiski na medije in novinarje. Sistemsko-družbeni razlogi so: individualizacija (egoizacija) življenja in družbene spremembe, selitev javnosti na splet, kjer so informacije manj tehtne in bolj nezanesljive, populizem novih medijev (twitter), senzacionalizem, rumenilo, paranoja in zavračanje konvencionalnega novinarstva. Psihološki pa so: politična apatičnost – »vseeno mi je, kaj se dogaja, to me ne zadeva, zato me ne zanima, kaj mi mediji sporočajo« (o politiki itd.), medijska indiferenca – »vseeno mi je, kaj mi sporočajo, mediji so podivjali in jih ni več mogoče jemati resno«, resničnost in neresničnost sta pomešani, eksistenčna samoizolacija: »edina realnost, ki me zanima, je moje preživetje in nekaj ugodja, ki mi ga ponujajo mediji, zato me zanima le tisto, kar mi v medijih ponuja užitke« (npr. zabavne oddaje, zabavni politiki, itd.)
V osrednjem delu izvajanja se je predavatelj posvetil umetni razdelitvi manipulacije na dve vrsti: manipulacijo v smislu manipulabilnosti in v smislu manipulativnosti nekega medija.
Definicija manipulabilnost je po njegovem mnenju zmožnost ali sposobnost medijev, da proizvajajo, potvarjajo, nadzirajo informacije (dogodke). Je razpoložljivost medija za manipulacije in propagando. Manipulabilnost je odvisna od zavezanosti resnici.
Manipulativnost pa je po drugi strani lastnost medijev, da proizvajajo, potvarjajo, nadzirajo informacije (dogodke), tudi če to počnejo hote ali nevede.
Manipulativnost torej ni odvisna od zavezanosti resnici. Za primer manipulabilnosti je dr. Vezjak navedel zgodbo iz primera Baričevič – potvorba osnovne vesti. Ista vest je v roku 24 ur doživela transformacijo. 15. februarja letos smo lahko v sporočilu STA prebrali,: “Direktorica Vursa Vida Čadonič Špelič ne izključuje možnosti, da je bulmastife Saše Baričeviča zlorabilo več oseb”, pri čemer se ne opredeljuje o tem, da so jih zlorabili tisti usodni dan v tisti garaži! Na spletni strani tednika Demokracija se je le kakšno uro zatem pojavila ista vest pod naslovom »Bulmastife je verjetno zlorabljalo več oseb«. Izrečena možnost, navržena hipotetično kot nekaj, kar bi veljalo pregledati ob spolni zlorabi psov, se je nenadoma prelevila v »verjetnost«. V Reporterju se niso zadovoljili zgolj z naslovom, ki bi izražal možnost, tudi verjetnost jim ni bila dovolj, pač pa so se odločili za gotovost: »Bulmastive zlorabljalo več oseb« ne pušča več nobenih dvomov. Naslednji dan je postregel z nadaljevanjem istega. Je mogoče storiti korak dlje od »gotovosti«? Je mogoče: rumeni spletni portal Požareport je v torek, 16. februarja, objavil članek z naslovom »Baričevičeve pse posiljevalo več ljudi, Senica zanika, da je bil tam!« Podnaslov ni bil nič manj dramatičen: »Afera Baričevič je slovenski Watergate: bulmastife perverznega zdravnika naj bi v hiši groze zlorabljalo več ljudi. Pogačnikovo ministrstvo namesto Vursu odločbo vročilo kar Baričeviču«. Lok preobrazbe vesti je torej potekal od 1. suma, 2. verjetnosti, 3. gotovosti in 4. do konkretnih imen! Izhodiščna vestička pa seveda govori le o sumu.
Za lažje prepoznavanje in razumevanje manipulativnosti je dr. Vezjak navedel zgodbo iz Žurnala 24, »Med pomerjanjem mu je ušlo« v katerem avtor v istem prispevku sporoča dve diametralno nasprotni informaciji. V prvi polovici poroča o primeru nekoga, ki mu je med pomerjanjem oblačila v trgovini ušlo v hlače, v drugem delu pa o tem, kako so na policiji tega gospoda oglobili zaradi nedostojnega vedenja. Kot dodaten primer je navedel prispevek objavljen na portalu Finance, z naslovom »Murko potrdil: Jelinčiču sem posodil denar, ker je prijatelj«
Zakaj je to manipulativnost? A ni to rumenizacija, senzacionalizem? Predavatelj pravi, da nič od tega. Za manipulativnost je po njegovem značilen element zanikanja resnice, ki mu s sklicevanjem na knjigo Harrya Frankfurta, »On Bullshit« (O sranju), pravi kar »medijsko sranje«.
»Bullshitting« v angleščini največkrat opisuje (1) dejanje prevare, kot npr. pri varanju na izpitu. Nadalje naznačuje (2) potegavščino, torej nekoga potegniti za nos, recimo za 1. april, dan šaljivcev. Lahko pa (3) označuje prazen in nesmiseln govor, »streljanje kozla«. Nadalje v angleških rabah napeljuje na (4) pretiran obseg, rabo, količino predvsem odvečnih, nesmiselnih in iracionalnih pravil, navodil, zahtevkov in papirjev, s katerimi smo soočeni npr. v birokratskem sistemu, pri izpolnjevanju kakšnega obrazca in podobno. Hkrati je »bullshit« (5) izjemno pogost vzklik, ki hkrati izraža presenečenje, šok, začudenje, užaljenost, ki so sproženi pri poslušalcu zato, ker verjame, da je neka informacija izmišljena, neresnična, slaba in nepričakovana.
Za okrepitev teze navede že ponarodeli primer »sranja«, ki smo ga običajno deležni pri nakupu avtomobila. Zdi se, da se sranje od laži in resnice razlikuje prav po stopnji vednosti. Predstavljajte si, da kupujete rabljen avto in vam denimo mladoletni prodajalec seveda natvezi, da je garažiran, od prvega lastnika, vozila pa ga je starejša oseba. To je storil, čeprav zgodovine vozila, ki ste ga kasneje kupili, sploh ni poznal. Po Frankfurtu se vam ni enostavno zlagal, čeprav je otipljivo jasno, da vas je naplahtal. To je storil, ker ga preprosto ni zanimalo, kaj je res in kaj ne. Njegov cilj je bil le en: prodati avto.
Je ta sklep morda prehiter? O manipulaciji v slovenskih medijih v luči politike praktično ne piše ali govori nihče, niti profesorji medijskih študij, novinarstva ali komunikacij niso uspeli svoje študente napotiti v to smer, kar je predavatelj ponazoril z izpiski bibliografij iz Cobissa.
Predavanje je dr. Vezjak zaključil z navajanjem primer manipulacije – spina na aktualnem primeru: obrambo pred očitki, da je stranka SDS prejemala denar iz naslova korupcije v primeru Patria.
Klasična spin tehnika, ki smo jo te tedne prebrali neštetokrat, je recimo: SDS ni prejela nikakršnega denarja od Patrie. V prispevku o ugotovitvah Mladine, ki je bil objavljen 8. septembra v TV Dnevniku, je novinar Matej Hlebš med drugim dejal: »SDS naj bi denar Patrie prejela prek dunajskega posrednika Riedla, kot tudi prek podjetja Rotis, ki je bil industrijski partner Patrie. V obeh primerih naj bi bil vezni člen Jože Zagožen.« Navedbe ne držijo in so laž. SDS ni prejela nikakršnega denarja od Patrie. To dokazujejo izsledki preiskave kriminalistične policije, sklep in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani v primeru SDS proti Delu in ugotovitve interne revizije poslovanja stranke. Prav tako revizije poslovanja stranke Računskega sodišča v vseh volilnih in referendumskih kampanjah dokazujejo, da stranka ni prejela nezakonitih prilivov iz tujine ali nezakonitih donacij.
Sklepanje je ves čas isto in enako otipljivo zmotno: Kriminalistična policija (….) je zapisala, da iz Patrie niso zaznali nobenih nakazal na bančne račune stranke SDS. Torej stranka SDS ni prejela nobenih nezakonitih prilivov iz tujine. Torej so vse trditve o podkupninah (v Mladini, itd.) laž. Tehniko odlično obvladajo ameriški mojstri propagande in jo v strokovni literaturi največkrat opisujejo kot »nezanikano zanikanje«.
V SDS torej sploh ne zanikajo, da niso prejeli denarja iz naslova podkupnin, zanikajo zgolj dejstvo, da »stranka ni prejela nezakonitih prilivov iz tujine«. Drži. Kot da bi nakazila na TRR bila način, na katerega bi se odvijal kriminal belih ovratnikov… Trik je seveda mizeren, ampak pri večini učinkuje, v Sloveniji, kjer je javna raba razuma že postala javna ne-raba razuma, ob izraziti pomoči spolitiziranih medijev in rumenila, pa sploh. V situaciji, ko Janševo SDS podpira ogromno število državljanov, se po mnenju predavatelja, za to za nameček sploh ni treba kaj prida truditi