»V vseh režimih so se dogajali zločini in kot vemo je nacizem in fašizem izvajal zločine med vojno, komunizem pa tudi po vojni. In prav tako v Sloveniji vsi dobro vemo koliko zločinov se je pravzaprav v času te revolucije dogajalo in da … še huje pa je to, da se je to dogajalo po vojni.«
Ljudmila Novak za oddajo Preverjeno, Pop TV, 13. 3. 2007, www.24ur.com
Citirana izjava članice NSi ter poslanke evropskega parlamenta je nastala v kontekstu (zaenkrat še neformalne) razprave o deklaraciji, ki bi obsodila totalitarne komunistične režime, ki je v preteklem mesecu potekala na evropski ministrski ravni. Estonsko pobudo sta, kot je znano, sicer eksplicitno in baje nadvse intenzivno kot edini podprli zgolj dve državi, Poljska in Slovenija, s česar absurdnostjo pa se v tem prispevku ne bomo ukvarjali. Naš predmet bo izključno zgornja izjava, ki je komentarja še posebej vredna zato, ker meri na neko v javnosti ne ravno pogosto trditev, ki v sami izjavi sicer ni eksplicitno formulirana, jo je pa ne samo mogoče, pač pa tudi potrebno izpeljati, le da tega Novakova zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ni storila.
Sama izjava, če jo za naše potrebe nekoliko razstavimo, sestoji iz petih premis ter sklepa, ki pa, kot že rečeno, ni eksplicitno formuliran, čeprav iz njih nedvomno sledi. Premise so enakomerno porazdeljene na obe strani primerjave, po dve gresta vsaki, torej tako komunizmu na eni strani kot nacizmu in fašizmu na drugi, peta pa se nanaša na obe, saj je v njej postavljen kriterij njune »moralne« primerjave.
Če začnemo pri slednjem, je ta formuliran takole: huje kot početi medvojne zločine je početi povojne. Ali, prvo je večje zlo kot drugo!
Ostale štiri premise se berejo sledeče:
1. Komunizem je zločine izvajal med vojno.
2. Prav tako sta to počela nacizem in fašizem.
3. Toda komunizem je zločine izvajal tudi po vojni,
4. nacizem in fašizem pa ne.
Sklep, ki je ostal zamolčan, se seveda ponuja sam od sebe: komunizem je hujši oziroma večje zlo od nacizma in fašizma. In to natanko zato, ker sta ta dva zločinsko delovala samo v vojni, komunizem pa tudi po njej.
Več kot očitno je, da se celotna primerjava in njen rezultat opirata izključno na premiso, ki smo jo zapisali pod številko 4. Ta, podobno kot sklep, s strani Ljudmile Novak sicer ni neposredno izrečena, je pa vsekakor prisotna, natanko v njej pa se tudi skriva (formalna) zagata poslankinega početja. Kljub svoji »privlačnosti« se namreč četrta premisa ne izteče povsem, zaradi tega »ne povsem« pa po svoji formi ne vzdrži niti primerjava.
Njena napaka je namreč identična tisti, ki nastopi, ko, denimo, poskušamo na podlagi njunega ravnanja v času francoske revolucije (vrednostno) primerjati avtorja tega prispevka ter Robespierra. Več kot očitno je, da o takšni primerjavi lahko rečemo samo to, da ni mogoča: za razliko od Robespierra avtor tega prispevka v času francoske revolucije vobče ni živel, torej tudi ne ravnal (tako ali drugače, zločinsko ali ne-zločinsko). Problem je skratka v tem, da poslanka ne upošteva, da moramo po izbranem kriteriju presoditi vse člene primerjave: če je kot kriterij presoje izbrala povojno ravnanje, mora po njem premeriti ne samo komunizem, pač pa tudi nacizem in fašizem. Tega pa, čeprav se zdi nasprotno, nikakor ne stori in, nenazadnje, tudi ne more storiti. Res sicer zastavi, da nacizem in fašizem po vojni nista izvajala zločinov, a kaj ko to v resnici sploh ne velja: ne gre namreč za to, da bi ta dva po vojni ravnala drugače, pač pa za to, da sploh nista ravnala. Preprosto ju ni bilo!
Naša poanta je potemtakem v tem, da poslanka usodno spregleda, da njeno primerjavo kratko malo onemogoča že sam izbrani kriterij, kajti presoja režimov na podlagi njihovega povojnega ravnanja ni možna, če ga pri vseh sploh ni (ker pač ni njegovih nosilcev).
Moremo in moramo pa ji seveda ugovarjati še na neki drugi, ne formalni, pač pa vsebinski ravni. Zanimivo je namreč, da pri svoji presoji Novakova upošteva zgolj vojni in povojni čas, v presojo pa ne vpelje predvojnega, ko smo priča prvim nacističnim pogromom proti Židom, komunistom in homoseksualcem, fašističnemu masakru etiopskega prebivalstva itd. Slutiti se sicer da zakaj. Z njegovo tematizacijo bi se namreč kaj hitro razblinila servirana nam iluzija, da sta fašizem in nacizem zločinsko delovala izključno v času vojne. S to trditvijo pa ni narobe samo to, da je dokazljivo neresnična, pač pa tudi to, da ni popolnoma nedolžna. Glede na to, da se v vojni stvari pač izmaknejo popolni kontroli, saj sprosti, kot pravijo, tudi najbolj iracionalne strasti, in da je v njej dovoljeno (skoraj) vse, pa tudi kriteriji zločina so popolnoma drugačni, nacizem in fašizem na nek bizaren način razbremenjuje precejšnjega dela krivde za njune zločine. Problem izpeljane primerjave je torej tudi v tem, da nam poskuša (hote ali nehote, to je drugo vprašanje) nacistične in fašistične zločine prefinjeno prodati kot neke vrste kolateralno škodo, kot tisto plat vojskovanja torej, za katero po teoriji ni nihče zares odgovoren, saj je neizogiben spremljajoči pojav uporabe orožja oziroma vojskovanja.
Poslankina primerjava, če seveda nanjo pristanemo, nas skratka – in s tem zaključujemo – kratko malo postavi pred dva (za kogarkoli s količkaj zgodovinskega spomina) precej presenetljiva sklepa. Prvič, holokavst, poboj šestih milijonov Židov, ni nič drugega kot tragični pripetljaj, ki ni v nikakršni imanentni zvezi z logiko režima, ki ga je izvedel, pač pa posledica nesrečnega naključja, da sta se nacizem in fašizem znašla v drugi svetovni vojni. In drugič, fašizem in nacizem sta od komunizma boljša zato, ker vojne nista dobila, pač pa jo izgubila (oziroma, kot spekulativno naumi Novakova, ker zločinov nista počela tudi v času, ko več nista obstajala).
Zamisli …