Ali obstaja kakšen naravni zakon, ki se nanaša na vse ljudi, in iz njega izpeljane naravne pravice? Vprašanje je staro in zdi se, da so nanj odgovarjali misleci v vseh obdobjih in kulturah. Večina je menila, da se beseda naravno v besedni zvezi naravni zakon nanaša na tiste oblike vedenja, ki so del človeške narave in so nam prirojene ne glede na našo kulturno pripadnost ali obdobje, v katerem po naključju živimo. In kaj je naravno? Za večino je naravno to, da delamo dobro in se izogibamo zlu (bolečini) oziroma naravno je, da želimo preživeti, da se izobražujemo in da bi radi živeli v dobro urejeni družbi.
Recimo, da živimo v družbi, kjer večina nasilno zatira manjšino, sami pa pripadamo večini. Naše mnenje bi lahko bilo, da bo posledica uspešnega zatrtja manjšine bolj harmonična, bolje urejena družba, toda to nam še vedno ne bi dalo naravne pravice do zatiranja, saj bi prekršili tisti del naravnega zakona, ki daje tudi manjšini pravico do preživetja. Naša pripadnost večini nam potemtakem ne daje avtomatske pravice do urejanja življenja vseh članov družbe. O tem, v zgodovini človeškega duha, že zdavnaj premišljenem nauku, bi med drugim lahko razmislili tudi vročekrvni nasprotniki nedavno sprejete družinske zakonodaje: še posebno zato, ker jo najdemo tudi v delih Tomaža Akvinskega. Ideja je preprosto ta, da se lahko sklicevanje na osebne intuicije (pri delu večinske populacije) kaj hitro izkaže za zmotno (z vidika naravnega zakona). Četudi naši (to je slovenski) nasprotniki sprejete družinske zakonodaje menijo, da to počnejo v imenu človeške narave, natančnejši razmislek o tem, kaj je za ljudi naravno, pokaže, da utegnejo biti številna večinska mnenja zgolj zgodovinsko in kulturno posredovane zmote (predsodki) – so torej ideološki izmisleki, v imenu katerih so se ljudje pripravljeni vkopati na mejah svojih vasi in teptati točno to, za kar menijo, da se zavzemajo, torej naravni zakon.
Poskušajmo to pojasniti. Privzemimo, da bo protestnikom zoper družinsko zakonodajo uspelo – da referendum bo in da bo uspel. Politična oblast bi tedaj morala zakonodajo razveljaviti in uzakoniti stanje, ki zelo očitno tepta naravno pravico manjšine do preživetja oziroma uspešnega življenja v naši družbi. S tem pa ne bi poteptala zgolj pravice manjšine, kršila bi tudi pravico (in željo) vseh državljanov (torej tudi večine), da živi v dobro urejeni družbi.
Slednje razumemo, če privzamemo, da obstaja nekaj takšnega kot je moralni in politični razvoj človeštva. Recimo torej, da so sodobne liberalne in pluralne družbe rezultat naporov vseh razsvetljenih ljudi v preteklosti. Pravice in svoboščine, kolikor jih imamo in s katerimi se vsaj za kanec približujemo uresničenju naravnega zakona, so bile vselej priborjene v mučnih procesih in v daljših časovnih obdobjih. Pluralnost in pravica manjšin, da živijo v skladu s svojimi temeljnimi prepričanji (v kolikor s tem ne škodijo drugim in ostajajo znotraj meja naravnega zakona kot je orisan zgoraj), je nekaj, kar je ravno tako bilo izborjeno in kar uresničuje tisti del naravnega zakona, ki daje vsem ljudem pravico preživeti in živeti v dobro urejeni družbi. V skladu s tem razmislekom bi potemtakem uspeh večine v primeru zavrnitve družinske zakonodaje pomenil tudi izgubo pluralnosti in s tem dobro urejene družbe, v kolikor je pluralnost, ki je nastala v teku zgodovinskega moralnega napredka človeštva, postala nujni pogoj njenega obstoja. Čeprav zagovorniki družinske zakonodaje po lastnem mnenju delujejo v imenu narave (naravnega zakona), se torej še enkrat pokaže, da ga s svojim delovanjem v resnici spodkopavajo.
Žal to ni vsa zagatnost tega boja. Že površen premislek pokaže, da je bitka ob družinski zakonodaji v dani zgodovinski situaciji zgolj in predvsem ideološka, poteka v glavah ljudi, jim črpa duhovno energijo in to prav v času, ko bi morale biti taiste glave osredotočene na drugo bitko, to je na bitko sindikatov zoper pokojninsko zakonodajo. Če odmislimo nekatere anomalije sindikalnega gibanja v Sloveniji, moramo priznati, da predstavljajo edino realno silo zoper neoliberalno revolucijo (če uporabim termin M. Klein), torej revolucijo, ki v imenu tako imenovanih ekonomskih zakonov silijo celotne skupnosti ljudi k zategovanju pasu, predvsem pa k manjšanju pravic in svoboščin večine v imenu pretakanja javnih sredstev v žepe manjšine (razprodaje javnih dobrin). Zanimivo, ni res, da v tem primeru zmaguje manjšina, medtem ko se večina v peskovniku igra ideološke boje. Tega ne bi z vso odgovornostjo zapisal, če ne bi verjel, da ni nič od tega nujno in če ne bi bil hkrati prepričan – po logiki zgornje razprave – da sedanje izčrpavanje javne sfere in uvajanje neoliberalne logike v vse kotičke družbenega življenja (in zlasti zavest državljanov-potrošnikov), ni dobro, da v resnici ne omogoča preživetja (vsaj ne večini) in, kot lahko vsakdo vidi, tudi ne prinaša dobro urejene družbe temveč tekmovalno, kaotično množico razčlovečenih posameznikov, ki se sicer zavedajo številnih anomalij, niso pa zmožni (prav zaradi cvetenja ideologij) ustvariti idejne fronte (gibanja), ki bi udejanilo drugačne možnosti razvoja. Če torej pogledamo na sindikalni boj s te perspektive, vidimo, da je ta boj veliko bolj zavezan ideji naravnega zakona, kakor reformno jamranje oblasti (tako levih kot desnih). Prav zato pa je tudi veliko bolj legitimen.