19. 3. 2010 Cenzurirano, Zofija v medijih

Nedejavnost kot način upora?

Glede na to, da lahko kapitalistični gospodarski sistem nesporno prepoznamo kot fleksibilen sistem, ki se je zmožen napajati iz vsakršne človekove dejavnosti, ki je zmožen vsako človekovo dejavnost takoj inkorporirati, se povsem smiselno zastavlja vprašanje, ali radikalna nedejavnost ostaja edini možni način upora.

Fleksibilnost kapitalističnega gospodarstva

V zadnjih desetletjih tako teoretikom kot laikom vse bolj postaja jasno, da ta, vsaj navidezna neuničljivost kapitalizma, temelji na njegovi neverjetni zmožnosti prilagajanja, zmožnosti, da vsako človekovo dejavnost, pa naj bo še tako kritična in celo »anti-kapitalistična«, preusmeri kot vodo na svoj mlin. Kapitalizem kot fleksibilen gospodarski sistem je zmožen inkorporirati praktično vse človekove vzgibe, želje, aktivnosti, odzive, preobrazbe. Najbolj očitno se je to pokazalo maja 2008, ko so ob 40-letnici »pomladne revolucije« maja 1968 povsod poskušali obeležiti ta dogodek. Ob tem sta se oblikovali dve različni verziji spomina: prvi, povsem nekritični spomin, so manifestirali določeni nosilci bojev iz 60-ih, ki so se z veliko meri resentimenta spominjali svojih študentskih let in pri tem kritizirali politično apatičnost današnje študentarije. Drugi, vsaj v določeni meri kritičen spomin, so oblikovali določeni teoretiki, ki so izpostavili predvsem resnico posledic uporov iz leta 68. Ta resnica morda resda pokaže, da je maj 68 pripomogel v določeni meri »humanizirati« kapitalizem, a še bolj pokaže, da se je kapitalizem več kot uspešno prilagodil novim razmeram ter iz zahtev takratnih študentov izoblikoval nove načine mobiliziranja in izkoriščanja delovne sile, tokrat predvsem višje izobražene in prekerne delovne sile, hkrati pa na svoj mlin v polni meri preusmeril tudi samo kreativnost, znanje in komunikacijo ljudi. Problem je torej v tem, da je maj 68 dosegel to, kar je želel. A vendar tu ne gre za situacijo »volk sit in koza cela«, temveč za situacijo »volk sit, koza pa ni vedela, kaj si zares želi«. Zgodilo se je torej to, da je kapitalizem v zadnjih desetletjih inkorporiral celo svojo lastno kritiko, ki je temeljila na zahtevah študentov in mladih nasploh po kreativnem in samoiniciativnem delu ter po avtonomiji.

Podobno opažamo v zadnjih letih, ko se je na Zahodu pričel razvijati t.i. »zeleni kapitalizem«. Če so se gibanja okoljevarstvenikov v zadnjih desetletjih pojavljala izključno kot anti-pod kapitalizmu, lahko danes nesporno rečemo, da so okoljevarstvena načela pričela prevzemati funkcijo samega temelja nadaljnjega razvoja kapitalizma, vsaj v določenih njegovih segmentih. In podobno lahko opazimo na področju t. i. HR (human reseurses), ki se je kot eden ključnih elementov razvoja sodobnega kapitalizma razvil prav iz zahtev kritike po polnejši vključitvi zaposlenih v delovne procese. Podobno je kapitalizem inkorporiral zahteve po zdravstvenem varstvu ljudi, zahteve po stalnem izobraževanju, zahteve po skrbi za nemočne in tako smo dobili industrijo rekreacije in skrbi za telo, obsežno ponudbo zasebnih šol, dobili smo zasebne domove za starostnike in še bi lahko naštevali.

Asketizem družbe kot upor?

A si torej še upamo kaj zahtevati, želeti, kritizirati? A ne bodo naše zahteve na koncu koncev vselej hrana kapitalizmu? Povsem smiselno torej nekateri danes predlagajo, da je edini še preostali način upora pravzaprav v popolni nedejavnosti ljudi, kar bo v končni fazi tako rekoč izstradala sam kapitalizem. Kapitalizem kot gospodarski sistem je namreč povsem brez lastne domišljije in brez lastne vsebine in morda ga je mogoče izstradati tako, da mu človek odtegne vsebino, s katero ga že dvesto let napaja. Tako kot nekateri onkološki bolniki poskušajo raka premagati s presno prehrano, ko se po več mesecev stradajo z nekakšnimi zelenjavnimi napitki prav z namenom, da izstradajo svoje telo in s tem tudi parazita, ki se napaja v njihovih telesih.

Vendar pa v tem načinu razmišljanja obstajata vsaj dve nevarni zanki. Prvič, kako pravzaprav razumeti nedelovanje, nedejavnost, da ne bo prešla v pasivno resignacijo in podpiranje sistema, ter drugič, koliko, do katere mere je mogoče izstradati samo družbeno telo z namenom, da se izstrada njegov parazit, koliko nekakšnega asketizma prenese družba kot taka in še vedno ostane družba.

Kadar torej v tej zvezi govorimo o nedelovanju oziroma nedejavnosti, moramo imeti v mislih predvsem delovanje na dveh področjih, prvič delo ter drugič potrošnja. Smiselno si je zamisliti upor proti kapitalizmu po principu »manj delaj in manj troši«. Kapitalizem namreč po eni strani potrebuje intenzivno angažiranje posameznikov v delo ter po drugi strani potrebuje masovnega vsakodnevnega potrošnika. Na tem mestu ne bi bilo primerno kot tisto pravilno oziroma ta pravo delovanje navesti prostovoljno delo kot nadomestilo za plačano delo, saj je kapitalizem tudi pojav prostovoljnega dela primerno inkorporiral. S tem, ko sta področje skrbi in področje kulture v veliki meri prepuščeni prostovoljnemu delu, tj. civilni družbi, se je država razbremenila dodatnih javnih izdatkov, zasebni sektor pa dodatnih obdavčitev. Prostovoljno delo je več kot kompatibilno s sistemom kapitalizma in zato ne more predstavljati alternative tistemu delovanju, ki ga želimo v imenu upora opustiti. Ne delovati v tej zvezi mora zato predvsem pomeniti »ne biti produktiven« in »ne biti potrošen«. Vendar pa se tukaj pokaže prava razsežnost fleksibilnosti kapitalizma, namreč njegova zmožnost, da že človekovo življenje kot tako prepozna kot produktivno in torej vselej kot delovno življenje. Človek, ki živi v družbi, ki komunicira in sooblikuje družbeno življenje, je vselej že produktiven, vselej že ustvarja presežno vrednost. Dejanska nedejavnost, ki bi izstradala kapitalizem, lahko namreč nastopi le, če se človek odpove svoji vlogi tvorca družbenega življenja, če se torej umakne v popolno izolacijo nekakšnega samotarja, ki se zgolj še minimalno prehranjuje. Težava, ki se pojavi pri poskusih iskanja upora v nedejavnosti človeka, je torej v nekakšni iluzornosti te ideje, oziroma bolje, v praktični protislovnosti te ideje. O ne-delu sta resno govorila npr. Koýre in Nancy, nedejavnost kot upor je nemalokrat omenjal Žižek, vendar je očitno, da so ti avtorji že v samem izrekanju te ideje v protislovju s samim seboj, saj je njihovo mišljenje in pisanje prav tako produktivna družbena dejavnost, ki jo izvajajo z namenom kritiziranja in spreminjanja družbe, a hkrati predlagajo nedejavnost kot upor. Vsak od njih in mnogih drugih, ki razmišljajo v tej smeri, bi moral torej v duhu svojih besed takrat enkrat za vselej utihniti.

Dejavno sooblikovanje namesto umika

S tem se dotaknemo še drugega omenjenega problema, kolikšno mero človekovega asketizma družba kot taka sploh prenese. A ni družba, če naj bo vredna svojega imena, vselej že družba dejavnih ljudi? Vsekakor lahko kot del upora razumemo tisto nedejavnost »manj dela in manj trošenja«, ki smo jo prej omenili, a vendar pri tem ne gre pozabiti, da gre tudi minimalna družbena angažiranost ljudi, kot je recimo moderno politično udejstvovanje na internetnih forumih, kot voda na mlin kapitalizmu visokih tehnologij. Če bi se želeli upreti z nedejavnostjo, potem bi morali preprosto nehati živeti, saj že samo življenje človeka v družbi z drugimi pomeni prav tisto dejavnost, ki hkrati omogoča vsebine in surovine novodobnemu kapitalizmu. Hkrati pa vsakršno človekovo zamišljanje boljšega in drugačnega sveta kapitalizmu priskrbi gradiva za lastno transformacijo. Po Boltanskem in Chiapellovi se prav v tem nahaja točka optimizma, saj menita, da človek morda ne more zaobiti kapitalizma, a ga lahko dejavno spreminja.

Tukaj se nam pokaže razlika med dvema možnima načinoma spreminjanja sveta, med aktivnim poseganjem v evolucijo sveta na eni strani in revolucioniranjem sveta na drugi. Pogosto se tisti, ki razmišljajo na drug, bolj revolucionaren način, znajdejo pred nemogočo alternativo: ali s prevratom spremeniti svet ali pa se umakniti v nedejavnost. Zato se kot izhodiščna pozicija zdi bolj primerna prva možnost, namreč drža postopnega, aktivnega soustvarjanja družbe, ki pomeni predvsem dejavno uvajanje majhnih in lokalnih sprememb, ki pa lahko dolgoročno bistveno vplivajo na strukturo sveta. Gledano s tega vidika, se nam radikalna nedejavnost ne ponuja več kot edini preostali možni način upora. Če namreč sledimo ideji, da kapitalizem inkorporira vsakršno človekovo dejavnost, tudi kritično dejavnost, in se na podlagi tega transformira, potem lahko povsem smiselno privzamemo, da se je kapitalizem zmožen spreminjati po meri človeka in konec koncev ni izključeno, da se je zmožen spremeniti do te mere, da bo izgubil svoje bistvene poteze tega določenega gospodarskega sistema in se torej transformiral v nek nov in drugačen gospodarski sistem.

Čeprav je torej povsem sprejemljivo opustiti revolucionaren način spreminjanja sveta in se tako posvetiti postopnemu dejavnemu poseganju v evolucijo družbe, pa nikakor ne gre opustiti revolucionarnega mišljenja, tj. radikalno drugačnega in novega na ravni misli in domišljije. Če je namreč smiselno postopno spreminjati prakse, pa mora misel, če želi zaobiti ideologijo, vselej preskakovati samo sebe, biti mora revolucionarna, če sploh hoče biti dejavna misel. Postopno dejavno poseganje v prakse družbe bo lahko dolgoročno učinkovito le, če ga bo spremljala avtonomna, radikalna in predvsem drzna in brezkompromisna misel. Če se vrnemo k našemu začetnemu problemu: nedejavnost tako na ravni prakse kot na ravni misli bo na koncu koncev delovala kot umik in resignacija, zato moramo namesto razmisleka o možnosti nedejavnosti kot upora prej vzeti v premislek nove možnosti dejavnosti, tako možnosti praktičnega delovanja kot tudi možnosti same dejavne misli.

Prvič objavljeno v marčevski številki Katedre